Voščilnice?

Nikoli ne pišem voščilnic ob praznikih, a letos mi je bilo zaradi tega prvič resnično žal.

Prazniki. Puzo. Piflanje.

Letošnje božične praznike sem preživela precej stress free. Ponavad moram najdt zavito pot med količki, ki so ponavadi v obliki vprašanj: Kje boš na večerji? Prideš domov? Boš pri mami? Boš pršla vsaj da pokadimo in poškropimo? Letos teh vprašanj ni bilo. Bil je le klic od fotra v pondelk popoldne: Kakšn maš kej plan za dons? Sm rekla, da ga nimam. No prou, je reku, a prideš na večerjo ob sedmih? Pridem, sm rekla. Evo - a je tolk težko prijetno se zment? Očitno se da :).
No, in sm šla na večerjo, še od božička sm darilo dobila, najedla sm se k bomba in šla dam. Izvrstno.

Včerajšnji dan sem posvetila še zadnji (sem že mislla, da sm vse prebrala) dotlej neprebrani knjigi Maria Puza - Družina: nepozabni Borgijci in jo tut celo prebrala. Ni lih čist mafijska, ampak kaj so pa bli papeži v renesansi druzga k prvi doni? Priporočam.

Dons pa že drvim naprej v nove zmage - spet se učim mednarodne odnose. Bljak.

Yes, it's gettin' old, I know.

Ampak res sovražm bit prehlajena.

Pol urce nazaj sm bla poklicana, če grem mau ven, mau u Lublano.

Joj, če bi bla zdrava, prec bi šla, ker mi je že res bedno doma. Ampak če bi šla, bi bla jutr spet na istem kot, hmm..., recimo u sredo. Gnila. In zato nism šla.

Res sovražm bit prehlajena.

Še zmer.

Je že četrtek, js pa še zmer z nosom k Rudolf in glasom k pevc od Him. :(

Prou ne maram bit prehlajena. Najbl mi gre na živce zvečer, ko se uležeš v posteljo na stran in se ti samo ta spodnja nosnica zamaši. In vlečeš zrak čez ta preostalo in te prou zebe vanjo in čutiš kako je posušena. In se obrneš in se vse pretoči v drugo in jovo na novo vedno znova. Grrrr!
In še delam zvečer. Dober večer, izvolte številko pa še par bacilov za povrh, hehe :))
Da sploh ne omenjam tega, da v bistvu že en teden nism bla na Šumberku in da me bo Serđo auslezvou, ko pride nazaj. :(
Pa še nč mi ne gre v glavo, ker koncentracija neobstoječa, js se pa kao učim. Sure thing.
In precejšen dolgčas. Ker že dva dni skos doma.

Uglavnem, kakšna beda. Še zmer.

Tri dni sem se otepala,...

...pa se me je vseen prjel.

Že v petek sem mela filing, da se me neki loteva. Pa sm se filala z vitamini, aspirini, spirulinami in vsemi takimi dobrimi stvarmi. Še ven nism šla, da ne bi zbolela. No, pa ni ratal. Dons je nos ibr zabasan, grlo prav nesramno prasklja in glava je nekam čudna.

Kakšna beda.

Oh, my.

Serđo je prejšn teden spizdil v Ukrajino rihtat neke papirje. To sevede pomen, da se js zdj sama podim po Šumberku. Ne boste verjel, ampak sem se že dvakrat pridno skidala tja. V pondelk in v sredo. Mogla bi se še dons, ampak me neki grlo zajebava. Bom šla raj jutr. Dons je premraz. :))

Učeri sm začela job v kulturnem domu. Šipanje kart in pedenanje garderobe. In lih učeri, na moj prvi dan, all hell broke loose. Namreč lokalna plesna šola je mela nastop. Tri runde. Mejhnih frocev. In njihovih mam, očetov, babic, dedkov, tet in stricev. Ježeš. Vpitje, cviljenje, skakanje, divjanje, plezanje po kipih. Prfoksi pa nč. WTF?! Sm bla primorana grdo gledat. Je blo vsaj za en odtenk bolš.
Dons se nadejam mjčkn bolj umirjenega večera - zveza gluhih ma neko predstavo. :)

Berlin Rocks!

Evo mene nazaj. Nism pozabila fotoaparata. Juhu!
Sj sm bla že u soboto nazaj, ampak še nism bla tolk pr seb, da bi kej napisala.

BERLIN. JE. ZAKON. Tm je tkooooo kuuuuuuul. Kr vse je kul. Od folka, do ulic, do božičnih sejmov, do zadev k so nujne za videt. Res kuuuuuuuuuuul.

Ja, glede na to, da sm bla polnih pet dni tm, bi lahko kdo reku, da nism lih velik pregledala. Ampak pa kaj pol. Men ni point letat k sneta skirca od ene znamenitosti do ta druge. Morš tut mal viset in gledat folk in dinamiko in vajb celga placa. Pa pogledat kej ne čist nujnega.

Tko da ja, sm pogledala: itak zid, pa brandenburška vrata, pa Berliner Dom, pa Fernseh turm, pa židovski muzej, pa filmski muzej, pa olimpijski štadion, pa Dalijevo razstavo, pa Marienkirche, pa Kaiser-Wilhelm Gedänkniskirche, pa postajo Zoo sm vidla ene parkrat, pa Hauptbahnhof, pa en uč sm vrgla na spomenik holokavstu. Poleg tega sem relativno dobr pregledala Kreuzberg, Potsdamer platz in Alexanderplatz, pa še kej sm zih pozabila naštet. Bla sem v dveh neskončno kul domačih pivnicah/gostilnah/pajzljih, indijski restavraciji in rock klubu. Med drugim sem pojedla tri kebabe (in vsak je bil boljši od prejšnga, presenetljivo pa celo cenejši kot doma) in dve klobasi. Popila sem več piva kot prej v celmu lajfu. Najboljši je Berliner Kindl. Sm ga prnesla tut domov. Itak.

V živalskem vrtu nism bla. Ne, kjub temu ne, da je meu lit ta teden Knut rojstni dan in dve fešti ob tej priložnosti. Brezveze. Kogajebe.

Zelo kul so božični sejmi, ki jih je povsod dovolj. Tm se loh naješ in napiješ za relativno uredu ceno. Sploh je pa kul, ker na štantih prodajajo vse sorte dobre robe domače proizvodnje. Ne pa poflna tko k pr ns. Tm dejansko loh kupiš darila za praznike. Od ledrastih kap do unikat nakita. Pa vse sorte slatkiše in klobase. Pa itak kuhan vin. Močen kuhan vin. U škorenjčkih :)

Kr precej sem zapravla. Berlin pač ni pocen. Ampak nism pa tut praznih rok dam pršla. Mam nove superge, dve majci, pulover in uhane. Ostalo sem pojedla, popila, zvozila s tedensko karto za mestni promet, vstopnine, par kav, kartic in znamk.

Mesto ma takooooo dobr vajb. Najbolš je u Kreuzbergu. Antikvariati eden na drugmu, second handi na vsakmu koraku, kul ljudje in tuja hrana. Definitvno bom šla še. Najrajš spomlad, da do takrat kar največ našparam in grem tja u šoping. Človk bi si mislu, brezveze - H&M, Newyorker, Orsay in podobna jajca so tut u Lublan. Točno tako, ampak trik je u lokalnih ta malih štacuncah, kjer majo pa tako kul stvari, da bi najraj kr cele štacune dam nesla :)

Itak je pa najbolš na kavi sedet, pa ljudi gledat. Vidš vse sorte. Na podzemni pa itak. Že ta prvi dan nam je ratal srečat enga totalnga šizofrenika, k ni čist točn vedu kaj bi rad. A bi izstopu al še ne še, pol ga je kr neki pičl in je začel folk (al pa nas?!) intenzivno nadirat z prekletimi naciji in potem je jadrno odvihral. Res luštn :) Vidla sem samo eno subkulturo in to predtazadn dan sm na Alexanderplatzu uzrla skvoterje. Nobenih drugih. Hecn.
Drgač pa nenavadno mal res čudnih ljudi. Ko sm bla u Frankfurtu je bil res čudn vsak tretji. Tle pa ne. Kul.

Ja, u povprečju sm nardila 14ooo korakov na dan. Safr. Pa skos je veter pihu. Pa 90% vlažnost. Dež pa tko tko. Pet minut ja, pet minut ne, potem pol dneva sonca pa 15 minut ibr naliva. Tko no - napeto :)

Dalijeva razstava je bla točn to kar sm hotla. Ni bla lih tolk ogromna kokr sm mislla, da bo, je pa mela tiste risbe in slike, k se jih redko vidi. Zelo zadovoljna.

Aja, pa zid sploh ni tko brezveze kokr vsi pravjo. Da kao prideš tja in vidš in rečeš: A to je to?! Ne vem kaj jamrajo. Prou kul je. Sej ga je 1,3km. In če hočeš ornk pogledat vse malarije, ki so na njem, maš kr za eno uro dela.


Ja, še bom šla nazaj. Ker je še tolk ostal nevidenega.

Brrrrrr Brlin.

Jutri odhajam. Me bodo oča peljali na aerodrom.

Sm na wetter.com ugotovila, da bo cel teden scal. Come on! Brezveze. Pa ful dobro napoved temperature majo: najprej kolk stopinj dejansko bo, pol pa še kot kolk stopinj se bo to občutl. In pol je recimo za nedeljo napovedanih 4 do 7 stopinj, ki se bojo čutile bl kot -1 do 3. Super.

Pa ful mam težave s pakiranjem. Spet. V Egipt sm šla z 12kg prtljage. Milsm, da tokrat ne bo šlo tko na izi. Prvič ker zima. Drugič ker spalna vreča. Tretjič ker ogromno naročene robe, k jo morm pod nujno s sabo prnest: 1,5kg potice, pa 2 kranjski klobasi, pa pol kile barcafeja, pa 2 šteke cigaret, pa prospekti o Sloveniji, pa zih se bo še kej najdl. In to vse nej js zbašem v moj ubogi ruzak? I think not. Zvečer si grem sposodit kufr. Hvalabogu.

Sicer pa je baje takle cajt v Berlinu precej fletn. Začel so se že božični sejmi in tm baje ful dogaja, kuhan vin pa vse te fine stvari.
Poleg tega sm tale datum prou fino ubodla, ker je na Filmbühne Wien razstava Salvadorja Dalija, kar je definitivno neki za mojo dušco. Sm brala da je ogromna in vsi jo hvaljo kok je najboljša. Pa 9 evrov košta. Komi čakam.

Predvsem pa ne smem pozabt fotoaparata. Če že Egipta ni vidu, nej vsaj Berlin ane.



P.S.: Držte pesti, da avion dol ne pade.


P.P.S:

Aja, pa natikejte kondome.

Freakin' cold.

Matr je mraaaaaaz. Nker ni tok mraaaaaaz, kokr je mrz pr nssssss.

