Tole bom poskusla...
tko da bo...
SREČNGA PA ZDRAVGA!
sobota, 31. december 2011
sobota, 24. december 2011
Happy merry!
Smrekca stoji, potička je.
Večerjo smo pojedl, bla je odlična in obilna. Popil smo mal preveč šampanjčka. Spet :)
Tudi vam, dragi soblogerji in random bralci, želim prijeten božični večer in še prijetnejši božični dan!
Večerjo smo pojedl, bla je odlična in obilna. Popil smo mal preveč šampanjčka. Spet :)
Tudi vam, dragi soblogerji in random bralci, želim prijeten božični večer in še prijetnejši božični dan!
ponedeljek, 12. december 2011
petek, 9. december 2011
Magnificent. Friday.
O ja. Petke mamo radi.
Prejšn petek je bil tut kul, sam mal manj, ker sm bla prehlajena k slon. Kar je pomenil, da sem se potem še cel vikend svaljkala doma. Kar je mal bedn, ker rata dolgočasno. Tv te loh zabava samo neko omejeno količino časa in če ti branje ne gre, zna situacija ratat mal duhamorna. Zato sem se v pondelk hitr pobrala v službo, čeprou, roko na srce, je blo to mal prezgodi. Še kakšen dan doma me ne bi ubil, ane. Je pa zato zdj tok bl bedn, ko še zmeri šparam ostanke prehlada. In se jih mmorm čiprej losat, zato bo današnji petek v stilu prejšnjega - sedi na kavč in glumi gljivu, pij čaj, se filaj z vitamini in vizualiziraj zdravo sebe. Works every time! :)
Ker jutr morm, ampak enostavno morm, u Orto. Zgodil se bo namreč koncert skupine Torul ob izidu njihovega albuma In Whole. Pravjo, da so indie dark electro, ne me prašat, kaj to pomen :) js sam vem, da se sliš dbest in da se jih zelo splača pogledat&poslušat uživo, ker so super.
In potem bom v nedeljo samo še prežvela eno familjarno kosilce in to bo to.
Oh in ja.
Tole pa ne more bit naključje, to more bit usoda: direkt na moj rojstn dan Kyle Eastwood špila v Bologni v prekrasnem cafeju v mestu. It was meant to be, I'm telling you. Hihi.
Prejšn petek je bil tut kul, sam mal manj, ker sm bla prehlajena k slon. Kar je pomenil, da sem se potem še cel vikend svaljkala doma. Kar je mal bedn, ker rata dolgočasno. Tv te loh zabava samo neko omejeno količino časa in če ti branje ne gre, zna situacija ratat mal duhamorna. Zato sem se v pondelk hitr pobrala v službo, čeprou, roko na srce, je blo to mal prezgodi. Še kakšen dan doma me ne bi ubil, ane. Je pa zato zdj tok bl bedn, ko še zmeri šparam ostanke prehlada. In se jih mmorm čiprej losat, zato bo današnji petek v stilu prejšnjega - sedi na kavč in glumi gljivu, pij čaj, se filaj z vitamini in vizualiziraj zdravo sebe. Works every time! :)
Ker jutr morm, ampak enostavno morm, u Orto. Zgodil se bo namreč koncert skupine Torul ob izidu njihovega albuma In Whole. Pravjo, da so indie dark electro, ne me prašat, kaj to pomen :) js sam vem, da se sliš dbest in da se jih zelo splača pogledat&poslušat uživo, ker so super.
In potem bom v nedeljo samo še prežvela eno familjarno kosilce in to bo to.
Oh in ja.
Tole pa ne more bit naključje, to more bit usoda: direkt na moj rojstn dan Kyle Eastwood špila v Bologni v prekrasnem cafeju v mestu. It was meant to be, I'm telling you. Hihi.
torek, 29. november 2011
She sighed. “All men are the same.” “So are all women—after the first nine.” She damned him and hung up.
Torej naslov namiguje, da sm mela u planu eno pametno debato za tle, in res sm jo mela, pa se je tut pod razno ne morm spomnt, kar je neumn, ampak sploh ni tok čudn, ker občasno res znam bit 'the queen of stupid'.
Sobota je bla samo še ena v vrsti primerov, kaj se dela, kadar si v 'the queen of stupid mode'. Načeloma nisem tok neumna, ampak zgleda, da mi na stara leta mal na otročje vleče in delam random bedarije, namesto da bi počela kej druzga. Random bedarije so namreč stokrat lažje izvedljive in ker se mi ne da bit skos resna, se občasno podam v neumnosti. Kar je za moje pojme čist kul, ker se mi itak zdi, da tričetrt časa sami sebe in svet okol nas jemljemo čist preveč zares, random bedarije so pa dobre za duha in razpoloženje. No, dokler ne delaš takih bedastoč, ki jih pol obžaluješ ane, ampak to se mi, hvalabogu, bolj poredko zgodi (ker je pogojeno z overloadom jegra). Ampak tut sicer nism človek, ki bi bil naklonjen obžalovanju, mogoče zato ker ne delam prevelikih bedarij, mogoče zato, ker probam izkoristit, kar se mi ponuja, mogoče pa zato, ker se mi zdi najbl neumn gledat nazaj in se sprašvat zakaj nisem takrat tist nardila drgač? Pač nism, v tistem trenutku nisem znala boljš. Jebat ga. Ne bom pozabila, ampak preveč intenzivno razmišljanje o preteklosti je ne bo popravl, kvečjemu bo stare napake zvabl še u sedanjost. Kar je jako nezaželjena reč.
So let's just all go a little stupid. Ane. :)
Aja, pa desci so res vsi isti. Po prvih devetih. ;)
Sobota je bla samo še ena v vrsti primerov, kaj se dela, kadar si v 'the queen of stupid mode'. Načeloma nisem tok neumna, ampak zgleda, da mi na stara leta mal na otročje vleče in delam random bedarije, namesto da bi počela kej druzga. Random bedarije so namreč stokrat lažje izvedljive in ker se mi ne da bit skos resna, se občasno podam v neumnosti. Kar je za moje pojme čist kul, ker se mi itak zdi, da tričetrt časa sami sebe in svet okol nas jemljemo čist preveč zares, random bedarije so pa dobre za duha in razpoloženje. No, dokler ne delaš takih bedastoč, ki jih pol obžaluješ ane, ampak to se mi, hvalabogu, bolj poredko zgodi (ker je pogojeno z overloadom jegra). Ampak tut sicer nism človek, ki bi bil naklonjen obžalovanju, mogoče zato ker ne delam prevelikih bedarij, mogoče zato, ker probam izkoristit, kar se mi ponuja, mogoče pa zato, ker se mi zdi najbl neumn gledat nazaj in se sprašvat zakaj nisem takrat tist nardila drgač? Pač nism, v tistem trenutku nisem znala boljš. Jebat ga. Ne bom pozabila, ampak preveč intenzivno razmišljanje o preteklosti je ne bo popravl, kvečjemu bo stare napake zvabl še u sedanjost. Kar je jako nezaželjena reč.
So let's just all go a little stupid. Ane. :)
Aja, pa desci so res vsi isti. Po prvih devetih. ;)
sreda, 23. november 2011
Years teach things the days never knew...
Long overdue, I know.
Torej, opažam, da zadnje čase ne morem pisat, kadar nism čist pr seb. In trenutno opažam, da nism čist pr seb. Nič ni narobe, a obenem nič ni čist prav. Ena čudna melanholija lebdi okol mene. Se ne bi preveč ozirala na to, vsak ma pač svoje ups and downs, ampak tut nova frizura ne pomaga preveč. Pa je res dobra. Človeški (raz)um je res ena čudna reč.
Lih tok čudna, k usoda. Al pa naključje. Ni čudn, da gresta tok dobr vštric. Še bl hecna reč je pa tale lajf, vedno znova me preseneča, kakšne zgodbe nam pošilja na pot. Ene nove, na pol neverjetne. Druge stare, na pol zaprašene. Tretje nekje vmes, nikol prav dokončane, iščejo novih koncev. Četrte se ti silijo pred oči, pa jih poskušaš nekam stlačit, zaklenit in požret ključ. Pete so take, za katere še nismo dojel, da jih je konc. Tko, malo morje zgodb je, zdj pa pogrunti katera je kakšna.
In a lahko že končno ta presnet sonce posvet, no?!
Torej, opažam, da zadnje čase ne morem pisat, kadar nism čist pr seb. In trenutno opažam, da nism čist pr seb. Nič ni narobe, a obenem nič ni čist prav. Ena čudna melanholija lebdi okol mene. Se ne bi preveč ozirala na to, vsak ma pač svoje ups and downs, ampak tut nova frizura ne pomaga preveč. Pa je res dobra. Človeški (raz)um je res ena čudna reč.
Lih tok čudna, k usoda. Al pa naključje. Ni čudn, da gresta tok dobr vštric. Še bl hecna reč je pa tale lajf, vedno znova me preseneča, kakšne zgodbe nam pošilja na pot. Ene nove, na pol neverjetne. Druge stare, na pol zaprašene. Tretje nekje vmes, nikol prav dokončane, iščejo novih koncev. Četrte se ti silijo pred oči, pa jih poskušaš nekam stlačit, zaklenit in požret ključ. Pete so take, za katere še nismo dojel, da jih je konc. Tko, malo morje zgodb je, zdj pa pogrunti katera je kakšna.
In a lahko že končno ta presnet sonce posvet, no?!
sreda, 2. november 2011
Forget world peace. Visualize using your turn signal.
Torej, u pondelk se mi je pripetil prvi malo bolj resen cestni incident. Namreč en star fotr je gledu bogvekaj oziroma ni nč gledu sploh in se je fino zaletu vame. No, ni blo fajn, še posebej, ker sem s sabo vozila tut našo mati, k jo je skor kap od strahu. Js sm pa mislla, da bom atu kr glavo odšraufala, tok sm bla jezna. Še dobr, da je blo atu takoj jasn, da je samo on tole skuhal in je takoj začel čivkat, da je on kriv in tako naprej. Sva sledila vsemu protokolu ob takih dogodkih in vse se je okej izteklo.
Aaaampak... ... moj avto je ranjen. (No, v bistvu ni, mal ma odrgnjeno feltno in obe strani odbijača).
Js mu pa kr ne verjamem, da je vse kul.
In ga poslušam in mu prisluškujem in 'čutm' kako se pelje, in preskušam spomin, če se še zmer pelje, tko kot se je prej. Prou bedn.
In to sam zato, ker je bil en star ata sitn pa je hotu nekam it, čeprou nima več ne pojma ne refleksov za na cesto.
BEDN.
No, to sm hotla povedat.
Aaaampak... ... moj avto je ranjen. (No, v bistvu ni, mal ma odrgnjeno feltno in obe strani odbijača).
Js mu pa kr ne verjamem, da je vse kul.
In ga poslušam in mu prisluškujem in 'čutm' kako se pelje, in preskušam spomin, če se še zmer pelje, tko kot se je prej. Prou bedn.
In to sam zato, ker je bil en star ata sitn pa je hotu nekam it, čeprou nima več ne pojma ne refleksov za na cesto.
BEDN.
No, to sm hotla povedat.
četrtek, 27. oktober 2011
ponedeljek, 24. oktober 2011
Never say, "Oops." Always say, "Ah, interesting."
Tkole včasih, k dež pada, pa je še vseen zadovoljivo toplo, pa se ti nikamor ne mudi, loh mal čičaš na terasi, ambient ti okrašuje iz globin doneč bas hausmjuzikabjuzrja, ti pa opazuješ odpadanje listov z osamljenega javorja sredi terase, občasno pogleduješ proti jugu, od koder se počasi vleče gosta megla... Pa mal razmišljaš, nardiš en tak rewind in ti užge, da že sto let nisi nč napacal na blog.
Blog sameva, ker sem v osnovi grozn len človk in kadar mam mjčkn preveč dela, sem potem tist mejhn preostanek časa najraj kje naokol. Če pa nism naokol, sem pa 'kauč potejto'. Len 'kauč potejto'. To sem bla na primer ta vikend. No, to nedeljo. Lena do nezavesti. In sedl je k starmu zajcu šus. Sevede sem mela tam okol šestih pouhn kufr 'kaučpotejtanja' in sm šla na kolo. I suck. Še lenart ne znam več tko, kot je treba. :)
In unrelated news, mi enkrat za spremembo za dozo petkove zabave ni blo treba zapustit na pol mrtvega Kebablanda. Samo par km proti severu do Kotlovnice se je blo treba zapelat. Tam so špilal Adam, katerim se je vsled malega prizorišča in posledično precej maloštevilnega občinstva mal odrolal. Koncerti je bil zato poln improvizacij in raznoraznih super bluzenj. In zato eden boljših.
In even more unrelated news, ne vem čigav pregovor že prav neki v smislu 'po suši ponavad pride poplava'. No ja, sj ne da je bla suša, se mi pa zdi, da bo prou kmal poplava.
In ja, včer zjutri sm na national geographicu ujela 10 minut neke oddaje o Firencah in sm se spomnla, kok nadkul so. In da po nekajletnem rednem obiskovanju zdj že 10 let nism bla tm. In da bi ful loh spet mal šla. In da kok bedn, da je že jesen, ker Firence so ibr kul spomlad in polet, je pa res, da jesen še nism bla. Ja, loh bi spet mal šla. Roadtrip. Ijuj, kok bi blo to fajn.
Blog sameva, ker sem v osnovi grozn len človk in kadar mam mjčkn preveč dela, sem potem tist mejhn preostanek časa najraj kje naokol. Če pa nism naokol, sem pa 'kauč potejto'. Len 'kauč potejto'. To sem bla na primer ta vikend. No, to nedeljo. Lena do nezavesti. In sedl je k starmu zajcu šus. Sevede sem mela tam okol šestih pouhn kufr 'kaučpotejtanja' in sm šla na kolo. I suck. Še lenart ne znam več tko, kot je treba. :)
In unrelated news, mi enkrat za spremembo za dozo petkove zabave ni blo treba zapustit na pol mrtvega Kebablanda. Samo par km proti severu do Kotlovnice se je blo treba zapelat. Tam so špilal Adam, katerim se je vsled malega prizorišča in posledično precej maloštevilnega občinstva mal odrolal. Koncerti je bil zato poln improvizacij in raznoraznih super bluzenj. In zato eden boljših.
In even more unrelated news, ne vem čigav pregovor že prav neki v smislu 'po suši ponavad pride poplava'. No ja, sj ne da je bla suša, se mi pa zdi, da bo prou kmal poplava.
In ja, včer zjutri sm na national geographicu ujela 10 minut neke oddaje o Firencah in sm se spomnla, kok nadkul so. In da po nekajletnem rednem obiskovanju zdj že 10 let nism bla tm. In da bi ful loh spet mal šla. In da kok bedn, da je že jesen, ker Firence so ibr kul spomlad in polet, je pa res, da jesen še nism bla. Ja, loh bi spet mal šla. Roadtrip. Ijuj, kok bi blo to fajn.
torek, 11. oktober 2011
Maybe style comes with blood. Italian blood that is.
Sm bla spet v Italiji. Tokrat v Bologni. Sem šla na gradbeni sejem. Tja me je peljal super šofer in kul sopotnik.
Kot se to rado zgodi, če potuješ v moji družbi, uspešno prispeš na cilj brez posebnega napora in pravzaprav skoraj naključno. Tako se je zgodilo tudi tokrat, čeprav je res, da moraš bit pa res talent, da fališ izvoz 'fiera'. Italjanski šoferji so bli celo tako prijazni, da so nama prebrali misli in nama niso pustili peljati naravnost, ker sva očitno morala zaviti levo, direkt na sejemsko parkirišče, ki seveda ni bilo označeno. Tko kot v Italiji pač nič nikoli ni. All good.
Sejem bil je živ in kar zanimiv, ampak cegli, malte, izolacije in gradbena mehanizacija za marsikoga niso lih najzanimivejša reč. Kot ponavadi pa so bli precej zanimivi tut ljudje. Ni kej, Italjani so pač lepo oblečeni. In spedenani. In počesani. In obriti. In tut 3 dni stara brada je urejena. In obleka je lepa, krojena po zadnji modi, čevlji spolirani (pa tut če so to superge), vsi lepo dišijo in so oh in sploh opicanjeni do potankosti. Prou vsi. Debeli, suhi, stari, mladi. In potem ko cel dan gledaš ibr urejene Italjane, ti užge, da za Italjana zanemarjen dec sploh ni dec. Dec je tisti, ki je spedenan. In bolj detajlno kot je spedenan, bolj je dec. In 'underdressed' situacija se ne zgodi. Ker so vsi za vsak slučaj mjčkn 'overdressed'.
