Pondelk pa to.

Tkole je.
Bil je kr fajn teden. Dva obiska v Stožicah. V torek Rammstein, v soboto Knopfler. Sevede sm bla v tork med tistimi, ki smo kao prišli prepozno, in sem se zato morala gužvat k pr norcih, zato da sem potem prišla do varnostnika na prehodu v parter, ki me ni spustu naprej, ker mi na vhodu niso prtisnl štempla. Tko no, v mislih sm mu sevede odtrgala glavo. In pol še unmu bednmu starmu atu na vhosu, ki je hotu bit neki pokroviteljski. Me prou zanima, kok bi se njemu zdel zabavn, če bi bil na mojem mestu. Ob ene pol desetih se mi je le uspel prguncat do parterja in po nesreč najdet družbo. Še dobr, da je bil koncert pol kr gud in da je bil after še boljši.
V soboto takih problemov sevede ni blo, ker so bli odprti praktično vsi vhodi v Stožice, tko kot se to spodob. Ampak očitno se predvideva, da Rammstein publika ne bi znala najt poti v Stožice skoz tistih 18 vhodov, al kolk jih že je, pa je blo zato treba vse zapret pa pustit sam dva. Retardirano do konca.
Ampak okej, je že mem, in oba koncerta sta bla dobra.

Prazniki so šli sicer mimo precej neopaženo. Nisem se gužvala na cesti do morja, ni me sonce ožgalo na Bledu, klinc, še na nobenmu pikniku nism bla. Sm bla pa zato bolj pridna na drugih frontah, kar je uredu. Ampak kazen je takoj padla, sem se namreč prehladila k slon. Ne splača se bit priden, vam povem. Sem pa spotoma ugotovila, da sem ibr srečna ker nism na nič alergična, predvsem pa, da nimam senenega nahoda recimo, ker tkole zabasani sinusi sred pomladi in glas z dna soda me delajo kr mal nesrečno, s tem pa tudi precej opravilno nesposobno.

Uglavnem, pouhn praznga. Sonce bi, prosim.

Busy am I not.

Bizi.

Ene dve, tri leta nazaj je bla mantra moje generacije 'nimam časa'. Dons se je mal razvila, 'pozahodnjila', in iz nimam časa je nastal 'bizi'.

Zanje čase postaja 'bizi' odgovor na veliko vsakdanjih vprašanj, ko nekje srečaš nekoga. Na vprašanja 'Kako si?',  'Kako pa kej služba?',  'Kako se maš?', še celo 'Kakšen je bil dopust?', pade odgovor 'Bizi.' Al pa 'Bizi, k pr norcih', al pa 'Ful mam dela... al pa 'Tok sm zaposlen/a...' al pa katerakol druga variacija z istim pomenom. Za potrebe tega posta, bom uporabljala 'bizi'.

Kaj se nam je pa zgodil? Vsi smo tok 'bizi', da smo preveč bizi, da bi zmogl kvalitetno odgovort celo na vprašanje kako smo, ker 'bizi' itak vse pove. Ker danes ni dovolj, da delaš poln delovni čas, se rekreiraš, udeležuješ raznih dogodkov, družiš, zdravo ješ in si poleg tega tudi v razmerju. Ne, danes moraš še bit prisoten na netu, potovat, delat nadure in se po možnosti ob delu še izobraževat, doma kuhat zdravo in eko, zuni jest v najbl eksotičnih restavracijah, kupt/najet nepremičnino in jo super lepo opremit, sledit vseh svojim strastem - kvačkat, risat, se jit sam svoj mojster,  poleg tega pa še met fino frizuro, pospravt bajto, oprat perilo, pobrit noge, pa bohnedej, da si slučajno debel. In seveda objavlat fotke vsega kar počneš na družbenih omrežjih. Da ne bo kdo mislu, da nisi bizi ali celo hujše - da guncaš afne.
Bizi je postal poveličan univerzalen odgovor, ki naj spraševalcu pove, da vprašani počne miljon in eno stvar, popolnoma izkoristi čas, ki ga ima na voljo, se pravi da izkoristi, vse, kar mu lajf ponuja, kar naj bi načeloma impliciral kvalitetno življenje. Bizi je to kar 'si'. Postaja 'state of mind'.

Mislm, fuck off. Kot da je 'bit bizi' edini način za bit. Za obstajat. Za bit kul, pravzaprav. Ker če non-stop neki ne počneš, nekje si, neki ješ, neki gledaš, neki poslušaš, potem, o moj bog! - neki zamujaš. Zamujaš izkušnjo, doživetje. Poleg tega mora bit tist kar počneš skos neki novga, je treba jest neki novga, odkrivat neki novga in izkušat neki novga.