Še vsak let do zdj sem bla čist ornk ljubiteljica zime, mraza, snega in vsega kar paše zravn.
Letos pa niti ne. Prou mori mi. Mraz. Brezveze.
Pa še v Berlin rinem. Tm je zih še bl mraz k tle. Pa baje da tm skos piha. Ojoj.
Pa na Šumberk grem čez pol urce. Uzun pa zgleda k da je max. 3 stopinje. Izvrstno! Se zadne čase valim po klancih tolk oblečena, da sm že bl k mišelinko :))

Jutr pa en mal family reunion. Juhu. Komi čakam.

Miks.

V nedeljo grem v Berlin. Prou sedl bo mal distance od dogajanja tle. Plus obisk prijateljev nikol ni slaba ideja, ane. Plus videt Berlin je že dolg moja želja. Najbrž bo mraz k svina. Pa kaj pol. Samo nekoga morm še nategnt, da me bo pelou v Celovc na aerodrom. Pa pršou iskat en teden kasnej. (Hm, fotr je v prvem planu.)
Ker bom v Berlinu, bom zamudila špil mojega beloved bivšega benda World within, ki 7. decembra špila v Ihanu. Upam, da se mi vsaj uspe prguncat na fešto 8., ko bom že doma. Kr vse zamudit bi blo reees bedno.

Zuni je rahlo do pretežno mraz. Šumberk vabi čez uro in pol. Juhu!

V četrtek sm obupala nad raznimi homegrown varjantami antivirusnih programov in sm zdj gone straight. Za 43 evrčkov namreč dobiš čist ta divjo verzijo Kasperskega. A je sploh za razmišljat? I think not. Sm ga naročila kr na netu in zdj čakam dostavo. Res komi čakam.

Zadne čase ugotavljam, da sem mal lena kar se tegale blogca tiče. Je že tko, da se vsak človk vsake tolk časa zatakne v ukvarjanje sam s sabo. Js sm zdej se. In filozofiram in razmišljam, ampak ideje se pa kr ne dogajajo. Nč hudga. Sej ena resna retrospektiva niti ni tolk slaba reč. Je pravzaprav zelo potrebna. Mogoče celo obrodi sadove. Mogoče.

Mmmmmm.......

Včeri se je zgodilo brucovanje. Jah, tut taka stara koka še gre na take evente. Srečala sem familjarni podmladek, ampak sem bla že rahlo on the wild side, s perom v roki, pa sta mi hitr ušle. No, sej je še bolš, če ne bi me vsi fantje zihr nadiral kje skrivam tako lepe punce, kot je eden med njimi rahlo namignil, hehe.

Za zaključek večera so zaigral Dan D :)
Folka je blo bore mal, zato sm si lahko od blizu ogledala mojega omiljenega glasbenika.

And...
...I most definitely would. :))


Fotka by slywayari, sposojena z www.e-fotografija.com

The more things change, the more they stay the same.

Ne spomnim se, kdaj sem na teveju prvič uzla program MTV.
Prou dobr se pa spomnim, kdaj sem prvič gledala njihov 'reality show' The Real World. Začel so ga delat 1992 in je v bistvu oddaja z najdaljšo zgodovino na MTVju. Koncept ni švoh: 7 ljudi iz vseh ZDA nabašejo v eno bajto za par mescev, kamere pa spremljajo odnose med njimi. Vsakič v drugem mestu. In niso izolirani od zunanjega sveta, tko da se morjo še naprej ubadat z vsemi problemi k so jih mel prej, ker oddaja ni 'milni mehurček'.

In bilo je daljnega leta 1994, ko je bila na sporedu tretja sezona The Real World, tokrat v San Franciscu. (Ne vem kako to, da smo v naš bajt sploh mel MTV.) Mela sem 11 let in sm ga gledala k obsedena. Celo sezono od začetka do konca. Od takrat sem vedno lovila kdaj bo še kakšen. No, pa sem lan al pa predlan ujela mal Las Vegasa, prejšn teden sem se pa na Adriji po nesreč spotaknila ob Denver. In sm nekok najdla tistih par pol urc časa, da sm si mal ogledala, kako to zgleda 13 let kasnej.

Hmmm.

Tkole je, ane. Sezona v San Franciscu je bla mrbit mal posebna, pa so me razvadl. Namreč, let's rewind v leto 1994. Če malo poenostavimo: pirsanje je blo pr nas še bl za luno, aids bl al mn tut, da o homoseksualnosti sploh ne govorimo. V ZDA so ble to sevede dolg že ibr teme. In so mel v hiši enga homoseksualca (hiv pozitivnega), enga zanikrneža, eno gorečo republikanko, enga črnca slash muslimana, enga poudarjeno liberalnega žida, eno overachiever asian-american girl in... ta sedme se ne spomnem, mislm da je bla ena latino bejba. A si predstavljate kako se je kresal tm? Res se je. No, že iz tega miksa folka lahko sklepamo, da za neko predstavo o ameriški družbi in njenih tegobah in tabujih tedaj, zadeva res ni bla brezveze.

Kako pa je v Denverju? Hehe, skor mjčkn flashbacka. Spet majo enga (na pol prikritga)
homoseksualca, majo enga anti-gay konzervativnega republikanca (ki je, btw, črnec), eno party animal bejbo, eno liberalno in sexually very open južnjakinjo, drugo party animal bejbo, enga bivšga člana tolpe in enga tipičnga šarmerja.

Torej? Očitno se kopja še zmer lomijo ob gejih, rasah in itak politiki. Plus pogruntal so, da majo čustveno in seksualno zelo zmedeno mladino. Bravo!
Pr ns to zmedenost vsi zagreto ignorirajo.


Sadly, the more things change, the more they stay the same.

Drama Queen.

Pa sej človk ne more, da se ne bi obregnu.

Tem kekcem pa res ni para. En let jim že merjenje javnega mnenja kaže, da jim popularnost pada. Zdj so pa kr naenkrat ogorčeni. In kakšne grozne stvari da se o Sloveniji govorijo po tujini (in to iz 570tih lažnivih ust- kakšni prasci, jojoj) . In da se v takšnem ozračju ne da delat. Pahleeeeeze!

Prozorno sprenevedanje stoletja. Pejte se solit - hotl ste 4 leta, dobil ste 4 leta, zdj jih pa še mejte. Presneti drekači.

Trop fantkov, ki se držijo kot da bi jim kdo igračo uzel.


In zdj je aplikabilen pregovor pokornih glav sablja ne seka.

Še dobr, da mi ne bo treba jest zarečenga kruha.

Namreč dva meseca nazaj sem v sedmem paragrafu posta 'vsega po mal' grozila, da zapustim domovino, če zmaga Peterle. Mi ne bo treba. Res bi blo škoda če bi mogla jit zdj, k mi lih začenja dobr gret, ane.

V pravem tonu je vse povedal jaKa.
Js pa bi mjhn zlobni maniri orgličarski poraz pokomentirala z miksom dveh slovenskih pregovorov: kdor prvi pride, sam vanjo pade.

Ave triumphator(ka).

T.j. JAZ.

Najprej - vremenoslovci nimajo pojma. Ker kokr sm js poslušala zjutri vreme, bi mogl čez dan nehat dežvat. In mjčkn tut je. Zato sva se s Serđotom podala na Šumberk nič hudega sluteča.

No, pa sva pršla do prve postojanke, pa je začel kao mal kapljat. Ni pene, kapo na glavo pa dalje. Na naslednji postojanki je že ornk scal. Sva se mal spogledala, pa jebat ga, nazaj ne greva, ker kaj pa je mal dežja. Nč. Pa nardiva že tri četrt programa tiste postojanke, js skor crknem od smeha, ko si narišem slikco, kako more tole zgledat. Dva pacienta sred Šumberka u nalivu telovadta. :)) Pa začne še bl scat. Pa ibr zagrmi. Pa še bl ščije. Pa že toča začne. Pa prav Serđo: greva kr hitr naprej. Okej. Pa tečeva dalje, pa u klanc, pa še kr naprej, pa treska, pa toča, pa dž, pa piha. Pa prideva do naslednje postojanke, pa še kr beda od vremena, pa midva kr dalje tečeva. Pa že spet u klanc, pa do vrha prideva, pa še bl treska. Šit, greva kr naprej dol. Pa po tleh že vse belo od toče, ki kar ne neha. Pa sva že dol, čaka naju še en klanc. Pa mal zadihava, pa spet treš tm nekam bliz, ojoj peeeejva sm rekla, tole men ni nč všeč. Okej, prav Serđo, še en klanc, pol je pa sam še downhill. Pa laufava u tist tazadn klanc, js sm mislla, da bom kr dušo spustila, ampak ustavt se - to pa ne. Ker Trmasta. Pa končno prlezeva do vrha - zadovoljna k bubreka u loju. Kakšno veselje! Skor celo najino progo sem pretekla! Sicer, če mi nebi treskal za ritjo ne vem če bi bla tut tolk zagreta, ampak to ni važn.
Na vrh mjčkn začne nehavat. Mal zadihava, potem se pa odpraviva downhill nazaj do avta. Pa mi da Serđo roko pa prav: pa Nježinka, ti si ... pa ko vojak. Pa jaz tjebe gledam, pa težko tji je, pa ti nje njehaš, ti trpiiiiš! Bravo.

Sj sm spet skor crknla od smeha. Ker kaj pa nej? Se ustavm sred hriba - js ne grem nkamr več?!

In kar naenkrat je že petek.

In teden je švignil mimo, kot da ga ne bi bilo.

Ponavad se mi to dogaja takrat, kadar nč resnga ne počnem in mi čas kar gre, pa sploh ne porajtam. Ta teden mi je pa čas minil v obilici enga početja.

Učeri sem končno dobila podpis predstojnice katedre na to velecenjeno prijavo diplome, pa jo še nisem mela časa nest poštemplat.

Ta teden sm tut končno določila datum poti v Berlin. H Špeli na obisk. Juhu! Prvega decembra. Do šestga. In mam zdj fuuul dela z iskanjem najcenejše varjante kako pridet do tja. Sm najdla avion za 110 evrov, ampak to ni lih mjhn dnar, pa bi še kej cnej. Ampak očitno to ne bo šlo, ker vse ostalo je dražje. Npr. vlak. 170 evrov!! A so normalni? Aj sploh čudn, da se noben več noče z vlaki furat? Da sploh ne omenjamo dejstva, da z vlakom zgleda bl tko k s kamelo: v najboljšem primeru 13 ur. Hmmm... Ne, hvala.

Pol sem se, ker so me prou ornk razpištolil na netu, kjer je vse trikrat cnej k v štacun in ker mi je ravno ostajalo časa ane, šla u NLB banko pozanimat, kako js loh pridem do ene resne kartice kot je npr master al pa visa. Najprej me je una teta za šalterjem pogledala spod ene obrvi, kao punca tole ne bo šlo. In potem me je prav neprijetno zaslišala kaj js kej mam pr njih že odprt in mi na konc zabrusila, da pr njih ne morm dobit nobene od teh kartic, ker kot prvo nimam plače, kot drugo pa vise sploh ne nudijo. Pf, sm si mislla, bom js že najdla varjanto. Pa sm šla dvoje vrat naprej - v Hypo banko. Tm pa ni problema, če nimaš plače, so mi prijazno razložili. Lahko daš depozit pa je zadeva rešena. Tko da, js bom kr lepo vse prenesla v Hypo, tam se znajo vsaj obnašat.