Pri nas? Bi skor rekla, da je ravno obratno. Kakšna škoda. Ker ni lepšga kot dec v dobri obleki.
In pol sploh ni več čudn, da majo lih Italjani tolk top modnih in idustrijskih oblikovalcev (čeprou priznejmo, da jim je Skandinavija kr za petami) in ko pogledaš policaja je edino logično, da so mu uniformo oblikoval v modni hiši Valentino. Ane.
Aja, drgač pa čista škoda, da ni blo časa pokukat v mesto. Ampak to je bil druge sorte izlet. Je bil kao za službo. Pa kljub natačnemu prečesavanju prizorišča nisem najdla nič kej za dol past koristnega. Sem pa pojedla kos najbolj nasitne pice ever. Ki sploh ni bila zanič. In popila sem un 'štamprle' kofeta, črnega kot noč.
Kot se to rado zgodi, če potuješ v moji družbi, uspešno prispeš na cilj brez posebnega napora in pravzaprav skoraj naključno. Tako se je zgodilo tudi tokrat, čeprav je res, da moraš bit pa res talent, da fališ izvoz 'fiera'. Italjanski šoferji so bli celo tako prijazni, da so nama prebrali misli in nama niso pustili peljati naravnost, ker sva očitno morala zaviti levo, direkt na sejemsko parkirišče, ki seveda ni bilo označeno. Tko kot v Italiji pač nič nikoli ni. All good.
Sejem bil je živ in kar zanimiv, ampak cegli, malte, izolacije in gradbena mehanizacija za marsikoga niso lih najzanimivejša reč. Kot ponavadi pa so bli precej zanimivi tut ljudje. Ni kej, Italjani so pač lepo oblečeni. In spedenani. In počesani. In obriti. In tut 3 dni stara brada je urejena. In obleka je lepa, krojena po zadnji modi, čevlji spolirani (pa tut če so to superge), vsi lepo dišijo in so oh in sploh opicanjeni do potankosti. Prou vsi. Debeli, suhi, stari, mladi. In potem ko cel dan gledaš ibr urejene Italjane, ti užge, da za Italjana zanemarjen dec sploh ni dec. Dec je tisti, ki je spedenan. In bolj detajlno kot je spedenan, bolj je dec. In 'underdressed' situacija se ne zgodi. Ker so vsi za vsak slučaj mjčkn 'overdressed'.
Pri nas? Bi skor rekla, da je ravno obratno. Kakšna škoda. Ker ni lepšga kot dec v dobri obleki.
In pol sploh ni več čudn, da majo lih Italjani tolk top modnih in idustrijskih oblikovalcev (čeprou priznejmo, da jim je Skandinavija kr za petami) in ko pogledaš policaja je edino logično, da so mu uniformo oblikoval v modni hiši Valentino. Ane.
Aja, drgač pa čista škoda, da ni blo časa pokukat v mesto. Ampak to je bil druge sorte izlet. Je bil kao za službo. Pa kljub natačnemu prečesavanju prizorišča nisem najdla nič kej za dol past koristnega. Sem pa pojedla kos najbolj nasitne pice ever. Ki sploh ni bila zanič. In popila sem un 'štamprle' kofeta, črnega kot noč.
sreda, 5. oktober 2011
ponedeljek, 3. oktober 2011
sreda, 28. september 2011
The next hour was three hours long.
I wish.
Zadnje čase bi res rabila, da bi se kakšna ura podaljšala na tri ure, mogoče bi blo še boljš, če bi se na pet.
Tale jesen je napeta, kot že dolgo ne, tolk vsega se dogaja, da komi sledim. Dom je skor samo še postelja in jutranji čaj na terasi, občasno sobota na tržnici in kava pri Majolki. Ostalo je služba št. 1 in služba št. 2, ki počasi napreduje, za moje pojme seveda prepočasi. Ampak potrpežljivost je božja mast, pravjo naša mati in js to poskušam upoštevat. Kar ni služba je pa družba. Družba je fajn. Čeprou se nam vid, da se staramo :)
Oh in ja, nov mobitel me je postavu na realna tla, da sm dejansko že uzad, kar se tiče 'tehnologije' in možnosti, ki jih ta ponuja, tko da sm bla ene dva dni skor mal u šoku. Ampak zdj sm že na zeleni veji in android je zakon. Čeprou zihr še vedno ne znam polovce tega, kar se z njim da počet.
Vmes se je zgodila še deseta obletnica mature. In alma mater. Kar na naši gimnaziji, ki je tko gostoljubna do svojih bivših dijakov, da jim za obletnico posodi svoje prostore. Z bivšimi razredi vred. In super lepim atrijem, ki v naših časih še ni bil urejen. Zašpilan je bil simpatičen Gaudeamus igitur v simpatični zasedbi dveh violin, klarineta, saksofona in enga od ta večjih trobil. Bla sta dva govora, ostalo pa je bilo simpatično druženje ob prigrizkih in (tudi alkoholni!) pijači. Ljudje so večinoma isti, mnogim se na levih prstancih svetjo prstani, kot se za škofijsko gimnazijo tut spodob, pa majo tut otroke. Eni smo pa še vedno prbližn isto podivjani oz. zblojeni, odvisno od dneva. Nekaterim se je čas zavrtel kr nazaj, ker zgledajo boljš in mlajš kot v četrtem letniku, drugim se je čas ustavu. Tut prfoksom. Naša četica 4.c se je po stari navadi po druženju v atriju še mal zataknila na pivu.
In unrelated news, sm zamudila Klemna Klemna v Šiški. Baje se mi obeta roadtrip to Beograd. Zdj zdj bosta na svet privekala dvojčka, katera že napeto pričakujemo. Vmes mi pa ne bi škodu kakšen dan na morju. Mogoče bi me tja zapeljal ta, ki medanes jutri pelje na kosilo.
Zadnje čase bi res rabila, da bi se kakšna ura podaljšala na tri ure, mogoče bi blo še boljš, če bi se na pet.
Tale jesen je napeta, kot že dolgo ne, tolk vsega se dogaja, da komi sledim. Dom je skor samo še postelja in jutranji čaj na terasi, občasno sobota na tržnici in kava pri Majolki. Ostalo je služba št. 1 in služba št. 2, ki počasi napreduje, za moje pojme seveda prepočasi. Ampak potrpežljivost je božja mast, pravjo naša mati in js to poskušam upoštevat. Kar ni služba je pa družba. Družba je fajn. Čeprou se nam vid, da se staramo :)
Oh in ja, nov mobitel me je postavu na realna tla, da sm dejansko že uzad, kar se tiče 'tehnologije' in možnosti, ki jih ta ponuja, tko da sm bla ene dva dni skor mal u šoku. Ampak zdj sm že na zeleni veji in android je zakon. Čeprou zihr še vedno ne znam polovce tega, kar se z njim da počet.
Vmes se je zgodila še deseta obletnica mature. In alma mater. Kar na naši gimnaziji, ki je tko gostoljubna do svojih bivših dijakov, da jim za obletnico posodi svoje prostore. Z bivšimi razredi vred. In super lepim atrijem, ki v naših časih še ni bil urejen. Zašpilan je bil simpatičen Gaudeamus igitur v simpatični zasedbi dveh violin, klarineta, saksofona in enga od ta večjih trobil. Bla sta dva govora, ostalo pa je bilo simpatično druženje ob prigrizkih in (tudi alkoholni!) pijači. Ljudje so večinoma isti, mnogim se na levih prstancih svetjo prstani, kot se za škofijsko gimnazijo tut spodob, pa majo tut otroke. Eni smo pa še vedno prbližn isto podivjani oz. zblojeni, odvisno od dneva. Nekaterim se je čas zavrtel kr nazaj, ker zgledajo boljš in mlajš kot v četrtem letniku, drugim se je čas ustavu. Tut prfoksom. Naša četica 4.c se je po stari navadi po druženju v atriju še mal zataknila na pivu.
In unrelated news, sm zamudila Klemna Klemna v Šiški. Baje se mi obeta roadtrip to Beograd. Zdj zdj bosta na svet privekala dvojčka, katera že napeto pričakujemo. Vmes mi pa ne bi škodu kakšen dan na morju. Mogoče bi me tja zapeljal ta, ki me
ponedeljek, 19. september 2011
Everything goes wrong all at once.
Pravi tanevemker Murphyjev zakon.
Če maš srečo, gre res vse naenkrat narobe.
Na primer: zbudiš se v vetrovno, mračno in hladno ponedeljkovo(!) jutro.
Sedeš v avto v garaži, zapelješ do rampe in dvižna vrata ne porajtajo, da si tm. Prtiskaš k en moron na daljinca, ni fore. Pač počakaš na razplet situacije, kar pomen da elegantno zamudiš v službo neki čez unih akademskih petnajst.
V službi hitr pržgeš računalnik in se lotiš pisanja gradbene knjige, ker z njo itak že en teden zamujaš in si že na polovici in lih k hočeš stisnt 'save' zagrmi k pr norcih in zmanjka elektrike. In s tem tut tvoje pol gradbene knjige.
Ko že skor preboliš to izgubo in se pač lotiš zadeve jovo na novo, se miška neha premikat. Ne dela. Sploh. Mal pomodruješ, potem pa se odločiš, da brezveze modrovat, ful bl efektivno bo pač it po novo miško.
In nabavš novo miško in dela. Super, edin mal bedn je, da maš pač tok star komp, da mu že mal zmanjkuje USB vtičnic, spotoma pa pogruntaš, da najbrž sploh ni crknla ta stara miška, ampak un predpotopn okrogl vhod zanjo.
Nč hudga, zdj vse dela. Dokler ne crkne mobitel. Resnici na ljubo, Matilda hod po njega kakšen mesec že, pa ga kr ne dam, ampak zdj je očitno on obupu nad mano. Treba bo zamenat.
In prečekeram mau bl natančn sceno in itak me skor kap, ker mobiteli so dejansko zmer dražji namest zmer cnej. WTF?! Mislm okej, sej ne rečem, razvoj pa to neki stane, sam 400€ za mujota je pa mal tumač. In še bl tumač je, ko se ozreš okol sebe in vidš, da dejansko tričetrt folka ma mujote za 400€. WTFx2?! No, očitno bi js tut mela mujota za 400€, sam ne bi jih plačala. Ane. :) Tko da, očitno bom prisiljena dat za mujota moj maksimum, kar je 200€, ker tehnološko nazadovat pa lih ne mislm. Ane. Če nism tacajt že zamudila tiste akcije. Ane. K dons mam res tako srečo, pa to.
Če maš srečo, gre res vse naenkrat narobe.
Na primer: zbudiš se v vetrovno, mračno in hladno ponedeljkovo(!) jutro.
Sedeš v avto v garaži, zapelješ do rampe in dvižna vrata ne porajtajo, da si tm. Prtiskaš k en moron na daljinca, ni fore. Pač počakaš na razplet situacije, kar pomen da elegantno zamudiš v službo neki čez unih akademskih petnajst.
V službi hitr pržgeš računalnik in se lotiš pisanja gradbene knjige, ker z njo itak že en teden zamujaš in si že na polovici in lih k hočeš stisnt 'save' zagrmi k pr norcih in zmanjka elektrike. In s tem tut tvoje pol gradbene knjige.
Ko že skor preboliš to izgubo in se pač lotiš zadeve jovo na novo, se miška neha premikat. Ne dela. Sploh. Mal pomodruješ, potem pa se odločiš, da brezveze modrovat, ful bl efektivno bo pač it po novo miško.
In nabavš novo miško in dela. Super, edin mal bedn je, da maš pač tok star komp, da mu že mal zmanjkuje USB vtičnic, spotoma pa pogruntaš, da najbrž sploh ni crknla ta stara miška, ampak un predpotopn okrogl vhod zanjo.
Nč hudga, zdj vse dela. Dokler ne crkne mobitel. Resnici na ljubo, Matilda hod po njega kakšen mesec že, pa ga kr ne dam, ampak zdj je očitno on obupu nad mano. Treba bo zamenat.
In prečekeram mau bl natančn sceno in itak me skor kap, ker mobiteli so dejansko zmer dražji namest zmer cnej. WTF?! Mislm okej, sej ne rečem, razvoj pa to neki stane, sam 400€ za mujota je pa mal tumač. In še bl tumač je, ko se ozreš okol sebe in vidš, da dejansko tričetrt folka ma mujote za 400€. WTFx2?! No, očitno bi js tut mela mujota za 400€, sam ne bi jih plačala. Ane. :) Tko da, očitno bom prisiljena dat za mujota moj maksimum, kar je 200€, ker tehnološko nazadovat pa lih ne mislm. Ane. Če nism tacajt že zamudila tiste akcije. Ane. K dons mam res tako srečo, pa to.
četrtek, 8. september 2011
I should come with a warning label.
"If you're going to try, go all the way. Otherwise, don't even start. This could mean losing girlfriends, wives, relatives and maybe even your mind. It could mean not eating for three or four days. It could mean freezing on a park bench. It could mean jail. It could mean derision. It could mean mockery--isolation. Isolation is the gift. All the others are a test of your endurance, of how much you really want to do it. And, you'll do it, despite rejection and the worst odds. And it will be better than anything else you can imagine. If you're going to try, go all the way. There is no other feeling like that. You will be alone with the gods, and the nights will flame with fire. You will ride life straight to perfect laughter. It's the only good fight there is."
- Charles Bukowski, Factotum
Odločitve, odločitve... Če se zdele neki časa ni nč kej toook posebnga dogajal na moji fronti, se bo pa od zdj naprej ful. Včasih je treba zdrezat na plano vsa jajca kar jih premoreš in probat neki nardit. In to je moto tega tedna.
Cojones.
Delat!
Žvet!
- Charles Bukowski, Factotum
Odločitve, odločitve... Če se zdele neki časa ni nč kej toook posebnga dogajal na moji fronti, se bo pa od zdj naprej ful. Včasih je treba zdrezat na plano vsa jajca kar jih premoreš in probat neki nardit. In to je moto tega tedna.
Cojones.
Delat!
Žvet!
torek, 6. september 2011
There's nothing a new pair of shoes can't fix.
No, sm že prebolela vikend najstniško eskapado, sestavla cel film in se odločila, da sploh ni tok slab.
In se počutim mnogo bolje.
Tut zato, ker -> a new pair of shoes! Seveda.
Visoke pete se na mojih nogcah malkrat znajdejo (čeprou mi u bistvu ne bi škodl, ane), sm pa zato die hard fen Onitsuka Tiger mexico 66 in ergo sm si privoščila nove :)))
Sm jih že dolg gledala in končno so jih dal na razprodajo. In tko bojo tele mexico 66 'special edition zodiac' na moj naslov iz Kanade priletele že za malo manj kot 50 evrčkov. I just looooooove the internets! :D
In se počutim mnogo bolje.
Tut zato, ker -> a new pair of shoes! Seveda.
Visoke pete se na mojih nogcah malkrat znajdejo (čeprou mi u bistvu ne bi škodl, ane), sm pa zato die hard fen Onitsuka Tiger mexico 66 in ergo sm si privoščila nove :)))
Sm jih že dolg gledala in končno so jih dal na razprodajo. In tko bojo tele mexico 66 'special edition zodiac' na moj naslov iz Kanade priletele že za malo manj kot 50 evrčkov. I just looooooove the internets! :D
ponedeljek, 5. september 2011
I took hold of the room with both hands and spun it. When I had it nicely spinning I gave it a full swing and hit myself on the back of the head with the floor. Vol. 2.
