Na starga leta dan...

A ste vedl, da na Silvestra ne smejo oprane cunje viset na štriku, ampak jih je treba pobrat? Pa a ste vedl tut, da se na Silvestra, predvsem pa na novga leta dan ne sme piščanca jest, ampak prasca? Ker kura nazaj brska, pujs pa naprej rije :))

To vse se naučiš, če si multipraktik extraordinaire. Tko da, če me če kdo videt, nej pride na obisk, js nkamr ne grem, mam doma invalida.

No, ampak dons pa grem. Dele bom skp vrgla večerjo, pol pa še sebe, pol pa pičim v LJ na fešto. Pa ne ven, ker premrz. Not, na toplo.

Srečno!

Fascinatingly contradictory.

Nekaj fascinantno kontradiktornega je na dejstvu, da se na sam božični dan, na ta najbolj umirjen dan v letu, kup mojih prijateljev že tradicionalno zbere v prijetnem kletnem prostoru na trodnevnem, recimo temu - turnirju ali pa raje maratonu igre Call of Duty, kar se bolj strokovno imenuje LANparty. Za tiste, ki nimate pojma, naj zadevo poimenujem bolj po domače -> streljačina non stop. Če komu še zmer ni jasn: nč hudga.
Js sicer nism za igrce, sej veš, js se igram samo CSI forenzike. Lušno počasno reč, k je mal za možgančke. Streljačine niso lih moja jaka strana, multitasking te sorte mi je tuj. Tipkovnica za naprej hodt, počepnt, skočt, granate metat, dimne bombe metat pa vse te stvari, to je men mal tumač. Miška za gledat, obračat, namert, streljat, to še kr gre. Torej si lahko predstavljaš, da sm js v tej igrci bl k ne samo kanonfutr. Učeri sm se šla eno pa pol, v tem času sem uspela ubit pet (5!) akterjev, ubita sem bila pa neštetokrat. In pol mal ni več tolk zabavn, če komi prideš do dogajanja, pa si že mrtev, kar pomen, da morš spet pridet do dogajanja, in ko boš tm, boš spet mrtev in no time whatsoever.
Ampak enkrat na let rada igram to streljačino, fascinira me grafika, pa orožje, pa to, kako nobenga ne zadanem, pa tut če ga, kr noče umret, mene pa pokosijo z enim samim strelom, pa to, kako mojmu vojaku kri zalije oči, ko nekje bliz neki ekspoldira, pa to, kako globoko diha moj vojak, ko je praktično na smrtni postelji in to, kako se ti fajn zdi, ko enga z ostrostrelko snameš, pa se mu niti ne sanja, kva se mu je zgodil. Na sam božični dan.

Sej pravm, nekej fascinantno kontradiktornega je na vsem tem.

Medtem, ko se peče potica imam ravno dovolj časa, da vam vsem mojim zvestim bralcem zaželim prijeten sveti večer in še prijetnejši jutrijšnji božični dan. Še kšna snežinka nej pade, pa bo popolno.

I am.

Dons me je en sms spomnil na eno mojih najljubših pesmi. Sj je očitno, zakaj je med top 5 :)
Js poznam sam angleško verzijo. Sj sm hotla na netu najdt slovenski prevod, pa mi ni ratal.

INVICTUS
William E. Henley

Out of the night that covers me,
Black as the Pit from pole to pole,
I thank whatever gods may be
For my unconquerable soul.

In the fell clutch of circumstance
I have not winced nor cried aloud.
Under the bludgeonings of chance
My head is bloody, but unbowed.

Beyond this place of wrath and tears
Looms but the Horror of the shade,
And yet the menace of the years
Finds and shall find me unafraid.

It matters not how strait the gate,
How charged with punishments the scroll
I am the master of my fate:
I am the captain of my soul.

Hotness.

Ja, dons sm produktivna k sto mater. Najprej so me gadgeti čist zmedl, pol mi je pa še ta komad cel cajt po glavi hodu, da sm ga kr mogla smle prlimat. Sicer sm najbrž spet čist uzad, ampak za moje pojme je tole ibr najbl seksi komad. Po dolgem času neseksi komadov. Pa še na The Who me mal spominjajo, pa je še boljš.

Gadget fever!

Globoko v duši sem js en velik gadget nerd. Palmi, mp3 playerji, pa iPodi, Blackberryi, da o iPhoneu sploh ne govorim; js bi mela vse. Od A do Ž. Jih gledam na netu, pa na eBayu spremljam dražbe, pa ponudbe kar tako, ampak nobene zadevce pa nimam.
Sj ne da kkšno res rabm, samo tooooolk kul so. (Jp, potrošniško dete u nulo, hehe.)
In zdj, ko gre nekdo u US of A, me je zgrabila mrzlica. Sicer dolar evro je še zmer 1,4, ampak gadgeti sploh niso več tolk pocen. iPod touch (my favourite!) je 214eur. Ježešmarija, no. iPod shuffle je pa 35eur, ampak je brezvezen. Poop. Za iPhone hočjo 500eur (še zmer krepko cnej k pr ns, ampak OMG vseen). Za ta najbl frišn Blackberry Storm sploh nism najdla cene brez pogodbe. Palmi so pa itak tolk dragi, da bohpomagi. Še tanajbl normalne cene so za iPod classic. 170eur for a lifetime of entertainment! oz.120GB placa (ej, sj govorim, k en ornk odvisnik, hehe).
Če človk tko pogleda, 500eur je en pralni stroj oz. kkšn drug resen gadget. 200eur je en ornk umivalnik al pa so skor trije kvadrati najbl fensi parketa. Hudo.

Tko da, ne vem, a se v US of A sploh še splača hodt po gadgete? Js bi rekla, da je eBay cenej. In če me bo resno pičl, da morm neki met, bom šla na lov na eBayeve dražbe :))

The times we had.

Ta teden sm se rahlo vrnila v puberteto. Med pavzami namreč gledam My so-called life. Ultimativni tv izdelek of the 90's.
Sred al pa konc osnovne šole (hehe sploh ne vem več točn) je bla to moja najljubša nadaljevanka ever. In tud dons je še zmer tolk dobra, če ne clo boljša. Na žalost je doživela samo eno sezono (v Ameriki je bla na sporedu namreč v istem terminu kot prva sezona Friends, in vsi vemo kdo je zmagu ta boj za gledanost, ane), se je pa zato ta toliko bolj zažla v spomin ene generacije. Nas, ki smo pubertetovali v devetdesetih.Men se ponavad ne zdi, da sm bla nek divji pubertetnik, trmast, čist v svojem svetu, ki ga nihče ne razume. Zdj, ko sem si po desetih (10!) letih spet pogledala tole, pa vidm, da sm bla. Sicer se mrbit ni tolk na ven manifestiral vse skupi, ampak najbrž smo takrat vsi padl v eno luknjo introspekcije, relativnega preziranja odraslih in travmiranja za kakšnim über kul osebkom, ki ni vedel, da sploh obstajamo (no ja, to je bla že bl stvar srednje šole, ampak okej).
In kdo bi lahko pozabil ležerno naslanjanje Jareda Leta na šolske omarice, izvrstne samokomentarje Angele, zmešano Rayanne, Rickyja človk enostavno more met rad, Brian gre pa vsem na živce.

Da sploh ne omenjam tega, da smo tut pr ns (sicer par let kasnej, pa kaj bi to) tisti, ki smo bli kul, mel obute Martenske na sto in en način pa oblečeno dedovo/fotrovo/bratovo flanelasto srajco z obvezno odpetimi rokavi :)

Into the world wide open.

U soboto zvečer sem torej šla v Ortota, da kot pravi nr.1 fen spet prisluhnem world::within.


And boy, did they make me proud.
Namreč, z lahkoto označim njihov sobotni koncert za najboljšega do sedaj. Fantje so špilal jako usklajeno, napak je blo bore malo slišat in tudi pevec se je kr izkazou (tako z glasom kot stasom (čeprou si želim nazaj stare frizure, hehe). In končno se je najdu en tonc, k ma kej pojma, tko da je blo ozvočeno kot se šika. Z vsakim komadom sem bla bolj navdušena in vesela. Za njih. Ker sm bla nekoč del tega, vem da ni nč bl zajebanga kot zafuran špil. No, ta ni bil en od teh :))
Končno leze na površje tisto, za kar sm vedla da obstaja, ampak sm se že mal spraševala, kdaj bo užgal na plano. Bend. Špil. Doživetje. Oder. Užitek. Vse skupi v eni župci.
They got it.

No, večer je nadaljevala skupina Anavrin. Js nism lih njihov fen, prouzaprou sta mi všeč dva komada in pogojno še tretji. V živo so res dobro uigrani, ampak men pač ne potegnejo. Sploh me je pa čist ob živce spravu najbl rekordno siten lajtšov ever. Mislm, če se že mislš ven metat s takim lajtšovom, pol bod pa še tolk pameten, da ga ne usmerš folku direkt u oči, ane.

All in all: ibr fajn. (Če odštejemo kasnejši padec. Posledice so se že pokazale. Obe koleni sta zabavnih barv, prst pa debeline kranjske klobase.)

Do you think He is trying to tell me something?