In začetek Liffe-a, js pa sploh nisem porajtala tega, ker me je čas čist povozu. In zdj sploh ne vem kdaj in kako bom šla kej gledat. Groza!!

In ja, dež pada, js morm pa na Šumberk.

Just another manic monday.

Pojejo The Bangles.

Pa še res je.

Zjutri sm po svoji stari navadi pržgala comp, da vidm, kaj se kej dogaja. Odsrfam na FDV kjer čist po nesreč vidm, da so govorilne moje mentorice prestavljene s srede na dons. ŠIT. V dveh urah sm potem napol panično zbirala, pilila in kristalizirala misli in ideje za mojo diplomo (sej sm že prej ukvarjala z njo, ampak včeri sm pa na polno afne guncala misleč, da mam za vse to početje še dva dni časa). Potem sem se 20 minut jajcala s printerjem, da mi je končn uspel sprintat obrazec za prijavo diplome. Potem je bla ura že 10.45 in sm hitr skočila v športno opravo, ker ob 11.00 že Šumberk. K da ni bil moj pulz že dost naspidiran, ane. No, po dveh urah na Šumberku sem se počutila mnogo bolje, predvsem pa sem bila kar naenkrat prepričana, da je vse kar sem naumila za diplomo naravnost fantastično. No, k sm se przibala dam s hriba, sm hitr pod tuš skočila, pojedla kosilo in hitr gas na faks.
No, vse kar sem tako čudno samozavestno menila o svoji ideji se je presenetljivo uresničilo do zadnjega detajla. V četrtek samo še zadevo nesem podpisat predstojnici katedre in v referat poštemplat, pa bo vse uradno.
In zdj ponosno predstavljam naslov moje diplome - Od drame do parodije: podobe nacizma v sodobnem nemškem filmu. (Če si ga kdo drzne ukrast se bo krvav useknu! Resno.)
Čez slabe dve uri se grem pa zabavat v družbo sošolk iz osnovne šole.

Sej pravm, just another manic monday.

Today TV sucks.

Nedelja zvečer.
Klasika za bit doma.
Pod dekco na toplem.
Mogoče s kakšnim priboljškom v roki.
Še zadnji trenutki miru pred novim tednom.
Naravnost popolna priložnost za dober film.

Pa ga ni na programu.

Ga ni na slo1, slo2, popu. Kanal A ne šteje, ker tist se ne kvalificira kot dobr film. Pa tut če se, eden ni nobeden. Kaj pa alternativne možnosti izbire?!?!

WTF?!?!

Kam gledajo zihr super kvalificirani programski karkol-fancy name-žeso hot shoti, ki se delajo, da strežejo okusu in potrebam gledalcev?!?

Js hočem nazaj nedeljski večerni film. Ne - hočem nazaj dober nedeljski večerni film.
Ne pa, da mi v opravičilo, ker so v prime time nasral dva smotkota na čip sceni k se gresta humor, dajo romkom ob 16.45 in potem šele skor sred noči, ko vsak normalno delavn človk ne more več oči odprtih držat, en spodoben film. In to, btw, velja za vse naštete programe (samo s smotkoti v ednini). Ker al en cepec na enmu programu al pa dva cepca na drugmu. Aj treba težit z nekimi 'zabavnimi' večernimi oddajami? Al pa če bi se na popteveju nehal ubacivat nacionalki pa dejansko neki inventivnega nardil? Al pa raj tut to ne, pa lepo dal nazaj u primetime dober film?!?!

Cepci.

Sej se bom zadovoljila s Sanjskimi potovanji na dvojki, ampak come on! dober film!!!

The pumpkin.

Habibi, habibi.

Kot obljubljeno - egiptovsko poročilo :))

Sej ne vem čist točn kaj oz. kako bi napisala vse, kar sem doživela v Egiptu. Tko da najbolš, da grem kar lepo po vrsti. Upam, da se vsega še prou spomnem :)) Sicer sem ob večerih kao neki zapisovala, ampak sej vemo, kako to gre, kadar držiš oči odprte le z velikim naporom.

Nedelja, 14.10.
Ob 5.00 sva z mamico že na Brniku. Bolano zgodnja ura. Ob 7.00 vzletimo na približno 3h in 15min dolg let proti Kairu. Mal zadremljem, pol dobim relativno užiten sirov sendvič in skodelico čaja. Še mal zadremam in že se začnemo spuščat proti letališki stezi. Skozi okno si ogledujem kar mi je takrat zgledal kot najbl bedna četrt mesta. Namreč zgledal je bl k izumrt in vse iste barve. Sej iz zraka vedno zgleda vse prbližn iste barve, sploh mesta, ampak Kairo je pa res poudarjeno in konstantno rjav. No, pristanemo, dobimo vize, blablabla, se zbašemo na buse. Js sežem v ruzak, da bom po pot že mal slikala, ane, in kaj ugotovim - da fotoaparata ni nikjer. WTF?!?!? Smotana!! Kr mal mi je šlo na jok. Res. No, po preživetem začetnem šoku sem se uspešno pomirila in sprijaznila s situacijo. Pač ne bom mela svojih fotk. Sem mela že tut neke ideje, da bi tm kšnga kupila, ampak sm te ideje kr hitr opustila.
No, uglavnem, z letališča kr direkt u Gize. Ta prva reč, ki jo opaziš v Kairu je promet. Sem se že vozila v kaosu (npr v Turčiji), ampak proti tej štali ni blo tist nič. V Kairu se namreč vozijo po nedefiniranem številu pasov in to nedefinirano število se ves čas spreminja, vsi se namreč gužvajo in vozijo na 5 milimetrih razdalje. Res :). Prometnega znaka nisem zasledila, po podatku vodiča pa je v celem Kairu toliko semaforjev, kot v Ljubljani samo na Slovenski in Dunajski skupaj. Js sm uspela videt dva, od teh dveh je dejansko kazal zeleno in rdečo samo eden, pa še tega ni nihče upošteval, hehe. Poleg tega ne mine sekunda brez hupanja in najbrž tut ne 15 minut brez trka :)). In nimajo rent a car-ja. Samo taxiji. Sej kdo bi se pa upou med njimi šofirat.
No, mi pa na piramide. Divji tempo, ampak kaj čmo. Vroče je, sonce kr kvalitetno žge. Ampak to čist pozabiš, ko stojiš v senci teh ogromnih gmot kamna. In res so ogromne. Res. Potem smo se šli afnat na razgledno točko, kjer loh posnameš vse sorte fotke. Potem pa pogledat sfingo. Nažalost smo lih zamudil odpiralni čas, tiste dni je blo namreč vse mal drgač, ker so bili naši dnevi v Kairu ravno praznični dnevi bajrama (sej je bajram, ane?). No, pa nič ne de. Vidl smo jo, to je pa tut vse kar je važn. In ja, tut sfinga je ogromna.
Po tem grozno napornem dnevu je bil končno na vrsti Royal Gardens Hotel. Se nabašem v sobo, kao mal počijem, skočm pot tuš pa vse te stvari in že je čas za večerjo. Sej ne vem več čist točn, mensezdi da smo šli tist večer na ladjo na Nil večerjat. Precej zanimiva hrana (ampak še nismo vedl, da bo pol cel teden ista :)), lokalni 'bend' je igral, precej plastična trebušna plesalka je plesala in en mladec je vrtel kikle. Okol pol polnoči smo se zgužval čez mesto nazaj do hotela in ohkakozelo je pasal mal horizontale.

Ponedeljek, 15.10.
Zelo zgodaj se skidamo iz postelj, pojemo zajtrk in se odpravimo proti Omar Perfumes Palace & Handicraft glass - the great manufacturers of oriental perfumes, flower blends, ambar cigarettes, ambar paste, incense, kohl and handicraft glass. No, v parfumerijo :). Egipčani so znani parfumeristi oz. delajo čiste izvlečke, kar pomen da dobiš oljnat in ne alkoholn parfum. Dal so nam za povohat mljavžnt zadev, med njimi tut egipčanski Chanel nr.5 :) No, men je reees zadišal parfum Secret of the desert, pa sm si ga prvošla mal večjo dozo oz. 70 gramov in zanga plačala 140 egipčanskih funtov, kar je okol 15 evrov. Cheap enough.
Potem pa na papirusni inštitut, kjer papirus delajo po izvorni metodi: stebla papirusa olupijo, potem po dolgem narežejo, nakar jih za en teden namočijo v vodo. Potem spletejo in dajo v prešo za 2 tedna. In evo papirus. Original papirus se ne zlomi, če ga zmečkaš, poleg tega so v njem dobro vidna vlakna rastline so nas podučili, da bomo on the streets znal ločit papirus od bananinih ponaredkov. Potem sevede mal časa za kej kupit. In smo spet kupovali. Js sm si prvošla en mal večji papirus z motivom egipčanskega očesa, kamor so zapisali moje in mamino ime. Lepo.
Ko se je dan ravno prevesil v popoldne smo se odpravili v Faraonsko vas. Precej lušna reč in precej nenavadna za Egipt, kjer majo pa res toooolk originalov, da ne rabjo minimundusa ob reki, ampak okej. Smo se naložil na ladjico in se z njo popeljali mimo egipčanske zgodovine. Najprej kipi bogov in boginj, potem kipi najznamenitejših faraonov, kraljev itd., potem pa mimo življenja v staremEgiptu. Potem so nas izkrcali pred pomanjšano kopijo Karnak templja in hišo bogatega starega Egipčana, ki je bila res zanimiva. Pred hišo je vrt z bazenčkom, kjer rasteta lotos in papirus. V hiši je glavna soba na sredini, levo prostor za ženo, desno za moža. V zadnjem delu hiše je wc na štrbunk, kopalnica in shramba. Za hišo je odprti del, kjer je kuhinja (brez strehe), hlev in silosi za žito. Fletn.
Juhu - kosilo in potem ogled eksaktne kopije Tutankamonove grobnice. Zelo fajn, ampak kopija. Potem delavnica barvanja papirusov. Zabavno. Medtem je že padla noč in gas v hotel. Se mjčkn osvežimo in gremo na večerjo v restavracijo. Tam nas pričaka zdaj že dobro poznani odprti bar s klasično ponudbo: riž bel in riž rumen (včasih tudi riž rjav), govedina v omaki, piščanec na žaru ali pa v omaki, cel kup solat (ki pa se jih preudarno nisem dotaknila, ker sicer-dokazano na drugih osebkih-takoj diareja), makaroni s paradižnikom (ampak občutno boljši kot v Italiji), al dente kuhan ali pečen krompir z že čem, pečena zelenjava (hvalabogu za vsaj to) in slaščice ter sadje (melone, guave, granatno jabolko in frišni datlji, ki jih - kot smo ugotovili kasneje - tut Egipčani ne jejo, hihi). Naše omizje si je naročilo tudi šišo, s katero so se kar pridno zabavali, js je nism probala, ker me kljub kadilskim predispozicijam že po cigari vedno boli glava, pa se je sploh ne inhalira in zato nism hotla tvegat s šišo, ki se jo inhalira in to prou počas (plus to, da je v Egiptu hašiš baje skor povsod, hihi). Je blo pa ful hecn gledat folk kako se trudijo z njo in kašlajo, hehe. Ta večer smo doživeli tudi pravi stampedo komarjev. Pokasirala sem le dva, sicer zelo konkretna, pika kar čez kavbojke, to pa zato, ker je glavnino komarjev očitno zvabil kolega za našo mizo, ki je fental kar 30 komadov, pikov je pa naštel nešteto. Revež.

