Practice resurrection.

Go with your love to the fields.
Lie down in the shade. Rest your head
in her lap. Swear allegiance
to what is nighest your thoughts.
As soon as the generals and the politicos
can predict the motions of your mind,
lose it. Leave it as a sign
to mark the false trail, the way
you didn’t go. Be like the fox
who makes more tracks than necessary,
some in the wrong direction.
Practice resurrection.

~ Wendell Berry

Pondelk pa to.

Js ne vem, a se men mal kisa, ker sem o tem jamrala že pol leta nazaj, ampak folk k stoji (brez vozička) na tekočih trakovih u trgovinah, me zmer bl živcira. In pol stojijo clo tko, da se z obema rokama držijo za ograjo, da ja ne moreš mimo.  Mislm, a ni osnovn bonton, da na tekočih stopnicah stojiš lepo ob desnem robu, zato da te loh kdo prehiti? Ne vem zakaj bi blo na tekočem traku kej drugač.
Očitno je, da je folk pač komot in se ne meni za okolico.

To je boleče jasno tut, kadar si v avtu. Naprimer, ko tisti pred tabo na semaforju ne bo zapeljal 2m bolj naprej in tebi omogočil zaviti desno na odcepu pred semaforjem. Ne bo, ker ni niti opazil, da je kdo za njim. S prižganim desnim žmigovcem. Sitno do konca.

Al pa u knjižnici. Rezerviraš knjigo, jo čakaš in čakaš in čakaš in jo kar ni pa ni, ker je nekdo drug tolk zanikrn, da knjige ne vrne. Ne glede na to, da je ni mogel podaljšat, ker je rezervirana in je torej jasno, da jo nekdo drug nestrpno pričakuje. Popolnoma do okolice nepozorno ravnanje.

Al pa razprodaje. Tistih parkrat, ko internet šoping obesim na klin in grem dejansko v trgovino, se zlo hitr spomnem, zakaj to tko redko počnem. Ker me čakanje pred garderobami blazno nervira. Js res še zmer ne zastopm, zakaj je treba tolk komplicirat pa filozofirat. Oblečeš, se pogledaš v ogledalo, če zgleda okej, kupiš.Če je sam na približno okej, al pa sploh ni okej, potem ne kupiš. Ne vem, zakaj je treba pol ure debatirat sam s sabo. Ker v tiste pol ure v garderobi ti hlače ne bojo kar naenkrat čarobno ravno prav, rit ne bo skp skočila in joške ne bojo za eno košarco večje. Ampak sej je vseen, ena ma cajt, pa bo tedensko kvoto razmišljanja izpolnila kar v garderobi. Ti pa loh v vrsti korenine poženeš. Matr.

No, se pa občasno zgodi, da ti kdo polepša dan. Sm šla zadnjič ravno mimo Transporta v BTCju, pa ker prodajajo vse sorte čevlje sem šla vprašat, če imajo slučajno ekstremno dolge vezalke, ker bi grozn rada moje ta visoke martenske mal špecijalno zavezala. Sevede jih nimajo, ker 3m dolgih vezalk res noben ne rab, ampak so pa izkazali veliko dobre volje in mi jih čist izredno zrihtal. Top. (So ble pa še vedno preklratke za moje ambiciozne zavezovalne plane. Humpf.)
Al pa, ko sem 14 dni nazaj bla super štorasta in sem dobesedno razsula moj cenjeni kindle fire. Vsa nesrečna sem na amazon vprašala kaj mi je sedaj storiti, ko je zaslon na pol bel in v globini razpokan, pa so mi rekli, da je še v garanciji in da mi bojo poslali novega. Za popolnoma nič denarja, še poštnino oni častijo. Da pa naj starga pošljem nazaj k njim, pa da se mi opravičujejo, ker te poštnine mi pa ne morejo povrnit. Ja nč hudga, you super nice people, you.

Tkole, vesolje kar izravnava zadeve, no.

Bend.

via: Tyler Knott Gregson.

I sat there for a while taking life seriously. Ali - kako sem frderbala srno.

Se zgodi, da neprostovoljno postaneš morilec.