Namreč. Točno tist petek, ko sem pluvala čez knjižnice, sem se zvečer odpravila na bodyjam, ker lih nism mela kej druzga za počet. Pa še luštn je tm. No, v tisti eni ful zabavni uri je men ratal svetovno dobr spotaknt se. In to ne kamor koli. Js sm se spotaknila sama vase. Da ti to uspe, je potrebno kr nekej talenta, ki ga js očitno mam. No, sm se spotaknila sama vase in užgala direkt na kolena, k še nkol. Da sm čist natančna - ful na desnega in malo manj na levega. Je kr bolel, ampak men se je vse skp zdel toooooolk smešn, da sm bolečino kr odsmejala :)).
Uredu. U soboto zjutri pregledam škodo. Na desnem kolenu kr ornk odrgnina in fina modrica, na levmu čist mejhna modrica. Boli k svina, ampak s koleni je vse uredu, poškodba je hvalabogu le površinska.
U soboto zvečer pičim v Ortobar (več o tem najbrž jutri). Po sila prijetnem večeru brez alkohola (poudarek je na brez alkohola (tist jeger 5 ur pred odhodom res ne šteje, ane)) se js odpravim proti avtomobilu, da se odpeljem domov. Ko stopim že skoraj do vrat avtomobila, se ibr zapleteno zapletem v neko jebeno nevidno žico na tleh (sj sm jo šla pol pogledat, čist tko, da se mi ne bi drugič v dveh dneh zgodil, da se spotaknem sama vase - je bla definitivno tm, prasica) in valda - spet usekam direkt na kolena (ibr na levga, mal mn na desnga, tko da sta zdj oba marogasta). Sam da tokrat ne na bounce-off parket, ampak na ibr grob makadam/blat. Spotoma sm v divji želji, da bi se ujela ane, uspela konkretno zvit še kazalec na levi roki. Dejstvo, da sm levičarka, naredi vse skupaj še bolj zabavno.

Soooooo, I really think He's trying to tell me something. I just wish I knew what it was.

You can just stuff it. Up yours!

Že neki časa nism ničesar popluvala, pa bom zato dons. Ker so me spet razpičl. Včeri.
Namreč: v domžalski knjižnici sem si pred mesecem izposodila knjigo. Pa sm en dan zamujala z vrnitvijo. Pa sm jo učeri nesla nazaj, ker pretečene ne morš podaljšat. Sm si mislla, jo bom nesla nazaj, pa si jo spet sposodila. Dve muhi na en mah. A big no-no. Ker v naši ibrsupr knjižnici pa tega ne počnejo. Lahko pa mi izposodijo ta drug izvod knjige. Sm rekla, da to pa ne morjo, ker je ta drug izvod izposojen. Pa sm pol prašala v čem je problem, a je rezervirana, al kva. Ni rezervirana. Ampak knjige pač ne morš prnest nazaj in si je spet takoj izposodt. Sm mislla, da bom kr iz kože skočila tm. A ste knjižnca al niste? Sposojate knjige al jih pač mate, zato da jih mate, pa da se ve da obstajajo!?! V čem je to fora?!

Domžalska knjižnica je tolk fensi, da ma kr eno svojo sposojevalno politiko. Na FDVju osrednja družboslovna knjižnica, ki bi načeloma lahko bla mal bl zajebana knjižnica, kot ena navadna splošna ane, pa ti sposodjo takoj spet. Ja dddddd, če so pa knjižnica!

Sej ni da b' človk govoru kakšne bedarije mene razpičjo.

Update.

Ja, spet kej kmal? Ni ratal, ker točno prejšn petek je računalnik začel umirat počasne in boleče smrti. In ta petek sm mislla, da je že skor zdrav. Ker ga je prjatu skor oživel. Celih 15 minut je biu živ, potem pa je dokončno umrl. Zdj, 10 dni kasneje, je sformatiran in spedenan na novo in je priden, da je kr veselje. Js sm pa v 10 dneh brez neta skor umrla. Na fejsbuku je blo skor 100 obvestil, minimum 30 requestov, v raznih nabiralnikih miljon elektronskih pošt. Groza. Če te ni na netu, te ni sploh.
Plus, sm že pozabila, kako je dobit v roke računalnik, ki o tebi nima pojma. Vse spet preštimat in naštimat in vse te stvari. Še dobr, da sm bla tokrat vsaj tolk pametna, da sm prej vse pomembne zadeve spravla na usb. In še dobr, da mam enormen usb. Ker s tastarimi 256mb ne bi mela kej praskat :).
Da sploh ne omenjam tega, kako zelo je bilo oteženo delo na diplomi. Brez neta sm res cel debil. K da bi bla brez ene roke al pa kej. Sploh si ne predstavlam pisat diplome 20 let nazaj. Vse na peš. A big no-no.

Ja, prejšn tedn sm nabavla tisto karto v fitnesu, o kateri sem razlagala 10 dni nazaj. In sm bla že trikrat tm. Jupi for me! In ja, še zmer nism največji fen skupiskih vadb, čeprou morm priznat, da so teli les mills programi res kul. Učeri naprimer sm bla na bodyjamu in sem se tolk nazabavala, da adijo pamet. Sevede sem se tolk zabavala, da sm mal pozabila, da pa ne bi bla slaba ideja mal se pršparat, ker drgač se lahko zgodi, da kr izdihneš tm. In sm res skor izdihnla tm, ja. Posledično mi je blo vroče za umret še eno uro pol, hehe. In dons se cel dan sestavlam in mam spet musklfibr na najbolj nepričakovanih mestih. Še dobr, da sm ga navajena :) Ampak zabavn je blo pa res.

Dovolj.

Aja, pa natikejte kondome.

Pour me a drink and I'll tell you a lie. Drugi del.

Ja, tale moj blogec je zadnjih deset dni res sameval. Ponavad se mu to zgodi, kadar se meni ali nič ne dogaja, al pa se tolk dogaja, da komi sama sebe dohitevam. No, tokrat je blo to drugo.

Najprej sem namreč mogla teorijo o junakih in revcah preveriti na moški populaciji, da vidim a je to zakej al čist zanič. No, sem ugotovila, da strinjanje s teorijo narašča premosorazmerno s splošno inteligenco vprašanega moškega osebka. To pravzaprav ni presenetljivo. Dobila sem tudi odgovor na to, zakaj odnos ne more bit bolj enakopraven. Zato, ker mora bit vedno nekdo boljši. In ta boljši mora bit moški. Ddddddd. Kako sem lahko to falila? No ja, zdj ko zastopim to dinamiko, bom mal lažje spala :)

Doletelo me je tudi nenavadno, predvsem pa nepričakovano, razsvetljenje o tem, kaj teoretičnega moji diplomi še manjka, zato sem cel teden kot blazna prebirala cele kupe literature (spet), da bi se mi včeraj posvetilo, da je temeljno delo na katerem bi moralo vse skupaj temeljiti, pravi opus sedmih 12 centimetrov debelih knjig. Zato sem cel včerajšnji dan posvetila spletkarjenju, kako se bom temu opusu izognila. No, kljub temu ne mislm preveč zabušavat, ker sm si za nasledn tedn določila deadline za oddat teorijo mentorici. Spet.

V službi pridno upoštevajo moj študijski dopust in me pustijo pri miru. Razen trenutno, ko se ibr ukvarjam s tremi prospekti. Ki bi bili, btw, že fertik, če bi ostali člani tima sodelovali kot je treba. Če pa ne, pa pač ne. Huda.

Poleg tega vsega, sem ta teden morala opraviti toliko druženj, da so večerne ure, v katerih povanad kej sm gor naškrabljam, ostale namenjene primarni funkciji - spanju.
Še nadalje pa se poskušam kar čim več frtajčkat po svežem zraku, ker mam filing, da bom kr zgnila drgač. Ampak zdj sm najdla tle v tem Kebablandu končno en 'fitnes' kjer majo kej pametnega za ponudit, tko da se grem dons vpisat na bodyvive in bodyjam. Da vidm, če še zmer ne maram skupinskih vadb :) Ker, zima gre v deželo Kranjsko, js pa letos nism lih v taki top formi kot lan (predvsem mam pa razvajena pljuča, ker sm premal po mrazu skakala), zato trening po snegu letos ne pride v poštev. Ampak razlezena rit tudi ne pride v poštev. Tko.

Dost. Bom spet kej kmal.

Fascinacija dneva.

Ura je natančno pol petih popoldne, tle v Kebablandu mamo pa tako meglo, da še ptiči peš hodjo.

P.S. na pripombe negugl juzrjev so komentarji zdej odprti za vse.

Pour me a drink and I'll tell you a lie.

Ali: This week has been all about one thing, and one thing only: men.

Kaj se je zgodilo z moškimi? Trenutno ni možna nobena druga diagnoza kot to, da so enostavno nesposobni.

Allow me to elaborate on that for a bit.
Za vse nas, ki nas interesira nasprotni spol, se kaže ena hecna situacija. Vsi se zavedamo, da potencialno dobrih descev ni ravno na pretek, ane. Pa tudi med temi potencialno dobrimi se najdejo pacienti, ki bolujejo za sindromom 'kvazi junak'. To je sindrom, ki je zelo trdoživ in redko kateri moški se ga losa. Kako tudi ne, saj nam je vsem praktično v zibko položen, ane. Vse tiste Pepelke, Sneguljčice in Trnjuljčice naredijo več škode kot koristi. Predvsem nam, ženskam. Ker se punčke že mejhne naučijo, da je najlaži bit revca, ki jo reši kvazi junak. No, večina njih. In ker se tut fantki naučijo, da je najlaži bit kvazi junak, ki ima svojo revco in je pol loh cel lajf kvazi junak, tut če je najbl nesposoben bedak na svetu, je še zmer kvazi junak, ker ma svojo revco, v očeh katere je pač junak. Ker je ona revca. Če vse dobro premislimo, s tem sindromom pravzaprav ni nič narobe, zaradi njega se ljudje zaljubljajo, poročajo in imajo otroke, skratka svet se lepo vrti naprej. Razen če nis revca, ane.
Cela zadeva bi bla precej enostavna, če bi bli fantje navajeni bit revce. In če bi punce hotle bit kvazi junaki. No, js bi bla z lahkoto nekvazi junak, ampak nočm revce. Hočm nekvazi junaka, ampak ne tazga, k hoče revco. Zajeban, a ni?