Torej res ne vem, mogoče se mi je mal poslabšal. Konc maja sm namreč že ugotovila, kok je neumn met mačka. Če bi bil problem sam u mačku, sploh ne bi blo nč hudga. Ampak yours truly ni navajena met 'moralnega mačka'. Pa sej ne, da sm kj ne vem kakšnga ušpičla. Ker u bistvu niti nisem, ampak come on! kok neumn, no. Ne morš se ga pr osemindvajsetih nalit, k da bi jih mela 15... No, ampak točn to mi je ratal. Prouzaprou niti ne vem kako mi je to ratal, ampak najbrž je lih v tem trik, ker če bi vedla, pol mi najbrž ne bi ratal, ane. (Responsible drinking is my middle name, pa to ane, heh). Sm pa precej zihr, da so ble pretežn krive tiste kao mejhne epruvetke jegra. In sevede moje pogumne roke, ki so jih zlivale po mojem še bolj pogumnem grlu. Khm. Ja. Svašta.
Enivejs, nedelja je bla temu primerno zanimiva. Podrobnosti niti ne bom razlagala, ker preneumn vse skupi.
Ampak, qrc gleda vse skupi, vsake par let morš mal 'ausglajzat', ane.
In other news: projekt z delovnim naslovom 'lepa petra' teče, sicer bolj počasi, ampak teče pa. Rezultati bodo vidni kmalu, predvidoma še v tem tednu. Kar je uredu.
Enivejs, nedelja je bla temu primerno zanimiva. Podrobnosti niti ne bom razlagala, ker preneumn vse skupi.
Ampak, qrc gleda vse skupi, vsake par let morš mal 'ausglajzat', ane.
In other news: projekt z delovnim naslovom 'lepa petra' teče, sicer bolj počasi, ampak teče pa. Rezultati bodo vidni kmalu, predvidoma še v tem tednu. Kar je uredu.
ponedeljek, 29. avgust 2011
ponedeljek, 22. avgust 2011
Ignoring the Monday mood. With random summer pics.
 |
| Se ve, kaj je dobro ime. Ane :) |
 |
| Chuck Norris is freakin' everywhere. Tud v Zadru. Prodaja fotoaparate :) |
 |
| System of a Down na Rock im Parku. |
 |
| Sting v Stožicah. |
 |
| Deadmau5 na Iliriji. |
sobota, 20. avgust 2011
Kar.Ma.
Bojevnik luči deli z drugimi, kar ve o poti.
Kdor pomaga, vedno dobi pomoč, in mora učiti, kar se je naučil. Zato sede k ognju in pripoveduje, kako se je tisti dan bojeval.
Prijatelj zašepeta: "Zakaj tako odkrito govoriš o svoji strategiji? Ali ne vidiš, da tako tvegaš, da boš moral svoja osvajanja deliti z drugimi?"
Bojevnik se zgolj nasmehne in ne odgovori. Ve, da če ob koncu dneva prispe v prazen raj, njegov boj ni vreden truda.
Paulo Coelho, Priročnik bojevnika luči, str.130
Kdor pomaga, vedno dobi pomoč, in mora učiti, kar se je naučil. Zato sede k ognju in pripoveduje, kako se je tisti dan bojeval.
Prijatelj zašepeta: "Zakaj tako odkrito govoriš o svoji strategiji? Ali ne vidiš, da tako tvegaš, da boš moral svoja osvajanja deliti z drugimi?"
Bojevnik se zgolj nasmehne in ne odgovori. Ve, da če ob koncu dneva prispe v prazen raj, njegov boj ni vreden truda.
Paulo Coelho, Priročnik bojevnika luči, str.130
ponedeljek, 15. avgust 2011
Monday. And. Stuff. Shit. Actually.
Se mi zdi, da bi mogla jit spet na dopust. Nekam čim dlje.
Ne vem, mineva me potrpljenje. Nisem več trpežna kot sem bla včasih. Neodločnost me moti bolj, kot kdajkoli prej. Počasnosti nekaterih dogajanj ne morem razumet in je niti nočem. Ker obstaja samo par stvari, ki jih res hočem in od tega ne bom odstopila. A ni tko, da mormo bit sami seb na prvem mestu? No, js sm. Fuck it.
Kdo bi si mislu, da je tko težko bit od nekoga. Sploh od mene. Vsaj zgleda tko. Al kva.
Ne vem, mineva me potrpljenje. Nisem več trpežna kot sem bla včasih. Neodločnost me moti bolj, kot kdajkoli prej. Počasnosti nekaterih dogajanj ne morem razumet in je niti nočem. Ker obstaja samo par stvari, ki jih res hočem in od tega ne bom odstopila. A ni tko, da mormo bit sami seb na prvem mestu? No, js sm. Fuck it.
Kdo bi si mislu, da je tko težko bit od nekoga. Sploh od mene. Vsaj zgleda tko. Al kva.
nedelja, 14. avgust 2011
If you don't leave, I'll get somebody who will.
This was not a good week.
Pač. Tko je. Kakšen teden je tak, da ga maš dost že v podelk. Ampak ker morš prežvet še tork in vse naslednje dni, stisneš zobe in čakaš petek. Če potem petek ni tisto, kar si mislu, da bo, je vse skupi še mal bl bedno.
Tak je bil ta teden. Bedn. Samoten.
Še dobr, da je blo od sobote kj.
Pač. Tko je. Kakšen teden je tak, da ga maš dost že v podelk. Ampak ker morš prežvet še tork in vse naslednje dni, stisneš zobe in čakaš petek. Če potem petek ni tisto, kar si mislu, da bo, je vse skupi še mal bl bedno.
Tak je bil ta teden. Bedn. Samoten.
Še dobr, da je blo od sobote kj.
četrtek, 11. avgust 2011
Shit. Do. Not. Hit. The. Fan. Please.
Torej, bla sem na dopustu. Bil je perfekten teden. Petrčane so prou fletne. Majo fletne plaže, fletn morje, fletne lokale na plaži in pocen internet za pofočkat se na fejsu. Mela sm super družbo, sm že dolg nazaj pogruntala, da je najboljš it z desci na dopust. Letos so bli štirje in so mel ogromno dela s telesci na plaži (na njihovo smolo samo verbalno, seveda.) Pa z ženskami na splošno. No, kljub celem tednu (ne)produktivnih modrovanj na temo žensk, punc, telesc in nevemčesaše, nism zvedla prou čist nč novga. Kako presenetljivo! :)
Prebrala sem enga Chandlerja in pol. I like. A lot.
Enivejs, mel smo se luštn, sonce je sijalo in pili s(m)o pivo, se smejal, hecal in vse kar je luštnga na dopustu.
In potem smo pršli domov in pondelk je bil takoj zajeban, kokr se da. In od pondelka naprej ne gre nč boljš, ker sem sama, kar pomen šiht od šestih do... no, šestih. S tem sicer ni nč narobe, če mi ne bi blo treba v tem času nardit miljon kilometrov, se odločt miljon stvari in logistično praktično razporedit drug miljon stvari. In se oglast na miljon telefonov, od katerih pri polovici nimam pojma za kaj se sploh gre. Ampak jebat ga, tko to je. Če dobr, da je dons že četrtek in še čist mal pa bo petek. Ja.
Medtem upam, da mi rata še uštimat neki zase in da projekt z delovnim naslovom 'Lepa petra' končno steče oz. se začne vsaj mal premikat. Apdejtam, ko bo kej za apdejtat.
Prebrala sem enga Chandlerja in pol. I like. A lot.
Enivejs, mel smo se luštn, sonce je sijalo in pili s(m)o pivo, se smejal, hecal in vse kar je luštnga na dopustu.
In potem smo pršli domov in pondelk je bil takoj zajeban, kokr se da. In od pondelka naprej ne gre nč boljš, ker sem sama, kar pomen šiht od šestih do... no, šestih. S tem sicer ni nč narobe, če mi ne bi blo treba v tem času nardit miljon kilometrov, se odločt miljon stvari in logistično praktično razporedit drug miljon stvari. In se oglast na miljon telefonov, od katerih pri polovici nimam pojma za kaj se sploh gre. Ampak jebat ga, tko to je. Če dobr, da je dons že četrtek in še čist mal pa bo petek. Ja.
Medtem upam, da mi rata še uštimat neki zase in da projekt z delovnim naslovom 'Lepa petra' končno steče oz. se začne vsaj mal premikat. Apdejtam, ko bo kej za apdejtat.
sobota, 30. julij 2011
Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat. Vol. 7.
 |
| In ne vem, zakaj naenkrat noče barvno skenirat. Flomaster je bil namreč še zmer isti - ta zelen. Kr neki no. |
četrtek, 28. julij 2011
The rain drummed on the hood of the Chrysler, beat and tore at the taut material of the top, leaked in at the buttoned places, and made a pool on the floorboards for me to keep my feet in.
Prispela je nova doza Chandlerja. :)))
Ravno pravi čas. Tik pred dopustom.
A lahko zdj en fast-forward na soboto, prosim?
Ravno pravi čas. Tik pred dopustom.
A lahko zdj en fast-forward na soboto, prosim?
sreda, 27. julij 2011
I admit to having an imagination feverish enough to melt good judgment.
Je zapisal Dean R. Koontz v 'Seize the Night'.
Skor dva tedna sta že minila od mojga zadnjega izleta v Senigallio in ker sem obljubila, da bom v primeru, da bo lepo, pokazala, kaj sem tam naredila, je res že skrajni čas, da obljubo izpolnim.
Tokrat sem bivala v hotelu sredi starega mesta, kar je blo super luštno. Lahko sem se malo bolj razgledala po ulicah in halo! še razprodaje so bile na vrhuncu. Spet sem ugotovila, da je mesto zihr ful fotogenično, ampak fotoaparat sem seveda pustila v delavnici, mala dianca pa je pozabljena obležala doma. Smola, ane :( Tko da je samo prva fotka original moja, ostali dve sem ukradla tle.
No, pa nič zato. Tale moj izlet je bil tko fajn, da bi kar tam ostala. Dva dneva in pol čistega užitka. Delovnega užitka. Družabnega tudi. Užitka v hrani, vinu, pokrajini, ljudeh. V ustvarjanju. Še italjansko vedno bolj razumem, heh.
In kaj sem naredila, utegneš vprašati? Torej, cel kup zadev. Pokažem samo najlepšo, za ostale bo še dovolj priložnosti.
Torej, Senigallia je kul, kul so ljudje, ki so tam in kul so priložnosti, ki sem jih tam odkrila. Zdj pa sam pljunt u roke in veselo na delo.
Aja, P.S.: u Senigalliji sm odkrila tut Aperol spritz. O, kok najboljša poletna pjača! Tud v Ljubljani so že pogruntal, da je kul, ker sem ga srečala v Mačku. No, je možno tut to, da sem sam tolk malkrat v mestu, da ne vem, da ga strežejo že dolg. Hmmm. Enivejs, ni bil tok dobr k v Italiji, najbrž zato, ker not zlijejo tanajbl čip penino, če sploh jo. Stane namreč za ljubljansko plažo neverjetno skromna 2,50€.
Skor dva tedna sta že minila od mojga zadnjega izleta v Senigallio in ker sem obljubila, da bom v primeru, da bo lepo, pokazala, kaj sem tam naredila, je res že skrajni čas, da obljubo izpolnim.
 |
| Senigallia Old town. Pa razprodaje. |
 |
| Hribčki okol mesta. Tole ta rumen so sončnice. |
 |
| Mestna plaža. U tistile zadevi na pomolu se lahko tut poročiš. Fensi, a ni? |
No, pa nič zato. Tale moj izlet je bil tko fajn, da bi kar tam ostala. Dva dneva in pol čistega užitka. Delovnega užitka. Družabnega tudi. Užitka v hrani, vinu, pokrajini, ljudeh. V ustvarjanju. Še italjansko vedno bolj razumem, heh.
In kaj sem naredila, utegneš vprašati? Torej, cel kup zadev. Pokažem samo najlepšo, za ostale bo še dovolj priložnosti.
 |
 |
| Tole bo čez kakšen mesec ena lepa miza. Samo da snamem enga dobrga umetnega kovača, da ji naredi noge, pa bo. Sicer pa ja, nisem se sprehodila daleč od materialov, ki me spremljajo v službi: tole ploščo sem namreč ulila iz posebne cementne mase, ji dodala cel kup raznobarvnih kamnov, jo pobrusila, očistila, pobarvala z barvami za beton in zasteklila z mal posebno epoksi smolo. Js mislm, da je za ta prvo prou posrečena. |
Aja, P.S.: u Senigalliji sm odkrila tut Aperol spritz. O, kok najboljša poletna pjača! Tud v Ljubljani so že pogruntal, da je kul, ker sem ga srečala v Mačku. No, je možno tut to, da sem sam tolk malkrat v mestu, da ne vem, da ga strežejo že dolg. Hmmm. Enivejs, ni bil tok dobr k v Italiji, najbrž zato, ker not zlijejo tanajbl čip penino, če sploh jo. Stane namreč za ljubljansko plažo neverjetno skromna 2,50€.
torek, 19. julij 2011
Do what you love and do it often.
Bojevnik luči opazuje stebra ob vratih, ki jih namerava odpreti. Eden od njiju se imenuje Strah, drugi pa Želja.
Bojevnik pogleda steber Strahu in tam je zapisano: 'Vstopil boš v neznan svet, poln nevarnosti, kjer ti vse, kar si se naučil doslej, ne bo prav nič koristilo.'
Bojevnik pogleda steber Želja in tam piše:' Odšel boš iz znanega sveta, ker se skriva tisto, kar si si vedno želel in za kar si se toliko boril.'
Bojevnik se nasmehne, saj ni ničesar, kar bi ga moglo prestrašiti ali kar bi ga vezalo. Z gotovostjo človeka, ki ve, kaj hoče, odpre vrata.
Paolo Coelho, Priročnik bojevnika luči, str. 120
Bojevnik pogleda steber Strahu in tam je zapisano: 'Vstopil boš v neznan svet, poln nevarnosti, kjer ti vse, kar si se naučil doslej, ne bo prav nič koristilo.'
Bojevnik pogleda steber Želja in tam piše:' Odšel boš iz znanega sveta, ker se skriva tisto, kar si si vedno želel in za kar si se toliko boril.'
Bojevnik se nasmehne, saj ni ničesar, kar bi ga moglo prestrašiti ali kar bi ga vezalo. Z gotovostjo človeka, ki ve, kaj hoče, odpre vrata.
Paolo Coelho, Priročnik bojevnika luči, str. 120
sreda, 13. julij 2011
Live your dream and wear your passion.
Sm najdla tole spodi tuki in šeram. Ker dons spet pičim proti Anconi počet marsikej od tega, kar tle piše.
Grem na roadtrip. S Smrkcem. Iiihaaaa.
Grem cenit vsak grižljaj dobre hrane.
Grem spoznat nove ljudi.
Grem začet ustvarjat.
Grem počet neki, kar rada počnem.
Grem za dva dni živet ustvarjalne sanje.
Sj bom pokazala, kaj sm nardila. No, v primeru, da bo lepo. Če ne bo, pa ne. :)
Grem na roadtrip. S Smrkcem. Iiihaaaa.
Grem cenit vsak grižljaj dobre hrane.
Grem spoznat nove ljudi.
Grem začet ustvarjat.
Grem počet neki, kar rada počnem.
Grem za dva dni živet ustvarjalne sanje.
Sj bom pokazala, kaj sm nardila. No, v primeru, da bo lepo. Če ne bo, pa ne. :)
ponedeljek, 11. julij 2011
četrtek, 7. julij 2011
Some men are like that and some women can make them like it.
Torej, človk se včasih vpraša, kaj je z njim narobe. Oziroma bolj, kaj je narobe z drugimi. Še najbolj pa mrbit to - kdo, če sploh kdo, je tuki naroben.
Let's elaborate on that for a bit.
Poglejmo en precej verjeten scenarij. Hipotetično, heh :) Po parih srednješolskih romancah tam nekje sredi faksa stakneš enga fanta svojih let in se z njim naprimer zatakneš za ene 2 leti ali več. Vse fajn ampak potem ti užge, da to ni to in popokaš šila in kopita. Hitr poflajštraš rane in pr ene petindvajsetih pokukaš spet na plano in ugotoviš, da tipov sploh ni več. Pa si rečeš, klinc jih gleda, kdo jih pa rab, pa se maš fajn, ker lajf se itak precej po svoje obrača in bl k ga silš drugam, slabš je. In tko mine še par let, znajdeš se precej v drugi polovici dvajsetih, nekak se ti že svita kdo si in počas ti spet kej zadiši. Tipov tut v tej starostni skupini ni lih v izobilju, jih je pa na splošno vseen mal več, ker si spotoma razširila ribnik in dokler tip ni preveč mlajši od tebe, je vse uredu. (Sj vemo, če so bli par let nazaj 30+ tipi res fuuuuuuul stari, so zdj lih ta pravi.) Anyways, potem ene parkrat vržeš trnk in kaj ugotoviš? Popolnoma nič novega. In kar je še hujš, še kvazi junakov počas zmanjkuje.