Prišlo je namreč do bližnjega srečanja mojega avta in srne. Srna je, jasno, potegnila krajši konec in po trku poginila bolj ali manj takoj. Glede na to, da je v nasprotni smeri potekal promet, mislim, da sem reagirala zgledno mirno, brez kakšnih štal za ostale udeležence v prometu.

Kakorkoli, avto je utrpel lepo število posledic, ampak blo je vse okej. Razen očitne spremembe stanja srne, seveda. Od žive do nežive. Hm. Človeka skor prime, da bi en indijanski ples odplesal al pa kej, da bi povrnil ravnovesje naravi in konc koncev tut svojemu duhu. Pa sploh nisem vegetarijanka.

Which got me thinking... Ful mi je blo žal tiste srne. Ful.
In zdel se mi je škoda, da te srne po trku ne moreš naložit in peljat k mesarju, ki bi iz nje naredil dobre stvari, ampak jo morš pustit tam, da jo odstranijo higieniki. Ne samo, da je srna zdj mrtva, ampak tudi ne more služiti 'drugemu cilju', na primer postat hrana.

Dejstvo je, da živali ne samo jem, ampak tudi 'uporabljam' tako rekoč vsak dan. Nosim usnjene čevlje, usnjene superge, pa usnjene jakne in pasove ter skuham kremo iz svinjskega loja. Pa se ne čutim nič 'karmično obremenjena' s tem. Men se ne zdi, da živali pač obstajajo in se razmnožujejo in nadaljujejo vrsto in pač... obstajajo in naj jih zato ne jemo. Ne morem popolnoma razumet tistih, ki so vegetarjanci iz principa. Okej, štekam princip proti mučenju živali, ampak zato greš loh po piščanca pa po teleta h kmetu, kjer veš, da se je teliček fajn mel, pa da je piščanc tekal po travniku, pa da so ga relativno brez stresa ubil. Pa ne kupiš si ravno pelc montla iz malih tjulnjev, ane. Principa proti ubijanju živali pa ne razumem, ker če mene kdo vpraša, po vseh živih bitjih kroži iste sorte življenjska energija, pa naj se ta bitja zavedajo samih sebe ali pa ne. In grem stavt, da tut principielni vegetarjanc al pa vegan prou z največjim veseljem ob štirih zjutri žvajzne unga komarja, ki ga je celo noč žrl.
V čem je razlika med komarjem pa teletom? Oba ubiješ za servis sebi, sam da je komar pač mrtev, teleta si pa še pojedel pa obul pa oblekel.
Hmmm, bo treba tole še malo razmislit, ane?

Uglavnem, ta potrata srne me je potrla. Ta potrata srne me utegne 'karmično obremeniti'. Ker če sem jo že frderbala, bi blo fajn, da je nisem čist brezveze. Ampak sem jo.
Ni mi všeč.

From a procrastination standpoint, today has been wildly successful.

Včeri sem si naredila relativno sramoto na lastnem blogu, pa kaj bi to.

Danes sem predvsem  tole: 

lén  tudi lèn léna -o stil. -ó prid. (ẹ̑ ȅ ẹ́) 1. ki ne dela rad: len človek; učenec je len; len kot gnoj zelo; ekspr. len, da smrdi / kot psovka ali spet ležiš, lenoba lena // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za ki nima želje, volje za kako opravilo: ti si len za hojo, pisanje / knjiž. on je len pisati; ekspr. zelo sem lena, kar se pisanja tiče // ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti: sonce me je prevzelo, da sem čisto len / leni maček leži za pečjo / pretegovati lene ude; leno telo / ekspr. lena kri // ki zaradi počasnosti izraža lenost, lenobo: lena hoja, kretnja / leno pohajkovanje 2. ekspr. ki se počasi premika: leni oblaki; lene megle se vlačijo po dolini; lena reka // ki počasi, enolično poteka: len čas / utapljati se v lenem miru 3. ki ne dojema hitro, ne misli prodorno: njegov duh je len / leni možgani / leno mišljenje ● ekspr. fant, ne bodi len, skoči za tatom brez obotavljanja, urno ◊ agr. leno mleko mleko, ki se težko usiri; med. leno črevo črevo, ki hrano zelo počasi potiska naprej léno stil. lenó prisl.: čas, dan leno mineva; leno odgovarjati; zelo leno opravljati delo; voda leno teče; leno je vzdignil roko; biti leno utrujen  