Zdaj pa se ozrimo na povprečno ne-revco. Trdno na svoji poti, precej ve kaj hoče in kako bo to dobila, ter bo za to tut kej nardila. Al pa vse to že ma. Tut ni grda. Je pa samska. Na začudenje vseh okoli nje, razen kvazi junakov, ki so prepričani, da descev itak sploh ne mara. What is wrong with this picture?
I'll tell you what's wrong. Revc je zmeri manj. Emancipacija je pač nardila svoje. Moški pa še zmer ne znajo bit taki junaki, ki nočjo revc. In še zmer misljo, da loh pridejo in rečejo 'Lepa si.', ti jim boš pa padla v objem, ker si tako srečna, ker je končno en cepec porajtu.

Torej. Ko ugledam všečnega potencialnega nekvazi junaka, torej tazga, ki ima potencial, da noče revce, ga zgrabim in držim, dokler ne bo dokončno dojel, da so revce res brezveze.
Sam ga ne upam. Ojej, revca v meni leze na plano...

Random.

Noč čarovnic je mimo in dan mrtvih tudi. Buče so zgnile, Obama je zmagu. Js mam mal zamaknjen življenjski ritem, ne morm zaspat zvečer. To mi najeda. In Obama je zmagu. Zmer bl sm zaljubljena v moj čelo in Benicio del Toro je zmer bl moj najljubši igralc. In Obama je zmagu. In cel svet ploska.

Prva buča letošnje sezone.

Lan sm nardila sam eno. Letos mam pa mal bl ambiciozne plane. Poleg tega grem v petek zmagat tekmovanje v rezljanju buč, pa morm mal trenirat :))

No, za tole morm priznat, da sm mal gulfala pa sm navdih poiskala na netu, ampak sej je vseen, izvedba je važna. Js mislm, da je kr uredu. Mam pa še tri na zalogi :)) In zdj k mi je ta tok uspela, se zna zgodit, da bom čist zbezljala, hehe.

Ja, slika je pa mal čudna. Res rabm nov fotoaparat :S

Radosti ameriške televizije.

In tokrat celo ne bom pluvala :)

Ampak na začetku...

...takle mamo. Precej zaspano tlele. Sicer tut nasploh. Tale pretekli teden nism nč posebej produktivnega naredila (razen mal diplome, ampak to se ne šteje več med posebne dosežke, ane). Z diplomskimi in službenimi jajci vas torej ne bom morila, hehe.

Vsake tolk si more človk mal odpočit in dat možgančke mal na pašo. In tako sem v premorih med delom (predvsem diplomskim) v zadnjih treh tednih pregledala vse možne nadaljevanke. Od Supernatural in podobnih, do Gossip girl do Weeds. Sicer mi obsedeno gledanje nadaljevank ni preveč domače, ampak morm priznat, da sm se 'Trave' pa prou navlekla, hehe. Tipična ameriška suburbia in vdova gospodinja, ki dila travo. Zakon. Tolk cinizma, super dialogov, politične kritike in splošnega pomanjkanja raznovrstnosti življenja v predmestjih, da dol padeš. Sicer vsebuje precej vulgarnega jezika in nazornih vsebin, ampak brez tega prouzaprou res ne bi blo efekta. Drgač sem nagnjena k podcenjevanju ameriške produkcije in general, ampak tole je pa kul. Definitivno priporočam.

Zdj k je pa nadaljevank zmanjkal, bom pa med odmori laufat hodila. Right.

It was a proud day.

Dan, ko je yours truly dobila delovno knjižico.

Simbolnega pomena tega dogodka še nisem čist predelala, mam pa filing, da me bo fotr kmal potegnu iz simbolike v, recimo temu, fiziko.

Je pa bilo zelo očitno, da se z vsemi štirimi otepam tega koraka v odrasli svet, saj sem maturitetno spričevalo iskala kar en slab teden. No dons sm ga najdla in ni mi več preostalo drugega kot da priznam. Odraščam.
But I'm gonna fight it every way I possibly can :)

Cirkus!

Že drugič letos je cirkus prišel v naše mesto :) Majo konje, ponije, dve kameli. Baje, da je dunajski. Vsaj na plakatih tko piše. Cirkus je men nadvse šarmantna reč, sploh cel lifestyle, ki si ga lahko predstavljaš zraven. Včer sem z okna lahko spremljala postavitev cele zadeve, pa sm vidla, da je vse skp eno veliko garanje. Najprej sta dva cel popoldne zabijala kavlje v zemljo. Najprej tiste za ograjo za kamele, konje&co, potem pa še miljon tistih, na katere zataknejo šotor. Hitri so.

Tkole je zgledal travnik včer ob 14h.
Tkole včer okol 15.30h.

Tkole okol 19h.

Tkole dons zjutri ob 7.30.

In tkole ob 11h. Ob 18h je bla pa že prva predstava.
Tri dni šova, potem pa dalje. Najbrž.

Takoj te štrafne. Vol 2.

Prec k se človk mau pohval, takoj kej za kazen faše...

In tako je crknla televizija, takoj za njo pa še mobitel :(

Televizija je na servisu, mujota sm pa stran vrgla pa novga ubodla :) Ha.

Fire!

Midve mava pa nov kamin oziroma peč oziroma gašperčka in se zadovoljno grejeva kot dva hrčka. Izvrstno.

Spoznavajmo svet in domovino.

Sm že nazaj.
Torej Dunaj smo uspešno najdl, pa čeprav po logistično brezveznem uvodnem kroženju po domovini. Namreč nobeden ni razmišljal o tem, kako bi se najbolj praktično dobil na kup. No pa je najprej ena potovala iz Podutika pome v Kamnik, da sva potem skp pičile u Domžale, da smo potem trije skp šli v Kranj, da je potem končno nas štiri se skidal na Dunaj. Po avtocesti čez Lj, seveda. Ja - praktični k vile za u varžet.

Uglavnem. Iz Kranja smo šli prbližn mal pred četrto. Ibr zgodej, ane? No, na Dunaju pred hostlom smo bli mal pred osmo. Smo se hitr javl, da smo pršli, skipal torbe v sobo, receptor nam je poklicu taksi in mjčkn čez osem smo se že pelal prot Donauinslu. Pršli tja ne vem kdaj, ker smo pol še mal pešakal in premagoval klance do vhoda na prizorišče, uglavnem notr smo uletel od oka nekje med pol deveto in deveto. Komej, da smo mal sapo ujel - EVO: se že začne. Pa ne kkšn začetni brezveznik, ampak kr Madonna. Hudo. Je kr mal trajal, da smo dojel, da smo tm :)
Oder je bil kr velik, ampak mal daleč. Ker smo bli tolk na hudičev 'zgodnji' ane, smo bli bl al mn obsojeni na od daleč gledat. Ampak ni blo panike, ker big screen je bil res kr big, tko da smo kr vidl, kar je blo za videt. Madona je bla pa sicer u real sizeu velika ene 4 centimetre :). Light show ni bil nč posebnga, prouzaprou je bil prou amaterski. Ampak okej, sta bla pa dva ogromna Mja na vsaki strani odra. Ampak to je blo pa bl to. Aja, pa barve sta spreminjala :) Ampak ozvočenje je blo pa fenomenalno. Ampak fenomenalno. Ne vem, če sem že slišala boljšga kdaj. Bi rekla, da premaga vse Rock im Parke in ostale podobno ogromne place. Ker ta plac je bil res veliiiiik.
Kar se tiče programa je bil pričakovan. Ta zadna plata najbrž kr cela, so se pa najdl tut ta stari hiti sevede. Ray of light, Music, La isla bonita (v super ciganski varjanti), Like a prayer, Hung up itak, in pa zame presenečenje večera You must love me iz Evite. Ibr kul.
Njeno petje me je kr presenetilo, ker kokr sm jo na Mtvjevih nastopih vidla, je zmer fušala k pr norcih. Zdele niti ne. Edin komad k je bil resno zafušan v celoti je biu Music. Pa sevede - teta ma back vokaliste za dol past, ampak se je slišal, kdaj poje in kdaj ne, tko da all in all ni tolk švoh.
Plus baba zares je SuperBabi varjanta. Dobr no, toooolk stara spet ni, ampak je pa bl 30 kot pa 50. Se zvija, razmetava, pleše, mislm, ni da ni. Hujš k Pink, no. Kaj joga dela, a? :)

U glavnem, men je blo fajn. Karta je bla sicer res božjastno draga, ampak come on! je pa Madonna.
Pa prou ful fajn smo se mel. Pa spoznaval smo svet in domovino :))


vir ta prve slike rtvslo. Direkt z Dunaja. Moje so, kot vidiš na drugi sliki, bl za en K. Pa ne vem u čem je fora postavt ibr špičaste šotore za pivo all over the place, da se more človk prou taktično poglobit v projekt js bi kej vidu.

Queen Bee.

Zadnje čase sm pa ful aktivna tle :)
Se mi tolk dogaja, da hudo. Not.

Zato bom dons poskrbela za popestritev - namreč pičim na Dunaj gledat Madonno. The Queen Bee herself! Jupi!
Sicer me mal skrbijo logistične zagate v stilu zemljevid-hostel-prizorišče-parking-taksi?-o ne zgubil smo se. Ampak bo že. Ker mjčkn orientacije pa mam, pa tut ene parkrat sm že bla na Dunaju, ane. Pa špraho znam tut, ane.

Sicer sm kr uspešno napadla diplomo. Sicer še zmer ni fizično materializirana, but it's all in my head in se tensta in kristalizira in tko. Upam, da me kmal pisateljska pič, da bom tut kej napisala. Ah, whatever, js grem na Madonno!!!

Yap, it's chronical.

Ni velik stvari, ki bi me bolj razpizdile kot kronično nezadovoljni, nesrečni in preobčutljivi posamezniki. Na žalost je eden takih primerkov pač del mojga življenja. In tako morm merkat kaj povem in kako to povem. Kako se obnašam. Kaj oblečem. In še bi se dal naštevat bolane detajle. Ker je človk pač občutljiv. In ga zlahka prizadaneš. Jah, jebat ga. Zdj nej js cel lajf po jajcih hodm in sam gledam, da preobčutljiv kronično nesrečen človk ne bo prizadet in užaljen u dno duše?!
Kdo pa merka, da js ne bom prizadeta? Da js ne bom užaljena v dno duše?
Ja noben!
Zakva ne?
Ker nism tolk nesrečna in nezadovoljna sama s sabo, da bi me taki detajli konstantno metal iz tira.