Bi rekla, da ni nč narobe z mano, če pričakujem, da bo odrasel človek sposoben predelat pretekle izkušnje, se iz njih kaj naučit in zarad njih sposoben postat celo nekoliko boljši. Bi se upala trdit, da je to nekak normalno, no. Vendar temu pogosto ni tako. Zakaj, vprašaš? Slutim problem širših kapacitet. Mi (pod mi štejmo ljudi stare recimo 28 do 40) smo večinoma iz familij, kjer so naši starši večinoma oženili svoje prve ljubezni in so, spet večinoma, z njimi še vedno. Kok so hepi, za ta point niti ni tok važn, važno je, da je mati še zmer s fotrom, fotr pa z mati. Torej je fotr za mati dober. Zdj pa poglejmo sina. Tam nekje sredi dvajsetih ali celo kasneje je njegova punca pogruntala, da bi ona kej več, kej druzga, kej... whatever, uglavnem ne njega. Ojej, prasica, pa tko jo je imel rad, da bi jo zihr oženu. Strla mu je srce in ne vem kaj še. Ampak u bistvu mu je nesramnica, ko ga je pustila, dala vedet, da ni dost dober. Opla - a to se tut da? Kakšen šok. Napaka matrike.
Sumim, da moški potem ne sestavlja toliko svojega strtega srca, ampak predvsem svoj ego. Ker ga možnost, da on pa ni dovolj dober, kresne po glavi ravno takrat, ko to najmanj pričakuje. In potem se srce že zdavnaj zaceli, ego pa še vedno caplja nekje za njim v smrtnem strahu, da mu spet slučajno kdo ne pokaže, da ni dovolj dober.
In glej, v napaki matrike sem našla tiste zajebane babe, o katerih sem se spraševala pol leta nazaj. Vse smo zajebane, ker si nesramnice upamo povedat, da nekdo ni dost dober za nas. In veselo zjebemo vse tiste, ki so jih matere tko fino navadle, da smo ženske zadovoljne s čimerkoli in da so moški itak na splošno božji dar. No, nismo in niso. Še posebej ne taki, ki nikakor ne morjo prebolet samih sebe. Ki pustijo, da jim ego narekuje lajf in jim tudi na misel ne pride, da bi morda kdaj poskusili pokukati čez njega.
Ker, surprise surprise, noben človek ni dober za vsazga človeka. In če si slučajn najprej sreču tistga, za kterga nisi dobr, pač smola. To še ne pomen, da si zanič. Če hočeš najdt tistga, za katerga si, si morš upat pustit se spoznat. S svojim prestrašenim egotom vred.
Ampak če ti mami tega ne pove, pol očitno ni nč. Al kva.
Desci, my ass.
Prouzaprou je pa fascinantno, kaj mam js čas naštudirat v službi, polni moških.
p.s. branje ta rdečih linkov obvezno :)
Let's elaborate on that for a bit.
Poglejmo en precej verjeten scenarij. Hipotetično, heh :) Po parih srednješolskih romancah tam nekje sredi faksa stakneš enga fanta svojih let in se z njim naprimer zatakneš za ene 2 leti ali več. Vse fajn ampak potem ti užge, da to ni to in popokaš šila in kopita. Hitr poflajštraš rane in pr ene petindvajsetih pokukaš spet na plano in ugotoviš, da tipov sploh ni več. Pa si rečeš, klinc jih gleda, kdo jih pa rab, pa se maš fajn, ker lajf se itak precej po svoje obrača in bl k ga silš drugam, slabš je. In tko mine še par let, znajdeš se precej v drugi polovici dvajsetih, nekak se ti že svita kdo si in počas ti spet kej zadiši. Tipov tut v tej starostni skupini ni lih v izobilju, jih je pa na splošno vseen mal več, ker si spotoma razširila ribnik in dokler tip ni preveč mlajši od tebe, je vse uredu. (Sj vemo, če so bli par let nazaj 30+ tipi res fuuuuuuul stari, so zdj lih ta pravi.) Anyways, potem ene parkrat vržeš trnk in kaj ugotoviš? Popolnoma nič novega. In kar je še hujš, še kvazi junakov počas zmanjkuje.
Bi rekla, da ni nč narobe z mano, če pričakujem, da bo odrasel človek sposoben predelat pretekle izkušnje, se iz njih kaj naučit in zarad njih sposoben postat celo nekoliko boljši. Bi se upala trdit, da je to nekak normalno, no. Vendar temu pogosto ni tako. Zakaj, vprašaš? Slutim problem širših kapacitet. Mi (pod mi štejmo ljudi stare recimo 28 do 40) smo večinoma iz familij, kjer so naši starši večinoma oženili svoje prve ljubezni in so, spet večinoma, z njimi še vedno. Kok so hepi, za ta point niti ni tok važn, važno je, da je mati še zmer s fotrom, fotr pa z mati. Torej je fotr za mati dober. Zdj pa poglejmo sina. Tam nekje sredi dvajsetih ali celo kasneje je njegova punca pogruntala, da bi ona kej več, kej druzga, kej... whatever, uglavnem ne njega. Ojej, prasica, pa tko jo je imel rad, da bi jo zihr oženu. Strla mu je srce in ne vem kaj še. Ampak u bistvu mu je nesramnica, ko ga je pustila, dala vedet, da ni dost dober. Opla - a to se tut da? Kakšen šok. Napaka matrike.
Sumim, da moški potem ne sestavlja toliko svojega strtega srca, ampak predvsem svoj ego. Ker ga možnost, da on pa ni dovolj dober, kresne po glavi ravno takrat, ko to najmanj pričakuje. In potem se srce že zdavnaj zaceli, ego pa še vedno caplja nekje za njim v smrtnem strahu, da mu spet slučajno kdo ne pokaže, da ni dovolj dober.
In glej, v napaki matrike sem našla tiste zajebane babe, o katerih sem se spraševala pol leta nazaj. Vse smo zajebane, ker si nesramnice upamo povedat, da nekdo ni dost dober za nas. In veselo zjebemo vse tiste, ki so jih matere tko fino navadle, da smo ženske zadovoljne s čimerkoli in da so moški itak na splošno božji dar. No, nismo in niso. Še posebej ne taki, ki nikakor ne morjo prebolet samih sebe. Ki pustijo, da jim ego narekuje lajf in jim tudi na misel ne pride, da bi morda kdaj poskusili pokukati čez njega.
Ker, surprise surprise, noben človek ni dober za vsazga človeka. In če si slučajn najprej sreču tistga, za kterga nisi dobr, pač smola. To še ne pomen, da si zanič. Če hočeš najdt tistga, za katerga si, si morš upat pustit se spoznat. S svojim prestrašenim egotom vred.
Ampak če ti mami tega ne pove, pol očitno ni nč. Al kva.
Desci, my ass.
Prouzaprou je pa fascinantno, kaj mam js čas naštudirat v službi, polni moških.
p.s. branje ta rdečih linkov obvezno :)
ponedeljek, 4. julij 2011
"There is no end. There is no beginning. There is only the infinite passion of life.” - Federico Fellini
Evo me. 1200 kilometrov kasnej.
Italija se mi je zmer zdela kul. No, pozabmo Trst pa to, ane. Padova, Firence, Rimini, Rim... Mmmmm. Tokrat sm mal bl od bliz vidla Senigallio. To je eno mestece ene 20km pred Ancono, kjer je glavna žila turizem, ampak js se nism šla turista, ampak sem šla na seminar o betonih. Sj vem, sliš se najbrž čist bedn, ampak blo je ful dobr. Kaj čm, beton mi je zlezu pod kožo. Sploh pa takle, k se ga lotjo Italijani in je zato ful lep.
Stara Senigallia je tako luštna, kot na primer Grado (no, Gradež). Stare luštne hiše z lepimi balkoni in simpatičnimi babicami pod njimi. Kosmati mački na ograjah in strici s fajfami in kartami v rokah. Škoda, da nisem mela časa za resnejši sprehod s fotoaparatom. Mogoče naslednjič. Nova Senigallia je sestavljena iz vrste majhnih hotelov, pred katerimi so vrste ležalnikov in marel. V barvah hotelov. Pa polno mivke. Škoda, ker ni bela.
Zaledje mesta so grički v stilu naših Brd. Al pa kj tazga. Sam da po njih ne rastejo trte, ampak cvetijo sončnice. Miljone sončnic.
V Senigalliji se zelo dobro je. Dobre testenine, dobre ribe, dobro meso. In pije se dobro rdeče vino. Na 'kmečkem turizmu' nad mestom. Ali v gostilni v mestu. Pije se za en fingret velika kava. Torej manjša od štamprla. Črna kot noč. Se je nisem upala spit.
V Senigalliji ni za crknt vroče. Je sam za crknt vlažno. Sm skos iskala škrge, pa jih nikakor nisem mogla najdt. Imajo tut komarje velikosti helikopterjev. Niso fajn.
Prvič v lajfu sem vidla na kupu pet Italijanov, ki so znal res fajn anglešk. In prvič sem vidla Italijana, k bi ga oženila.
V Senigalliji se človk zlo dobr počut. V dveh dneh in pol sem vidla tolk novga in se tolk naučila, da grem čez 10 dni spet. Se naučit še več novih stvari. In lepih stvari. In iskat grem tist, kar mi že neki časa manjka. Možnosti, da moje roke ustvarjo neki, kar je nabito z ustvarjalnostjo, pa še lepo, unikatno in uporabno.
Aja, najbolj priljubljen avto med italijanskimi gradbinci je Freelander 2. Kar pet jih je blo. Mogoče rabm nov avto. Se mi zdi, da bi mi ta kr pasal.
Italija se mi je zmer zdela kul. No, pozabmo Trst pa to, ane. Padova, Firence, Rimini, Rim... Mmmmm. Tokrat sm mal bl od bliz vidla Senigallio. To je eno mestece ene 20km pred Ancono, kjer je glavna žila turizem, ampak js se nism šla turista, ampak sem šla na seminar o betonih. Sj vem, sliš se najbrž čist bedn, ampak blo je ful dobr. Kaj čm, beton mi je zlezu pod kožo. Sploh pa takle, k se ga lotjo Italijani in je zato ful lep.
Stara Senigallia je tako luštna, kot na primer Grado (no, Gradež). Stare luštne hiše z lepimi balkoni in simpatičnimi babicami pod njimi. Kosmati mački na ograjah in strici s fajfami in kartami v rokah. Škoda, da nisem mela časa za resnejši sprehod s fotoaparatom. Mogoče naslednjič. Nova Senigallia je sestavljena iz vrste majhnih hotelov, pred katerimi so vrste ležalnikov in marel. V barvah hotelov. Pa polno mivke. Škoda, ker ni bela.
Zaledje mesta so grički v stilu naših Brd. Al pa kj tazga. Sam da po njih ne rastejo trte, ampak cvetijo sončnice. Miljone sončnic.
V Senigalliji ni za crknt vroče. Je sam za crknt vlažno. Sm skos iskala škrge, pa jih nikakor nisem mogla najdt. Imajo tut komarje velikosti helikopterjev. Niso fajn.
Prvič v lajfu sem vidla na kupu pet Italijanov, ki so znal res fajn anglešk. In prvič sem vidla Italijana, k bi ga oženila.
V Senigalliji se človk zlo dobr počut. V dveh dneh in pol sem vidla tolk novga in se tolk naučila, da grem čez 10 dni spet. Se naučit še več novih stvari. In lepih stvari. In iskat grem tist, kar mi že neki časa manjka. Možnosti, da moje roke ustvarjo neki, kar je nabito z ustvarjalnostjo, pa še lepo, unikatno in uporabno.
Aja, najbolj priljubljen avto med italijanskimi gradbinci je Freelander 2. Kar pet jih je blo. Mogoče rabm nov avto. Se mi zdi, da bi mi ta kr pasal.
torek, 28. junij 2011
On the dance floor half a dozen couples were throwing themselves around with the reckless abandon of a night watchman with arthritis.
Js sm tok bizi, da bom še samo sebe nekje srečala enkrat zdele prou kmal. In jutr šibam v Ancono naučit se novih in uporabnih zadev. Zato bom tle pošerala samo eno muziko, k sm jo odkrila ta teden in čist uživam ob njej. To je Esperanza Spalding, letošnja dobitnica grammya za 'best new artist'. Sploh ne vem, kako sem jo lahko falila. Punca je reeeeees dobra. Prisluhni in uživaj.
Later!
Later!
četrtek, 23. junij 2011
Happy B!
Ja, tak ogromn shitload of shit mam za zrihtat, da mi je sevede ušlo iz spomina, da junija tale blogec praznuje 'rojstni' dan.
Devetnajstga junija 2007 se je tle pojavla prva objava in od tedaj naprej so precej redno kapljale dalje. Do danes se jih je, vključno s tole, nabralo 336 :) Velik enih stvari je blo za povedat, očitno.
Hvala random bralcem, da kaj preberete, ko po nesreči pijadrate do sem.
Še bolj hvala rednim bralcem, da se vračate.
Hvala komentatorjem, še najbl Sakirju.
Nč bat, da bi zdj nehala pisat, dopust je še daleč, poletje pa v vzponu :)
Devetnajstga junija 2007 se je tle pojavla prva objava in od tedaj naprej so precej redno kapljale dalje. Do danes se jih je, vključno s tole, nabralo 336 :) Velik enih stvari je blo za povedat, očitno.
Hvala random bralcem, da kaj preberete, ko po nesreči pijadrate do sem.
Še bolj hvala rednim bralcem, da se vračate.
Hvala komentatorjem, še najbl Sakirju.
Nč bat, da bi zdj nehala pisat, dopust je še daleč, poletje pa v vzponu :)
torek, 21. junij 2011
You'd see more on the beach, far more, but you wouldn't see it through a torn blouse.
Torej, ne vem, nekak me boli srce, ko gledam tele grozne posnetke iz Beograda.
In kr še mal bl me srce boli, ko se spomnem na Amy iz leta 2003.
Jao, kakšna potrata.
In kr še mal bl me srce boli, ko se spomnem na Amy iz leta 2003.
Jao, kakšna potrata.
ponedeljek, 20. junij 2011
Wisely and slow. They stumble who run fast.
Prosto po Shakespearju.
Tkole je to zamujenimi priložnostmi, ki se znova pokažejo: lih tok kokr so kul in super in res dbest, so tut čist zajebane. In a good way. Upam.
Sj bi še kj napisala, pa nekak ne morm. Mejbi lejtr. Glava in srce mata preveč dela.
Tkole je to zamujenimi priložnostmi, ki se znova pokažejo: lih tok kokr so kul in super in res dbest, so tut čist zajebane. In a good way. Upam.
Sj bi še kj napisala, pa nekak ne morm. Mejbi lejtr. Glava in srce mata preveč dela.
ponedeljek, 13. junij 2011
petek, 10. junij 2011
Do I have to tell the story of a thousand rainy days since we first met?
A mi je sploh treba povedat, da sm js še zmer mal u Nürnbergu? Ker sem.
No, pa nč hudga, ker tole je tko glasben teden, da je kr veselje. Včeri sm si ogledala PPO Vevče in njihovo interpretacijo rock hitov in koncert je bil predober. Priredbe znanih komadov so vedno zmaga, sploh če so vmes Queeni, Deep purple, Phil Collins in za poslastico še Michael Jackson. Aha, zelo všeč.
Dons pa pičim na Stinga (hehe, a ni dobra fora? :)).
Mmmm, všeč še bl :) Če se mi Zagreb ni izšel, se je pa vsaj Ljubljana, pa čeprav glihzaglih.
Tole bo en zlo fajn petek. Že kr vidm.
No, pa nč hudga, ker tole je tko glasben teden, da je kr veselje. Včeri sm si ogledala PPO Vevče in njihovo interpretacijo rock hitov in koncert je bil predober. Priredbe znanih komadov so vedno zmaga, sploh če so vmes Queeni, Deep purple, Phil Collins in za poslastico še Michael Jackson. Aha, zelo všeč.