Pa čisto nič tole:
  
produktíven  -vna -o prid., produktívnejši (ȋ) 1. ki pridobiva, izdeluje predmete, stvari, opravlja storitve za zadovoljevanje človekovih potreb: produktivni del prebivalstva / produktivne in neproduktivne dejavnosti / produktivna zemljišča zemljišča, primerna, porabna za obdelovanje 2. ki razmeroma veliko naredi, proizvede: biti zelo produktiven; nagraditi produktivne gospodarske organizacije / gospodarsko produktivni poklici donosni 3. publ. ustvarjalen, kreativen: produktivni in reproduktivni umetniki ◊ ekon. produktivna potrošnja sredstva, porabljena za proizvodnjo; produktivne sile celota delovne sile in proizvajalnih sredstev; produktivno delo delo, ki ustvarja materialne dobrine; delo, ki ustvarja presežno vrednost


Teden se je začel naravnost briljantno.

Same circus, different clowns.

Mjčkn se okol obrneš, pa je že deseti september. Hmmm...

Bi se zlagala, če bi rekla, da sem poletje komaj opazila? Ne bi se, ne. Ker, tkole je blo:

Na dopustu nisem bla, ampak kaj bi to, mali detajli življenja dandanes. Nisem edina, še manj taprva al pa tazadnja. 

Dvakrat sem bla v Portorožu, obakrat službeno. Mi je spotoma ratal ponesreč se usest u Cacao, da sem lahko spila najdražjo kavo in pojedla najdražji sendvič. Očitno obvladam pozersko sceno u nulo, ja, aham.

Sm bla tut dvakrat v Trstu. Tut službeno. Ampak sm šla spotoma še mal u šoping, da sm lahko kupila hlače številka 46 (šestinštirideset!!!). Jebemti mejhne italjanske babe.

Skor tri tedne sm bla house-dog-cat-sitter/gardener/pool-boy. Sm razmišljala, da bi take sorte usluge počas lahko začela zaračunavat, sam je u bistvu ful luštn. Pa kako se nisem spomnila, da bi se lahko tačas vozila s tujimi avtomobili, pa bi še na benzu mal pršparala :D Blont, pač.

En večer mi je celo uspelo priti do Trnfesta in en večer do Kamfesta. Sm se tut parkrat potrudila do Ljubljane - mesta. Enkrat na Kongresni trg poslušat filmsko muziko v godba izvedbi, drugič na isto lokacijo na tri komade Quatro pro tango; na samo tri komade pa zato, ker so modeli tok depresivno zveneli, da sm se kr pobrala. Pa parkrat v mesto na aperol spritz & babji čvek. Pa do Zagreba na Robbieja.

Moja najljubša poletna poslastica je tokrat povsem izostala- čez celo poletje sem namreč pojedla samo dve (2!) smokvi. Kakšna žalost.

O tem, kaj vse sem to poletje počela v službi bi lahko napisala en roman, zato nej bo podatek, da je poletje naša ibr najvišja sezona, samorazlagalen. (A je to sploh beseda?)

Aja, pa enih štirikrat mi je blo ful vroče. Ampak res ful. 

A lot like yesterday, a lot like never. Vol3.

Bolj se staram, bolj sem neumna.

