What's this?

Pozabila sem oment zelo zanimivo reč.
V soboto sem na eni ohceti ujela pušlc.
Is that a sign?
;)

The air had the damp foretaste of the rain...

... je zapisal Raymond Chandler v romanu The big sleep. In če jih izrečeš počasi, tiho in z malo melodije, potem te besede popolno opišejo Dansko podeželje.

Čist stereotipno spet ne vem, kje bi začela. Najbrž bi blo 16 ur vožnje čist uredu start. 1493 km od enga dvorišča do druzga. Ob 4h z enga, ob 20h na druzga. Jp, mjčkn smo bli s kamelo. Nč hudga. Je bil pa prihod tolk slajši :)

Ravnina, ravnina, ravnina. Polja pšenice, rža, ovsa, ječmena. Sto in en odtenk rjave, oker, skor zlate, kadar posveti sonce. Pa ravnina. Pa vetrnice.Pa veter. Kr skos. Razen ponoč. Vreme je biu kr uredu, mal je rosil, mal je dež padal, mal je sonce svetu. Pa precej frišn je blo. Mislm, da je blo 19 stopinj maksimum.
Na sredini celinske Danske majo ravne ceste u neskončnost. Kamor koli greš, vse je sam naravnost. Z največ tremi ovinki.
To je resno podeželje. Farme all over. Bl mal ljudi. Zato pa tolk več pujsov in krav. Tud konje majo radi.
Sevede se najdejo tud mesteca. Herning na primer je fletn sto na uro. Prijazni ljudje, lušni cafeji in lokalčki, gostilnice pa to. Zajtrki se ne jejo doma, ampak po cafejih. Toasti, jogurti, ham'n'eggs, siri, zelenjava, sadje, kufe. Da počiš. Kosilo bl ne obstaja, zato je pa večerja pol mal bl obilna. Seriously unhealthy. No sej, roko na srce, Danci niso lih najsuhejši.

Tud na morje smo šli. Ringkobing. Veter u ibr. Sam je blo luštn. Peščena plaža, do koder ti oko nese. Levo in desno. Divji valovi, morska pena po luftu, mivka v laseh, sonce v očeh, pa vse to. Res fajn. Pol pa en soft ice za po poti.

Pa na jug celine na safari. Svašta, kaj nimajo. Levi, bizoni, žirafe, gorile, opice na stoinennačin, nosorogi, zebre, antilope. Mi pa z avtom med njimi. Hudo.
Pa Legoland. Ker smo se kot froci vsi navdušeno igral z lego kockami, je blo to mus za pogledat. In je res kej za videt

Pa en dan vmes na Coldplay. Špica koncert. Oder kot se zagre, resno big big screen, inner circle karte. Špica.

Preživljali luštne večere ob pivu in danski kavi. Obujali spomine in ustvarjali nove.

In šesti dan smo šli domov. Ob 4.30h. In 13 ur kasnej smo bli doma. Nismo bli tolk s kamelo.

Špica dopust. Mal prekratek, ampak kaj čmo. Sej se bo še dal jit. Js bi. Loh bi bla tut tm neki časa. Komot. Ne vem, sever nekej ma, da mi tko paše tm in me vleče tja. Še pa še pa še, pa nkol dost :))

Jou Jou

Nimam časa dele čist nč. Jutr grem prke gor. Danska je točna destinacija. Bizi k svina. Bla ta teden u službi po miljon ur, dons pa še mal več. Tko da poročam o vsem bolj ali manj aktualnem nasledn tedn, k bom nazaj.

Later!

Where the streets have no name...

No, tale post sm mal uštulila med datume, ker preveč stvari naenkrat sicer.

Smo se odpeljal v Zagreb, čist po nesreč direkt najdl Maksimir in se prav fantastično parkiral. Skor crknl od vročine in nestrpno pričakoval U2. Res nestrpno. Vsaj js.
No in so pršli in špilal in bli smo precej bliz odra in vse smo vidl in je blo noro fajn.
Kocine pokonc tri četrt časa, mal solz v očeh. Ker je bil ta koncert zame kr precej 'a trip down the memory lane' in ergo precej sentimentalno obarvan.
Čeprou tehnično ni bil perfekten je blo men to čist vseen, blo je doživetje posebne sorte.
Dolgo pričakovano doživetje.
Popolno doživetje.

Aut viam inveniam aut faciam.

Prejšn teden je bil zaznamovan z Murphyjem. Tolk stvari, k bi blo fajn da bi se zgodile, se niso zgodile al pa sm jih preprosti falila. In stvari, k jih res ne bi blo treba, je blo pa cel kup. Z naramnco zatakneno v filtru pralnega stroja na čelu.

Sicer pa tut tale teden ni lih kej bolš štartu, pa tut končuje se ne kej bolj blesteče. Še čist vsak dan je kšnmu cepcu ratal, da me je na razpizdil na polno. Najbl so me pa razpizdl dons Italjani, ker prvič ne znajo nč druzga govort razn italjansk. International much? Stupid. Drugič, tut če znajo kej druzga k italjansk, to govorijo po italjansk. Neuporabno. Tretjič, nimajo pojma o lepem telefonskem obnašanju. Četrtič, resno ne znajo nadzorvat glasnosti govorjenja, sploh pa ne tona. Petič, so hlodi stoletja. No ne vsi, da se razumemo, samo te šterje s katerimi sm mela dons veselje govort. Ker se sevede nism uspela nč zment, sm se odločla, da jutr napišem mejl v najbl uradni angleščini, kar je premorem, pol nej se pa jebejo kokr vejo in znajo. Ker zakaj se nism uspela nč zment? Ker, še petič, so očitno šovinisti stoletja. Al pa sam čist presrani. Najbrž oboje. Presneti amaterji ej. Jih bom že prisilila, da bojo plesal na mojo vižo. Zanalašč :)) Pa še zabavala se bom zravn :))

No, pa preglejmo še svetlejše obete: u pondelk U2!!!!! Petek za tem pondelkom pa en fin izlet na sever. Spet. Dopust že zacahnan. Hehe. :))