Dons pa pičim na Stinga (hehe, a ni dobra fora? :)).
Mmmm, všeč še bl :) Če se mi Zagreb ni izšel, se je pa vsaj Ljubljana, pa čeprav glihzaglih.
Tole bo en zlo fajn petek. Že kr vidm.
torek, 7. junij 2011
Still rockin'. And rollin'.
Hehe. Sam res.
Okej, priznam, letošnji line-up na Rock im Parku je bil prcej bl soft kot prejšnja leta, ampak mislim, da je blo bogovom rocka vseen kr zadoščeno :)
Petkov štart ob petih je kr ratal, sploh glede na to, da smo zares štartal že 15 čez. Bravo mi! :) V Nürnbergu, pravzaprav pred hotelom, smo bli ob pol dvanajstih. Bi rekla, da kr uredu, glede na to, da je blo treba jt vmes precejkrat malcat, tankat, lulat, kupvat kape z lasuljami in podobno. Potem pa odvrži kufr v sobo, popij pivo na hotelski terasi in se odziblji proti odrom, ker tam te čaka obilica luštnega časa.
In res ga je blo. U petek smo poslušal marsikaj, najbl fini so bli Hurts in Coldplay. Mmmmm. Hurts u živo je čista poezija z live godalnim kvartetom in res kvalitetnim vokalom. Najbl zanimiv je pa videt pevca, ko se smeji. Po vseh tistih resnih in trpečih videospotih prava osvežitev. Coldplay so pa itak zakon, to sem vidla že dve leti nazaj na Danskem, tokrat so pa spet užgal zelo dober koncert, mogoče so mal falil z naborom komadov oziroma zaporedjem, ampak sicer pa ena a. Pa pevc je še zmer tko simpatično fouš na trenutke, hehe.
Sobota je bla bl hard obarvana, še enkrat sm mela priložnost videt Avenged sevenfold, kar nikol ne škoduje. Res je bla fešta in dober koncert ful, vzdušje čist adijo, kr mal se nam je snel, mogoče še bl k u Milanu. Sploh je pa kul, ker je na big screenu pevc res velik in njega res rada gledam :)
Zvečer pa System of a down. Tle se nam je šele res snel. Že začel so s Prison song, pol pa skos sam bl in bl in še več, Chop suey je bil ene šesti komad, nam se je pa itak čist odpelal, ker za vse ta komad tok enih spominov s sabo nos, da je kej. Čist me je presenetl, kok dobri so bli u živo, ker prej se je skos govoril, da so čist zanč. To sicer ne bi blo zlo čudn, glede na to, kok zajebano musko igrajo. No, bli so dobri in točni, vokalno in inštrumentalno. Prou neverjetn, prouzaprou.
In pol je bla že nedelja in mjčkn bl oblačn vreme, kar je čist sedl, u petek in soboto sm js že kr mal cvrčala od vsega sonca, heh. Ker je mjčkn kapljal sm bla js bl na penzionistični varjanti in sm se svaljkala pod strehcami, pol sm skor dušo spustila na White Lies, ker sm mela filing, da mi je pritisk padu na 30/45 in se mi ni več nč dal. No, pol so na center stage energijo mal dvignl Mando Diao, k so bli prou ful dobri. Pol urce kasneje pa se je razpoloženje strmo vzpelo, ker so bli na vrsti Kings of Leon. Uf, js sm tok uživala, ampak res tooook, da sploh ne morm povedat kok. Vajb te muske je men tok kul in v živo je blo še bl kul, ma res najbl dobr. Zaključl so s Sex on fire in Black thumbnail.
Deset minut za tem se je ulil na polno. Strele švigale vsepovsod, kaplje pa velikosti grozdja al pa neki. Kok sm bla vesela, da nism v šotoru! :))) Oh in ja, kako neskončno kul od res fensi hotela, da za en vikend postane rock baza, podaljša zajtrk do dvanajstih, na zadnjem dvorišču pa postavi svojo žar postojanko in free tuše za tiste, ki kampirajo.
Sevede smo v tem vikendu prisluhnl še mnogim drugim bendom, v tem je pravzaprav čar takih festivalov, da spoznaš cel kup nove muske. All in all je bil letošnji Rock im Park totalna zmaga, res cel kup dobre muske, super družbe, smeha, heca, štosov, random anekdot z občasnimi trupelci oz. rdečimi kapicami in podobne hecne stvari. Sicer smo se peljal gor z mojim smrkcem, ki bi za kvalitetno vožnjo po nemških avtocestah rabil kakšnega konjička več, za boljše udobje pa kakšen meter več, ampak jebat ga, gor pa dol smo pa le pršli, ane :)
Tko da, tkole in s tako družbo grem loh na Rock im Park še stokrat. Super.
Okej, priznam, letošnji line-up na Rock im Parku je bil prcej bl soft kot prejšnja leta, ampak mislim, da je blo bogovom rocka vseen kr zadoščeno :)
Tkole je zgledalo prizorišče u petek okol pol treh.
Petkov štart ob petih je kr ratal, sploh glede na to, da smo zares štartal že 15 čez. Bravo mi! :) V Nürnbergu, pravzaprav pred hotelom, smo bli ob pol dvanajstih. Bi rekla, da kr uredu, glede na to, da je blo treba jt vmes precejkrat malcat, tankat, lulat, kupvat kape z lasuljami in podobno. Potem pa odvrži kufr v sobo, popij pivo na hotelski terasi in se odziblji proti odrom, ker tam te čaka obilica luštnega časa.
In res ga je blo. U petek smo poslušal marsikaj, najbl fini so bli Hurts in Coldplay. Mmmmm. Hurts u živo je čista poezija z live godalnim kvartetom in res kvalitetnim vokalom. Najbl zanimiv je pa videt pevca, ko se smeji. Po vseh tistih resnih in trpečih videospotih prava osvežitev. Coldplay so pa itak zakon, to sem vidla že dve leti nazaj na Danskem, tokrat so pa spet užgal zelo dober koncert, mogoče so mal falil z naborom komadov oziroma zaporedjem, ampak sicer pa ena a. Pa pevc je še zmer tko simpatično fouš na trenutke, hehe.
Sobota je bla bl hard obarvana, še enkrat sm mela priložnost videt Avenged sevenfold, kar nikol ne škoduje. Res je bla fešta in dober koncert ful, vzdušje čist adijo, kr mal se nam je snel, mogoče še bl k u Milanu. Sploh je pa kul, ker je na big screenu pevc res velik in njega res rada gledam :)
Zvečer pa System of a down. Tle se nam je šele res snel. Že začel so s Prison song, pol pa skos sam bl in bl in še več, Chop suey je bil ene šesti komad, nam se je pa itak čist odpelal, ker za vse ta komad tok enih spominov s sabo nos, da je kej. Čist me je presenetl, kok dobri so bli u živo, ker prej se je skos govoril, da so čist zanč. To sicer ne bi blo zlo čudn, glede na to, kok zajebano musko igrajo. No, bli so dobri in točni, vokalno in inštrumentalno. Prou neverjetn, prouzaprou.
In pol je bla že nedelja in mjčkn bl oblačn vreme, kar je čist sedl, u petek in soboto sm js že kr mal cvrčala od vsega sonca, heh. Ker je mjčkn kapljal sm bla js bl na penzionistični varjanti in sm se svaljkala pod strehcami, pol sm skor dušo spustila na White Lies, ker sm mela filing, da mi je pritisk padu na 30/45 in se mi ni več nč dal. No, pol so na center stage energijo mal dvignl Mando Diao, k so bli prou ful dobri. Pol urce kasneje pa se je razpoloženje strmo vzpelo, ker so bli na vrsti Kings of Leon. Uf, js sm tok uživala, ampak res tooook, da sploh ne morm povedat kok. Vajb te muske je men tok kul in v živo je blo še bl kul, ma res najbl dobr. Zaključl so s Sex on fire in Black thumbnail.
Deset minut za tem se je ulil na polno. Strele švigale vsepovsod, kaplje pa velikosti grozdja al pa neki. Kok sm bla vesela, da nism v šotoru! :))) Oh in ja, kako neskončno kul od res fensi hotela, da za en vikend postane rock baza, podaljša zajtrk do dvanajstih, na zadnjem dvorišču pa postavi svojo žar postojanko in free tuše za tiste, ki kampirajo.
Sevede smo v tem vikendu prisluhnl še mnogim drugim bendom, v tem je pravzaprav čar takih festivalov, da spoznaš cel kup nove muske. All in all je bil letošnji Rock im Park totalna zmaga, res cel kup dobre muske, super družbe, smeha, heca, štosov, random anekdot z občasnimi trupelci oz. rdečimi kapicami in podobne hecne stvari. Sicer smo se peljal gor z mojim smrkcem, ki bi za kvalitetno vožnjo po nemških avtocestah rabil kakšnega konjička več, za boljše udobje pa kakšen meter več, ampak jebat ga, gor pa dol smo pa le pršli, ane :)
Tko da, tkole in s tako družbo grem loh na Rock im Park še stokrat. Super.
nedelja, 5. junij 2011
sobota, 4. junij 2011
Zdele pa poslušam...
... aja in gledam :) System of a down. Baje, da so u živo zanič. Zdele preverjam.
petek, 3. junij 2011
četrtek, 2. junij 2011
ponedeljek, 30. maj 2011
I took hold of the room with both hands and spun it. When I had it nicely spinning I gave it a full swing and hit myself on the back of the head with the floor.
Točn tko sm se počutila včer zjutri, ko sem se zbudila. Mislm, da tazga mačka nism mela že par let. Stupid shit. Ampak kaj čmo, se zgodi tudi najboljšim. Familjarnemu kosilu ob 12h je v začetku zlo slabo kazal, random slabost v valovih je zlo smotana reč. Sploh če morš podnujno pofarbat gospo mati in potem slabost potencira še vdihavanje hlapov barve za lase :S No vseen sem se nekak sestavla v precej spodobno stanje, še clo leče sem v oči stlačila in si podarila mal make-upa. Hvalabogu je maček crknu 15 minut po tem, ko sem se super počasi pripeljala na vrh hribčkov do gostilne in tm mal u senčki čakala naše večne zamude. Čist uredu, da so zamujal. Preostanek dneva je minil v klasični varjanti: uredu družba, dobra hrana in še boljši šampanjc (ki sem se mu tokrat odrekla, šmrc, šmrc) in na konc na domačem vrtu še od babi pita. Mljask! All in all bi bil dan prouzaprou čist dobr, če ne bi zvečer že ob sedmih zaspala na kavču in s tem zamudila marsikaj. Še bl stupid shit. No, bom nadoknadla. Pa če me pobere.
petek, 27. maj 2011
Casu consulto...
...smo že pojedli vse češnjice.
So ble dobre.
Kaj bomo pa še ušpičl, bomo pa še vidl.
So ble dobre.
Kaj bomo pa še ušpičl, bomo pa še vidl.
ponedeljek, 23. maj 2011
torek, 17. maj 2011
I didn't want to eat. I didn't even want a drink. I was the page from yesterday's calendar crumpled at the bottom of the waste basket.
"Ne delaj neviht v kozarcu vode," nekdo opozori bojevnika luči. On pa nikoli ne napihne težkega trenutka in skuša ohraniti potrebno mirnost.
Vendar pa ne sodi tuje bolečine.
Majhna podrobnost, ki ga niti malo ne prizadene, je lahko kot zažigalna vrvica za nevihto, ki se je pripravljala v duši njegovega brata. Bojevnik spoštuje trpljenje bližnjega in ga ne skuša primerjati s svojim.
Posoda trpljenja ni za vse enako velika.
Paulo Coelho, Priročnik bojevnika luči, str 141
Vendar pa ne sodi tuje bolečine.
Majhna podrobnost, ki ga niti malo ne prizadene, je lahko kot zažigalna vrvica za nevihto, ki se je pripravljala v duši njegovega brata. Bojevnik spoštuje trpljenje bližnjega in ga ne skuša primerjati s svojim.
Posoda trpljenja ni za vse enako velika.
Paulo Coelho, Priročnik bojevnika luči, str 141
ponedeljek, 16. maj 2011
Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat. Vol. 3.
In kaj je blogger seštriku med svojim meltdownom, da so komentarji kr na random zginl in da mam celo zmedo v backstageu? Hmmm...
Up-date @ 13.00:
In woohoo, še en nov otrok je privekal na ta svet. Korl FTW! :)
četrtek, 12. maj 2011
The smile became soft, lazy and, if you can't think of a better word, provocative.
Torej, kdo bi si mislu, da se po ZAGu šetajo zelo dobri tipi? Raznovrstni. Svašta...
Ne vem, a je to pomlad na delu, al kva... Mislm pa, da je tut mesar iz merkatorja mal kriv tle zraven. No sej nč hudga, glede na to, da sm bla prvič u lajfu tri dni tok u depri, da sm to clo porajtala (to, da sm u depri), mislm da nč hudga, če spet intenzivno opažam, da po svetu hodjo tut moški. Ane. Haha. Right. ..bygones...
U avtu majo trenutno čisti monopol nad radiom Kings of Leon, ki mi še zmer zvenijo k seks na dveh nogah (no mal več jih je pa res, ane) in mi zelo sedejo v ušesa. Kr skos. Taki mastni so. Eh.
In kako lahko zmer sprot pozabm, da je taprava širina youtubeovga videa za na moj blog 500? Pa taka lepa številka je.
Gotta go. Everywhere.
Ne vem, a je to pomlad na delu, al kva... Mislm pa, da je tut mesar iz merkatorja mal kriv tle zraven. No sej nč hudga, glede na to, da sm bla prvič u lajfu tri dni tok u depri, da sm to clo porajtala (to, da sm u depri), mislm da nč hudga, če spet intenzivno opažam, da po svetu hodjo tut moški. Ane. Haha. Right. ..bygones...
U avtu majo trenutno čisti monopol nad radiom Kings of Leon, ki mi še zmer zvenijo k seks na dveh nogah (no mal več jih je pa res, ane) in mi zelo sedejo v ušesa. Kr skos. Taki mastni so. Eh.
In kako lahko zmer sprot pozabm, da je taprava širina youtubeovga videa za na moj blog 500? Pa taka lepa številka je.
Gotta go. Everywhere.
ponedeljek, 9. maj 2011
The music stopped, there was desultory clapping. The orchestra was deeply moved, and played another number.
Zahvaljujoč frej pondelku je prejšn tedn zginu z urnika, kot da ga sploh ne bi bilo. In čist tko se res počutm, ker se mi zdi res prou ful čudn, da kako je to možno, da smo dons že 9ga? Hmmm... Weird shit happening over here.
Pa nič zato, čudnih stvari smo v naših koncih res že navajeni.
Če zdj mal pobrskam po črni luknji, kot sem poimenovala 'prejšnji teden', bi mogoče omenila samo vikend in road trip v MB na žur z razlogom, kamor sem se podala v bistvu samo zato, da bi po množici poskusov enkrat pa le vidla Gutti v živo. Tokrat je poskus uspel, udeležba pa je bla ob šestih popoldne tko množična in tko navdušena, da naslov tele objave vse pove. The music stopped, there was desultory clapping. The orchestra was deeply moved, and played another number.
No, do zvečer se je neki ljudi le nabral, ampak priznejmo, koncert za pregoret od fajnga lih ni bil. Še dobr, da smo mi tok kul, da smo se mel fajn kr tko. Sploh fino je blo pa to, da smo mel s sabo 'designated driver'-ja, kar je pomenil, da je lahko yours truly popila kakšno pivo. In ga tut je. In skor bi popila kakšnega preveč, pa sem se v stilu prave nabiralke spomnila, da so fantje gotov ful lačni in da bi mogoče blo fajn najdt kej za jest, preden vsi popadamo dol. In nej še kdo reče, da nimam orientacije, sm najdla do hrane, potem do bankomata, potem nazaj do hrane in potem nazaj do koncerta. In vse te točke sploh niso ble tok na kupu. Mislm, moj kompas je čist uredu. In vsi tisti kebabi so bli tut čist uredu.