Vse lepo in prav, če človk počne vse zgoraj našteto pa še kj zraven, potem verjamem, da je res bizi. Verjamem tut, da mnogi verjamejo, da jim tak lajf pač paše. Ker, kaj hujšga, kot nekega dne ugotovit, da nečesa nisi naredu, probu, izkusu, ker boš to zihr obžaloval. Ker priložnost zamujena ne vrne se nobena, pa carpe diem pa ves ta bullshit.

Tut js neštetokrat na zgornja vprašanja odgovorim: 'Bizi.' 'Bizi' je družbeno sprejemljiv odgovor. Ker, opla! - če nisi bizi, to pomen, da si bl švoh produktiven, iz česar bi se dal zaključit, da si len. To pa noben noče bit.

In tako je 'bizi' tudi fin izgovor, s katerim se izognemo raznim situacijam, ki nam ne dišijo. Še bl prou pride za tiste, s katerimi se nam preprosto ne ljubi ukvarjat. Pa še načeloma nam ne zamerijo, ker smo pač 'bizi' - pomeni počnemo pomembnejše, produktivnejše stvari, ne pa npr. samo pijemo kavo/pivo s frendi.

Dragi moji, sprašujem se, da nas ni nekdo mogoče fino nategnu. Zakaj? Ker mi vsake tok cajta pride na misel tale članek iz Guardiana o tem, kaj ljudje pred smrtjo največkrat obžalujejo. Stavek 'There was no mention of more sex or bungee jumps.' mi še posebej bode v oči. Kaj bo obžalovala naša generacija? Grem stavt, da iste stvari.

Ni dobr.

Nekaterim konzervam rok očitno nikol ne poteče. Vol.2.

Tko no, na pol sm mislila, da bom mogoče reality 'Gostilna išče šefa' mal pogledala, ker se mi je zdela zanimiva ideja, pa za biznis gre, pa se mi je zdel, da bi blo mrbit spremnih bedastoč mal manj.
No, ampak očitno ne bom gledala, ker je med komentatorji spet Angelca, nje pa ne prenesem. Ne morem je gledat, ne morem je poslušat. Mot me njen način, mot me vsebina, mot me cel paket, ki je Angelca. Nč novga. In mal škoda, ker komentira tudi Savina, ki bi jo z veseljem poslušala, ampak... Angelca.

Dejstvo, da Angelco naštimajo za komentatorko v skoraj vsak reality šov, pa me skrbi. Ker komentatorjev ne izbirajo po ključu, kdo jim bo največ gledalcev odgnal, gre kvečjemu sklepati, da jo ljudje grozno radi gledajo. In to je zaskrbljujoče, a ni?

It is always the little things that make you sore.

Tkole je. Js mam rada fotografijo. Že od zmeri.
V osmem razredu mi je fotr za rojstni dan kupil eno tako ornk Yashico, ki je še zmeri uberkul analogen(!) fotoaparat. In sm jo kr natrenirala in je z mano šla vsepovsod in sva se ful fajn mele. In pol je bil čas za digitalce in sm si kupila en jajc. In sm ga kr mal ignorirala. Itak so bli pol že kmal fotoaparati na telefonih, pa sploh ni blo več važn, da je ful jajc. Potem sem si v NYC kupila enga zelo kul Canona, s katerim sva se mela tut ful fajn. Pol sm si ubodla malo analogno Dianco, s ktero se mava pa sploh super. Itak mam pa zdj na telefonu skor boljši fotoaparat od vseh digitalcev pr bajt.
No, zadnč sm najdla arhiv fotk iz starih časov. To pomen dejanske fizične izvode :) torej iz časov Yashice pa zdj od Diance. Super fotke. Mislm, ne da se hvalm, ampak js spoznam dobro fotko.
In potem sem vrgla še pogled na digitalne arhive. Vse je povprečno do bedno. Moja Instagram galerija? Nč tazga. Mobilni uploadi na FBju? Nč tazga, z redkimi izjemami.
In zdj ta pekoča ugotovitev: jst sm ubistvu ful zanič fotograf. Opa - ne, pardon - jst sm ful zanič digitalni fotograf. Takoj, ko ne buljim skoz majhno okence, vse okol je pa temno, ne znam narest dobre fotke.

'Kinda sucks, no.

‘Please don't get up,’ she said in a voice like the stuff they use to line summer clouds with.

Dnevi od četrtka dalje so se tako misteriozno zapletli, kot se znajo samo takrat, ko je tega res najmanj treba. So šli po zlu vsi moji plani za frej vikend in to tko hitro, da skoraj nisem opazila. Ker sem se šele v petek zvečer, ko sem se usedla na teraso in ugledala perfektno zmanikirane nohte čist zares spet spomnila, da je bil plan čist drugačen. Morala bi sedet na eni čist drugi terasi. Bit v čist drugi družbi. Pit frizzante al pa spumante al pa aperolspritz. Pikat rahlo razkuhane hladne paradajzove njoke na rukoli. Mislit na nič.
In to sem potem res počela v nedeljo zvečer. V širjavah moje domišljije. Bravo js.