Oh, just get a life, will you?
Grrrrr.

Enough with the monkey business.

Danes sem med naključnim brskanjem po netu zavila na stran moje fakultete.
Pa sem si malo ogledala spletni referat in moj elektronski indeks (jp na FDVju smo ibr moderni), in ponosno ugotovila, da sem v času mojega študija (sicer rahlo daljšega) opravila 38 izpitov, dve športni vzgoji (hehe) in dve praksi. Samo diploma še manjka.
Ta pa bo, pa če se na glavo postavm, narjena do novga leta.
Tko, dost zabušavanja, veselo na delo.

Telekomov whatever.

Ali je kje sploh kdo, ki včerej ni bil pred Telekomovo stavbo?!

Folka je blo res ful, ampak ne toolk, da bi blo treba prizorišče zapret. Npr. med Sidarto. To me je ibr razpičl. Sicer nism die hard fen, ampak bi jih blo pa fajn videt, ne sam slišat takrat, kadar mi je bil veter naklonjen, ane. Plus, mal je blo hecn, da se na štantih ni dal pera kupt. Mislm come on, vsa mularija je bla itak na Rebelde!

Ampak all in all je blo prou luštn. Pa vroče. Nasmejala sm se na cela pljuča in pol. Ene petstokrat.

I just don't get it.

Sicer tle js politike sploh ne, ampak se tolk dogaja, da pa človk res ne more spregledat, ane.

O naši sceni je brezveze govorit, ker vedno isto. In sploh ni razburljivo. Plus, js ne maram predvolilnih soočenj (čeprou bi moralo biti njihovo spremljanje skor moja poklicna deformacija), ker ne maram poslušat nakladancij in brezveznih jebanj u glavo. Js se poskušam odločit glede na politično zgodovino, ne pa po tem, kaj mi bojo naložil v dveh tednih pred volitvami, ane.

And on that note, tut ameriških predvolilnih nebuloz ne spremljam lih s povečevalnim steklom, vidim sam tist, kar ponuja Larry King na CNNu. Plus slučajno sm včeri gledala mal govorov s srečanja republikanske stranke. Is it just me, al so taki dramatični govori v stilu McCaina: "Change is coming!" res mal žaljivi? Mislm, ne vem no, kot da bi J.J. stal na podiju in se drl:"Spremembe prihajajo!", potem ko je 4 leta mel možnost spreminjat. Mislm, come on! Ampak ljudje na tem ogromnem srečanju veselo vzklikajo in mahajo s tablami in transparenti. I just don't get it. Da sploh ne zgubljam besed o McCainovi podpredsedniški kandidatki. Ker jih res ne bom, ker je vse skupaj že kar preneumno.

Roko na srce, js sm kr po defultu demokrat in če bi bla Američanka, izbira politične opcije res ne bi bla težka. Republikanci mi že od zmeri niso lih simpatični, po Bushu jr. pa itak pr men nimajo več šans nobenih. A v tistih kratkih trenutkih mojega spremljanja njihovega velikega srečanja, so me uspel še užalt. Kot Evropejko. Namreč eden od republikanskih delegatov (prou super žal mi je da nism ujela imena) je v svojem intenzivnem pljuvanju Obame, uspel popluvat tut Evropo. Najbrž se sprašujete, kako mu je pa to ratal?! Delegat je Obami oporekal tisti del kampanje, ki je potekal v Evropi in po svetu. In ta delegat reče neki v stilu oz. precej dobesedno: 'Mene ne skrbi, kaj je Obama odnesel v Evropo, bolj me skrbi, kaj je prinesel nazaj.' WTF?! Sm mislla, da sm neki narobe razumela, ampak sm zdj precej prepičana, da nisem, kajti kasneje je nek novinar na CNNu spraševal nemškega veleposlanika v ZDA, ali se mu ne zdi, da je bil govor tega delegata malce žaljiv. Ampak veleposlanik je sevede reku, da je on prepričan, da bosta obe ekipi hoteli sodelovat z Evropo. No, veleposlanik se sevede spozna na bonton in se zna obnašat in zna izbirat besede, pa ni hotu bit žaljiv še on, ane. Upam.

Ampak to je vse postransko, ane.

To kar jst ne štekam je pa to, da vsi napovedujejo tesne volitve v ZDA. Živiš v državi, ki je predvsem zaradi zadnjih 8 let večina drugih držav na svetu več ne mara; imaš zelo nepopularno vojno; za predsednika maš kretena; gospodarstvo gre v p****. Zakaj zaboga bojo volitve tesne? Ker so Američani Američani? Really, I just don't get it.

I don't do sea.

Vsaj zadnje čase ne, anyway.

A sm že omenila, da letos nism bla nč na morju? No nism bla. (936km v dveh dneh dolg izlet ne šteje.) Tut lan u bistvu nism bla. No, bla 3 dni. Tut to ne šteje. No, včer sm bla. V bistvu tut to ne šteje, ker do vode nism uspela pridt. Sm pa v 8 urah uspela prdelat 30 zelooooo konkretnih komarjih pikov. To pa šteje.

Status: quo? No.

Uau, koliko razburljivega dogajanja tukejle, no! :))

Pač. Se zgodi, da je človk kdaj pa kdaj tolk bizi, da mu ne rata, ane. Sam zdj sm si pa cajt uzela :)

Mastercard se je izkazal kot zelo uporabna zadeva. Sploh kar se tiče e-baya, hehe. Sicer je res, da mal traja, da se človk prjav na PayPal, ampak takoj k sm izpisek dočakala, sm že kupvala :). Ampak nism pretiravala.
Uglavnem. Prvi nakup je bil uspešno opravljen, in blago uspešno prejeto. In to v komaj 10 dneh. Ibr hitr, glede na to, da sm naročila zadeve s Tajske. Res aplavdiram! Tudi našim carinikom, ki tokrat očitno niso bli nč kej preveč počasni (drugačno zgodbo vam pove Godler).

Sicer sm dons uradno zaključila šiht in zdj se morm čimprej veselo, a resno, vršt na diplomo. U bistvu čist resno že komi čakam. Mam dost šole. Za neki cajta. Pa šihta tut :)

K je pa mus, takrat pa ne.

Takrat, k sm hotla objavt video z jutuba tle, se ni hotu objavt, zdj pa kr 6 objav naenkrat. In to skor 3 tedne kasnej. WTF?! Kr neki.
No ja, važn da je zrihtan zdj, ane.

Sicer tlele pr ns v Kebablandu nč novga, razn tega, da mamo Kamfest. V celem tednu mi je uspel pridet do enga (1!) koncerta. No, sj je bil pa zato dober. Silence. Čisti užitek. Sicer je vmes rahlo pošlo elektrike, pa smo neki cajta v tišini ostal, ampak vse se je srečno izteklo.

Dons popoldne grem kolegom pomagat posnet en komad, na katerga bom vlekla čelo. Upam, da mi rata. Čeprou sm se uiber naučila, me še zmer mau skrbi. Ker se pač snema, ane. Ergo, it has to be as close to perfection as possible. :S
No, ja bo že.

Edit @ 8.oo pm
Jp, nekje na poti med Kamnikom in Ljubljano sem izgubila posluh in koncentracijo. Če ju kdo najde, naj mi ju prosim vrne. Mislm, bohpomagi, tolk fouš pa že dolg ne. Jao meni.
V vedno navdušenem tonu pa oznanjam - naslednjič bo bolš. Hopefuly. Right.

Ouuuuuu, jeeeeaaaa.

Pa sm nazaj.
31 urna ekspedicija v kateri sem nardila 963 kilometrov. Nej me kr kokla brcne zdele prec. In to faaaaajn močno. Da sploh ne omenjam tega, da za barko u bistvu nimam šans. In tega, da me je cela marina gledala, k da bi z Grenlandije pršla, ker sm sred avgusta tolk bela, da sm kr zelena. Sj ni da b' človk govoru. :))

Uglavnem, volvo xc 70 awd avt se je spet izkazal za izvrsten avto. Ampak samo kadar sem js za volanom, da se razumemo. Kadar se fotr tja usede, pol se pa sam fajn drž, ker prot njemu vlakci v Gardalandu nimajo pojma. Želodci sopotnikov se pa tut sprašujejo, kva so tazga ušpičl, da se morjo zdj centrifugo špilat. Res, ni da b' človk govoru.

No, all in all ni blo tolk slabo, vsaj en cel dan mi je sestrca loh po glav skakala, in me ponoč pretepala s katerim koli udom, ki je bil ravno pri roki, pač.

Sm pa v Marini pojedla najboljšo čokoladno torto ever. Yay. :)

Is it just me,..., or is it?

Sj ne vem, a je to zarad letnega časa, mogoče vremena, mrbit pa česa druzga. To mislm, da se tle nč ne dogaja. Ker se men nč ne dogaja. Razen tega, da se morm u petek spet servilno odpelat v Trogir iskat mojga preljubga fotra&co. Jupi (sarkastično zavriska).

Moja produktivnost je sicer na vrhuncu, problem je sam v tem, da ne na področju, kjer bi si jo želela. Damn.

Upam, da bom za zgoraj omenjeno brezplačno storitev dobila par dni brezplačnega najema barke.

Če se mi tokrat spet avto pokvar, I swear, da bom znorela.

Exciting? Kokr za koga.

Kakšna suša tlele. Joj.