Vedno sem se bolj ali manj uspešno izogibala raznoraznim velikim štalam, problemom in katastrofam, ki bi bile posledice moje lastne neumnosti in nepremišljenosti. Sem imela seveda tudi svoje momente, ampak načeloma sem bila bolj počasna in 'na zihr'. Poudarek na bila. Recimo, ko sem bila majhna, sem bila reeees previdna. Še u srednji, pa še na faksu, zadnje čase je pa malo drugače. Še vedno sem v osnovi previdna, ampak tudi slučajno ne razmislim vseh dimenzij možnih posledic tako, kot ko sem bila mlajša. Po drugi strani mi pa vedno bolj dol maha za tričetrt posledic, katerih nastanek je vezan na način razmišljanja drugih ljudi. Tudi me ne skrbi več, kdaj in kje me za vogalom čaka zlomljeno srce. Je do sedaj že tolikokrat preživelo, da je očitno 'rostfrejasto'. Vedno bom iskala naprej.
Mogoče sem pa samo malo bolj pogumna. Ampak mi pa grozno dobro uspeva, da se znajdem v situacijah, ko si ne morem mislit nič drugega kot WTF si pa razmišljala?!
Nič kaj dosti, ane.

Ampak vseeno, gotovo sem bolj pogumna, ne bolj neumna. No, mogoče mal tut to. Jebatga.

A lot like yesterday, a lot like never. Vol2.

Včasih se stvari ne odvijejo tako, kot si želiš. Kaj takrat? Za take situacije imam ponavad dva scenarija. Najprej rečem, okej, dust yourself off and try again, pa poskusim na drug način. Včasih probam še na tretjega in četrtega. Če noben ne deluje, potem pač no go. Stvar postavim v kot. Kakšno za zmeri, kakšno pa začasno. Kakor mi paše. Meni, samo meni. Easy peasy.
Včasih se stvari ne odvijajo tako, kot si želita dva. Kaj pa takrat? Nimam pojma. Kje je zdaj Coelhov Alkimist in tisto: ko si nekaj dovolj želiš, celo vesolje stremi k temu, da se to uresniči, al kako že gre? Pa kjer je volja, tam je pot? Ne vem, vse življenje ugotavljam, da je to narejeno iz miljona odtenkov sive, jaz ga pa vztrajno silim v črno-belo. Black and white. Go-no go. Do or don't. Take it or leave it. Očitno hočm vse ali pa raje nič. Evo, črnobelo.
In zdaj, ko tole pišem, vidim, da najbrž bi vzela črno-belo, dala pa milijon sive. Dobiš pa kar daš, a ni od vedno tako? Hm, no ja, o tem bi se dalo razpravljat, ker po mojih izkušnjah palica raste grozno dolgo in karma se presnet počas obrača.
Potencialen nateg vse skupi, ti povem.
Oh ja, včasih pride tak dan.

You know what? Let's just soak up each other's awesomeness.

Torej, bil je monday from hell, in ravno zato se je treba mal zajebavat.

Prejšn tedn je bil lih tok crazy ass kokr današnji dan in kaj boljšga zvečer počet, kot mal viset na youtubu. Js sicer sploh nism neka youtube navdušenka, še manj pa poznavalka, sem komi zanč odkrila, da mam na youtubu celo domačo stran, kjer lahko na hitrco najdem frišne posnetke kanalov na katere sem naročena. Ja, kej tazga, sj vem.
Itak sm naročena sam na dva. Eden servira posnetke The Late Late Showa, ta drug pa se imenuje My drunk Kitchen, kjer videe snema ena bejba, k kao kuha, zraven pa intenzivno tanka katerokoli alkoholno pijačo. Za crknt zabavn.

Enihu, prejšn teden sm prek My drunk kitchen pršla do Tylerja Oakleya, prek njega do JacksGapa, prek njiju do Marcusa Butlerja, Zoelle, Louisa, pa nazaj do Tylerja. Pa nazaj do My drunk kitchen pa od nje do Daily Grace, pa You deserve a drink, pa...

Uglavnem, tole so vse tok zabavni ljudje, da je kr hudo. Ampak kar je najbl zanimiv - ti ljudje od tega živijo. Dobesedno in sploh ne slabo.
Skor vsi so se začel pač mal snemat, v svoji sobi/kuhinji varianta. In ko so njihovi posnetki dosegl določeno število ogledov in njihovi kanali določeno število naročnikov, jih je Youtube povabu u 'službo'. Ako se kdo sprašuje, kako se zasluži denar prek tube, si loh prebere tukajle. In tle ne govorimo o majhnih številkah - npr. JacksGap imata 1.946.432 naročnikov. Ja, skor za eno Slovenijo. DailyGrace miljon tristo tisoč, Zoella milijon dvesto tisoč, Tyler Oakley in Marcus Butler,  malo manj kot milijon, Jenna Marbles kot skor kraljica jutuba pa mal manj 10 (deset!!) milijonov. Serious bussiness. In čeprou ma vsak od njih svoj stil, je to tut že kr serious film making. Uglavnem, nov svet. Vsaj zame.