Matr.

Forget world peace. Visualize using your turn signal.

Torej, u pondelk se mi je pripetil prvi malo bolj resen cestni incident. Namreč en star fotr je gledu bogvekaj  oziroma ni nč gledu sploh in se je fino zaletu vame. No, ni blo fajn, še posebej, ker sem s sabo vozila tut našo mati, k jo je skor kap od strahu. Js sm pa mislla, da bom atu kr glavo odšraufala, tok sm bla jezna. Še dobr, da je blo atu takoj jasn, da je samo on tole skuhal in je takoj začel čivkat, da je on kriv in tako naprej. Sva sledila vsemu protokolu ob takih dogodkih in vse se je okej izteklo.
Aaaampak...    ... moj avto je ranjen. (No, v bistvu ni, mal ma odrgnjeno feltno in obe strani odbijača).
Js mu pa kr ne verjamem, da je vse kul.
In ga poslušam in mu prisluškujem in 'čutm' kako se pelje, in preskušam spomin, če se še zmer pelje, tko kot se je prej. Prou bedn.
In to sam zato, ker je bil en star ata sitn pa je hotu nekam it, čeprou nima več ne pojma ne refleksov za na cesto.
BEDN.
No, to sm hotla povedat.

I took hold of the room with both hands and spun it. When I had it nicely spinning I gave it a full swing and hit myself on the back of the head with the floor. Vol. 2.

Torej res ne vem, mogoče se mi je mal poslabšal. Konc maja sm namreč že ugotovila, kok je neumn met mačka. Če bi bil problem sam u mačku, sploh ne bi blo nč hudga. Ampak yours truly ni navajena met 'moralnega mačka'. Pa sej ne, da sm kj ne vem kakšnga ušpičla. Ker u bistvu niti nisem, ampak come on! kok neumn, no. Ne morš se ga pr osemindvajsetih nalit, k da bi jih mela 15... No, ampak točn to mi je ratal. Prouzaprou niti ne vem kako mi je to ratal, ampak najbrž je lih v tem trik, ker če bi vedla, pol mi najbrž ne bi ratal, ane. (Responsible drinking is my middle name, pa to ane, heh). Sm pa precej zihr, da so ble pretežn krive tiste kao mejhne epruvetke jegra. In sevede moje pogumne roke, ki so jih zlivale po mojem še bolj pogumnem grlu. Khm. Ja. Svašta.
Enivejs, nedelja je bla temu primerno zanimiva. Podrobnosti niti ne bom razlagala, ker preneumn vse skupi.
Ampak, qrc gleda vse skupi, vsake par let morš mal 'ausglajzat', ane.

In other news: projekt z delovnim naslovom 'lepa petra' teče, sicer bolj počasi, ampak teče pa. Rezultati bodo vidni kmalu, predvidoma še v tem tednu. Kar je uredu.

Monday. And. Stuff. Shit. Actually.

Se mi zdi, da bi mogla jit spet na dopust. Nekam čim dlje.

Ne vem, mineva me potrpljenje. Nisem več trpežna kot sem bla včasih. Neodločnost me moti bolj, kot kdajkoli prej. Počasnosti nekaterih dogajanj ne morem razumet in je niti nočem. Ker obstaja samo par stvari, ki jih res hočem in od tega ne bom odstopila. A ni tko, da mormo bit sami seb na prvem mestu? No, js sm. Fuck it.



Kdo bi si mislu, da je tko težko bit od nekoga. Sploh od mene. Vsaj zgleda tko. Al kva.

Some men are like that and some women can make them like it.