Se vid, da sm v službi in da sm ergo nesposobna česa druzga. Mrbit pa nism tolk multiopravilno sposobna, kot sm mislla, da sm :))
Eh, pa kaj bi to. Sm pa kljub temu kr produktivna, zato sm kr zadovoljna. Prevedla sm betonski standard (hej, 34 strani ta zajebane angleščine!), sestavla provizorični tehnološki elaborat estrihov, se skor naučila delat ponudbe in skor sm že na zeleni veji kar se tiče računov. Poleg tega sm dons registrirala avto, katerega sem za ta in naslednji teden zaplenila. Ni slabo za družboslovko, or what? :)

But otherwise life just ain't that exciting right now.

Hommage.

Jutri bi moj Mihi dopolnil 36 let.

As if.

Moj horoskop za danes pravi:

"Ustrezno se boste odzvali in zato vas čaka nepozabno popoldne. Lahko se združita dve pomembni zgodbi ali družbi. Skratka, ne bo vam dolgčas, to bo nepozaben konec tedna."

Tako obetavno pa že dolgo ne, hehe.

And now, all I have to do is wait.
Right.

"Don't be so modest - you're not that great."

Torej, tale moj blogec že en teden plus sameva. Ni blo časa.

Se mi tolk dogaja odkar sm v službi, da je kr joj. Not. Sam popoldne se mi nč ne da, ergo diploma not materializing itself at all. Zato pa tolk več vem o betonu z oznako B7 s specifikacijami xxc4, xf3 in podobno. Yay.

Sicer pa sm bla pretekli vikend na Reki na fešti za prijateljičin 'ročkas' (valda reški sleng za rojstndan, hihi). Sm se kr nazabavala, v mislih enga fentala, predvsem pa v nedeljo našvicala. Trik je bil v rahlo premajhni količini dežja. Zato je nastala taka sparina, kot je še nisem doživela. Skor sm mogla škrge vklopit, hehe.

Ah, ja, včer smo šle babe gledat Seks v mestu. Ful smo up beat :)
Film mi je bil kr zabaven, ampak dejansko če ne bi blo Samanthe, bi blo vse skp brezveze. Večna Carriejina patnja za Mr. Bigom zna ratat mal dosadna. Come on woman! Do you own a spine or what?! V tem tonu mi je bla najboljša scena filma the ultimate dramatic turnaround oz. Carrie Mr. Biga namaha s poročnim šopkom. Yay! Ta je za v anale, hehe. Sicer so vse in vsi kr fino postarani, še posebi Samanthin boy toy Whateverhisnameis. Ampak sevede so vsi še zmer dobri in lepi in hot'a'lot. In oblečeni v top dizajnerje. Katerih tri četrt je blo grdih. To je pa tko, when sky's the limit.
But hey - it's only a movie.

Tam, kjer je celo noč dan.

Končno sm spraskala skupi čas, da napišem tale potopisek. Namreč, moj preljubi oča mi niso pustili kaj preveč časa za aklimatiziranje. Takoj v pondelk sm se mogla javit v službo. In zdj sm na resnem direktorskem uvajanju, če kej tazga sploh obstaja (sj ne, da praktično že vse vem, ampak zdj gre baje bolj za veze in poznanstva ter pdb.)
Pa to zdele itak ni važn.

No, pa začnimo na začetku.

Nedelja, 22. 6. in ponedeljek, 23. 6. 08
Ob približno 13h smo se nas tri s prilično polnim prtljažnikom (ampak ne tolk, da bi bil retrovizor zablokiran, jupi) in nabasano krsto odpravili iz Ljubljane. Preko Salzburga, Münchna, Kassla, Hamburga. Na Dansko do Fredrikshavna. 1700km smo, kljub avtomobilu, ki se kar ni hotu hitr pelat (sploh kadar sem se js za volan usedla - presnet šovinist), prefural rekordno in tja prispeli v ibr hitrih 15 urah - ob približno petih zjutraj. Med vožnjo smo grizljali potico in pohano piško v sendviču od ene mame in štrudl od druge. Po prispetju v Fredrikshavn smo nadaljne 3,5 urce komirali v avtu. Tm okol pol desetih so nas skidal na supersized trajekt in začeli smo 8,5 urno plovbo proti Oslu. Hvalabogu, da smo najeli kabino in smo šli lahko mal bl resno spat. Vreme itak ni blo neki za prehvalt (namreč kr luštn je scal), pa tut morje smo že kdaj prej vidl, ane :). No, ob štirih popoldne smo mogl itak zapustit kabino, in potem ko so nas praktično že spodil ven, smo z največjim veseljem ugotovili, da v Oslofjordu sije sonce! Dve urci in pol vožnje po soncu s super razgledom sta se mi - moram priznat - kr mal vlekli. Sm mela že dost potovanja, po dobrih 28 urah je bil že skrajni čas, da nekam prispemo. In v ponedeljek ob pol sedmih zvečer - juhuhu! - OSLO! (sicer so ble prvi prizor po pristanku prostitutke, ampak okej, hehe).
Srečali smo se z našim gostiteljem in se namestili v his/our home for the next 4 days. Kot ta pravi desci smo seveda takoj ruknl en per, ki je men izjemno uspešno stopil v glavo (kar sploh ni čudn, po dnevu in pol super zdravega in obilnega prehranjevanja, hihi). Uspel smo si clo skuhat večerjo (in oh kako zelo je sedla, ane) in potem smo klepetal in klepetal in potem pogledal na uro - dve zjutraj. Hecn, uzuni je pa k ob sedmih zvečer. Fino. Bejžmo spat!

Torek, 24. 6. 08
V torek smo začel naš napad na Oslo. Ubodl smo si Oslo pass - luštno karto za 410 kron (cca 53eur) s katero smo se potem 72 ur fural po mestu, hodil v muzeje in se šli za đabe pelat z ladjico. No, ta dan smo šli v Vigelandov park in mal po mestu naokoli. Potem smo se odpravl nazaj prke dam, saj nam je gostitelj ponudil, da nas malo zapelje okol s čolnom, da bomo vidl Oslo mal drgač, ane. Itak, da smo bli takoj za. Vožnja je bla ful kul, četudi malo hladna. Potem, ko smo se (no, vsaj jaz) konkretno premrazili, smo vrgl mal meska in zelenjave na žar, potem pa smo bli sami doma, zato smo se usidral na kavč in tko kot se za ta prave popotnike spodob, gledal travel channel :)). Spet do ne vem kdaj zjutri, ker človk pač pr belmu dnevu ne more jit spat. Sicer sm js pol k sm se ulegla v posteljo z lahkoto zaspala, ampak pridt do postle je bil pa daljši postopek, hehe.

Sreda, 25. 6. 08
Zjutri smo se kao zgodi spokal iz bajte, da bomo šli na tisto prej omenjeno đabe ladjico. No, smo jo uspešno zamudil. Smo jo pa - ne bodi len - rezerviral za naslednji dan. Potem smo se odpravl na otok muzejev (to bi bil Bygdoy) in si tam ogledal Folksmuseet, Fram museet, Kon-tiki museet in Museet vikinških ladij.
Kot da nas noge še ne bi dovolj bolele, smo se potem odpravili še na drugi konec mesta v Munchovo galerijo. Tam sta nas, srečneže, čakala originalen Krik in Madona. Pa cel kup drugih Munchovih slik, sevede.

Doma smo si skuhal in pojedl in spet gobcal do jutranjih ur, ker pr belmu dnevu človk pač ne more jit spat, ane.



Četrtek, 26. 6. 08
Kljub zopet prepoznemu odhodu od doma nam je začuda uspelo ujeti đabe ladjico. Popeljali so nas po "mestnih zalivih" in mal razkazal, potem so nam pa dal za jest traditional scandinavian buffet: kozice z maslom, majonezo, kruhom in limono. Ful dobrje blo, in če bi si pr ns upala surove kozice jest, bi si še kdaj naštimala takole pojedino.
Popoldne smo pičili v narodno galerijo in se nagledal norveških slikarjev, poleg njih pa še raznoraznih Monejev, Manejev, Picassotov, van Goghov, Velasquezov, in še bi lahko naštevala. Uglavnem - I was in heaven. Potem sem se še radostno odpravila v galerijo moderne umetnosti, potem pa še v eno zasebno - Astrup Fearnley museet, in tako super zadovoljila ljubezen do moderne. I was in heaven again.
Čist zmatrani smo se odpravl domov in jedl večerjo in pil pivo al vodke al kva že in bli pokonc do nezavesti, ker pr belmu dnevu človk pač ne more jit spat, ane.

Petek, 27. 6. 08
V petek je bil čas za odhod iz Osla. Odpravili smo se v Kinsarvik, kjer smo ujeli trajekt do Utne, tam pa smo se ustavili v Lothe ob Hardangerfjordu, kjer smo tudi prespali v super luštni leseni hiški.

Sobota, 28. 6. 08
Iz Lothe v Jondal. Tam na trajekt do Torvikbygda, od tam pa skozi miljon tunelov, mimo min. 10 slapov in za eno Slovenijo ovc, v Bergen.V Bergnu smo šli na njihovo znano ribjo tržnico, kjer sm si privoščila kitov sendvič, sopotnik losov sendvič, sopotnica pa lososovega. Njam! Potem še mal po mestu (in štacuncah valda), potem pa on the road again. Spali smo ob Sognefjordu, nekje med Vikom in Vangsnesom.

Nedelja, 29. 6. 08
S tega kraja med Vikom in Vangsnesom smo se odpravili na prvega med tremi trajekti tega dne in ugotovili, da imamo prazno sprednjo desno gumo. Po nekaj minutah logističnega pregovarjanja nam je prijazni Šved skoraj ukazal, naj gumo zamenjamo z rezervno, in s tem rešil vse naše logistične zagate, heh. 10 minut kasneje je bil avto spet zdrav in trajekt pred nosom. Pičili smo v Alesund in njihov akvarij. Dež je padal. Iz Alesunda smo se odpravili dalje in prenočili ob atlantski cesti, kjer so res razgledi čudoviti (temu primerne tudi cene, ane), ampak vreme nam ni bilo naklonjeno. Dež je padal še mal bl kot v Alesundu, zato nam ni ratal nardit serije tistih kičastih fotografij, kjer sonce za morjem ne zaide. Pa kaj bi to.