Enihu, ves ostal čas sm se ukvarjala s koristnimi stvarmi, produktivnimi stvarmi, še clo u petek zvečer. En manjši procent časa sm zapravla za manj produktivne stvari, namreč kot ponavad sem spet čist za cajtom in šele zdj gledam True blood. Sj vem. Ampak tut teh 50 minut na dan ni čist stran vrženih, če zravn vozš kolo. Ane. In ne mi zdj rečt nej kolo rajš vozm zuni po svežmu luftu, da bo bolj zdravo. Ne bo bolj zdravo, ker js na kolesu sm nevarna. Drugim in sebi. Zato ga vozm v varnem zavetju doma.
In zjutri sm se zbudila s ful dobrim filingom, zato, ker se mi je sanjal neki ful fajnga, sam se ne spomnim kaj. Nč hudga, k se bo zgodil, bom že vedla, da je blo to to.
Pa nič zato, čudnih stvari smo v naših koncih res že navajeni.
Če zdj mal pobrskam po črni luknji, kot sem poimenovala 'prejšnji teden', bi mogoče omenila samo vikend in road trip v MB na žur z razlogom, kamor sem se podala v bistvu samo zato, da bi po množici poskusov enkrat pa le vidla Gutti v živo. Tokrat je poskus uspel, udeležba pa je bla ob šestih popoldne tko množična in tko navdušena, da naslov tele objave vse pove. The music stopped, there was desultory clapping. The orchestra was deeply moved, and played another number.
No, do zvečer se je neki ljudi le nabral, ampak priznejmo, koncert za pregoret od fajnga lih ni bil. Še dobr, da smo mi tok kul, da smo se mel fajn kr tko. Sploh fino je blo pa to, da smo mel s sabo 'designated driver'-ja, kar je pomenil, da je lahko yours truly popila kakšno pivo. In ga tut je. In skor bi popila kakšnega preveč, pa sem se v stilu prave nabiralke spomnila, da so fantje gotov ful lačni in da bi mogoče blo fajn najdt kej za jest, preden vsi popadamo dol. In nej še kdo reče, da nimam orientacije, sm najdla do hrane, potem do bankomata, potem nazaj do hrane in potem nazaj do koncerta. In vse te točke sploh niso ble tok na kupu. Mislm, moj kompas je čist uredu. In vsi tisti kebabi so bli tut čist uredu.
Enihu, ves ostal čas sm se ukvarjala s koristnimi stvarmi, produktivnimi stvarmi, še clo u petek zvečer. En manjši procent časa sm zapravla za manj produktivne stvari, namreč kot ponavad sem spet čist za cajtom in šele zdj gledam True blood. Sj vem. Ampak tut teh 50 minut na dan ni čist stran vrženih, če zravn vozš kolo. Ane. In ne mi zdj rečt nej kolo rajš vozm zuni po svežmu luftu, da bo bolj zdravo. Ne bo bolj zdravo, ker js na kolesu sm nevarna. Drugim in sebi. Zato ga vozm v varnem zavetju doma.
In zjutri sm se zbudila s ful dobrim filingom, zato, ker se mi je sanjal neki ful fajnga, sam se ne spomnim kaj. Nč hudga, k se bo zgodil, bom že vedla, da je blo to to.
ponedeljek, 2. maj 2011
Pravac: MORJE!
Oh, dopust je minil, kot...
... prehitr uglavnem :)
Sonce, morje. Jadranska magistrala. Smrkec, v cd-plejerju pa Kings of Leon. Predvsem pa najboljša prjatlca na sovoznikovem sedežu. Sva jo pičile tja pod Velebit, kjer sva našli najboljši apartma direkt na morju, z najboljšim atom in najboljšo mamo, ki sta za nama dobrodošlico nazdravila z najboljšo viljamovko.
Sva tud odvijugali še malo dlje, do morskih orgel v Zadar. In so naju kr mal začarale. In kolk je luštn v Zadru, ko tam ni miljona turistov, ampak mesto valovi v vajbu meščanov. In kolk je šele luštn u Ribarici, ko tam sploh ni nikogar. In kok je fajn, ko na Jadranski magistrali ni skoraj nobenega avtomobila (razen parih kamperjev, ki se jih profesionalno prehiti) in maš celo čas opazit, da je u bistvu ena lepših cest. Podnev in ponoč. Dobiš tut priložnost spoznat velebitsko burjo mal od bližje, ampak te sploh ne gane, ker mama je v gašperčka že vse naložila in tebi se mora dat samo tolk, da pristaviš vžigalico.
In potem privijugaš domov, napizdiš enga sitneža dvakrat in pospešeno odhitiš naprej v Izolo :)
4 leta so že okol, odkar sm bla zadnjič resno na jadrnici, pa sm večino detajlov bivanja seveda pozabila. Ampak nč hudga, še zmer smo pravi morski volkci vsi po vrsti. Zato, ker vemo, kako se hitr skoč v sproščeno vzdušje. In znamo dobr jest. In znamo se še boljš met. Zdj poznamo tut bližnjico do Ambasade ( sj ne da nam bo še kdaj prou pršla, hehe). In zato, ker smo (in zdj citiram) vsi k Chuck Norris: eni mamo vivid colors effect kr ugrajen, drugi dvakrat enkrat pridejo, ta tretji pa sami sebe iz Ambasade mečejo.
Kšna slikca z diance bo tut še padla najbrž.
Zdj pa pičim gledat finale snookerja :)
... prehitr uglavnem :)
Sonce, morje. Jadranska magistrala. Smrkec, v cd-plejerju pa Kings of Leon. Predvsem pa najboljša prjatlca na sovoznikovem sedežu. Sva jo pičile tja pod Velebit, kjer sva našli najboljši apartma direkt na morju, z najboljšim atom in najboljšo mamo, ki sta za nama dobrodošlico nazdravila z najboljšo viljamovko.
Sva tud odvijugali še malo dlje, do morskih orgel v Zadar. In so naju kr mal začarale. In kolk je luštn v Zadru, ko tam ni miljona turistov, ampak mesto valovi v vajbu meščanov. In kolk je šele luštn u Ribarici, ko tam sploh ni nikogar. In kok je fajn, ko na Jadranski magistrali ni skoraj nobenega avtomobila (razen parih kamperjev, ki se jih profesionalno prehiti) in maš celo čas opazit, da je u bistvu ena lepših cest. Podnev in ponoč. Dobiš tut priložnost spoznat velebitsko burjo mal od bližje, ampak te sploh ne gane, ker mama je v gašperčka že vse naložila in tebi se mora dat samo tolk, da pristaviš vžigalico.
In potem privijugaš domov, napizdiš enga sitneža dvakrat in pospešeno odhitiš naprej v Izolo :)
4 leta so že okol, odkar sm bla zadnjič resno na jadrnici, pa sm večino detajlov bivanja seveda pozabila. Ampak nč hudga, še zmer smo pravi morski volkci vsi po vrsti. Zato, ker vemo, kako se hitr skoč v sproščeno vzdušje. In znamo dobr jest. In znamo se še boljš met. Zdj poznamo tut bližnjico do Ambasade ( sj ne da nam bo še kdaj prou pršla, hehe). In zato, ker smo (in zdj citiram) vsi k Chuck Norris: eni mamo vivid colors effect kr ugrajen, drugi dvakrat enkrat pridejo, ta tretji pa sami sebe iz Ambasade mečejo.
Kšna slikca z diance bo tut še padla najbrž.
Zdj pa pičim gledat finale snookerja :)
petek, 22. april 2011
A wedge of sunlight slipped over the edge of the desk and fell noiselessly to the carpet.
Ja ful sm hepi, no. Diana je res zakon!
Hehe, najbolš.
Ja prou najboljš.
Tale je pa še z lanskega izleta v New York, narjena s fotoaparatom za enkratno uporabo, k so mi ga šenkal tm, kjer sm kupila digiča :)
Zdj pa, if you'll excuse me, nimam cajt, grem na morje....
sreda, 20. april 2011
When you don't know what you're doing, do it neatly.
Dianca je pršla že prejšn teden u pondelk (stoječi aplavz za eBay.uk) in sevede sm js takoj namontirala film in celga poškljocala v enem tednu :)
Potem sm ga u pondelk nesla v studio razvit. In to bo zdj trajal do konca tedna! No, film so že razvil, če sm js prou zastopila, ampak fotografije dobim pa šele konc tedna. Hmmmm. I don't like. Ampak sm že zvedla cel kup koristnih stvari pri JaniGitani in sm že na poti v nove zmage :)
Aja.
U soboto so me spet ustavl policaji. Niso mel radarja, niso mi dal za pihat, niso nč. Samo ukradl so mi 15 minut spanca. Kao neka kotrola prometa. Ob treh zjutri?! Torej, to mene ful mot. Ob treh zjutri se men res ne da študirat o obvezni opremi in o profilu na gumah. Še manj se mi da razlagat od kje se peljem in kam se peljem, da sploh ne poudarjam, da na taka vprašanja iz principa ne odgovarjam, ker se mi zdi, da policaja to pač nč ne briga. Lahko povem, da grem iz Lj v Kamnik, in na tem nivoju podrobnosti se zadeva neha. Seveda pa še vedno z veseljem delim nasvete o primernosti tikanja/vikanja in še vedno mi je čist mem, da me policaj tika. Sori, to še zmer ne bo šlo in lahko bi že nehal poskušat.
Tko.
Aja.
U soboto so me spet ustavl policaji. Niso mel radarja, niso mi dal za pihat, niso nč. Samo ukradl so mi 15 minut spanca. Kao neka kotrola prometa. Ob treh zjutri?! Torej, to mene ful mot. Ob treh zjutri se men res ne da študirat o obvezni opremi in o profilu na gumah. Še manj se mi da razlagat od kje se peljem in kam se peljem, da sploh ne poudarjam, da na taka vprašanja iz principa ne odgovarjam, ker se mi zdi, da policaja to pač nč ne briga. Lahko povem, da grem iz Lj v Kamnik, in na tem nivoju podrobnosti se zadeva neha. Seveda pa še vedno z veseljem delim nasvete o primernosti tikanja/vikanja in še vedno mi je čist mem, da me policaj tika. Sori, to še zmer ne bo šlo in lahko bi že nehal poskušat.
Tko.
nedelja, 17. april 2011
Under the thinning fog the surf curled and creamed, almost without sound, like a thought trying to form itself on the edge of consciousness.
Bojevnik luči ve, da se nekateri trenutki ponavljajo.
Pogosto naleti na težave in situacije, s katerimi se je že soočil; tedaj je ves poklapan, ker misli, da v življenju ni zmožen napredovati, kajti težki trenutki so se povrnili.
"Skozi to sem že šel," se pritožuje v srcu.
"Res je," odgovarja srce, "ne pa tudi prešel."
Tedaj bojevnik razume, da je edini namen ponovljenih izkušenj, da ga učijo, česar se noče naučiti.
Paulo Coelho, Priročnik bojevnika luči, str. 34.
Pogosto naleti na težave in situacije, s katerimi se je že soočil; tedaj je ves poklapan, ker misli, da v življenju ni zmožen napredovati, kajti težki trenutki so se povrnili.
"Skozi to sem že šel," se pritožuje v srcu.
"Res je," odgovarja srce, "ne pa tudi prešel."
Tedaj bojevnik razume, da je edini namen ponovljenih izkušenj, da ga učijo, česar se noče naučiti.
Paulo Coelho, Priročnik bojevnika luči, str. 34.
ponedeljek, 11. april 2011
nedelja, 10. april 2011
torek, 5. april 2011
sobota, 26. marec 2011
I caught a fish thiiiiiis big...
... but it stuck it's toungue out and stared at me with crazy eyes.
Namena včerajšnjega večera ne bi posebej izpostavljala, ker je u bistvu izzvenel že enkrat popoldne. Kljub temu je bil večer izredno zabaven in spoznavat nove ljudi je zmer fajn. In New York margerita v Pena's-u (sj vem, overload 'ločil' in kje se nardi effing vijugca nad n-jem?!) je špica in totalna macola, čeprou je postrežena v kozarcu za gosti sok.
Najzanimivejša stvar večera se je zgodila že na samem začetku. Se pripeljem na križišče z Dunajsko, na desni pas za levo. Porajtam, da je kr gužva pa to. Sm bla ene sedma u vrsti na rdeči. Sej res, se že petstotič spomnem, fuzbal. Se mal razgledam, hm, čak mal, zakva so okol mene avti izključno z MB registracijami? V avtih zgužvanih miljon mulcev, nabasanih sevede. Se pripelje prva kibla z lučkami, zapelje okol gužve, zaparkira semafor. Super. Zaklenem avto, se pretvarjam, da sem nevidna. Dva avta pred mano se začne neki ful kadit. In svetit. To mi deli, bakla. U retrovizorju vidm še ene tri kible, z lučkami. Mulčki ratajo mal živčni, ene par jih začne ven iz avtov hodt, ampak jih relativno trezni šoferji zvabjo nazaj. Js pa z mojim smrkcem sred te gužve. In seveda da ne morš gledat kr nekam, ampak morš prečekerat kaj se dogaja. In seveda, v sosednjem avtu se mi z raznimi gestami ponuja cvet slovenske mladosti, lepote in inteligence, da spolne moči sploh ne omenjam. In to vztrajno. In še pa še, pa kr naprej. Pa kok morš bit neumen, da ti je to zabavn? In kok morš bit debilen, da se ti ne prpelje, da me nisi ne šokiral, ne zabaval, ne presenetil, ne nč. Tut prezira niso vzbudil.
Sm jim že hotla pokazat the finger, pa se mi tut tega niso zdel vredni. Idioti.
Namena včerajšnjega večera ne bi posebej izpostavljala, ker je u bistvu izzvenel že enkrat popoldne. Kljub temu je bil večer izredno zabaven in spoznavat nove ljudi je zmer fajn. In New York margerita v Pena's-u (sj vem, overload 'ločil' in kje se nardi effing vijugca nad n-jem?!) je špica in totalna macola, čeprou je postrežena v kozarcu za gosti sok.
Najzanimivejša stvar večera se je zgodila že na samem začetku. Se pripeljem na križišče z Dunajsko, na desni pas za levo. Porajtam, da je kr gužva pa to. Sm bla ene sedma u vrsti na rdeči. Sej res, se že petstotič spomnem, fuzbal. Se mal razgledam, hm, čak mal, zakva so okol mene avti izključno z MB registracijami? V avtih zgužvanih miljon mulcev, nabasanih sevede. Se pripelje prva kibla z lučkami, zapelje okol gužve, zaparkira semafor. Super. Zaklenem avto, se pretvarjam, da sem nevidna. Dva avta pred mano se začne neki ful kadit. In svetit. To mi deli, bakla. U retrovizorju vidm še ene tri kible, z lučkami. Mulčki ratajo mal živčni, ene par jih začne ven iz avtov hodt, ampak jih relativno trezni šoferji zvabjo nazaj. Js pa z mojim smrkcem sred te gužve. In seveda da ne morš gledat kr nekam, ampak morš prečekerat kaj se dogaja. In seveda, v sosednjem avtu se mi z raznimi gestami ponuja cvet slovenske mladosti, lepote in inteligence, da spolne moči sploh ne omenjam. In to vztrajno. In še pa še, pa kr naprej. Pa kok morš bit neumen, da ti je to zabavn? In kok morš bit debilen, da se ti ne prpelje, da me nisi ne šokiral, ne zabaval, ne presenetil, ne nč. Tut prezira niso vzbudil.
Sm jim že hotla pokazat the finger, pa se mi tut tega niso zdel vredni. Idioti.
nedelja, 20. marec 2011
Deep in the bosom of the gentle night
Is when I search for the light
Pick up my pen and start to write
I struggle, fight dark forces
In the clear moon light
Without fear... insomnia
I can't get no sleep.
Aja, in tale k je tole posnel, je po moje stal zravn mene :)
Dj nehi, ker koncert!
Tok k sm pa učer preplesala in preskakala, pa res že dolg nism :) Sicer je pa tut res, da sm se Faithlessov reeees veselila in sm bla reeees dobr razpoložena.
Še takih koncertov, prosim.
Pick up my pen and start to write
I struggle, fight dark forces
In the clear moon light
Without fear... insomnia
I can't get no sleep.
Aja, in tale k je tole posnel, je po moje stal zravn mene :)
Dj nehi, ker koncert!