Torej, človk se včasih vpraša, kaj je z njim narobe. Oziroma bolj, kaj je narobe z drugimi. Še najbolj pa mrbit to - kdo, če sploh kdo, je tuki naroben.
Let's elaborate on that for a bit.
Poglejmo en precej verjeten scenarij. Hipotetično, heh :) Po parih srednješolskih romancah tam nekje sredi faksa stakneš enga fanta svojih let in se z njim naprimer zatakneš za ene 2 leti ali več. Vse fajn ampak potem ti užge, da to ni to in popokaš šila in kopita. Hitr poflajštraš rane in pr ene petindvajsetih pokukaš spet na plano in ugotoviš, da tipov sploh ni več. Pa si rečeš, klinc jih gleda, kdo jih pa rab, pa se maš fajn, ker lajf se itak precej po svoje obrača in bl k ga silš drugam, slabš je. In tko mine še par let, znajdeš se precej v drugi polovici dvajsetih, nekak se ti že svita kdo si in počas ti spet kej zadiši. Tipov tut v tej starostni skupini ni lih v izobilju, jih je pa na splošno vseen mal več, ker si spotoma razširila ribnik in dokler tip ni preveč mlajši od tebe, je vse uredu. (Sj vemo, če so bli par let nazaj 30+ tipi res fuuuuuuul stari, so zdj lih ta pravi.) Anyways, potem ene parkrat vržeš trnk in kaj ugotoviš? Popolnoma nič novega. In kar je še hujš, še  kvazi junakov počas zmanjkuje.
Bi rekla, da ni nč narobe z mano, če pričakujem, da bo odrasel človek sposoben predelat pretekle izkušnje, se iz njih kaj naučit in zarad njih sposoben postat celo nekoliko boljši. Bi se upala trdit, da je to nekak normalno, no. Vendar temu pogosto ni tako. Zakaj, vprašaš? Slutim problem širših kapacitet. Mi (pod mi štejmo ljudi stare recimo 28 do 40) smo večinoma iz familij, kjer so naši starši večinoma oženili svoje prve ljubezni in so, spet večinoma, z njimi še vedno. Kok so hepi, za ta point niti ni tok važn, važno je, da je mati še zmer s fotrom, fotr pa z mati. Torej je fotr za mati dober. Zdj pa poglejmo sina. Tam nekje sredi dvajsetih ali celo kasneje je njegova punca pogruntala, da bi ona kej več, kej druzga, kej... whatever, uglavnem ne njega. Ojej, prasica, pa tko jo je imel rad, da bi jo zihr oženu. Strla mu je srce in ne vem kaj še. Ampak u bistvu mu je nesramnica, ko ga je pustila, dala vedet, da ni dost dober. Opla -  a to se tut da? Kakšen šok. Napaka matrike.
Sumim, da moški potem ne sestavlja toliko svojega strtega srca, ampak predvsem svoj ego. Ker ga možnost, da on pa ni dovolj dober, kresne po glavi ravno takrat, ko to najmanj pričakuje. In potem se srce že zdavnaj zaceli, ego pa še vedno caplja nekje za njim v smrtnem strahu, da mu spet slučajno kdo ne pokaže, da ni dovolj dober.
In glej, v napaki matrike sem našla tiste zajebane babe, o katerih sem se spraševala pol leta nazaj. Vse smo zajebane, ker si nesramnice upamo povedat, da nekdo ni dost dober za nas. In veselo zjebemo vse tiste, ki so jih matere tko fino navadle, da smo ženske zadovoljne s čimerkoli in da so moški itak na splošno božji dar. No, nismo in niso. Še posebej ne taki, ki nikakor ne morjo prebolet samih sebe. Ki pustijo, da jim ego narekuje lajf in jim tudi na misel ne pride, da bi morda kdaj poskusili pokukati čez njega.
Ker, surprise surprise, noben človek ni dober za vsazga človeka. In če si slučajn najprej sreču tistga, za kterga nisi dobr, pač smola. To še ne pomen, da si zanič. Če hočeš najdt tistga, za katerga si, si morš upat pustit se spoznat. S svojim prestrašenim egotom vred.

Ampak če ti mami tega ne pove, pol očitno ni nč. Al kva.
Desci, my ass.



Prouzaprou je pa fascinantno, kaj mam js čas naštudirat v službi, polni moških.

p.s. branje ta rdečih linkov obvezno :)

I caught a fish thiiiiiis big...

... but it stuck it's toungue out and stared at me with crazy eyes.

Namena včerajšnjega večera ne bi posebej izpostavljala, ker je u bistvu izzvenel že enkrat popoldne. Kljub temu je bil večer izredno zabaven in spoznavat nove ljudi je zmer fajn. In New York margerita v Pena's-u (sj vem, overload 'ločil' in kje se nardi effing vijugca nad n-jem?!) je špica in totalna macola, čeprou je postrežena v kozarcu za gosti sok.

Najzanimivejša stvar večera se je zgodila že na samem začetku. Se pripeljem na križišče z Dunajsko, na desni pas za levo. Porajtam, da je kr gužva pa to. Sm bla ene sedma u vrsti na rdeči. Sej res, se že petstotič spomnem, fuzbal. Se mal razgledam, hm, čak mal, zakva so okol mene avti izključno z MB registracijami? V avtih zgužvanih miljon mulcev, nabasanih sevede. Se pripelje prva kibla z lučkami, zapelje okol gužve, zaparkira semafor. Super. Zaklenem avto, se pretvarjam, da sem nevidna. Dva avta pred mano se začne neki ful kadit. In svetit. To mi deli, bakla. U retrovizorju vidm še ene tri kible, z lučkami. Mulčki ratajo mal živčni, ene par jih začne ven iz avtov hodt, ampak jih relativno trezni šoferji zvabjo nazaj. Js pa z mojim smrkcem sred te gužve. In seveda da ne morš gledat kr nekam, ampak morš prečekerat kaj se dogaja. In seveda, v sosednjem avtu se mi z raznimi gestami ponuja cvet slovenske mladosti, lepote in inteligence, da spolne moči sploh ne omenjam. In to vztrajno. In še pa še, pa kr naprej. Pa kok morš bit neumen, da ti je to zabavn? In kok morš bit debilen, da se ti ne prpelje, da me nisi ne šokiral, ne zabaval, ne presenetil, ne nč. Tut prezira niso vzbudil.
Sm jim že hotla pokazat the finger, pa se mi tut tega niso zdel vredni. Idioti.