Torek, 16.10.
Spet zgodnji štart, tokrat v Egipčanski muzej. Hecna reč. Muzej je majhen, bi rekla da je za ene tri Narodne galerije v Lj. Notr majo pa več kot 30 tisoč eksponatov. Zdj si pa predstavlejte, kako to zgleda. Nabasan. In grozno naporno za gledat.
No, point je, da sm vidla originale iz Tutankamonove grobnice. In original mumije. To sm sicer doplačala 100 egyptian pounds, ampak okej. Je bilo doživetje. Ker po eni strani si ful navdušen, je ful zanimivo videt Ramzesa II. in vse te dejanske nekoč faraone in kako zelo so res ohranjeni (lasje, zobje in vse te stvari), po drugi strani pa je mal morbidno, ker come on! to so mrtvi ljudje. Ne vem kolk bi bla js kej navdušena, če bi me čez 5 tisoč let mrtvo postavl na ogled enim vesolcem.
Po ogledu muzeja pa na Cairo University - Faculty of archaeology. To je blo šele zanimivo. Predavalnica kakršne v Sloveniji že 20 let ni. Vse je staro in zguljeno, prav nenavadno za paradno znanost Egipta. No, imajo pa projektorje in očitno obvladajo vse kar tut mi, saj so nam pripravili Power point predstavitev univerze, edina smola je bila ta, da je bila predstavitev v 'grabljicah' in ne v angleščini in ergo - nismo nč zastopil. Je blo pa zabavno, no. Sledilo je predavanje glavne glavce fakultete za arheologijo, ki je ženska (aplavz). Potem so nam predstavili profesor doktorja, ki bo vse naslednje dni potoval z nami. Pokazali so nam še muzej z artefakti, ki so jih sami izkopali. Bogato. Kot zanimivost naj povem še, da so slovenski arheologi v Egiptu zelo spoštovani in zaželjeni, saj imajo veliiiiko več terenskih izkušenj kot egipčanski. Ne morš verjet.
No, popoldne pa smo šli na El Khalili bazar - največji bazar v Afriki. Sm mislla, da bazar zgleda bl tko k tržnca, ane. No, v Kairu ne. Ker je res echte bazar in ni čist nč prirejen za turiste. Bazar je na ulici in v vsakem kotičku stavb na tej ulici. Na začetku še kr zgleda, ampak potem se asfalt neha in bazar je na posušeni zemlji. V njej so pol metra globoke luknje po katerih se podi veter in raznaša prah. Tam leži crknjen maček, nekje drugje je nekdo nekaj okusnega vrgel čez okno in se na tem pase rooooooj muh. Nekdo je polil tla z vodo, da se ne bi tako prašilo, pa je zdaj vse seveda blatno, da sploh ne govorim o zraku, ki je tako gost, da bi ga lahko rezal. Poleg nekdo peče kruh. Zraven tretji prodaja zaprašene šale, četrti začimbe, peti šiše, šesti nakit, sedmi kipce, osmi spet začimbe. Prav vsi pa bi radi vse te dobrote za res beden denar prodali prav tebi. Sm si mislla, če mi tle rata kej kupt... No, pa mi je. Kupila sem 2 para res kul papuč iz kamelje kože za 3 evre. Sicer zaenkrat še smrdijo k svina, ampak so zelooo udobni. Sicer pa ogledovanje bazarja ni ravno enostavna reč. Dobr morš gledat kje hodš, morš tut merkat kaj boš pogledou, ker sicer se ti zna zgodit, da se prodajalca nikakor ne boš losal. Js sm mela kr srečo, po bazarju sem se namreč podala s prijateljem, ki se kakšen dan ali dva ni obril in je prodajalcem očitno zgledal kot domorodec, in ko sva se vračala ga je doletelo tvegano vprašanje: blablabla(v grabljicah) in Are you egyptian? Haha. Po tem razburljivem sprehodu je bila napovedana večerja, ki sem jo z veseljem prešpricala. En odprt bar gor ali dol. Namesto večerje sem šla spat, kar je bila precej pametna odločitev, kajti ob 1.00 (ja a.m.!!) je bil že wake up call. Ob 2.00 zbor na recepciji z vso prtljago - čas je bil za polet v Asuan.

Sreda, 17.10.
Čist zalimani se sredi naliva (ja tut to se da v Kairu - naš vodič je bil čist navdušen, da smo tut dež dožvel) pripeljemo na kairsko letališče. Odčekiramo prtljago in zasedemo kafeterijo. Lih naročimo - že boarding time. Gas u un medprostor, kjer smo potem še dve uri vedril (let je bil samo za nas, zato so si nas podajal k žogco). Ta medprostor je po moje edin cimr u Kairu, kjer se ne sme kadit. Stiska je bila sevede velika, zato smo se ceu cajt švercal mimo metal detektorja nazaj na main floor, pili kavo, preventivno hodili na wc in čakali. Ob 5.00 sm še vidla najbl pobožne muslimane, s preprogo pod roko, opraviti jutranjo molitev, potem pa smo končno dočakali vkrcanje. Kakšen je bil let nimam pojma, sem zaspala takoj ko sem zapela pas. Baje, da je bilo malce turbulentno. Po uri in 15 minutah pristanemo v Asuanu. V Kairu je bilo okoli 30 stopinj, v Asuanu (približno 800km južneje) pa je ponavadi 7 do 8 stopinj več. Fino.
Spet smo se nabasal v buse in šli pogledat asuanski jez. Nč kej impresivnega za videt, razen res lepga spomenika prijateljstvu med Egiptom in Jugoslavijo, ki je tako radodarno prispevala znanje in tehnologijo za izgradnjo jezu. No, sej tut jez ni lih švoh, ampak Asuan je ravnina, tko da ni lih Hoover dam, ane, je pa lepa razlika na eni strani, kjer je sama voda in na drugi, kjer ni nč vode (pa tut nč krokodilov). Ko smo bili na jezu, je bila ura še kar zgodnja, pa je bilo že precej vroče. Potem smo se odpravili v kamnolom rdečega granita, v katerem so izdelali vse obeliske in kjer v skali še vedno počiva znameniti nedokončani obelisk. Naročila ga je Hačepsut, pa je med izdelavo počil, zato so ga pustili nedokončanega. Veeeeelik. In vroooooooče. Potem v mesto Asuan, kjer nas je na Nilu že čakala naša ladja in naš dom za naslednjih par dni. Spet prebacivanje prtljage (juhu za mojih lahkih 12 kil) in čakanje na sobe v ladijskem baru. Js sm bla čist zalimana in zaspana in izmučena (tudi od prehlada, ki je v množici klim kar cvetel in cvetel), zraven mene pa je sedel profesor doktor s kairske univerze, ves frišn in spočit in me debelo gledal. Are you okay? me je vprašal. Yes, I'm okay, just tired and sleepy and I have a cold. I almost didn't sleep last night and no sleep kills me, mu razložim. Prešerno se zasmeje in mi pove, da on ni spal že tri dni pa nč hudga, da bo zdele za eno urco zadremal, pa bo prec spet u redu. Jah, good for you, sem si mislla in se kislo nasmihala.
Egipčani so zeloooo zgovorni. Najprej sem mislila, da to velja samo za prodajalce, ki bi te radi omehčal pa to, da boš več plaču, če ti mal razložijo, kako stvari stojijo. No, pa je bil tud profesor doktor zeloooo zgovoren. Po izmenjavi dremalnih taktik sem bla pečena: what's your name, what do you do, blablabla. In ko sem js povedala kako mi je ime in kaj počnem, je še on ful tega povedou. Da je poročen in ma eno ženo, da ma tri otroke in kako jim je ime in kaj ta imena pomenjo, da še nikol ni bil v tujini, ampak si res želi kam jit, da je spanje res brezveze, itd. Fuuuul hecn. Ampak ful fajn. Plus Egipčani majo en čist svoj smisel za humor. Čist vsak k ma 5 minut cajta se bo spomnu en štos in te vrgu na finto in vztrajal tolk časa, dokler ne boš dojel, da te zajebava. Na začetku je čudn, ker tega sploh ne pričakuješ, potem pa se navadiš in zadeva rata res zabavna.
No, popoldne tega dne smo se peške odpravili v nubijsko vasico. Egipčanske Nube so iste kot sudanske, ampak živijo pa malo drugače. Imajo zidane hiške, praviloma svetlo rjave ali modre barve. V vasi je bila množica otrok in vsak te je za nekaj prosil. Čjuvingam, madam. Bonbon, madam. In velike rjave oči. Če bi vedla, bi prnesla s sabo tono čigumijev. Tko sm pa razdala vse drobnarije in ves drobiž, ki sem ga imela. Ker znajo bit kr sitni. Neka mama iz vasi nas je povabila na čaj. Posedli smo in spili najbolši čaj na svetu.
Popoldne je počasi minevalo, zato smo se odpravili na ladjo in na večerjo. Spet odprti bar minus melone. No, ja. Po večerji - asuanski bazar. S Stanetom (ja, tistim, ki so ga v Kairu zamenjali za domorodca,hihi) sva po poti že izdelala nakupovalno strategijo: najprej pregledava kaj kje majo. Potem greva tja, kjer nama zgleda najbolš in tm prodajalca do konca izmučiva na količino in ergo kupiva za karseda male pare. Habibi, habibi, welcome my friend! Res, kupvat v Egiptu je čista poezija, sam če se ti vsaj mal da. Tale podatek vse pove: midva sva bla na bazarju okol 4 ure, bla sva pa v treh trgovinah. Najprej sva bla pri začimbarju. Poslušala, debatirala, neskončno barantala in po eni uri odnesla res poooolno vrečo žafrana, vanilije v stroku, kane, nekih koreninc, rdečga čaja in homemade spice mixa za zlo mal dnarja. Pa še za povrh sva dobila cimetove palčke in dišeče jabolčne palčke. Pol sva šla v šišarijo, da Stanetu kupva eno šišo. Hehe, kera komedija. Model je hotu za šišo 200 egyptian pounds. Ja valda. Sva rekla, da dava 80, ker sam tolk kao da še mava. Model se je mal upiral, ampak potem je reku okej. Js sm mela polne žepe dnarja, ker taka je taktika, ane. Kao sam tokle mam, potegneš iz žepa tolk in dil. Mal je pa problem, če ne veš več točn kolk maš po žepih zabasan, ane. S Stanetom sva se mal čudn gledala, kdo bo zdj žepe obrnu, pa sva se odločila, da jih bom js, ker mam najverjetneje sam drobiž še. In js res dnar vlečm iz vseh žepov in glej ga zlomka - lih 80 navlečem. Hehe, ker trik. Sm iz nekje prčarala še 5 funtov, pa sva za to dobila še oglje in tobak :)). Nakup uspešen, zdj sam še puščavske rože manjkajo. Greva prke nazaj, se ustaviva pri enem začimbarju bolj na začetku in spet blablabla, debata, po kolk pa so tele rože, kje sta pa že bla dons kej, nimava več dnarja, sva že ful nabavla, aja kaj pa, jah nč tazga sam mal začimb, ja pol pa pokažta, in pokaževa, mmmmm dobr sta to nabavla, aja puščavske rože pravta, ja ja 40 funtov za eno. Kva?? Pa še mal debata, pa čaj pa blablablabla, pa sva jih za 40 funtov 11 odnesla. Pol sva bla pa že res zmatrana in sva se odpravla nazaj na ladjo. Po poti sva srečala net cafe. Uau, za 5 funtov torej 0,6 eura sem kupila 15 minut neta in se kratko javila semle. Na ladji sva razdelila nakupljeno in spat. Ladja je ob 4.00 a.m. odplula iz Asuana.