Ponedeljek, 30. 6. 08
Dalje čez Kristiansund proti Trondheimu. Edini dan, da je res skos scal. Zato smo v Trondheimu nardil krog po mestu kar z avtom in si šli ogledat samo katedralo. Potem smo pičili na Švedsko. Kakšna razburljiva vožnja je bla to ej. 500 al kok km samih smrek :)) Ustavili smo se nekje pred ali za Gallom v Viking kempu :)) in js sm bl al mn ukazala, da dons pa ne bom(o) kuhal(a), ampak bomo šli na pico. In smo šli. Njam.

Torek, 1. 7. 08
Iz Galla v Stockholm. Prispeli smo okoli pol petih popoldne in šli na lov za hostlom. Kar ta prvega smo zadeli v polno. Dobili sobo in zelo obilno ploho prevedrili v sosednjem kafiču. Potem smo se odpravili v mesto in prečekiral center, štacunce in kaj dogaja.

Sreda, 2. 7. 08
Po impro zajtrku v hostlu smo se odpravili v arhitekturni muzej in moderno galerijo. Jah, what can I say? Definitivno music to my ears: Warhol, Mondrian, Miro, Pollock in še bi lahko naštevala. In heaven again. Potem pa v Vasa muzej. To je pa bla smeha polna vreča: namreč sopotnik je rekel nekaj v stilu, to mormo jit videt, Vasa je bla ful divja ladja, bojna al neki tazga. Ja šur, ane, pejmo videt. Pridemo v muzej, notr res impresivna ladja (po 333 letih dvignjena iz morja) in spremljajoča razstava. Potem pa midve s sopotnico ugotoviva, da pa to sploh ni bla tolk divja ladja, ker se je - revca - na svoji krstni plovbi potopila (!). Haha. Švedi so res face. Iz polomije so nardil ibr atrakcijo. Res face.
Dalje na sprehod in v šoping, potem pa v parkec čičat.

Četrtek, 3. 7. 08
V četrtek smo se iz Stockholma podal v Kobenhavn. Tja smo se pripeljali okoli štirih popoldne. Spet na lov za hostlom. Smo ga najdl. Bl al mn edinga k je bil frej. Kmal nm je blo jasn zakaj. Je bil hostl v stereotipnem pomenu besede. Pografitirano stopnišče s čudnim vonjem. Nenamerno vintage opremljena recepcija. Sobe za 40. Brez kuhinje. Tuš tak, da smo resno študiral, če bi se sploh tuširal. Ampak smo prežvel. Vsaj relativno pocen je blo, heh. In zanimivo tut. Še posebi ponoč, ker nimajo nekega resnega hišnega reda in je folk hodu ob vseh urah naokol in noben ni merku kolk je glasn. No, men se je prvo noč skor zmešal od prepiha in glasnih ljudi, pa sm drugo noč vse zaprla in sm spala k angelček ter vse nadoknadila, medtem ko sta sopotnika napizdevala glasne sosede.

Petek, 4. 7. 08
Najprej smo bli vsi zadovoljni nad popolnoma nepričakovanim dejstvom, da je ravno zdaj v Kobenhavnu gostovala razstava Bodies, ki smo si jo z največjim veseljem ogledal. Kasneje smo se večinoma u izi potikal po mestu in vsrkaval lokalne vajbe in kulinariko. Prvoščl smo si soft ice - največji sladoled na svetu (in čeprou sm ga naročila v small verziji, ga nism mogla celga pojest) ob klavirski spremljavi nekega ameriškega đezpianista na klopci sred mesta. Luštn.
Pozno popoldne smo še enkrat premerili širši center in si prvoščl še en per na zadnji večer v Skandinaviji.

Sobota, 5. 7. 08
Napočil je čas da spokamo kufre in poberemo šila in kopita in jo ucvremo domov. In smo jo. Aja, prej smo hotl še morsko deklico najdt. No, nismo je. Vsaj ta prave ne. Najdl smo eno drugo (kao novo), pa je bla tolk grda, da si tut fotke ni zaslužila. Za ta pravo je pa cajta zmankal. Kej pa tut mora za drugič ostat :)

Domov smo prišli (oz. jaz, k sm bla na prvi postaji) v nedeljo ob 1.30 zjutraj.

Imel smo fenomenalno srečo z vremenom. Scal je samo dva dni. Temperature so ble prijetno nizke, ampak mi smo bli primerno opremljeni. Prouzaprou je blo kr zajeban v Kobenhavnu, kjer je blo kr naenkrat vroče.
Vidla in zvedla sm ogromno novga. Norveška je zakon. Narava je itak, da dol padeš. Fjordi, slapovi, razgledi na vsakem voglu. Mesta so ful prijetna, folk tut. Vse je urejeno, nikjer nč na slučaj. Švedska je bla na prvi uč mal boring (vse te smreke pa to, hehe), ampak Stockholm je pa pač Stockholm. Impozanten in na vse načine ogromen. Popolno nasprotje Oslu, ki je bolj kot ena Ljubljana recimo. Luštn, ne prevelik pa ne premejhn. Ful simpatičn, z lahkoto bi bla še tm. Predvsem je pa spedenan. Kobenhavn je v tem pogledu res cel pujs.
Tut naučila sm se marsikaj. Npr., da lahko sedim v avtu neskončno dolgo tut, če ne šofiram. Da obstaja avto, ki ga ne maram. Da lahko 14 dni jem sranje, pa se mi ne pozna na plus, haha. Da lahko 14 dni spim par ur na noč in prežvim. Sicer z dremanjem med vožnjo, pa kaj pol :) Da sm kr na izi narjena in res ponavad 'popizdim' samo v skrajnem primeru. Me pa fajn pogrejejo tut malenkosti, ki jih dejansko prec pozabim, ker so brezvezne in torej nevredne ukvarjanja.

All in all, potovanje je blo špica. Vidl smo ful, dobr smo se razumel in se zato dobr mel. Pa še ful mal smo zapravl. Res - žebljico na glavico.

Pa še; poleg Berlina sm najdla še en kraj, kjer bi lahko bla dlje, oziroma bolj pogosto - Oslo :).

Definitivno bo treba jit še kdaj.

A room with a view.

Pogled z moje sobe v Oslu.

Pogled s hiške ob Sognefjordu.

Pogled s hiške ob atlantski cesti proti Kristiansundu.

Pogled z okna v Kamniku. Medtem, ko me ni bilo, je na travniku pred blokom zrasel cirkus :)

Več o popotovanju po Norveški in okolici pa sledi v bližnji prihodnosti.

Wine / trip

Prežvela včerajšnjo fešto. Prouzaprou je blo zlooooo luštn. Moj dragi oča nas je peljal po vinskih kleteh mariborskega vinorodnega okoliša :)
Zajeban cel dan razna vrhunska vina pit, hehe. No, js sm jih probala 7. Sm se namreč mal šparala, ker sm mau slutila, da bo zadnja klet Horvatova, pa sm hotla tm mal več probat, ne pa že prej obležat :). In je bla, in res majo fajn.
Ja dam sm pa ob pol dveh zjutri prlezla.
Zdele pa napad na pakiranje, ker ob dveh popoldne štart.
Noooooooorwaaaaaaay.
Pišem čez 14 dni :)

Če kdo kej hoče, nej pove, prostovoljno nikol nč ne prnesm. Sem Gorenjka :)
Aja, btw, prehlajena sm še zmer, sicr mal mn, pa tut učer si z vsem tistim vinom nism lih usluge nardila ane, smotana. Sam jebat ga, jabolko ne pade daleč od drevesa, pa tut morš probat, če ti že ponudjo ane, sploh če ti fajni desci nalivajo, hehe.

A je to kkšn poletje?!

Mislm, šestnajstga junija smo, js sm pa prehlajena k slon. In to že 4 dni! In kr noče stran. Ta k... prehlad se noče nkamr skidat.
U soboto morm pa na all day fešto za fotrovih 60 let. Sj bom kr umrla.

Ampak u nedeljo odrinem na Norveško!!!

Stari, če ne bom do takrat zdrava...

Koncert v Orto baru ali hvalabogu za zamaške.

Učeri zvečer sem šla prisluhnt koncertu skupine Puppetz (in predskupine w::w) v Orto. Sj vem, da je tam vedno nažuljena glasnost u nezavest, ampak uf...

Js mam vedno, kadar grem na kakšen koncert, preventivno s sabo zamaške. Ker mi gre neznansko na živce, če mi po koncu koncerta piska v ušesih. Reeeeees mi najeda. In učeri je bla glasnost kr dobra ja. Med predskupino, katere nr.1 fen sm, je blo še kr uredu, zamaški mogoče clo ne bi bli tooooolk nujni. Potem sm šla mal ven pa to, pa sm se vrnila lih na zadnje tri komade glavnega benda, se prav Puppetzov. Pa sm si mislla, ah sj ne bo tko hudo. Te tri komade bom pa že brez zdržala, ane.
Ja no, pa nism. Ker je blo tooooook naglas, da brezveze. Na sred ta prvga komada sm že zamaške not tlačila. Zdj pa ne vem, a se sam js staram, al je res preveč nažulen vse skupi.

Sicer sm pa prvič poslušala Puppetz v živo in je blo kr zanimiv.
Pevc mi sicer že od zmeri ni neki za dol past, ampak v živo je kr uredu.
Ta blond kitarist ma resne stilske probleme. Kot prvo je frizura čist mem. Z lakom utrjena, srednje kratka, fen ženska frizura tm iz sredine devetdesetih. Z blond prameni. Res hudo mem. Ozka majca, še bl ozke kavbojke in precej debela, odločno predolga, zlata verižica za vratom. WTF?!
Bobnar je najbl fletn od vseh, čist za ožent skor, ampak a je res treba toooooook pretepat tiste bobne reveže?!