Not that it's been bad, but I wouldn't mind having a clean slate.

How is it possible, that it's been two weeks?

Mal sm pospravljala podstrešje.
In se ukvarjala s tujimi problemi.
Mal brcala u rit in pri tem mal zgubila filing.
Nism ga še dobila nazaj. Ne vem točn, kaj mi je, ampak se mi zdi, da mi grejo ljudje zmer bl na živce. No, ne na splošno, da se razumemo. Ampak določeni, recimo trije, me spreminjajo v sitno babo. Ni mi všeč. Rabm strategijo za nehat to. In strategijo za to, da me neha tok stvari motit.

Teh zadnjih par tednov sem na primer v bloku opazila ful motečih stvari. Okej, un housemjuzik abjuzr se je tut začasno vrnil, ampak ta me je zmotu samo momentalno.
Ena soseda na primer, ima otroka, ki je že dve leti isti. Ampak tko, zares. Isto velik (oz. mejhn), isto siten, isto vse. Ona je sto na uro poslovna ženska, glasna, debela in all over the place, samo pr otroku nč. Njen mož hod ves zelen po svetu, froc pa nkamr ne zraste. Se človk mal praša, ane?
Pol je še ena ženska, za katero se mi zdi, da je tista, k iz kleti nos po pet flaš vina naenkrat. Parkrat na teden. Po njej bi loh naštimu polno luno. Vsake tok časa in ne tako malkrat se ji mal utrga, desca pošilja v vse možne destinacije, ga meče iz stanovanja, zapira na balkon in podobno. Svašta, ja?
Potem je pa tle še en par, ki ima stanovanje za 'gnezdece'. Štekamo? Dva ljubimca ga mata za to, da se v njem dobivata in z balkona izmenično lažeta svojima siceršnjima partnerjema in otrokom.

Ne vem, mot me do konca.

Sicer pa, ta prav problem bo nastal takrat, ko takih stvari sploh ne bom več opazila. Ane?

The voice got as cool as a cafeteria dinner.

Overload.

Če mi v naslednjem tednu še kdo poskusi povedat kej o dojenčkih, porodih, rezanju, dojenju, mastitisu in podobnem, bom - v izogib neprostovoljnemu bruhanju - prisiljena vstat in se odstranit. Po enmu letu in pol precej konstantne družbe nosečnic, frišnih mamic in očkov, na novo formuliranih familij pa vse to, sm zdj dosegla svoj maksimum. Ja, imel boste otroka. Jupi. Še zmeri vam pojem hvalnice in se veselim z vami, ampak come on! Ne morem pa non-stop poslušat sam o tem. Ker tut pod razno ne rabm vedet vseh detajlov in ne razumem te potrebe nosečnic po deljenju vseh intimnih podrobnosti. Way too much information, ok?



Tut men se kej pomembnega dogaja, sam da mi to lih ne dela štale po trebuhu, ane.

Stupis is as stupid does.

 vir fotke: klik

Resno ne maram ljudi, ki v meni sprožijo vprašanje, retorično vprašanje pravzaprav: 'Pa kdo je tle neumen?!' Takih je hvalabogu zlo mal, me pa zato tok bl razpičjo. Ve se, da tako retorično vprašanje ponavadi sledi razpravi, včasih monologu, ki jasno pokaže, da taneumen definitivno ni ta, ki pripoveduje in na koncu postavi to vprašanje, ki večkrat izraža tudi občutek nemoči ob nerazumljivi neumnosti predmeta razprave oz. monologa. Najbolj frustrirajoče pri tem je, da te 'neumnež' nekako zvleče na svoj nivo, tako da na koncu prvotno retorično vprašanje 'Pa kdo je tle neumen?!' niti ni več čist retorično in nisi več 100% prepričan, da taneumen nisi ti. Sej štekamo, ane?
Ni, da bi mislila, da sem ne vem kako pametna. Mi je super jasn, da obstajajo jako pametnejši ljudje od mene. Ampak zaenkrat mi ne gre slabo, tko da se mi zdi, da loh deduciram, da neumna lih nisem. Ampak pameti je veliko sort. Neumnosti pa še več. Problem je v tem, da se neumnosti na dveh nogah nikakor ne morš znebit. Take primerke vsi kar nekako 'šparamo', v stilu eh, pust tega/to, pač ne dojame. Ta neskončna toleranca mi gre na živce. Ne vem no, se mi zdi, da sm prcej tolerantna in mi je zlo težko bit indiferentna do ljudi in bi se moral zelooooo potrudit, da bi  dosegli to mistično točko, ko nekoga ne maram več, ampak glejgazlomka, še sama komi verjamem, ampak tut to se morda zgodi. 5 let bod neumen na vse možne načine, pa boš tam.