Enivej, zdj sm že mal zabluzila, hotla sm pa samo pokazat, čemu sm se teh par večerov smejala.

Pa začnimo :) Sj bom pripela samo tiste, ki so mi najbl kul.

My drunk kitchen. Hannah Hart. Nesojena (in vinjena) kuharica.



Tyler Oakley. Ful hecen in prisrčen gej, ki je vlogger že 5 let.



JacksGap. Jack in Finn, enojajčna dvojčka s polnimi goflami lepih belih zob.



Pa še par dobrih sodelovanj:

My drunk kitchen & You deserve a drink. Shamrock shake.



JacksGap & MarcusButlerTV. Po Londonu z megafonom.




No, ne vem, sm hotla še kj prpet, pa jih je preveč. Kr sami se zgublejte zdj po Youtubu. Hipsterji eni. Srečno!

Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat. Vol.16

Pondelk pa to.

Tkole je.
Bil je kr fajn teden. Dva obiska v Stožicah. V torek Rammstein, v soboto Knopfler. Sevede sm bla v tork med tistimi, ki smo kao prišli prepozno, in sem se zato morala gužvat k pr norcih, zato da sem potem prišla do varnostnika na prehodu v parter, ki me ni spustu naprej, ker mi na vhodu niso prtisnl štempla. Tko no, v mislih sm mu sevede odtrgala glavo. In pol še unmu bednmu starmu atu na vhosu, ki je hotu bit neki pokroviteljski. Me prou zanima, kok bi se njemu zdel zabavn, če bi bil na mojem mestu. Ob ene pol desetih se mi je le uspel prguncat do parterja in po nesreč najdet družbo. Še dobr, da je bil koncert pol kr gud in da je bil after še boljši.
V soboto takih problemov sevede ni blo, ker so bli odprti praktično vsi vhodi v Stožice, tko kot se to spodob. Ampak očitno se predvideva, da Rammstein publika ne bi znala najt poti v Stožice skoz tistih 18 vhodov, al kolk jih že je, pa je blo zato treba vse zapret pa pustit sam dva. Retardirano do konca.
Ampak okej, je že mem, in oba koncerta sta bla dobra.

Prazniki so šli sicer mimo precej neopaženo. Nisem se gužvala na cesti do morja, ni me sonce ožgalo na Bledu, klinc, še na nobenmu pikniku nism bla. Sm bla pa zato bolj pridna na drugih frontah, kar je uredu. Ampak kazen je takoj padla, sem se namreč prehladila k slon. Ne splača se bit priden, vam povem. Sem pa spotoma ugotovila, da sem ibr srečna ker nism na nič alergična, predvsem pa, da nimam senenega nahoda recimo, ker tkole zabasani sinusi sred pomladi in glas z dna soda me delajo kr mal nesrečno, s tem pa tudi precej opravilno nesposobno.

Uglavnem, pouhn praznga. Sonce bi, prosim.

A lot like yesterday, a lot like never.

No, to ^^. 

Ne vem, kaj me bolj pokonča. Gerard Butler look-alike nasmeh na ustnicah al nasmeh v tok rjavih očeh, da so že skor rdeče.