Tok k sm pa učer preplesala in preskakala, pa res že dolg nism :) Sicer je pa tut res, da sm se Faithlessov reeees veselila in sm bla reeees dobr razpoložena.
Še takih koncertov, prosim.
petek, 18. marec 2011
Kvajžetodonszaendan? Vemdanekijesamseresnemormspomnt...
... ERNAAAAAA!
Še zmer ne znam s fondantom nč narest, čeprou sm lan kokr neki oblubila, da se bom naučila :poglavi:
Te mam pa isto rada, eh, lažem - še mal bl, zato VSE NAJBOLJŠE!!!! Sj veš kaj vse ti želim, pa tut veš, kam te bom pa zdj res pelala, ker se pa tolk obirava, da ni več smešn. In - haloooooo: spet naju čaka najboljši dopust ever :)) Hihi.
Še zmer ne znam s fondantom nč narest, čeprou sm lan kokr neki oblubila, da se bom naučila :poglavi:
Te mam pa isto rada, eh, lažem - še mal bl, zato VSE NAJBOLJŠE!!!! Sj veš kaj vse ti želim, pa tut veš, kam te bom pa zdj res pelala, ker se pa tolk obirava, da ni več smešn. In - haloooooo: spet naju čaka najboljši dopust ever :)) Hihi.
vir slike: deviantart
četrtek, 17. marec 2011
She fully appreciated the error of her ways.
Vsak bojevnik luči se je že ustrašil boja. Vsak bojevnik luči je v preteklosti že varal in lagal. Vsak bojevnik luči je že stopal po poti, ki ni bila njegova. Vsak bojevnik luči je že trpel zaradi nepomembnih stvari. Vsakega bojevnika luči je že prešinilo, da ni bojevnik luči. Vsak bojevnik luči je že kdaj opešal v duhovnosti. Vsak bojevnik luči je že rekel 'da', ko je hotel reči 'ne'. Vsak bojevnik luči je že ranil nekoga, ki ga ima rad. Zato je bojevnik luči: ker je šel skozi vse to in ni izgubil upanja, da bo postal boljši.
Paulo Coelho, Priročnik bojevnika luči, str. nevemvečkolk
Paulo Coelho, Priročnik bojevnika luči, str. nevemvečkolk
ponedeljek, 14. marec 2011
E ter tempo pra sonhar...
... še en komad fine muzike, ker bi šla nekam na toplo, ob Jobimu pa kr kremo za sonce zavoham...
She could never remember which was better... ...safe? ...or sorry?
Ta vikend sm bla mal k double 0 seven. Sm šla namreč na Veliko planino v popoldanskih urah sobote. Sm bla edini potnik na nihalki za gor in edini potnik na sedežnici do Zelenga roba. In je blo tko fino, k u filmu. "Edn za gor. Pripravljen. Gremo." In na vrh je voznik kot stari đentlmen odprl vsa vrata sam zame in mi z roko nakazu kam zdj. "Srečno!" In k sm sestopila na Zelenmu robu je še en tak fejst stric reku u vokitoki: "Št. 79 prispela." Sam številka, but in a good way.
Ko sem šla od doma so se mi mal tresle noge. Mal sm spet samo sebe presenetla, ker sem se odzvala na vabilo, ki je prišlo čist nenadejano. Ampak včasih si morš kej kr upat, pa čeprou je čist izven tvoje scene in nisi čist prepričan kako boš sfuru. In pozabš na to, kaj bo pol, ker včasih si morš zrihtat, da ti je fajn zdele. Pa čeprou si boš mogoče enkrat kasnej želel, da bi bil pač totaln kreten in bi ga blo tko ful lažje zradirat iz lajfa. Ker zdj ga kr ne morš. Sometimes we're kind of stupid that way.
Ko se sedežnica zavrti sam zate.
Ko sem šla od doma so se mi mal tresle noge. Mal sm spet samo sebe presenetla, ker sem se odzvala na vabilo, ki je prišlo čist nenadejano. Ampak včasih si morš kej kr upat, pa čeprou je čist izven tvoje scene in nisi čist prepričan kako boš sfuru. In pozabš na to, kaj bo pol, ker včasih si morš zrihtat, da ti je fajn zdele. Pa čeprou si boš mogoče enkrat kasnej želel, da bi bil pač totaln kreten in bi ga blo tko ful lažje zradirat iz lajfa. Ker zdj ga kr ne morš. Sometimes we're kind of stupid that way.
nedelja, 6. marec 2011
He kissed her some more. It was light, pleasant work.
Aja, tale komad sm srečala na MTVju in mi je totalno dober.
Ja, ne da se mi več bit sam(sk)a. Dost. Boring shit. Pa to.
Spomnila sem se na stare ljubezni in se vprašala, kaj zdj počnejo.
Seriously boring shit.
Not that it's been bad, but I wouldn't mind having a clean slate.
How is it possible, that it's been two weeks?
Mal sm pospravljala podstrešje.
In se ukvarjala s tujimi problemi.
Mal brcala u rit in pri tem mal zgubila filing.
Nism ga še dobila nazaj. Ne vem točn, kaj mi je, ampak se mi zdi, da mi grejo ljudje zmer bl na živce. No, ne na splošno, da se razumemo. Ampak določeni, recimo trije, me spreminjajo v sitno babo. Ni mi všeč. Rabm strategijo za nehat to. In strategijo za to, da me neha tok stvari motit.
Teh zadnjih par tednov sem na primer v bloku opazila ful motečih stvari. Okej, un housemjuzik abjuzr se je tut začasno vrnil, ampak ta me je zmotu samo momentalno.
Ena soseda na primer, ima otroka, ki je že dve leti isti. Ampak tko, zares. Isto velik (oz. mejhn), isto siten, isto vse. Ona je sto na uro poslovna ženska, glasna, debela in all over the place, samo pr otroku nč. Njen mož hod ves zelen po svetu, froc pa nkamr ne zraste. Se človk mal praša, ane?
Pol je še ena ženska, za katero se mi zdi, da je tista, k iz kleti nos po pet flaš vina naenkrat. Parkrat na teden. Po njej bi loh naštimu polno luno. Vsake tok časa in ne tako malkrat se ji mal utrga, desca pošilja v vse možne destinacije, ga meče iz stanovanja, zapira na balkon in podobno. Svašta, ja?
Potem je pa tle še en par, ki ima stanovanje za 'gnezdece'. Štekamo? Dva ljubimca ga mata za to, da se v njem dobivata in z balkona izmenično lažeta svojima siceršnjima partnerjema in otrokom.
Ne vem, mot me do konca.
Sicer pa, ta prav problem bo nastal takrat, ko takih stvari sploh ne bom več opazila. Ane?
Mal sm pospravljala podstrešje.
In se ukvarjala s tujimi problemi.
Mal brcala u rit in pri tem mal zgubila filing.
Nism ga še dobila nazaj. Ne vem točn, kaj mi je, ampak se mi zdi, da mi grejo ljudje zmer bl na živce. No, ne na splošno, da se razumemo. Ampak določeni, recimo trije, me spreminjajo v sitno babo. Ni mi všeč. Rabm strategijo za nehat to. In strategijo za to, da me neha tok stvari motit.
Teh zadnjih par tednov sem na primer v bloku opazila ful motečih stvari. Okej, un housemjuzik abjuzr se je tut začasno vrnil, ampak ta me je zmotu samo momentalno.
Ena soseda na primer, ima otroka, ki je že dve leti isti. Ampak tko, zares. Isto velik (oz. mejhn), isto siten, isto vse. Ona je sto na uro poslovna ženska, glasna, debela in all over the place, samo pr otroku nč. Njen mož hod ves zelen po svetu, froc pa nkamr ne zraste. Se človk mal praša, ane?
Pol je še ena ženska, za katero se mi zdi, da je tista, k iz kleti nos po pet flaš vina naenkrat. Parkrat na teden. Po njej bi loh naštimu polno luno. Vsake tok časa in ne tako malkrat se ji mal utrga, desca pošilja v vse možne destinacije, ga meče iz stanovanja, zapira na balkon in podobno. Svašta, ja?
Potem je pa tle še en par, ki ima stanovanje za 'gnezdece'. Štekamo? Dva ljubimca ga mata za to, da se v njem dobivata in z balkona izmenično lažeta svojima siceršnjima partnerjema in otrokom.
Ne vem, mot me do konca.
Sicer pa, ta prav problem bo nastal takrat, ko takih stvari sploh ne bom več opazila. Ane?
nedelja, 20. februar 2011
On the upside of things...
...je včer Plan B čist razsul Šiško. Bil je špica koncert. Ni boljšga kot gledat in poslušat špica glasbenike na odru tazga tipa kot je Šiška. Zvok ušpičen u nulo, lučke dobre. Beatboxer čist divji, kej tazga do zdj še nism slišala. Dve ogromni črnki z glasovi iz nebes. In vsem se je vidl, da se ful zabavajo, kar koncert itak nardi še boljši. Po koncu smo zuni srečal kitarista, ki nas je najprej vprašu, kakšen dogodek je tole sploh bil in v isti sapi reku, da tut če ne ve, je blo zabavn do konca. Zihr so se ga potem v Ljubljani nekje zapil, od ekipe se je namreč poslavljal basist, za kterga je bla Ljubljana zadnji gig in so ga že na odru skor mal nabil :)
The voice got as cool as a cafeteria dinner.
Overload.
Če mi v naslednjem tednu še kdo poskusi povedat kej o dojenčkih, porodih, rezanju, dojenju, mastitisu in podobnem, bom - v izogib neprostovoljnemu bruhanju - prisiljena vstat in se odstranit. Po enmu letu in pol precej konstantne družbe nosečnic, frišnih mamic in očkov, na novo formuliranih familij pa vse to, sm zdj dosegla svoj maksimum. Ja, imel boste otroka. Jupi. Še zmeri vam pojem hvalnice in se veselim z vami, ampak come on! Ne morem pa non-stop poslušat sam o tem. Ker tut pod razno ne rabm vedet vseh detajlov in ne razumem te potrebe nosečnic po deljenju vseh intimnih podrobnosti. Way too much information, ok?
Tut men se kej pomembnega dogaja, sam da mi to lih ne dela štale po trebuhu, ane.
Če mi v naslednjem tednu še kdo poskusi povedat kej o dojenčkih, porodih, rezanju, dojenju, mastitisu in podobnem, bom - v izogib neprostovoljnemu bruhanju - prisiljena vstat in se odstranit. Po enmu letu in pol precej konstantne družbe nosečnic, frišnih mamic in očkov, na novo formuliranih familij pa vse to, sm zdj dosegla svoj maksimum. Ja, imel boste otroka. Jupi. Še zmeri vam pojem hvalnice in se veselim z vami, ampak come on! Ne morem pa non-stop poslušat sam o tem. Ker tut pod razno ne rabm vedet vseh detajlov in ne razumem te potrebe nosečnic po deljenju vseh intimnih podrobnosti. Way too much information, ok?
Tut men se kej pomembnega dogaja, sam da mi to lih ne dela štale po trebuhu, ane.
ponedeljek, 14. februar 2011
Her fingernails matched her blouse exactly. She looked as if it would take a couple of weeks to get her dressed.
Ammm, ja.
Bila bizi na miljon načinov.
Praznovala rojstni dan, pa to.
Pa ta vikend na primer, sm bla šivilja. Skor mi je hrbet stran padu.
Zgubila sem rdečo nit.
Ne sam tle. Marsikje.
Sam nism opazila. Mogoče pa tut ne. Da je nism zgubila, mislm.
Še ne vem.
Ker bi tok stvari naenkrat, da je mal preveč. In potem panika, ker nč oz. bl mal.
Zlo možno, da je sam tak dan. No, teden.
U soboto sem poslušala grozno slab 80's band u Hugo Barrera. Ne priporočam. Prouzauprou... priporočam izogibanje v velikem loku.
In mela bi Holgo. Ker ne vem, kam zaboga sem vtaknila mojo ljubljeno Yashico. In ker se mi dozdeva, da fotke delam stokrat boljše navadne kot digitalne.
Mrbit mi sam ta 14ti najeda... Kje majo normalne?
Čudn pondelk. Luna, al neki?
Bila bizi na miljon načinov.
Praznovala rojstni dan, pa to.
Pa ta vikend na primer, sm bla šivilja. Skor mi je hrbet stran padu.
Zgubila sem rdečo nit.
Ne sam tle. Marsikje.
Sam nism opazila. Mogoče pa tut ne. Da je nism zgubila, mislm.
Še ne vem.
Ker bi tok stvari naenkrat, da je mal preveč. In potem panika, ker nč oz. bl mal.
Zlo možno, da je sam tak dan. No, teden.
U soboto sem poslušala grozno slab 80's band u Hugo Barrera. Ne priporočam. Prouzauprou... priporočam izogibanje v velikem loku.
In mela bi Holgo. Ker ne vem, kam zaboga sem vtaknila mojo ljubljeno Yashico. In ker se mi dozdeva, da fotke delam stokrat boljše navadne kot digitalne.
Mrbit mi sam ta 14ti najeda... Kje majo normalne?
Čudn pondelk. Luna, al neki?
sreda, 9. februar 2011
Happy birthday... ...ME!
Vol. 28.
Ja, še sm tuki, sam en let starejša. Nč hudga.
Sj vem, da se mi ne vid, da sm tok stara... ;) Notranji otrok je še kako živ :)))
Šopek najljubšič rožc je že, sonce še bo, druženje in luštne stvari s prijatelji pa tut.
Ja, še sm tuki, sam en let starejša. Nč hudga.
Šopek najljubšič rožc je že, sonce še bo, druženje in luštne stvari s prijatelji pa tut.
ponedeljek, 31. januar 2011
Ammm, vikend?
| vikend vikend tudi weekend -a [víkend] m (ȋ) 1. manjša hiša na deželi za preživljanje počitnic, prostega časa, počitniška hišica: imeti, postaviti si vikend; lastniki vikendov 2. pog. sobota in nedelja, ko se navadno ne dela; konec tedna: vikende preživlja v naravi / zadnji vikend je bil doma; kam greš za vikend / dolgi s prostim petkovim popoldnevom in ponedeljkovim dopoldnevom, kratki vikend s prosto samo soboto in nedeljo; neskl. pril.: vikend hišica; vikend naselje |
Je bil tok kratek.
Tko je to, če organiziraš veleuspešen (:si piha na ego) dogodek.
In potem tričetrt nedelje prespiš.
Ampak je čist useen, ker smo si spet naštimal dobrih spominov cele kupe.
sreda, 26. januar 2011
She was the music heard faintly on the edge of sound.
Ah, kakšno glasbeno leto bo tole. Tok, da se morm kr mal pohvalt.
Najprej februarja Plan B v Ljubljani. Potem marca Faithless v Zagrebu. In junija spet Rock im Park s System of a Down, King of Leon, Hurts, Coldplay, pa še pa še. In kar je najboljš - na RiP-u bom tokrat brez šotora! Pa ne zato, ker bi se odločila jit na še bl homeless varjanto, ampak zato, ker bom spala v pravi postelji, v pravi hiši oz. hotelu. Nič nepričakovanih nočnih padcev jako vinjenih tujcev v/na šotor, nič preganjanja scanja željnih bedancev stran od naše baze, nič spanja na kuglah in koprivah. Sicer tut nč zajtrka na križišču in spoznavanja random pravkar zapuščenih fantov s sodčkom piva v tresočih rokah, ampak zato pa tuš, wc in mehka postelja. Da smo vzdržljivi rokerji smo že dovoljkrat dokazal.
Komi čakam.
In mojstr blogger zamuja. Ne uboga. Me jezi.
Najprej februarja Plan B v Ljubljani. Potem marca Faithless v Zagrebu. In junija spet Rock im Park s System of a Down, King of Leon, Hurts, Coldplay, pa še pa še. In kar je najboljš - na RiP-u bom tokrat brez šotora! Pa ne zato, ker bi se odločila jit na še bl homeless varjanto, ampak zato, ker bom spala v pravi postelji, v pravi hiši oz. hotelu. Nič nepričakovanih nočnih padcev jako vinjenih tujcev v/na šotor, nič preganjanja scanja željnih bedancev stran od naše baze, nič spanja na kuglah in koprivah. Sicer tut nč zajtrka na križišču in spoznavanja random pravkar zapuščenih fantov s sodčkom piva v tresočih rokah, ampak zato pa tuš, wc in mehka postelja. Da smo vzdržljivi rokerji smo že dovoljkrat dokazal.