Your gene pool could use a little chlorine.

Dva dogodka sta se prou zanimiv pokrila ta teden.
1. Zanč sm šla v trgovino ravno v času, ko ima tudi bližnja srednja šola čas za malco. Itak je bla trgovina polna mulcev, starih po moje okol 17 let. Glasni so bli tok, k da bi jih blo 100, obnašal so se pa tko bedno, da nism mogla verjet. Od tikanja prodajalke pri kruhu, ki je starejša od njihovih mam najbrž, do obmetavanja blagajničarke z bednimi forami, do pritoževanja čez vse, uglavnem obup.
2. Kot ponavadi sem šla tud to 'sezono' prsluhnt devetletni sestrci, kaj se je naučila v glasbeni šoli. V tretjem razredu klavirja je in zna kr marsikej zašpilat. No, na tem nastopu je nastopal 40 frockov od prvega do četrtega razreda klavirja, flavte in prečne flavte. Če jih je blo od tega 10 poslušljivih, jih je blo velik. Dvorana seveda prepolna ponosnih staršev, dedkov in babic. Celo taka gužva je bla, da sem mogla sama sedet in se zato tut sama smejat. Pa ful ni tok zabavn. Ker ponavad se s fotrom skupi smejiva. Ker sva oba mal muskonterja, poznava vse komade, k se itak skos isti špilajo že naprej, nazaj, levo in desno. No, pojnt je, da je zraven mene, pa tut pred mano in za mano, pravzaprav vse okol mene so sedele prenavdušene mame. Kaj to pomen? Taka mama ti spusti pššššššššt!!, ko se ne morš zadržat in se mal nasmehneš, okej, čist potiho nasmeješ otroku, katermu se vid, da ni nč vadil in se med eno 20 taktov dolgo pesmico petkrat zmoti. Ker se potem seveda naprej nasmihaš vsem ostalim tridesetim, ki se tudi motjo kot za stavo (vsaj en med njimi je seveda njen), te taka mama z nataknjenim glasom vpraša, kaj je tok smešn. Pa lepo poveš, da to, da se tolk motjo. Potem te zabodeno pogleda. Sori, ampak priznejmo, to je smešn. Smešn na način, kot na primer ko vidiš nekoga k ful pade. Sej je bed, sam je tut fuuul smešn.  Come on! sej so otroc. Nastop bi mogu bit zabavn. Če je pa že tok kao resno, nej se pa naučijo pa špilajo tko k se zagre, pa se ne bom nč smejala, ampak bom vsem ploskala, tko kot sem tistim, ki so bli dobri. Ker bodmo iskreni, mal je safr eno uro pa pol poslušar fušanje, ane.
Kaj sm hotla povedat? Ko sm gledala tiste mulce v štacuni, sm si mislla, boge revce njihove mame. Ampak grem stavt, da so na vsaj en način tko nekritično ploskale svojim frocom, k niso mel pojma in se niso v glasbeni šoli čist nč potrudil, kot tele prenavdušene nekritične mame, k so me pšššššššt-ale. Ja, sej nč ne rečem, otroke je treba spodbujat, ampak jim je nujno treba pokazat, če nekaj pač ni dovolj dobro.

I don't suffer fools gladly... but I do gladly make fools suffer.

Že ene pet minut študiram, kako nej to diarejo, ki bo sledila, povem na čimbl kulturen način, ampak jebat ga, ne gre. Za mano je eden bolj kurčevih tednov do zdj. Za to so krivi trije nesposobni, neumni in nesramni kurci kreteni, ki so mi cel teden grenili življenje, ker se bedaki očitno ne zavedajo, da majo kej pametnejšga za delat, kot pa zajebavat ljudi. Z idioti se je pač nesmiselno prekarjat, ker te zvlečejo na svoj nivo, potem pa te premagajo z izkušnjami, al kako že gre tisti izrek.
Ampak a ni najbl bedn pri tem to, da me sploh tok vržejo iz tira? Js mislm, da ja. Ker redko komu to sploh rata. Ampak očitno majo neumni ljudje poseben dar za to. Ker enostavno mi ne gre u glavo, kako si res lahko tako zabit, da ne vidiš, kaj je pomembno, kaj je pa totalna potrata časa in energije. In kermu idiotu se da lastno energijo porabljat na brezveznostih in trivialnostih, medtem ko ima tristokrat pomembnejše naloge, od katerih je odvisna uspešnost marsikatere zelo pomembne stvari?! Neodgovornost take sorte mi je  popolnoma nerazumljiva. Ker kakšen bedak morš bit, da ne vidiš resnosti situacije in se veselo zajebavaš naprej?! In kok še bl debilno je, da je sistem tak, da takim kretenom ne morš obrnt hrbta, ampak se morš ukvarjat z njimi, ker ti sicer preti totalna štala. Ker ljudi je treba jebat. Sori, ampak ob takih kretenih se mi obrača želodec.