We wander for distraction, but we travel for fulfillment. ~ Hilaire Belloc

Po stotih letih sem spet nekam šla. In že samo to, da sem nekam šla, mi je polepšalo teden prej pa še teden po tem.
Šla sem v Firence. Za vikend. Prvič sem šla z avtom, kar postane prava dogodivščina, ko enkrat dosežeš mesto. Petek zvečer je perfekten tajming za tavanje po enosmernih ulicah centra. Ko imaš dovolj kroženja se parkiraš v prvo garažo in pustiš tam avto (s ključem vred) do nedelje. Prfektno. Potem najdeš hotel, odvržeš kufre in pičiš na koncert.
Ooooooja, Mumford and Sons. Takoj bi še enkrat, thank you very much. Eden boljših koncertov ever, plus Italijani so bli tokrat najbolj navdušena publika, kar sem jih kdaj vidla.



Firence so dbest. Tam sem bila že velikokrat, ampak zadnjih 12 let ne. Še vedno so očarljive in neskončno simpatične. Slaščice za zajtrk, da iz vseh pekarn še cel dan diši. Smešno pocen ampak slastn kofe. Fantastična arhitektura. Noge, ki te kar same nesejo skozi stare ulice, kjer čutiš vibracije zgodovine. Vonj zakladnic umetnosti, ki ti sili v nos skozi stene galerij. Elegantni meščani in meščanke, ki te navdihnejo, da tudi sebe malo elegantneje opremiš. Sedenje v kafeju s kozarcem chiantija in frišnim časopisom. Salama iz divje svinje, balzamični kis iz Modene, sušeni paradižniki in večbarvni makaroni. Neskončno sladki čokoladni canoliji za spremljavo tonam zlata na Ponte Vecchiu. Pa vrsta čez pjaco za ogled kupole katedrale. Počitek na soncu na gričku pred Palazzo Pitti. Najboljša vintage trgovina, od koder sem skor odnesla dva para martensk.

Oh, fantastičen vikend. Happythankyoumoreplease.

Busy am I not.

Bizi.

Ene dve, tri leta nazaj je bla mantra moje generacije 'nimam časa'. Dons se je mal razvila, 'pozahodnjila', in iz nimam časa je nastal 'bizi'.

Zanje čase postaja 'bizi' odgovor na veliko vsakdanjih vprašanj, ko nekje srečaš nekoga. Na vprašanja 'Kako si?',  'Kako pa kej služba?',  'Kako se maš?', še celo 'Kakšen je bil dopust?', pade odgovor 'Bizi.' Al pa 'Bizi, k pr norcih', al pa 'Ful mam dela... al pa 'Tok sm zaposlen/a...' al pa katerakol druga variacija z istim pomenom. Za potrebe tega posta, bom uporabljala 'bizi'.

Kaj se nam je pa zgodil? Vsi smo tok 'bizi', da smo preveč bizi, da bi zmogl kvalitetno odgovort celo na vprašanje kako smo, ker 'bizi' itak vse pove. Ker danes ni dovolj, da delaš poln delovni čas, se rekreiraš, udeležuješ raznih dogodkov, družiš, zdravo ješ in si poleg tega tudi v razmerju. Ne, danes moraš še bit prisoten na netu, potovat, delat nadure in se po možnosti ob delu še izobraževat, doma kuhat zdravo in eko, zuni jest v najbl eksotičnih restavracijah, kupt/najet nepremičnino in jo super lepo opremit, sledit vseh svojim strastem - kvačkat, risat, se jit sam svoj mojster,  poleg tega pa še met fino frizuro, pospravt bajto, oprat perilo, pobrit noge, pa bohnedej, da si slučajno debel. In seveda objavlat fotke vsega kar počneš na družbenih omrežjih. Da ne bo kdo mislu, da nisi bizi ali celo hujše - da guncaš afne.
Bizi je postal poveličan univerzalen odgovor, ki naj spraševalcu pove, da vprašani počne miljon in eno stvar, popolnoma izkoristi čas, ki ga ima na voljo, se pravi da izkoristi, vse, kar mu lajf ponuja, kar naj bi načeloma impliciral kvalitetno življenje. Bizi je to kar 'si'. Postaja 'state of mind'.

Mislm, fuck off. Kot da je 'bit bizi' edini način za bit. Za obstajat. Za bit kul, pravzaprav. Ker če non-stop neki ne počneš, nekje si, neki ješ, neki gledaš, neki poslušaš, potem, o moj bog! - neki zamujaš. Zamujaš izkušnjo, doživetje. Poleg tega mora bit tist kar počneš skos neki novga, je treba jest neki novga, odkrivat neki novga in izkušat neki novga.