Četrtek, 18.10.
Že spet zgodaj vstanemo in ob 7.30 že hodimo proti templju Kom-Ombo. (Kako se reče kraju, kjer smo se ustavili na žalost ne vem.) Spet oz. še zmer je vroče k pr norcih že ob osmih zjutrej. Tempelj je hvalabogu bliz, zato je sprehod še kar blagodejen. Kom-Ombo tempelj je velik, precej razsut, ampak še vedno impozanten za videt. V njem je pomemben koledar, ki je eden od treh ohranjenih. Koledar so oblikovali predvsem zato, da so svečeniki vedeli, kdaj je festival kakšnega boga. Teden je imel 10 dni, mesec tri tedne in torej 30 dni, leto 12 mesecev = 360 dni + 5 prazničnih dni = 365 dni v letu. Fino, ane? Poleg tega tempelj premore tudi mumificiranega krokodila.
Po ogledu nazaj na ladjo in med zajtrkom že odrinemo dalje. Večino dneva tako preživim na palubi kjer opazujem okolico. Nil, obrežje, trava, kakšna palma, kakšna hiška, zadaj pa samo puščava. Lepo. Plujemo, profesor doktor nam zagreto razlaga zapletene zakonitosti branja faraonskih kartuš in hieroglifov na splošno. Res je neumoren. Kosilo, še malo predavanj, potem pa pristanemo. (Kje smo pristali spet ne vem.) Nabašemo se v kočije in se odpeljemo proti templju Edfu. No, to pa je bil tempelj, da se mu loh reče tempelj. Ooogromen. S celimi piloni na vhodu. Predvsem pa sredi ničesar. No, sredi peska. Naravnost čudovito. Res ohranjen in impresiven. Hieroglifi v prvem prostoru govorijo zgodbo o kralju, ki ga je postavil. Ptolomej je od boga dobil naročilo naj postavi ta tempelj. Res ga je postavil in potem Horusu izroči papirus, v potrditev, da tempelj stoji. V hodniku za najsvetejšim delom templja slike prikazujejo legendo o Ozirisu in njegovi ženi Izis. Oziris je bil vladar Egipta, imel pa je brata Setha, ki Ozirisa ni maral, ker je bil vladar, poleg tega pa je bil zaljubljen v Izis. Seth je dal Ozirisa ubiti - razkosati na 14 kosov in jih raztrositi po Egiptu. Izis je bila neskončno žalostna, Sethova sestra ji je zato pomagala najti vse kose Ozirisa. Ta je sestavljen za eno noč oživel. To noč sta spočela sina, Horusa. Horus je hotel maščevati očeta, Setha je zato vrgel s prestola in postal vladar zgornjega in spodnjega Egipta. Spet je že pozno popoldne, zato nazaj na ladjo in gas proti Luxorju. Kao mal bl fensi večerja na palubi (ja spet identičen odprti bar). Veter piha k pr norcih. Zvečer galabija party, ki je nisem uspela videt, ker sem zaspala pol sekunde za tem ko sem se ulegla.

Petek, 19.10.
Zjutraj smo že zasidrani v Luxorju. Po zajtrku se spet nabašemo v bus in že se peljemo proti dolini kraljev (hmm, a bi se to mogl z veliko pisat?). Po poti se ustavimo pri Mnemnosovih kolosih. No, dva kolosa sta. Sta pa reeees velika. Spet je vrooooooče. Dalje proti dolini. Vidimo Ramzeum - tempelj Ramzesa II, je precej uničen, ampak tooolk fajn zgleda. Se peljemo dalje po dolini proti the dolini. Pridemo, še bl vroooooooče. Z vlakcem nas zapeljejo do grobnic. Zanimiv pogled, morm rečt. Skalnati hribi, prekriti s peskom iz grobnic, zgleda bl tko kot melišča. Pa vse ful belo. No, ogledamo si grobnico Tutmosisa II, pa še eno od nekoga čigar ime mi je ušlo iz spomina, bila pa je reeees lepa, dolga, predvsem pa vroooča. Skor mi je zmanjkal zraka in sm dihala že ornk na škrge, zato sem prešpricala 10 minut profesor doktorjeve razlage in jo kar mahnila proti izhodu. Čist premočena pridem ven, se skrivam v senci in na moje veliko začudenje opazim našega egipčanskega vodiča Saryja, kako v svoji 'uniformi' (žametnih hlačah in dolgem puloverju) že pol ure direkt na soncu čaka na nas, pa še zašvical ni. Ne morš zastopt. Zihr je blo 45 stopinj. No, tretjo grobnico smo si ogledali po lastni izbiri. Sm šla pogledat grobnico Setija II. Zelo kul. Grobnico so si kralji naročili takoj, ko so prišli na oblast. Iz doline delavcev so prišli, ja delavci in delali noč in dan. Grobnico so skopali v skalo, pesek ki je pri tem nastal, pa stresl kr zraven. Skalo so fino spolirali, potem so bili na vrsti umetniki. Ti so narisali od kralja odobrene slike, v sredinski hodnik pa še izbrano poglavje iz Knjige mrtvih. Potem so namestil še kamnit sarkofag in evo grobnica fertik.
No, ko smo se v dolini kraljev trikrat dodobra skuhali smo šli za 5 minut pod klimo v bus in v tovarno alabastra. So nam pokazal, kako ga obdelujejo in nas potem - normalno - pelal še v svojo štacuno. Sevede se nism mogla upret in sm kupila alabastrne skarabeje in kobro iz bazalta za mami (ki je bila, btw, res zadetek v polno). Tut tle so mi par stvari šenkal - bazaltno mačko in tri klasične modre skarabeje.
No, potem nazaj na bus in v Al-Deir Al-Bahari tempelj, bolj znan kot tempelj kraljice Hačepsut. To sm čakala ves teden. To pa je veličastnost poosebljena. Sred skale stojita dve nadstropji stebrišč z ogromnim sredinskim stopniščem po katerem se vzpneš do najsvetejšega, ki je vklesano v skalo. Noro dobr. In noro vrooooče. Dva od tjurist polis sta nam povedala da je 42 stopinj, blo pa je že krepko popoldne (torej je blo pr grobnicah at high noon res 45 stopinj). Po tem smo se vrnili na ladjo, kjer smo si štirje po poznem kosilu vzel izi popoldne, prešprical grafološke delavnice in jo mahnili na pivce. In to na sosednjo ladjico, kjer smo bili deležni prvoklasne postrežbe. Pivo ravno prave temperature, kozarci iz zmrzovalnika, arašidi, čips in nasmešek na obrazu. Zakaj je vse tko fino, nam je ratal jasn potem, ko je kelnar razodel, da je lastnik ladjice Belgijec. Po parih pirčkih smo prešprical še večerjo (en odprt bar gor ali dol, ane) in jo mahnili na luxorski bazar. Naš vodič nas je prej svaril, da so luxorski prodajalci najbolj nasilni od vseh in da se je treba merkat in bohnedej se komu nasmejat, ker se ga ne boš losu, sploh če si ženska. Pa smo šli previdno tja. Eh, ko je bilo pa vse svarjenje odveč. Čist isto prjazni k povsod, in najlaži se koga losaš, tko k povsod, da se mu nasmehneš in prijazno rečeš nou tenkju. No, tle sem tut najdla idealno srebrno zapestnico in se spet celo uro trudila, da sm jo kupila za sprejemljivo ceno. Ker sm jo pa hotla, ane, in da bi šla brez nje sploh ni bla opcija. Z ključno pomočjo Želeta, mi je nakup uspel. Kok sm bla zadovoljna. Prodajalc pa niti ne. Hehe.
Potem smo za dober zaključek večera skočil še na en per in potem v horizontalo.

Sobota, 20.10.
Še vedno zasidrani v Luxorju, smo pobasal prtljago (še enkrat juhu za mojih lahkih 12 kil) in se nabasal na bus. To jutro nas je čakal iceing on the cake al pa cherry on top, skratka glavna zvezda - Karnak tempelj oz. bolj pravilno Karnak templji, saj je to največji kompleks templjev v Egiptu. Spet je blo vroče k pr norcih. Če sem prej hvalila dva pilona Edfu templja, potem tuki ne morem prehvalt desetih pilonov Karnaka. Za piloni sprevod sfing na levi in desni, za sfingami veličastna stebriščna dvorana, največja na svetu, kjer so stebri tako gosto posejani, da tvorijo steno s skor vsake točke kjer stojiš. Potem najsvetejših par, pa najsvetejše najsvetejše, pa hieroglifi pa slike pa oh vsega. Pa edino ohranjeno sveto jezero, pa ogromen skarabej, pa ni da ni. Potem mal frej cajta in podelitev spominskih papirusov. Potem povratek v Luxor in nastanitev v Winter palace hotelu. Ta je pa bil res five star hotel. Aleluja - popoldne frej za počet kar češ. Sm mal počila, se stuširala tko, da sm mela dejansko filing, da sm se umila (prej se mi je cel teden zdel, da čist ista izpod tuša stopm, kot sm bla pa prej), in potem šla na masažo. Tolk je sedla k še nkol. Ženska, k me je masirala je pa tut obvladala k še nbena prej (mamica izvzeta, sevede). Tko da sm ji prou z veseljem pustila 5 evrov za povrh. Zvečer večerja s klasičnim odprtim barom, k sm ga mela že pouhn kufr, tko da sm bl al mn sam še tortice jedla :). Po večerji drugi del luxorskega bazarja in ajat.