Komi čakam.
In mojstr blogger zamuja. Ne uboga. Me jezi.
torek, 25. januar 2011
Plehptička.
Zadnje tri dni se vozim z nadomestnim avtom. Mojo 'smrkec' fabio je začasno zamenjal roomster. Je čist fajn, clo mal bl poskočen od moje škodice, predvsem pa večji, ampak js mojga smrkca (oz. šiptarja, kot so ga nekateri zlobno poimenovali) kr mal pogrešam.
Zadnje čase dobivam vtis, da je ful kul oz. da si ful kul, če ti za avto precej dol maha. Ker je pač samo sredstvo za transport od točke A do točke B in važn je sam to, da se z njim loh pelješ. Ne štekam tega pogleda, ampak glede na to, da se keš pičke seveda generalno in intenzivno prezira, bi rekla, da tak attitude neke punce mogoče odpira možnost, da ta pa ne pada na pleh?
Js se lih ne morem neki pretvarjat. Men za pleh ni vseen. Ampak men je važn predvsem kaj js vozim. In js vozim oz. bolj natančno rečeno sem vozila, marsikaj. Kar nekej let je bil pod mojo ritjo Renault megane coupe, ki je bil pravi magnet za policaje. Vmes občasno, kot je rednemu bralcu bloga znano, Peugeot 806, redkeje fotrov Volvo xc70 in še redkeje njegov Amazon '67. Bolj pogost je bil mamin Volvo S80 in ob spominu nanj se mi še danes ogreje srce. (Skupaj sva namreč odtalila srce marsikateremu policistu.) Potem je bila na sporedu še mamina Hondica in te miljon obratov. Zdj pa v mojem srcu kraljuje smrkec, pa čeprav švohnejši in manjši od vseh naštetih... Okej, zabluzila.
Nazaj k temi: men je važn kaj avto zna, kakšen ima motor, kako se pelje, kok gre, kaj ma, kok porab, kok me stane, da ga mam. Katere gume mu bom obula, da bo še naprej priden. In izgled avta ni ta najmanj pomemben faktor. Avto mora bit lep. Je tehnološki dosežek, še posebi je pa to, da ga mam, neke sorte moj osebni dosežek. Zato bi blo res bedn met grd avto. Hvalabogu so dandanašnji grdi avtomobili res redki. So pa. Na primer, Renault Koleos je izredno grd avto. (Tip z njim pa, resnici na ljubo, avtomatsko dobi minus 20 pik, ker super očitno nima okusa, jebat ga.) Sicer pa, grd je tud lamborghini, ane. Reventon, gallardo in murcielago, drugih pa že ne poznam. Bi rekla, da njihov dizajn kr mal žali motorje pod pokrovom. Na drugi strani pri maseratiju bl vejo, kaj je lepo. Okej, zabluzila.
Zdj sm spotoma tut že pozabila, kaj je bil prvotn point. Aja, to, da je pleh pičk več sort. Js sm pleh pička zase :) Mi je pa čist vseen kaj vozi moj 'fant', bl važn je, da vozi dobro. Ker z enim, ki je vozil katastrofalno, se mi je skor strenal. Res.
In po tej strani mi je izredno kul, da sem ženska. Ker ko bom velika in bogata in si bom loh ubodla res divji avto, se vsaj ne bo noben spraševal, če mogoče kompenziram velikost tiča.
Zadnje čase dobivam vtis, da je ful kul oz. da si ful kul, če ti za avto precej dol maha. Ker je pač samo sredstvo za transport od točke A do točke B in važn je sam to, da se z njim loh pelješ. Ne štekam tega pogleda, ampak glede na to, da se keš pičke seveda generalno in intenzivno prezira, bi rekla, da tak attitude neke punce mogoče odpira možnost, da ta pa ne pada na pleh?
vir fotke: Anne Taintor
Js se lih ne morem neki pretvarjat. Men za pleh ni vseen. Ampak men je važn predvsem kaj js vozim. In js vozim oz. bolj natančno rečeno sem vozila, marsikaj. Kar nekej let je bil pod mojo ritjo Renault megane coupe, ki je bil pravi magnet za policaje. Vmes občasno, kot je rednemu bralcu bloga znano, Peugeot 806, redkeje fotrov Volvo xc70 in še redkeje njegov Amazon '67. Bolj pogost je bil mamin Volvo S80 in ob spominu nanj se mi še danes ogreje srce. (Skupaj sva namreč odtalila srce marsikateremu policistu.) Potem je bila na sporedu še mamina Hondica in te miljon obratov. Zdj pa v mojem srcu kraljuje smrkec, pa čeprav švohnejši in manjši od vseh naštetih... Okej, zabluzila.
Nazaj k temi: men je važn kaj avto zna, kakšen ima motor, kako se pelje, kok gre, kaj ma, kok porab, kok me stane, da ga mam. Katere gume mu bom obula, da bo še naprej priden. In izgled avta ni ta najmanj pomemben faktor. Avto mora bit lep. Je tehnološki dosežek, še posebi je pa to, da ga mam, neke sorte moj osebni dosežek. Zato bi blo res bedn met grd avto. Hvalabogu so dandanašnji grdi avtomobili res redki. So pa. Na primer, Renault Koleos je izredno grd avto. (Tip z njim pa, resnici na ljubo, avtomatsko dobi minus 20 pik, ker super očitno nima okusa, jebat ga.) Sicer pa, grd je tud lamborghini, ane. Reventon, gallardo in murcielago, drugih pa že ne poznam. Bi rekla, da njihov dizajn kr mal žali motorje pod pokrovom. Na drugi strani pri maseratiju bl vejo, kaj je lepo. Okej, zabluzila.
Zdj sm spotoma tut že pozabila, kaj je bil prvotn point. Aja, to, da je pleh pičk več sort. Js sm pleh pička zase :) Mi je pa čist vseen kaj vozi moj 'fant', bl važn je, da vozi dobro. Ker z enim, ki je vozil katastrofalno, se mi je skor strenal. Res.
In po tej strani mi je izredno kul, da sem ženska. Ker ko bom velika in bogata in si bom loh ubodla res divji avto, se vsaj ne bo noben spraševal, če mogoče kompenziram velikost tiča.
petek, 21. januar 2011
...and to think that I'm only using one-tenth of my brain!
In other news nr.1: sm bla u sredo na drugi vaji malega bobna, ki je u bistvu res kul zadeva in komi čakam, da me bojo roke tok ubogale in bojo tok pridne, da se bom smela pridružit skupini (sicer se ne zavajam in vem, da bo do takrat minilo še par mesecev). Potem pa itak ne bo več dolg, pa bomo tko rasturale, k teli strici:
Kaj, sanjat je treba. :))
If you limit your choices only to what seems possible or reasonable, you disconnect yourself from what you truly want, and all that is left is compromise. -Robert Fritz
In other news nr.2: Rabm kravato. In dober klobuk. Tak klobuk pod katerim ne bom zgledala plešasta. Klobuki to ljudem s kratkimi lasmi namreč radi nardijo. Rabm tut ene hude štikle. Potencialno samo za imet v omari. Ampak ženska to mora met. Magar sam v omari. Ker nkol ne veš, kdaj jih boš nujno rabila. Tko kot mam platforma/porno škornje iz New Yorka. V omari. :) Čakajo na nujno priložnost. In tanjša meča.
In other news nr.3: Če se komu zdi, da ful afne guncam v službi, naj mu zagotovim, da se samo na pol moti. Temu je tako le zadnja dva dni, ker sem neverjetno hitro naredila par stvari, za katere sem rezervirala ful več časa. Zdj se pa psihično pripravljam na obračun s fascikli 2010. Pa sej ne jamram, glede na to v kakšni banani je vse skupi, nam zaenkrat še ni zagorelo pod ritjo.
In other news nr. 4: OMG, Fetalij is back! Vedno mi je bil pri srcu.
Kaj, sanjat je treba. :))
If you limit your choices only to what seems possible or reasonable, you disconnect yourself from what you truly want, and all that is left is compromise. -Robert Fritz
In other news nr.2: Rabm kravato. In dober klobuk. Tak klobuk pod katerim ne bom zgledala plešasta. Klobuki to ljudem s kratkimi lasmi namreč radi nardijo. Rabm tut ene hude štikle. Potencialno samo za imet v omari. Ampak ženska to mora met. Magar sam v omari. Ker nkol ne veš, kdaj jih boš nujno rabila. Tko kot mam platforma/porno škornje iz New Yorka. V omari. :) Čakajo na nujno priložnost. In tanjša meča.
In other news nr.3: Če se komu zdi, da ful afne guncam v službi, naj mu zagotovim, da se samo na pol moti. Temu je tako le zadnja dva dni, ker sem neverjetno hitro naredila par stvari, za katere sem rezervirala ful več časa. Zdj se pa psihično pripravljam na obračun s fascikli 2010. Pa sej ne jamram, glede na to v kakšni banani je vse skupi, nam zaenkrat še ni zagorelo pod ritjo.
In other news nr. 4: OMG, Fetalij is back! Vedno mi je bil pri srcu.
četrtek, 20. januar 2011
The big foreign car drove itself, but I held the wheel for the sake of appearances.
Moja prva mobilna objava. Divje.
Še bolj divje kot to, da tako redko prižgem domač računalnik, da vedno sprot pozabm, da sm za ozadje zadnč naštimala Gerarda. Oh, such a lovely surprise! Every time!
Tale teden in pol mi je minil bl v stilu 'go with the flow'. Sm mela sicer ful stvari v planu, ampak mi jih je polovico odnesla služba, še četrtino pa familija. In pol še preostalo četrtino nardit sploh ni blo več tok zabavn. In ker je blo tko tut večino decembra, sm pa zdj kr naenkrat ugotovila, da je to čist mem.
Fora je v tem, da sem v zadnjih dveh tednih (pa še v decembru pred tem) pospešeno zgnila. Ne, tokrat se nisem prehladila, ampak sem zgnila malo drugače. Globlje. (Globje? Ne vem.) Sumim, da sem se polenila v dno moje duše. Kr smej se, ampak to u bistvu sploh ni tko nedolžna reč. Ker to ne pomen, da si le len, ampak da si se tut mal zapustu. In da te to niti ne gane preveč. Kako vem, da je to to? Med drugimi indikatorji, ki so na voljo, so ultimativne kr kavbojke. Spet mi mal premejhne namreč. Ampak sm šele ta teden zares porajtala. Prej se mi ni dal. WTF?!
Ampak zdj sem se v pondelk prebudila iz te neproduktivne kome. Mal sm začela premišljevat, kaj vse bi js letos rada nardila, kaj bi se rada naučila, kam vse bi (ne samo bi, ampak bom) šla in kako bi (ne samo bi, ampak bom) takrat zgledala in sem se kar naenkrat nadvse modro zavedla, da vse to ne bo ratal, če ne bo ta pravga attituda. In sm se brcnla u rit in odkatapultirala do fitnesa (a je u Kamniku res sam en resen fitnes?!), čeprou sm zadnč čist po nesreč odkrila tut trim stezo v Podgorju, ampak v tem stanju gnilosti nism za ke, ker si loh kj zlomim, čist zihr pa zvijem, ker sm daleč od šumberškega vojaka, ki vas je zabaval dve leti nazaj ;) Sm si tut zadala cel kup drugih stvari za počet, ker več kot maš dela, bolj si produktiven. To sm potrdila že neštetokrat, pa bom še zdj. In tut kup fletnih stvari, ker zabava je obvezna :)
Zdj morm pa nazaj delat, pa še mujo mi bo zdj zdj crknu.
Še bolj divje kot to, da tako redko prižgem domač računalnik, da vedno sprot pozabm, da sm za ozadje zadnč naštimala Gerarda. Oh, such a lovely surprise! Every time!
Tale teden in pol mi je minil bl v stilu 'go with the flow'. Sm mela sicer ful stvari v planu, ampak mi jih je polovico odnesla služba, še četrtino pa familija. In pol še preostalo četrtino nardit sploh ni blo več tok zabavn. In ker je blo tko tut večino decembra, sm pa zdj kr naenkrat ugotovila, da je to čist mem.
Fora je v tem, da sem v zadnjih dveh tednih (pa še v decembru pred tem) pospešeno zgnila. Ne, tokrat se nisem prehladila, ampak sem zgnila malo drugače. Globlje. (Globje? Ne vem.) Sumim, da sem se polenila v dno moje duše. Kr smej se, ampak to u bistvu sploh ni tko nedolžna reč. Ker to ne pomen, da si le len, ampak da si se tut mal zapustu. In da te to niti ne gane preveč. Kako vem, da je to to? Med drugimi indikatorji, ki so na voljo, so ultimativne kr kavbojke. Spet mi mal premejhne namreč. Ampak sm šele ta teden zares porajtala. Prej se mi ni dal. WTF?!
Ampak zdj sem se v pondelk prebudila iz te neproduktivne kome. Mal sm začela premišljevat, kaj vse bi js letos rada nardila, kaj bi se rada naučila, kam vse bi (ne samo bi, ampak bom) šla in kako bi (ne samo bi, ampak bom) takrat zgledala in sem se kar naenkrat nadvse modro zavedla, da vse to ne bo ratal, če ne bo ta pravga attituda. In sm se brcnla u rit in odkatapultirala do fitnesa (a je u Kamniku res sam en resen fitnes?!), čeprou sm zadnč čist po nesreč odkrila tut trim stezo v Podgorju, ampak v tem stanju gnilosti nism za ke, ker si loh kj zlomim, čist zihr pa zvijem, ker sm daleč od šumberškega vojaka, ki vas je zabaval dve leti nazaj ;) Sm si tut zadala cel kup drugih stvari za počet, ker več kot maš dela, bolj si produktiven. To sm potrdila že neštetokrat, pa bom še zdj. In tut kup fletnih stvari, ker zabava je obvezna :)
Zdj morm pa nazaj delat, pa še mujo mi bo zdj zdj crknu.
petek, 7. januar 2011
Stupis is as stupid does.
vir fotke: klik
Resno ne maram ljudi, ki v meni sprožijo vprašanje, retorično vprašanje pravzaprav: 'Pa kdo je tle neumen?!' Takih je hvalabogu zlo mal, me pa zato tok bl razpičjo. Ve se, da tako retorično vprašanje ponavadi sledi razpravi, včasih monologu, ki jasno pokaže, da taneumen definitivno ni ta, ki pripoveduje in na koncu postavi to vprašanje, ki večkrat izraža tudi občutek nemoči ob nerazumljivi neumnosti predmeta razprave oz. monologa. Najbolj frustrirajoče pri tem je, da te 'neumnež' nekako zvleče na svoj nivo, tako da na koncu prvotno retorično vprašanje 'Pa kdo je tle neumen?!' niti ni več čist retorično in nisi več 100% prepričan, da taneumen nisi ti. Sej štekamo, ane?
Ni, da bi mislila, da sem ne vem kako pametna. Mi je super jasn, da obstajajo jako pametnejši ljudje od mene. Ampak zaenkrat mi ne gre slabo, tko da se mi zdi, da loh deduciram, da neumna lih nisem. Ampak pameti je veliko sort. Neumnosti pa še več. Problem je v tem, da se neumnosti na dveh nogah nikakor ne morš znebit. Take primerke vsi kar nekako 'šparamo', v stilu eh, pust tega/to, pač ne dojame. Ta neskončna toleranca mi gre na živce. Ne vem no, se mi zdi, da sm prcej tolerantna in mi je zlo težko bit indiferentna do ljudi in bi se moral zelooooo potrudit, da bi dosegli to mistično točko, ko nekoga ne maram več, ampak glejgazlomka, še sama komi verjamem, ampak tut to se morda zgodi. 5 let bod neumen na vse možne načine, pa boš tam.
Naročite se na:
Objave (Atom)
Blogger news
"/>
<a href="http://vrana-snopprotislovij.blogspot.com/"><img src="<a href="http://s1131.photobucket.com/albums/m558/vranavrana/?action=view&current=badgefertik.jpg" target="_blank"><img src="http://i1131.photobucket.com/albums/m558/vranavrana/badgefertik.jpg" border="0" alt="Photobucket"></a>"/></a>