Vse lepo in prav, če človk počne vse zgoraj našteto pa še kj zraven, potem verjamem, da je res bizi. Verjamem tut, da mnogi verjamejo, da jim tak lajf pač paše. Ker, kaj hujšga, kot nekega dne ugotovit, da nečesa nisi naredu, probu, izkusu, ker boš to zihr obžaloval. Ker priložnost zamujena ne vrne se nobena, pa carpe diem pa ves ta bullshit.

Tut js neštetokrat na zgornja vprašanja odgovorim: 'Bizi.' 'Bizi' je družbeno sprejemljiv odgovor. Ker, opla! - če nisi bizi, to pomen, da si bl švoh produktiven, iz česar bi se dal zaključit, da si len. To pa noben noče bit.

In tako je 'bizi' tudi fin izgovor, s katerim se izognemo raznim situacijam, ki nam ne dišijo. Še bl prou pride za tiste, s katerimi se nam preprosto ne ljubi ukvarjat. Pa še načeloma nam ne zamerijo, ker smo pač 'bizi' - pomeni počnemo pomembnejše, produktivnejše stvari, ne pa npr. samo pijemo kavo/pivo s frendi.

Dragi moji, sprašujem se, da nas ni nekdo mogoče fino nategnu. Zakaj? Ker mi vsake tok cajta pride na misel tale članek iz Guardiana o tem, kaj ljudje pred smrtjo največkrat obžalujejo. Stavek 'There was no mention of more sex or bungee jumps.' mi še posebej bode v oči. Kaj bo obžalovala naša generacija? Grem stavt, da iste stvari.

Ni dobr.

Craig.

Če se nisem že vsaj 15x usedla za računalnik s polno glavo misli za blog... No, pa ni hotelo nič na plano. Staram se. Figurativno in dobesedno :)

Enivejs, just to break the ice... prejšn teden me je v četertek zvil glavobol. Precej netipična reč zame, še posebi tak, ki noče stran. Ker nisem lih fen tablet, se ponavad v takem primeru zavlečem v posteljo, kjer v miru in temi čakam, da mine. Četrtkovo čakanje je blo dolgotrajno, zato sem ga sklenila skrajšat s poslušanjem avdioknjige. Me je že neki časa zanimal, kako avdioknjiga zgleda oz. zveni, ker konc koncev zakaj bi človk to poslušu, če zna pa brat in kdaj majo ljudje sploh čas za poslušanje knjige?! No, kadar te boli glava in se loh zavlečeš v posteljo se zdi kar pravilen odgovor.
Kaj sem poslušala? American on purpose: The Improbable Adventures of an Unlikely Patriot. Avtor: Craig Ferguson. Žanr: ene sorte biografija. Zakaj? Ker zelo rada gledam njegov The Late Late Show, zdi se mi grozno zabaven, posrečen ter simpatičen, ker je bil za to avdioknjigo nominiran za grammyja (kar je bla itak tema ogromne količine njegovih štosov), ker je Škot, kar rezultira v zelo všečnem naglasu in ker so malenkosti, ki jih o njem izveš iz pogovorov z zvezdami, ki jih gosti na šovu, namigovale na zelo zanimiv lajf, kar potencialno seveda pomeni  zelo zanimivo biografijo.
In  tako sem v enem popoldnevu+večeru odposlušala res prvovrstno avdioknjigo. Zanimivo, pisano, izzivalno in iskreno. Prebrano z občutkom. Priporočam.

No, pa se mu dejmo še mal smejat. Ker men je ena najbolj smešnih stvari komik, ki sam sebe spravi v smeh :) Sploh če ma tak 'creepy' smeh :D

ps:kerjebešvalentinovo.

13ka.

Srečno novo leto!
Js sm še mal za luno, na dopustu in brez... pisalnih sposobnosti, zato naj bo za prvi letošnji post dovolj en nov Tyler, ker je perfekten povzetek vsega, kar si za letos želim.