The oven isn't the only thing I left turned on...

Joj, cel ta kup reproduktivno produktivnih prijateljev mi je dal malo misliti...
No ja, v bistvu ne lih sam to, ampak še marsikaj, kar se spotoma dogaja. Opažam namreč, da imamo 'relativno samske' dandanašnji precej omejene možnosti. Najprej, ta pametni oz. tisti na prbližn resni in zanesljivi so v resnih vezah (skupaj vseljeni, morda tudi oženjeni, pogosto pričakujejo naraščaj). No, sevede ni nujno, da so pod mus pametni oz. na prbližn resni in zanesljivi, morda so imel le presneto srečo, da so dost zgodi srečal 'tapravo' (in niso mel priložnosti, da bi jih vmes pofrderbala kšna netaprava, ampak o tem malo nižje). Naslednji ta pametni so geji in ergo po defaultu izven konkurence. In to je precej tudi to.
Ker smo že pr 'ta samskih'.
Tudi tukaj imamo ene pogojno pametne, to so tisti, ki delajo toliko, da se normalnemu človeku že zazdi, da so deloholiki (morda to tudi res so), ker so grozno ambiciozni (nekateri upravičeno) a nekje v sebi najbrž še precej otroci, kar sklepam po tem, da se sami sebi (in seveda drugim) dokazujejo z resnim udejstvovanjem v (esktremnih) športih, kjer so seveda huronsko uspešni. Ob dveh intenzivnih plateh življenja takemu seveda ne ostane časa (tudi volje in energije?) niti za bežno romanco, kaj šele za resno zvezo. Na temo, ali zvezo sploh potrebuje / si jo želi, sodišče še zaseda, saj še zbira indice o tem, ali pogreša vsaj seks ali še tega ne.
Po teh imamo tiste, ta ne tolk pametne. To so tisti, ki so že dlje časa, recimo temu nesrečno zaljubljeni iz navidezne vrste razlogov, katerih jedro poznajo (ali pa tudi ne) le oni, medtem pa mimo njih, ne popolnoma nezainteresirane, hodijo čist fletne punce. Tu so tudi tisti, ki še pri štiridesetih veselo letajo s cveta na cvet, nezavedajoč se, da tudi še tako šarmantna sivina nekoč ne vžge več. Še posebej ne takrat, ko si bodo tega najbolj želeli in ne pri tistih, katere si bodo najbolj želeli.
Med ta ne tolk pametne spadajo tudi tisti, ki jih lovski nagon sicer še ni zapustil in mu kar spretno sledijo, a le do takrat, ko prvič zavohajo kakršnokoli sled o 'resnosti'. Glavni problem seveda tiči v definiciji prav te 'resnosti', namreč moška predpostavka 'resnosti' je prepogosto naravnost paranoična.
In že smo pri ta neumnih. Če si še enkrat preberemo sedmo in osmo vrstico prvega odstavka današnjega modrovanja, nam je že vse jasno. To so seveda tisti, ki so imeli to smolo, da so še preden jim je uspelo popolnoma odrasti, srečali vsaj eno (pogosto pa več) netapravo, ki jih je popolnoma uničla, jim tako strla srce, da so ga komi nazaj sestavl in bogvekajševse, zdj pa nimajo več jajc, da bi pa tapravo zagrabili z obema rokama in jo nehal žalt s tem, da jo mečejo v isti koš kot netaprave. Ob tem se seveda moram vprašat, kje zaboga so vse te ta zajebane ženske?! Naš cvetoči 'trijo adijo' zagotovo ne spada v ta rang bab. Ampak recimo, da verjamem, da obstajajo. Recimo.
Če pod vsem tem potegnem črto ugotovim, da je večina 'samskih' descev moje generacije, če že ne očitno, pa vsaj nekje globoko, revčkov, ki se za povrh obnašajo kot skopljenci, v najboljšem primeru pa kot 17-letnice, ki se bojijo za svoj junfr (takšen in drugačen). Izjeme pa kvečjemu potrjujejo pravilo.

Ja, tole sem narisala z grozno ostrimi robovi in čist črno-belo, in joj kako upam, da sem tut brcnla v temo. Ampak kaj čm, nič me ne razpizdi bolj, kot totalen pussy, ki se tega, da je totalen pussy celo zaveda, pa je kljub temu še zmer totalen pussy.

Nekaterim konzervam rok očitno nikol ne poteče.

Ne me jebat, že spet Angelca.

If you saw a heat wave, would you wave back?

Jao mudeeeeeeeeeeeeeel, kok je vroooočeeeeeee!!!!!