Nedelja, 21.10.
Ob 5.00. aufstehen in ob 6.00 štart. Pet ur potovanja z busom čez puščavo v vojaškem spremstvu do Hurghade. Tam na letališče in na avion do Brnika. Stevardesa je rekla, da bo let trajal 4 ure in 40 minut. Mi ni šlo skp. Kako tolk dolg, če smo se pa do Kaira fural mjčkn več kt tri ure in do Asuana eno uro, pa smo zdj že mal nazaj?! No, smo letel 4 ure brez 40 minut. Kakšno olajšanje. Juhu na Brnik. Na 9 stopinj. A se hecate?! Šok v obratni smeri, hehe. Ampak je blo super fajn bit spet doma.

P.S. Habibi = prijatelj.
---------

Vse kar sem uspela videt v Egiptu je bilo izvrstno. Egipt kot dežela je super, in ker so dežela ljudje, bi še šla nazaj.

Edino, nad čimer nisem bila navdušena, kljub temu da sem se tega zelo veselila, so bile grafološke delavnice. Raziskovanja hieroglifov si ne predstavljam v obliki izpolnjevanja vprašalnika, ki je bil del raziskave vpliva hieroglifov na sodobno grafološko znanost. Ker so vprašalniki skor moj foh in torej zelo dobro vem, kako dober vprašalnik zgleda, lahko rečem da je bil ta porazen. Kot prvo je bil zelo neprofesionalno pripravljen, kot drugo je bil precej slabo predstavljen nam - udeležencem raziskave in kot tretje in najpomembnejše - ne bo proizvedel relevantnih in reprezentativnih rezultatov. Ampak, ker je statistika kurba, se organizatorju morda celo uspe izmazat. Glede na to, da sem za te delavnice plačala 190 evrov, sem bila kar razočarana. Kvečjemu bi moral meni kdo kaj plačat, da sem izpolnila ta grozen vprašalnik, za kar sem porabila res veliko časa.

Edino, kar je bilo res v tonu raziskovanja hieroglifov, so bila predavanja in razlage neumornega in vedno navdušenega prof. dr. Mohsena s kairske univerze, katerega se moja ušesa kar niso mogla naveličati, kar je tudi precej izboljšalo grenak priokus grafoloških delavnic.

All in all, ajde neka.

Res kul čelo.

Par tednov nazaj sem na Discoveryju gledala oddajo How it's made.

In kaj so pokazal? Čelo iz karbona.

Fuuuul simpatična reč. Js bi tut tazga. Je samo enkrat dražji od mojga, ki je povprečen, ta je pa vrhunski, da sploh ne govorimo o tem, da se nč ne razteza, krči in kar je še podobnih sitnosti in se zato veliiiiiiko manj razglašuje.

Pa še lep je.

There's no place like home.

Evo mene. Zadovoljna s potovanjem, še bl pa s tem, da sm spet doma :))

Preživela teden brez driske in črvičenja po želodcu, me je pa zato zvila takoj, ko sm prestopila prag doma, hihi. Sm bla tut ibr prehlajena cel teden. No, ampak zdj je že oboje skor dobr, ker mi je kouč Serđo dons že navsezgodaj zjutraj stlačil po grlu dve ruski tableti in mi na zgornji del trupa prilepil ogromen flajštr. Da bom ob enajstih ready za trening ane, ker športnik ne more bit bolan, dddd :))

Poročilo o potovanju sledi takoj, ko bom mela mal časa.

Js u Asuanu.

Evo mene tlele. Vroce k svina, ampak fletn tut. Lihkar sm nabava cele kupe zacimb in se cesa, mamica bodo zelo zadovoljni.
Skor ne morm verjet, da sm srecala net cafe, ker je tle vse kar precej prvinsko oziroma recimo temu naturalno, hehe.Mal se mudi, ker sm kupila sam 15 minut, torej letim.

Pa še tole:

Ker me ne bo, še mal državljanske aktivnosti: nasledno nedelo GAS NA VOLITVE!

P.S: Pa ne volt Peterleta. PROSIM.

P.P.S: Js bom špurila z Brnika sam zato, da ujamem deadline oz. 19h, ko se volišča zaprejo.

Pack light?

Počas se bliža odhod.

Začenja se rajzefibr.

Kao da pakiram. Ampak js se ponavad vedno tko nesrečno spakiram, da nikol nimam dveh stvari s sabo k bi skp pasale. Tokrat sm pa odločena, da ne bo tko. In mam zdj mal razstave cunj, da vidm, kaj je za vzet. Itak bom pol ceu tedn v istih hlačah, pa mrbit 4 majcah. Itak sm pa tut pogruntala, da sm najbrž najslabše za poletje opremljen človk ever. No, ampak sej je vseen. Sej ne grem na modno revijo. Poleg vse krame morm vzet še športno opremo, kajti kouč Serđo (kot zdj zafrkavam 'mojga' ukrajinskega 'konjederca') mi je naložu vsakodneven 20 minutni program, ki ga morm izpolnjevat, če ne - mi je zagrozil- bom crknla na ta prvem treningu ko pridem nazaj :)). Upam, da vsaj duh ne bo tako len kot telo.

Nabavla sm tut obvezni alkohol. Mal sm mela težave z izbiro. Šnopcev, brinovcev, travaric in kar je še domačih kuharij ne morm dol spravt. Mazi je sicer reku, da je kao gin najbolši za uničvat diarejaspodbujevalce, ampak gin je zanič. Pol sm se že ogrela za viski, ampak samga pit je tut težko, no. Tko da nakonc sm kolebala med jegrom in underbergom, ki sta edina, ki gresta kar dobr po grlu. Odločila sm se za jegra (vse tiste geverce in travce morjo bit za kej dobre, ane), ma sicer mal mn alkohola k underberg, je pa zato občutno cenej. Plus v zelo kul pakiranju 3,5 deci. Za en teden bi mogl bit dost. Poleg tega je v zelooo debeli steklenici, se prav da bo prežvela letanje in prekladanje in vse to. Al ga bom pa prelila. Še ne vem.

Sevede sem se za vsak slučaj polno 'anti diarejno' opremila. Oglje in linex tablete. In nek profi prašek za primer če me resno kej zvije.

Zdj morm sam še vse zbasat v ruzak in upat, da tehta manj kot 20kg.

Če kje slučajno srečam internet, se mrbit še clo kej oglasm.

Jutr ob 5.00 (ja, a.m. (!!) morm bit na Brniku. Joj, to je praktično sred noči.
In ob 7.00 pa fjuuuu proti Kairu.

Držte pesti, da avion dol ne pade :)).

PS: (ob 20:41) Hehe, moj ruzak tehta samo 12 kil. Se prav, da lahko 8 dodatnih dam prnesm. Šoping :)).

Mjjjjjuuuuuuuuuuuuuzzzzzzzzzzz.

V vseh teh napetih dnevih, ko mam komi cajt za 'tja kamor gre še cesar peš ', sm skor pozabila na koncert Museov v Zagrebu. Organizacija potovanja je bila na vrhuncu, bralci zemljevidov so bli tut tko neskončno talentirani, da skor niso porajtal da se pelemo direkt v narobno smer. No, pa kaj bi to, važn da smo prispeli še pravi čas.

<- Tkole je zgledou pogled precej od uspred, dokler se ni pred mano narisou en gusar - res; v črtasti majci, z ogromnimi rinkami v ušesih in totalno brez ritma - in njegova 'baba'; tut velika in tut brez ritma zvijajoča se. Čeprou sm jima vztrajno s komolci dajala vedet, da haloooo, to je moj plac, se sploh nista dala motit. Tko da sm ju pol mela že pouhn kufr in sm se lepo odpravila na tribuno. Na tribuni se je pa tkoooo lepooo vidl. Bolš kokr pa zgleda na fotki. -> (obe sta namreč posneti z mojim mujotom, ker brand new digitalc je iz preventivnih razlogov ostal doma (ga bom rajš uničla v egiptovskem prahu, ane)).
In na Museih je res kej vidt.
Lajt šov, da se mu res loh reče lajt šov.
Tut sicer koncert sploh ni bil švoh. Mal improvizacije za med vmes, sicer bl mal komunikacije s publiko, ampak nč hudga, fantje so se kr potrudil, sploh mi je vtis pustu pevec, za katerga je koncert gotov kr naporna reč, pa je kr vdrževal svojo energijo ves čas. Res fino.
Definitivno eden boljših videnih in slišanih v zadnjem obdobju. Fuuuuuuuuuul navdušena.

Tko da, ja no, še dobr da nism čist pozabila.

Aja, pa še to: sm mislla, da je Dom sportova fuuul dvorana, je pa taka k Tivoli, hihi.

Klan. Pritisk. Blue je modro.

Torej. V soboto sem imela čast prisustvovati (cerkveni) poroki sošolca iz gimnazije (ta je btw že tretji med njimi, ki je skočil v zakonski jarem). Ženin in nevesta sta bila seveda čudovita (katera ženin in nevesta pa nista, no?). Peli so trije zbori, ena super sopranistka je odpela Ave marijo in mjhn otroški orkestrček odfušal svoje. Mašo je vodilo 4 ali 5 duhovnikov (ne vem točn, ker nism dobr vidla na oltar, zahval si pa tut nism zapomnla) med njimi tudi hišni far škofijske gimnazije in fajmošter iz ženinovega domačega kraja. To je vse zelo kul.

Ampak. Tko k mi policaji hitr pritisk dvignejo, mi ga tut fajmoštri. Vse se je začelo z berili, ki sta jih mladoporočenca izbrala. Ponavad, ane, na porokah poslušamo 'Ljubezen je taka pa taka, ovakva in onakva, ...'. Klasika, ki nikoli ne razočara. Well, not this time. Izbrano je bilo berilo iz stare zaveze o nekem tipu, ki je imel lepo in pametno hčerko, godno za možitev. Pa je prišlo 7 snubcev in ata je vse pobil in zakopal na svoji njivi, ker so jo vsi hotl ožent zarad pohote. Pa se je najdu še eden, ki jo je hotel, ker je bella res tko fajn in pametna in vse te stvari, pa jo je lahko imel. Okej. Drugo berilo je bilo 'Gospod ima rad dobrodelnost'. Okej. Pol pa pride na vrsto pridiga, ane. Ta 'domač župnik' začne. Bla bla, neki časa vse uredu, pol pa pride do beril in zdj bo on to nam interpretiral, ane. Seveda je bil prvi point -to make a long story short- pohota je najgroznejša reč na svetu. Skoraj dobesedno. Oziroma tako nazorno povedano, da res ne morš narobe razumet, ane. Sej nč ne rečem, v zakonu je res pomembn se znat pogovarjat, si zaupat in kar še je temeljnih zadev, ampak come on! brez ene zdrave doze pohote pa tut ne gre. We're all just human (and we don't have sex just for the purpose of continuing the species). Da je to res, se lahko prepričamo v rubriki v Nedeljskem dnevniku, ane. Ampak okej, model pač še ni porajtu realnosti modernega sveta, pa nej mu bo, ane.