Happy & Merry!

In ena old skul za zraven!

Tyler.

Včasih, ko se rahlo depresiven paseš po pinterestu, najdeš kaj zanimivega. Moje zanimivo odkritje je Tyler Knott Gregson, ki se opiše takole:
I'm Tyler Knott Gregson.
I am a Photographer.
Poet.
Artist.
Exploitable Genius.
Word Alchemist.
Thought Translator.
Boy With Faraway Eyes.
Buddhist.

Tole je njegova stran - kljik.

Tole pa njegova poezija. Se lahko kar malo izgubiš. Se mi pa zdi grozn fino, da obstajajo ljudje, ki se znajo izražat na tolk načinov. In to dejansko počnejo. Na netu.

She looked playful and eager, but not quite sure of herself, like a new kitten in a house where they don't care much about kittens.

Nori dnevi.

Taki dnevi, ko narediš tako množico stvari, da kakšno med njimi kar pozabiš in potem naslednji dan navdušeno ugotoviš, da je že narejena. Pa taki dnevi, ko ti telefon zvoni nonstop in si fouš gospe materi, ker ji je njen crknil. Pa taki dnevi (in to tako dolgo) da pozabiš, da Silence v Cankarjevem domu nastopajo s simfoničnim orkestrom in zato fališ še eno glasbeno poslastico. Pa taki dnevi, ko imaš že čisto dovolj martensk in čelade in zanalašč nase navlečeš kiklo in najbolj falene žabe zraven. Pa nakonc prou funky zgledaš.
Med takimi dnevi se mi tut rata odpeljat s petrola, ne da bi plačala poln tank bencina. In to ugotovit po približno dvajsetih minutah in kar nekaj kilometrih. Sem se globoko zaprepadena sama nad sabo ampak obenem z samoironičnim nasmehom do ušes vrnila na kraj zločina in se posipala s pepelom, pa so me gospa šef pomirili naj se ne sekiram, da se to kar pogosto dogaja.
No, so pa tut taki dnevi, ki pričakujejo dejansko delovanje in ustvarjanje in ponujajo nove izzive. In ni ga lepšga od pogleda na čudovit končni izdelek, ki je v celoti sad dela dveh parov ženskih rok, ki je lep in moderen, ki je ful v veselje ful pomembnemu človeku. In to so pol dobri nori dnevi, na koncu katerih si prav zadovoljno zmatran. In zadovoljen.
In so dnevi, ki se začnejo prezgodaj, ker te zbudi vibro telefona, ampak se sms začne z 'good morning sweety' pa je tut to kr uredu. In potem sem eno uro pa pol prej v službi in  lahko ob pol enih že kvasim neumnosti po blogu in študiram kam bi šla na kavo. Ker glih sonce svet. Pa v kikli sem.

Tease me...

V pondelk sm mal špricala službo in šla na Dunaj. Na koncert. MUSE. Njihov koncert je zmer špica in tko je blo tudi tokrat. Glasbena poslastica kot se spodob. Energije tok, da kar poka. Tokrat še bolj, saj je zadnji album 2nd Law mal na novo pobarvan še z drum'n'bass-om (okej, zdj je d'n'b res že skor povsod, ampak tle je vsaj res dober), tako da je celo doživetje še bolj intenzivno in skor ne morš verjet, da se v živo da tko nastopat.
Enivejs, komad spodaj je pa star že par let in eden meni najljubših, ampak je v živo bolj redko izvajan. Tokrat so ga fantje uvrstil na playlisto in js sm bla tist moment en zlo happy camper.



Kako sem prežvela včerajšnji dan, rajš ne bi govorila, naj samo povem, da več kot očitno nisem več stara 18 let. 3 ure spanca na busu pa 3 v postelji niso več dovolj niti za minimalno opravilno sposobnost. Sm namreč cel dan mislila, da bom konc vzela in sem komi dočakala večer, da sem šla loh spat. Ob pol devetih :) Čist mehkužno :D

Tole je bil en fantastičen pondelk, popolnoma vreden torkove delne invalidnosti.