Mjčkn se tenstam v pisarni.
Ampak u bistvu ful z veseljem.
Ker sm bla zdele dva dni po terenu.
Na terenu zdele ni kul. Sploh če morš bit za tele temperature ful preveč oblečen in ful obut. In ful imet čelado na glavi. In se potem vozt v razbeljenem avtu. In korakat gor pa dol po prašnih gradbiščih. In tristokrat jit iz lepo hladne kleti v pečico na podstrešju. In nazaj. In spet. Pa še enkrat. Potem v razbeljen avto. In ponovi vajo.
Kva sploh razlagam. Sj je vsem vroče k pr norcih.Počas bi gor loh nehal na ogenj nalagat.Ker js bi se tut najrajš kr u hladilnik usedla.

vir: deviantart

All I want is an umbrella in my drink...

vir fotke: deviantart

... and a friday afternoon.

Ja, js sm eden tistih frikov, ki majo dva mobitela. Mam tut ful dobr izgovor za to. Eden je služben. Ponavad je ta služben bl tih, ta privaten bl glasen. Smola ta teden je pa ta, da je ravno obratno.

In tik pred tem, ko sm dons zaradi rahlega predoziranja telefoniranja lih hotla ugasnt to mučilno napravo, spet zazvoni. Iz neke ibr korporacije me vabijo na predstavitev nove izvrstne poslovne priložnosti. WTF?! Kje ste mene najdl?! Nimam cajt za nove poslovne priložnosti. Že to poslovno priložnost, ki jo mam, komi sfuram.

In klinc gleda naše fuzbalerje. Js jih ne bom nč hvalila. Niso bli dost dobri. Pokroviteljsko tapkanje po ramah še nobenga ni resno spodbudilo k napredku. Pa kaj pol, če so bli prej še bl zanič. Zdj so čist mal mn. Skor sm nabavla tisto zastavco za na avto. No, jo nism. Zdj k so še Portugalci pušnl, navijam za Argentino. Se mi zdi. Aja, mogoče za Nizozemce. Te so mi bli zmer simpatični. A so še not? Ah dej, sej je sam žoga :)

In a se sam men zdi, al majo zadne čase desci nek fetiš, da poleg 'adijo' al pa 'se vidmo' navržejo še 'pridna bod'? WTF?! Še posebej je ta fraza uporabljana pri tistih s katerimi imaš recimo temu - definiran prijateljski odnos z naključnimi medlimi manifestacijami česa več- ampak, kjer ni jajc, tut tega 'več' ni. Pha, 'pridna bod'! Ker bohnedej, da bi ble punce poredne, al kaj? Sej druzga k pridne sploh ne mormo bit. Al pa je bl trik u tem, da fantje bojo medtem poredni, punce bodmo pa pridne. Čaki, to je še bl mem... Hmmm... Morm tole še mal premislt.

In k smo že lih pr fuzbalu, sploh še nism šla gledat Seksa v mestu. Kriminal. Tut če je totaln jajc, it's a must. V družbi bab. Mojih bab. Škoda k je ena 'out of the country'.

Ampak ta vikend grem na obisk. S ta drugo mojo babo. Greva prke dol. In poslušat unga fajn desca. In pit pjačke z dežnički. Mmmmm... :)

I couldn’t repair your brakes, so I made your horn louder ali kaj si danes mislim o Cerkvi.

Cerkvi kot inštituciji nikol nisem bila posebej naklonjena. Me je skos kej motilo. Pa še zdej me. Pa zmer bl, najbrž. Pa sej sm enkrat neki v zvezi s tem že čivkala. Ampak zdej pa mislm, da mi je pa mal kapo odnesl.
Najprej naj povem, da sm jako razočarana nad grozno premajhno reakcijo naših medijev na nova poročila o spolnih zlorabah otrok s strani duhovnikov. In še bolj premajhno reakcijo na 'kvazi' papeževo opravičilo.
Mi je prou žou, ampak men se pa tole ne zdi več smešn. Ne, če vse natančno premislimo je pravzaprav zelo smešno. Laganje papeža ljudem direkt z zlatega stola sred Vatikana o tem, kako da mu je žal zaradi pedofilskih zlorab, je ob tem, da je bil on tisti, ki je skoraj petdeset let nazaj izdal papir oz. 'user's manual' kako pedofila uspešno skriti pred javnostjo, res huronsko smešno. Res ne vem, zakaj se mu cel svet ne smeji u glavo. Ne razumem, kako lahko sploh še kdorkoli kjerkoli Cerkev dojema kot resno, spoštovanja vredno ustanovo.
En sam zlorabljen otrok bi bil preveč. Zdj bojo šle cifre iz stotin že v tisoče. Če mene kdo kej vpraša, si Cerkev ne zasluž več sploh obstajat. Sploh.
Svet in javnosti, ki pa kr neki stran gledajo, pa tut niso lih neki boljši.