Sicer pa kvaliteta obeh bendov solidna, od izvedbe do pojave. Vokal w::w se mi mal bl dopade, ker je nižji od Pupettzov, čeprov je treba priznat, da se pa lutkar bolš obnaša na odru. Počas se daleč pride, ane.

All in all spet en luštn večer, čeprou sm pičila dam prec po koncu. Tale Kebabland je pa v takih primerih kr mal deleč.

vir fotke: klik

(Ne)zanimivo.

Učer je bil, razen tega da nisi nikol vedu kdaj se bo uscal, en tak nezanimiv dan.
In večer je bil je še bl nezanimiv.
In ko sem se v tem nezanimivem stilu svaljkala po kavču v iskanju česa zanimivega na tvju (kar je v nedeljo itak Sizifovo delo), sm na MTVju ujela kvazi live iz Rock am Ringa (pol sm namreč pogruntala, da je posnetek, ampak okej). Sami zanimivi: Serj Tankian, ki je itak na meji genija, pa Kate Nash in tm bl pr konc Metallica. In lih v tistem, ko obujam spomine na leto, mislm, da 2003, ko sm bla tut jst tm, me kliče best frend, ki je ta vikend spet užival na Rock im Parku. S koncerta Metallice dejansko v živo me kliče, lih med Nothing else matters. Oh, kako mi je polepšal večer.

In potem sem se usedla na teraso in vidla mojo prvo kresničko letošnjega poletja. Ta je bla pa sploh zadetek v polno.

I'm baaaaaaaaaaaaaaaack! Smrk.

It's official. Berlin je najbl kul.

Poletna varjanta je še boljša kot zimska.

Povsod letni vrtovi, kjer streže najprijaznejše strežno osebje ever. Happy hours kosila in koktejli po polovični ceni, tko da človk mal pršpara, medtem ko se baše z raznorazno hrano. Ta teden sm si privoščila: kitajsko, indijsko, italjansko, mediteransko-orientalsko in - itak - tut dva kebaba.

Povsod, še posebej pa v Kreuzbergu (za kterga sm že decembra ugotovila, da je najbl kul) je polno najrazličnejšega folka. Od poslovnežev, do klošarjev vseh sort, skvoterjev, pedrov, lezbijk, črncev, Kubancev, indijancev, Vietnamcev, Korejcev, Romunov, Rusov mljon in hej - tut navadnih Nemcev. Zapričala sm se z enim mladim skvoterjem (ker nism mela keša za šenkat, sm pa mal poklepetala, ane) in enim starim Kubancem, ki mi je postregel z najslastnejšo sladico - sladolednosadnoekstravaganco :))

Ugotovila, da kljub temu, da majo tolk vsega na razpolago Berlinčani niso lih stilsko nadarjeni oz. ustvarjalni. Tolk velik tolk bedno oblečenih ljudi ne vidš velikrat (in pri tem ne mislm na klošarje). Ampak tm to itak nobenga ne gane.

Nehala zgledat k turist. Kako? Sm se vozila s podzemno brez zemljevida in fotografirala under cover. Plus tega so ljudje mene sprašval kako se km pride. Odgovor: Es tut mir Leid, ich kann nicht helfen. Ich bin kein Berliner.

Nemščino sm ta teden kr strenirala. Prva dva dneva je zmer mal težko, pol so se pa moji možgančki skor vrnil v čas pred petimi leti, ko sm res obvladala.

Cel teden sonca (in vročine) in neutrudnega vetra. Zelena drevesa in glasni ptiči.


Živalski vrt in tokrat tudi Knut. Umazan, ne več mejhn Knut.


Nedeljski bolšji sejem v Tiergartnu.





Obdelala sm še enkrat tut vse obvezne zadeve - Brandenburška vrata in podobno. Ta so pozim bl kul. Je pa polet bl kul spomenik evropskim Judom.
Še več tolk kul štacun in tolk kul stvari, da bi najraj vse dam nesla. Pa sm sam dve ibr kul oblekci (eno čist berlinsko, se prav od lokalnega oblikovalca), eno ibr kul torbico, in ene papuče za stare mame v originalni srebrni Birkenstockovi izvedbi. ---------->
S papuči za stare mame me je zajebavala Špela gostiteljica, dokler jih ni tut sama nataknila in vidla, da so neskončno kul.

Za mišji rep sem bla prehitra za predstavo Cirque de Soleil-a. Sicer se pa berlinčanom tolk enih koncertov obeta, da brezveze. NI FER!

Ja, Berlin je definitivno moje najljubše mesto. Komot bi bla tm dlje časa. Ali pa pogosteje. :))

Uglavnem - ob izobilju vseh dobrot, stvari za videt, prijetnih ljudi in dobrih vajbov, sm ugotovila, da bom mogla še nazaj :)

za konec pa še uganka tedna: Zakaj z neba visijo nogometne žoge?

Odoh ja.

Jp. Jutr grem. :)

Na vlak, pa na vlak, pa na vlak pa na avion. Bohpomagi.

Kot se vid, se prostovolc, ki bi me pelu u Celovc ni najdu, tko da grem:
1. najprej na vlak Kebabland - Ljubljana
2. potem na vlak Ljubljana - Beljak
3. in potem na vlak Beljak - Celovec
4. potem najbrž na taxi do letališča
5. potem pa na avion do Berlina

Staaaaaaaaari, k s kamelo. Ob 6.45 iz Kebablanda in bom ob 14.35 v Berlinu.

Sicer pa, boli me, sj grem na dopust. :)

Tut tork ni tok švoh.

Kar je blo treba oddat, je oddano.
Zvečer se bo še odšpilal, kar je treba odšpilat.

In potem se bo odletelo luštnemu času naproti. Jp, se kr splača mau bl pobrcat, da greš pol loh uživat. (Še posebi če ti fotr nameni popolnoma nepričakovano finančno injekcijo in zraven doda: No, pa luštn se mej. Včasih sploh ni tolk napačen tale fotr, hehe.)

Pa še sonce je, pa toplo tle pr ns pod hribi v Kebablandu :).

Today, life is good. Really good.

Pondelk je moj najljubši dan v tednu.

Ker očitno lahko samo ob pondelkih tukile kej nakracam :)

Sicer dons je en tak zajeban pondelk, ker mi mau kuzla u rit skače in zato mrzlično pišem še zadnje strani, da jih bom jutr lahko oddala. K mam lih inspiracijo, pa jo je res škoda stran vršt. Tko, kot sm jo mogla včeri, ker je mela sestrica rojstni dan in je blo treba jit dam špilat deklico za vse. Sicer sem pred tem uspešno fotra nadrla po telefonu, u stilu en teden sm čakala, da se mi bo pisal, zdj nej pa vse pustim, da grem solato mešat, al kva, ampak itak mi ni druzga preostal, tko da mam dons še en kup dela, ane.
Pa pustmo to.

V četrtek letim v Berlin. Če se komu šopingira po Celovcu, nej se jav, ker js rabm prevoz :))

Podivjanci.

Že fuuuuuuul časa nism bla na fešti, ki bi jo mogla prekint policija.
Ampak živmu človeku se vse zgodi, ane. In tako se je v soboto zgodila fešta prekinjena s strani policajev (ki konckoncev niso nč krivi ane, kreten je pač nedifiniran sosed, ampak ne vem, js mam mrbit mal alergije na modro).

Ker če naj si fešta zasluži prijavo, potem naj ta fešta vsebuje:
- bruhalce ognja, ki grozi nekoga strehi
- minimum pet podivjanih mišičnjakov s kakršnimkoli hladnim orožjem v rokah
- minimum 50 resno pijanih ljudi, ki se derejo kot živali
- mljavžnt decibelov hrupa.

Če pa fešta vsebuje 30 do 35 nič do srednje vinjenih nemladoletnih osebkov, ki se pozibavajo ob srednjih decibelih, tedaj si ta res ne zasluži prijave (sploh če je bilo predhodno podano obvestilo, da se bo fešta zgodila).
Poleg tega bi blo mal bl korektno od policajev, da bi najprej opozorili, potem čez recimo pol ure pršli še enkrat (če še ne bi blo uredu), in potem v primeru da bi mogl pa še enkrat pridt, šele takrat napisal kazen in začel grozit z kartotekami, zapori in podobnim. Ampak neeeee, djmo bit zajebani, k smo že lih loh, ane?

Sej je res zajeban, če se je folk sposoben zbrat na kup, da bi se mel fajn, medtem ko ti revež nimaš kej počet in morš ležeč v postli poslušat te nevzgojence.

Redarji v Dž?

Neki novga.
Grem dons v Domžale. Parkiram pred SPBjem. Pridem čez dobro urco nazaj, na avtu pa lepa modra papirnata reč z mestnim grbom. Kazen na nepravilno parkiranje. 83 in še neki drobiža evrov. Pol, če plačaš prec. WTF?!
Kr neki.

Takoj te štrafne.

Od samga navdušenja nad tem, kako sm pridna, sm pozabila jit delat.
Sploh ne morm verjet. Direktor bo najbrž znoru. Znoru. I don't even want to think about it.
To se mi pa tut še ni zgodil. Groza.

Weekly update.

Spet je en teden okol, js pa čist zanikrna tle nč ne pišem.

To je zato, ker sm tolk pridna vsepovsod drugje ;)
Vztrajno vadim čelo, ker se bliža zaključni koncertek, 27. maja v KD F. Bernika. Berem, berem, berem in še enkrat berem celo množico knjig, člankov in podobnega strokovnega branja, da bom lahko v bližnji prihodnosti kej resnga spisala. Poleg tega še vedno vsako jutro vztrajno izvajam fiskulturo (in baje topim maščobce :)), in ker je neutrudni kinetični motivator Serđo nenormalno bizi, sm skor 3 tedne zdj prepuščena lastni motivaciji. Mi kr gre :) Vsake toliko me pokliče, da me izpraša kaj počnem, pa je zgleda kr zadovoljen. (Ampak rajš sploh ne mislm na dan, ko bo spet treba z njim na Šumberk :))

Štejem dneve do odhoda v Berlin.
Ko pa pridem nazaj, bom začela štet dneve do odhoda na Norveško.
Jupiii!!!!!
Kva je men luštn :)

Graz. Orpheum. Srednja sredina.