Mal bl se mi je kolcal ob komentarju na berilo 'Gospod ima rad dobrodelnost'. Namreč, kar naravnost je bilo rečeno, da mora vsak 1/10 svojega dohodka nameniti cerkvi. Ja, cerkvi. Ne dobrodelnosti. Cerkvi, ker baje ta pomaga naprej. Js (očitno kapitalistično dete) sm kr pike dobivala. Najbogatejšemu subjektu v državi js nikol ne bom nč šenkala, ker kar se mene tiče ma ta subjekt dost, da 1000 let šenkuje vsepovprek. Da sploh ne omenjam tega, da js nč ne dobim od tega subjekta, ker temu subjektu ni treba plačevat davkov in torej nč ne prispeva h kešu, ki se razliva iz proračuna. Kdo bi lahko zdj reku, da sm mal hinavska, ker konc koncev sem pa le na škofijski gimnaziji dobila zelo kvalitetno izobrazbo. Res sm jo, ampak ni bla zastonj. Ampak sm jo pa sama hotla, zdj jo pa mam.
Uglavnem, da zdj mal umirim pritisk, spet neki časa ne bom šla poslušat pridig, ker ni zdravo za srce.

No, sm pa tut odkrila novo lastnost škofijske gimnazije. Očitno je zelo cvetoč center mladih mož in žena. Da razložim. Dotična ženin in nevesta sta oba škofijca. Tudi ženinova dve leti mlajša sestra se je dva meseca nazaj omožila z škofijcem. Na zakuski po poroki je kar šušljalo od vseh (med seboj) poročenih škofijk/ijcev (tudi mlajših generacij od moje). See the pattern here, anyone?
Ne me narobe razumet. Iskreno spoštujem in se veselim za vse, ki so mnenja, da so našli the človeka zase in potem to tudi pogumno potrdijo pred matičarjem (oz. the man upstairs). In očitno škofijska vzgaja ravno tako mladino - resno, z vrednotami nabasano, ki 've' kaj hoče in si to tudi vzame. Ampak vseeno se mi porodi mal dvoma. Kako naj 22 al pa 23 al pa 25 let star človek danes, v svetu kjer je identitet in izbir neskončno, zase že vse točn ve? Ne more. Tut če ga'vzgaja' taka ustanova. Lahko sam misl, da ve, in upa, da se ni zmotu. Če pa dejansko ve, pol pa svaka čast njemu oz. njej. Js namreč niti ne. Se pa trudm. Al pa če se mal pohecam, pa sklepam po izbranih berilih, gre pa mogoče vse po principu do poroke na roke, pol se jim pa tko mudi poročit se, hahaha. Joj, dost heca :))

No, cela ta ''poročna'' izkušnja mi je pa nekaj pomembnega pokazala. Namreč, zdaj mam končno idejo, zakaj me ta najbl purističen profesor slovenščine na šoli prou vidno ni maral. Očitno zarad liberalno kapitalistično demokratično mjčkn kritičnega pogleda na svet in institucijo cerkve, ki se je res prav nesramno že takrat manifestiral v mojih modro pobarvanih laseh. Haha. Ja valda. Zdj pa res dost zajebancije.

Upam, da se bom čez kšnih 20 let smejala temu pisanju, bom tko mogoče vedla, da sm se vsaj maaaal spremenila.

Good one.

The individual who no longer has a rigid mind has found freedom. Life can be so easy. Refuse to let go and you are a person drowning; the more you struggle, the faster you sink.

Alone?

Včeri zvečer sm bla na sestanku za ta famozni Egipt. Sm ful prčakvala kul ljudi. Zakaj? Ker grem z ljubljansko šolo za grafologijo (u bistvu sm se vrinla v neko raziskavo).
IN?
Grafologija - zelo kul.
Grafologi - boring!

Sm mislla (oh - stereotipi, sej vem), da bo soba polna kul, dinamičnega, raznovrstnega folka, ane. In kaj dobim? Sobo polno žensk poznih srednjih let, 3 po mestno presrane mladince in 4 super spucane mladinke. Vsi skupi pa neskončno mlačni. Skor da sm bla mal razočarana.

Ampak nič zato - v stilu vedno bodi navdušena - se nadejam, da je na sestanku zihr manjkal kdo mal bl kul.

Oh, crap.

Jah, moj naročeni fotoaparat se ne bo zgodil. Ga nimajo več. Smotanci.
Zdj sm mogla izbiro ponovit. In sm se odločila za Sony Cyber-shot DSC-S650.

Zdj pa če tut tega nimajo bom pa pol že zloooo jezna.

Nova pridobitev.

Učeri sm ugotovila, da po Egiptu pa že ne bom skakala z mojo (sicer zeloooo) ljubljeno analogno Yashico FX-3 super, ker bom pa valda nardila mal več k 36 fotk in se potem ne mislm še ibr skeširat za razvijanje, ane. Rajš se bom mal bl skeširala zdj in si, tko k vsak normalno moderen človk, kooončnoooo prvošla digitalca.
Pa sem se podala v iskanje. Sm mela kr za ene tri ure dela. Na konc sm se odločila za (upam) ravno pravšnji miks zmogljivosti, kvalitete in dnarja in izbrala Olympus FE-210. 7,1 megapikslov, 6,4cm LCD zaslon, visoka občutljivost, super makro od 5cm naprej. Good enough. Mjhn, fleten, vse zna, upam pa tut da je hitr. No, za 130eur, tut če ni.

Naročen je, zdj ga morm jit samo še iskat. Upam, da bo kmal naštiman :))

Soooooooooonce!

JUHUHU!

Nč tekanja po Šumberku sred naliva. Sej s tem ni nč narobe, še prou luštn je, ampak je pa vseen bolš kadar se ti ni treba olupit iz čist premočenih cunj. :))

Trenutno se prou nč posebnga ne dogaja. Mal me sicer žul to, da bi se blo počas treba začet ukvarjat z diplomo, ampak ker se zaenkrat predvidena mentorica še nič ne oglaša, bom to še mal zanemarla :). Ker je toooolk luštn nč počet.

Kot sem napovedala tuki, je bil plan 15. oktobra pisat o okolju. No, pa bom zadevo prestavla na kšn drug datum, ker bom 15ga v Egiptu. Juhu. Mamica časti, ker letos nism bla nč na dopustu. A ni najboljša? Ja, kr tooooolk je. Najboljša.

No, to je pa to, zdj se grem mal nastavlat soncu na Zbilje.

Kolk je kul k ni treba v šolo.

Hehe.
Zdj k sm absolventka, mi pa ni treba v šolo. Ful kul :))

Sočustvujem z vsemi, k morjo. K je lih prvi oktober, ane.

Dež. Šumberk.

Dež pada.
Js morm pa čez slabo uro na Šumberk.
Še dobr, da ni mraz.
Morm pogruntat, kaj nej nase navlečem. Jeba.
Še dobr, da mam nov anorak.

Aj blo treba tega?! :))

Beda.

Najtežje je cel večer na pol neprostovoljno ignorirat nekoga, ki je bil 10 let zelo pomemben del tvojga lajfa. Ampak ne morš drugač, ker ko si vržen v tako situacijo, ne veš čist dobr kaj bi naredu. In pol rečeš 'Živjo' in se preostanek večera izogibaš kakršnemukoli kontaktu, v glavi pa lih tok da ni totalna panika. In pol, namest da bi se še naprej ignorantsko obnašal, greš pač rajš domov, ker ti res ne diši še naprej kvart večera seb in vsem ostalim.
In zakaj?
Ker še po treh mescih nisva sposobne pogovora?
A se zarad tega sam jst toooolk bedn počutm?

Res beda.

Smotana. Cepec. Superge.

Jah, u pondelk al u tork, že ne vem več čist točn, sm na mesenđer fasala virus. Juhu.
Kako se to zgodi? Če si tolk smotan k jst - z lahkoto. Lepo dobim od stika sporočilo, si mislm, hm, kaj pa je to? Kliknem in računalnik (genialec, res) mi celo javi, da je fajl potentially harmful. Okej, si mislm, pol pa pač ne bom pogledala, ane. Jah, too late. 'Cause one klick is all it takes.
In že so brzela sporočila od mene do vseh, ki so bli online. Super, RES. (Sploh ne vem zakaj že res sm kliknla tiste jajca, k drgač nkol ne kliknem, sej nism včer po žup prlplavala, grrrrr)

No, dobr, kaj pa zdej?!?!

Sm zbrisala mesenđer, vse tut od daleč z njim povezane fajle, vse cookije, kar sm jih uspela najdet, v task managerju vse ukaze povezane z njim. Ampak zihr je še kšn trik, ane.
Pa sm šla k stricu googlu k vse ve in vse ma, prašat kaj nej zdj s tem. Sm najdla na nekmu forumu, kaj morš nardit, če fašeš ta virus in ugotovila, da sm vse to že nardila. Fino, sm si mislla, to bo torej to. Pa na novo naložim mesenđer in kaj kmalu ugotovim, da se presnet zajedauc še zmer nekje skriva.
Torej nazaj k stricu googlu. Preberem miljon enih 'nasvetov', na konc sm se odločila, da zloudam Kaspersky antivirus in z njim dokončno popipsam ta mrčes. No, sm torej nardila tut to in zdj preventivno že tri dni intenzivno prečesavam komp, da bom (upam) jutr spet poskusla na novo naložit mesenđer. Držmo pesti, ane.

-------------------

Sicer pa me je u tork neskončno razpištolirou moj (trenutnonetakozelo) ljubi oča. Mojemu pogumnemu kvantnemu skoku v 'svet športa' se je samo sladko nasmejal in sarkastično pripomnil, da dnar stran mečem. Presnet cepec!

-------------------

Vadba dobro napreduje, musklfibr se je tut že enmjčkn unesel, tko da - veselo naprej v nove zmage!!

------------------

Po neskončnem iskanju in tik pred razpadom starih -> NOVE SUPERGE!!!! - aleluja!!! :))

Black'n'white

Neskončno rada berem mafijske romane in gledam mafijske filme. Tud mafijske tv serije. Na primer Sopranove, zato me neskončno žalosti, da sem zamudila ravno zadnji del in nism vidla Tonyevega konca.

Prebrala sem celoten opus Maria Puza in vsaka njegova mafijska zgodba je dogodek zase. Ker sem torej prebrala vse, pa se mi je še vedno bral Puzo, sem v knjižnici spet vzela Zadnjega dona. Zakon.

Ne vem zakaj so mi mafijci in mafija tako zelo kul. Mogoče sem bila v prejšnjem življenju mafijc :)
Mogoče pa zato, ker je vse tako črno belo. Vse je jasno. Kaj je prav in kaj ne. Kaj se sme, kaj se ne sme. Nobene sivine. Če zajebeš, plačaš. Če kapitalno zajebeš, ode glava.
Kot pravi don Clericuzio: "Nič hudega, če delaš napake, samo da ne narediš usodne."

Zdj je pa ura že tolk, da se bo na Poptv vsak cajt začel Boter 2.

Neskončen 'musklfibr'.