Torej. V soboto se je zgodil finale Newcomer '08 v Grazu.
Sevede, sm bla, like a true nr.1 fan, tm. V čudovitmu Orpheumu. S karto so nam šenkal še cd s posnetki finalistov iz preizborov. Kul.
Blo je 12 finalistov, od tega 4 slovenski bendi, med njimi world::within.

Slikca je pritimačdsejm k zadnč, ker lajtšov skor isti.

U glavnem, uvrstitev fantov na sedmo mesto po oceni žirije sploh ni tolk švoh, glede na konkurenco. Ampak loh bi bli kakšno mesto višje. Po oceni publike so bli namreč peti.
Zmaga je šla v slovenske roke - bendu Obduction, drugo mesto pa tut Slovencem Firefly. Sj so bli dobri. Oboji.
Četrt slovenski bend Poweršok (že ime je čist mem) so bli pa taki, da mi je blo kr mau nerodn gledat jih. Namreč, pevc je meu na seb ledraste hlače in 'govej' kavbojski klobuk (to pomen z kravjim vzorcem in mislm, da je biu clo kosmat), pa itak so za moje pojme ene 10 let prestari za tekmovanje mladih upov, ane. Muska pa - ajde neka. No, ja.

Drgač pa spet en luštn dan luštnga pohajkovanja po mestu v luštni družbi, ki je obrodilo nakup finga ruzaka :)

Brrrrrr Brlin vol.2.

Hehe, pa je uspelo.

Karta kupljena, se je fotr izprsil in me clo častil. Uuuu.

Spet grem v Berlin. Konc maja. Jupiiiiiiiiii!!!!

:)

Najblbolša.

Koncert Katie Melua je bil fantastičen. Punca s takim filingom nastopa, poje in igra, da komi verjameš. Med komadi pove zanimive stvari, da je vse še bolj čarobno. Z njo je na odru res popolno uigran tim 6 glasbenikov (po gubah in pomanjkanju frizur sodeč že bl veteranov), vsi multiinštrumentalisti. Vsi skupi pa zvenijo neverjetno.

vir fotke: Katie's official website

Zaigral so perfekten repertoar vsega, kar bi si poslušalc želel slišat. Sevede ni izostal hit 9 million bicycles, za kterga nism mogla verjet, da ga tko dobr in posnetku zvesto izvajajo. Njen vokal je v živo beyond this world in energija, ki nastaja na odru skor jedrska. Ura pa pol čistega užitka in zgled oz. učna ura, kakšn glasbenik mora bit, če hoče bit resen.
Zelo prijeten večer zelooo kvalitetne muzike.

Zadovoljna.

Krompirjevka.

V četrtek sm na RockOnNetu sodelovala v nagradni igri za karto za jutrijšnji koncert Katie Melua v Tivoliju.

In srečni izžrebanec: jaz!

Kolk kul. :)

Vrenja.

Kva so me razpičl že na vsezgodi zjutri.

Sevede, mami je včer gledala Trenja in je rekla - morš gledat ponovitev.
Js načeloma te oddaje ne gledam. Najprej iz principa, ki se mu reče sem komunikologinja oz. rada bi še neki časa žvela, pa bom zato živčke in pulz mal šparala. Potem pa zato, ker je oddaja res brez poante za splošo javnost in debilna.
Uglavnem, Trenja so šla na temo Big brotherja. In 1 uro in 45 minut so tisti ljudje, ki so bili milostno povabljeni v studio, da so lahko izrazili mnenje - ker so kvazi eksperti pa vse te stvari ane, lapal samo in izključno bedastoče. U bistvu sploh ni važn kva, ker je itak pol Slovenije že pozabil, kva so govoril. Upam vsaj.

Mene sta razpičle dve zadevi.

Prva: urednica One, ki bi valda mogla imet mal pojma o medijih in televiziji, če je že v tem biznisu ane, je sred oddaje rekla o dogajanju v hiši BB: ne dejmo moralizirat preveč, ampak odprimo oči in se zavejmo, da je to realnost. To je realnost. Sej ne morš verjet. Da bi jo kr najraj dvakrat okol kepe.

Druga: v celi tej 1 uri in 45 minutah ni eden od teh 'ekspertov' (še posebi to zamerm Modicu, ane) uspel izustiti enostavne resnice, ki bi vse skupi precej olajšala, in sicer: hej ljudje, Big brother ni nč bl resničn, kot je resnična vaša najljubša nadaljevanka. Namest, da bi se vsaj eden najdu in ljudem povedal, da je to kar gledajo po tv fino konstruirana fikcija, so vsi samo še okrepil idejo, da gledamo posnetek realnosti (oz. Trenja so vrhunsko in brez problema dosegla svoj namen). Pa sej bi človk znorel!

Pluse dobi Zvezdana Mlakar, edina je med vrsticam povedala to kar sm js hotla slišat, ampak bolš bi blo povedat na direkt.
Najbl debiln (prou morm tko rečt, no) je bil pa nek gimnazijski profesor pa družinski terapevt, ki je na zmožnost otrok za ločevanje med realnostjo in fikcijo ter (predvidevam, ker slišal se ni) na namig, da je pa mogoče BB fikcija rekel: Ja, zakaj se mu pa potem reče resničnostni šov?! (Kao ime je dokaz, al kaj?) OMG! WTF?! Pa s kje si ti padu?! In ker kreten ti je dovolu govorit na televiziji?! (retorično vprašanje, seveda)

Vdiiiiiiiih, izdiiiiiiiiiiiiiih. Štej do deset.

Res so me razpičl.

Weekly update?

Sj sm tok bizi, da sploh nč smle ne pošpegam :)

No, upside tega, da sm tok bizi je pa to, da sm ta mesec u kulturnem domu naštepala tolk ur, da si komot plačam en let do Berlina pa nazaj v bližnji prihodnosti. JUHU. (Js bi se spet mal potepala, Berlin je pa itak k narjen za to.)

Serđo je še zmeri neustavljiv kintični motivator. Ko človek že misli, da je pa skor pol leta musklfibra dost, da si si nabral tok mišic, da bi pa nekako mogoče musklfibr počas se nehu dogajat, ti Serđo dokaže, da si se globoko motil in da je musklfibr pač radost tistih, ki za svoje telo kej počnemo. Ergo, dons spet komi hodm, roke so neuporabne, da o smejanju sploh ne zgubljam besed. :))

Sm se že kr lepo ugnezdla v Kamniku (oz. v, kot ga jaz ljubkovalno imenujem - Kebablandu), edin kar me mal jezi je to, da ne premorejo trim steze, kar je kr mal čudn, glede na vse hribčke, ki ga obdajajo. Na uradni spletni strani se sicer hvaljo, da športnikom pr njih pa res ne bo dolgčas, ampak come on, let's be honest - mene niso nč kej preveč impresioniral s ponudbo. Sm pa najdla pokrit bazen v ZUIM-u, ki je baje na voljo zunanjim obiskovalcem, sam še ne vem ob katerih terminih. Serđo je bil itak čist navdušen nad možnostjo plavanja, tko da zdj mi to tko al pa tko ne uide.

Zdj sm se dejansko mal vrgla na diplomo, ker zdj pa res dost zabušavanja. Morm hitr tole spedenat, dost mam šole.

Aja, pa klinc k nism spedenala unga master carda, ne vem na kakšn način bom tokrat avion plačala. Nazadne sm fotra žicala, ampak to mi res čist nč ne diši.

Two down, godknowshowmany to go?

Zdj me pa že ornk jezijo.

Najprej Ljubljana oz. kr Kinoteka sama (al kdorkol že) zapre Kinodvor. Premal dnarja in gledalcev producira, al kako že res so utemeljil zadevo. Pa kaj pol! Zato pa obstaja občina pa država, da primakne neki dnarja, da lahko kulturne ustanove ponujajo kulturne vsebine, tut če jih hod gledat samo 20 tisoč gledalcev na leto. Ker umetniški kino pač mora bit. Mora. Ker kdo bo pa sicer vzgajal gledalce, da se da gledat tut kej druzga kot holivudsko sranje?!

No, in zdj preberem, da je neka ibr komisija (sevede druga po vrsti, ker prva je dala predobro oceno) pregledala program festivala Kino Otok in se odločila, da si festival ne zasluži finančne podpore slovenske države. Halo?! Pa kermu pacientu se je vse, kar je slovensko filmskega tako zamerilo, da se je odloču vse zjebat?!?!? No, sej, namigi so v zgornjem linku.

Če mi pa kej pritisk dvigne, mi ga pa dvigne onemogočanje kulturnih dogodkov (iz principa al pa zarad dnarja), medtem ko se fuzbalerjem vse k rit servira.

WTF?!

Hello from Kamnik.

Evo mene tuki.

K da nikol ne bi bla nikjer drugje. Prou fletn je.

Sosedje so prou čudašk prjazni. Sva se z mami že hecale, da upava, da ne bo tko k u filmu The Firm, kjer so vsi u ibr prjazni pa pripravni, pa vse zrihtajo, pol se pa izkaže, da so največji pokvarjenci na svetu, hehe.

En sosed je kr prletu naokol v stilu oooooo, vedve sta pa nove, ane, veste pr ns mamo skp internet, tko da loh vam ga kr prklopm. Ja super ane. Ti kr prklop. In je prklopu. In evo ga. Za čiiiiiist pocen. Praktično skor zastonj. Sm siol že odpovedala, hehe.

Tko da fino. Še fotra prepričam, da mi avto kup, pa sm zmagala, hehe.