Vsled vsemu neskončnemu študiranju in posledični neskončni telesni 'gnilosti' je yours truly pretekli teden naredila pravi kvantni skok. Dobila sem namreč izvrstno idejo, da pa ne bi blo slabo, če bi sosed, ruski kondicijski trener domžalskih nogometašev, tut mene mal v red spravu. Ker toooolk fizično len človk, kot sm jst, tega pač ne more sam. Torej sem se dogovorila za sestanek. Bil je kratek.

On: 'Si pripravljena?'
Jaz: 'Ja, valda da sm, no, nevemno, ja sm, ane.'
On: 'To nji dober odgovor. Ja ali pa nje.'
Jaz: 'Ja.'
On: 'Dobro. Zacneva naslednji tedjen. Psihično pripravi.'
Jaz: 'Bom. Hvala.'

No, pa je od sestanka minil mjčkn več k en teden, pol mi pa včeri zvoni mujo in iz njega en čudn glas: ' Imaš časa ob dvanajstih?' Uuuuuu, šit, mi je šinilo po glavi - to bo torej začetek.
'Ja, mam časa ob dvanajstih.' 'Dobro, športna oprema, se dobiva pri avtu.' Bum, odloži.

Js hitr stauham superge, študiram kero trenirko nej dam nase (k jih mam res fuuuulll, - razen če ne), no, eno navlečem in grem do avta. Pride, pošlata trenirko: 'Predebela, naslednjič kratke hlače in dolga majica. Dobro?' Se usedeva v avto, gas do Šumberka. Oježeš, se mi posveti- Trim steza me čaka.

Eno uro in pol, gor in dol po Šumberški Trim stezi počet vse kar se spomneš, telovadt na vse možne načine, hodt, laufat, razgibavat, ni da ni uglavnem.

Ampak bilo je enostavno super. Model res obvlada. Najbl hecn je pa to, da sploh ni tolk grozen, kokr se je na začetku zdel. Sej vsi vemo, neki ruski stereotipi pač obstajajo, ane. Po moje da zarad športne gimnastike :)) Je pravzaprav fuuulll prijazen. Na sred Šumberka me vpraša: 'A veš kako mi je ime?' Hmmmmm, u bistvu pa ne, ane. 'Sergej. Ti pa Njeeeža, ane?' Jp, u bistvu Neža, ampak pustmo detajle. 'No, Njeeeža, midva to vse počasi. Jaz tuki, da zate dobro. Dobro?' Jah, bo že mogl bit, ane. 'Boš vidla, čez eno ljeto, ti čist druga.' Super.

Dons pa neskončn musklfibr. Povsod. (kljub temu da smo streching intenzivno opravili)

Adijo predsedniški sedež društva Šport, ne hvala!.

Izlet

Torej: v petek sem bla v Celovcu. U šopingu. Bil je dober. Šoping center City Arkaden je res kul. Seb sem nabavla clo ene par zadev, nism pa uspela nabavt nč za drugo stranko, čeprav sem se ful trudila prestavt v njeno glavo in pogruntat, kaj bi ji blo potencialno všeč, pa mi ni ratal.

No, mel je pa ta izlet še en namen: ogledat si otvoritev novega celovškega stadiona in fuzbal tekmo Avstrija: Japonska. Bilo je precej zanimivo. Štadion je res lep. Vhodna vrata so mal mejhna, tko da ti minimalno ena ura čakanja na vstop ne uide. Pa nič zato - si vsaj zihr, da so ljudje kolkrtolk uredu pregledani. Tut policije na vsakem koraku dovolj. Je res nenavadno, sem bla že dostkrat na kakšnem štadionu z miljavžnt folka, ampak zmeri na koncertih, tko da me ni nikol skrbel, če slučajno obstaja kkšna možnost, da se mi kej nardi. Zdj, na fuzbalu, pa nism bla tolk zihr. Pa kaj bi to.
Otvoritev je bla kr na nivoju, je treba priznat. Live glasbeniki, fireworks, govori raznih pomembnežev pa vse te stvari. Tut fuzbal je v živo res presenetljivo interesanten in tistih 45 minut enega polčasa mine kot bi mignil. Edina smola je bila, da u bistvu nism mogla zares navijat, ane. Ker za Avstrijce pač ne bom navijala, za Japonce načeloma bi, ampak prou naglas se dret v sloveščini se mi tut ni zdela lih najboljša ideja, ker pouhn štadion 'Avstrijcev' sumljivega porekla. Nkol ne veš. Dobr, mal pretiravam. Je pa za mano en echte kmet (kmet u glavo, pa ni dvakrat za rečt da ne tut po 'poklicu') intenzivno izražal svojo nenaklonjenost Japoncem s skrajno neokusnimi (če ne že rasisitičnimi) pripombami v stilu "Kva pa je, Kitajc?" in "Nben ni tolk rumen k ti!". Mal se mi je bruhal, no. Obenem me je pa tut mal zaskrbel - če Japonce k so pol sveta stran doma tko pluva , kaj si pol o nas misl?! (No dobr, situacija ni lih primerljiva, ampak za tvegat pa vseen ni). Tko da sm se odločila ne lih izpostavljat svoje slovenskosti, obenem se je pa v meni prebudila silna patriotskost - namreč prejle omenjena odločitev se mi je zdela res super bedna. Poleg tega se mi je mal bruhal ob govoru Haiderja (mal mi slabo ratuje tut, če ga samo vidm, mu sploh ni treba ust odpret). No, ampak plus pet pik za Avstrijce - tut oni so ga bl švoh poslušal, pa zato mal mn švoh žvižgal. Še je upanje.
No, kljub temu sva s prijateljico pot pod noge vzeli v pavzi med polčasi in jo stegnili domov. To se nama je zdela boljša ideja kot počakat do konca in se potem v množici piva in klobas prenažrtih ljudi dve uri gužvat. No, kljub temu je bila pot od štadiona do avtomobila kar konkretno strašljiva. Ampak- uspelo nama je! :) Uspeli sva zbrati celo toliko poguma (ali pa sva bili samo tako lačni), da sva se po poti ustavili v Mac'u in malo okrepčali, hehe.

Če vse skupaj natančno premislimo je bil ta izlet prav prijetno doživetje, še posebej simpatična je bila temperatura, ki je bila v Celovcu občutno višja kot v Ljubljani. Res fino. Poleg tega sem ta dan nakorakala 12 tisoč korakov. Bravo jst.

Aja, rezultat tekme - 0:0.

Hehe, nism toooolk čudna :)

You Are 50% Weird

Normal enough to know that you're weird... But too damn weird to do anything about it!

How Weird Are You?

Faksotično

K*** gleda une zarukance na mednarodnih odnosih. AAAAAAAAAAAAAaaaaaaaaaaaaaa!!!!! Spet padla!!! Nardit ta izpit se mi zmer bl zdi k totalna znanstvena fantastika. (Sem vedla, da si cajt kradem, pa dnar tut!)


Vdiiiiiih, iiiiizdiiiihhhhh.
No ja, ne dejmo se preveč razburjat, ane. Bo že.


Always look on the bright side: Sem zelo zadovoljna s kulturo medijev, kjer sem napisala za 8. Well done, me :))

vsega po mal

• Od srede do danes sem afne guncala. Tolk je sedl popolnoma nič resnega počet, da se sploh ne da povedat.

• V četrtek sem naredila zelo pametno potezo. Navezala sem stik z zeloooo staro prijateljico in jo rahlo skeptično povabila na kavo, če hoče, sevede. Precej navdušena je sprejela povabilo. In sva šle. Bilo je tako zelo fletno, kot da sploh ne bi minila skoraj 4 leta odkar sva se zadnjič videli. Super.

• Jutri je prvi šolski dan ever za mojo malo sestrico. Grem stavt, da bo ful napeto od silnega navdušenja, hehe. Z vsemi ostalimi, ki jim prvi (letos tretji) september ne diši preveč, iskreno sočustvujem.

• V petek sem zmagala poker. Naravnost pometla sem z vsemi desci, ki ponavadi dominirajo pri tej igri. Še bolj se mi fajn zdi, ker so se končno vzgojil v tej meri, da niso več pokroviteljski, kadar jim gre bolje od mene. Fino.

• Najdla nekoga, ki bo z mano delil poštnino za rimljanke. Juhu!

• Čez 14 dni se spet začne glasbena šola. Komaj čakam. Prejšn tedn mi je gospa profesor po dolgem času uglasila čelo (men to početje še ne gre lih preveč dobr, ponavad ga namreč še bl razglasim, kot je bil prej, hehe), zato sem lahko spet začela mal špilat in tako zdaj že pridno spet urim in utrjujem prste, ki so se v poletnem neigranju čist pomehkužl.

• Odstopil so trije ministri. Jah, what can I say - škoda, da ni še njihov šef. Res mi grejo vsi skupaj že močno na živce. Pa tut predsedniški kandidati. Če se slučajno pripeti, da zmaga gospod z orglicami (al pa Štern al pa Matej fotobranjealpismejkeralwhateveržeresje, ampak vsi vemo da nimata šans niti v teoriji), se za čas mandata selim v tujino in zanikam svoje poreklo.

• Jutr se po tednu guncanja afen spet začnem učit. Beda :(.

Shame on you, Johnny!

Me je ibr razkurl že par dni nazaj:

V nedeljo sem gledala tv dnevnik na nacionalki. Seveda tema dneva Bled. Posnetek (pozdravnega?) govora Janše. V angleščini. Katastrofalno. Tako zanič angleščine z ibr ruskim lomljenjem še nism slišala! Sej nč ne rečem, vsak ni talent za jezike, ampak tole je blo pa tko, k da Janša še nkol ne bi nobenga slišal anglešk govort. Poleg tega - govor je bil več kot očitno bran popolnoma prima vista. Namreč, bil je prebran skor tko, kot se v prvem razredu bere prvo branje: nizanje besed, za katere se ne ve čist točn kaj pomenjo, cel stavek je itak predivja stvar za povezat, stavčna intonacija pa popolnoma neobstoječa, da o naglaševanju posameznih besed sploh ne govorimo.

Čist po pravic - men je blo nerodn gledat oz. poslušat. Kolk je mogl bit nerodn šele vsem unim high profile gostom.

Ideje, ideje...

Včer mi je v glavo šinila izvrstna ideja: zakaj ne bi jst v šolskem letu 2007/08 vzporedno vpisala gradbeništva (visokošolsko, ne univerzitetno, da se razumemo)? Zakaj pa res ne?

Js - nebodilen - dons flk na faks u referat prašat, če se to da. Itak, da se da, če maš povprečje zadnjega letnika minimum 8 - kar indicira, da si kao sposoben. O, ježeš. Po pravilu zarečenga kruha se največ poje, sem prou na trdo pogoltnila (vedno so me bla polna usta tega, da boli me za ocene, sej povprečja itak ne bom nikol rabila, pa vse te stvari). Namreč, zaenkrat je moje povprečje zadnjega letnika bornih 7,2. Kar pomeni, da bi mogla vsaj dva izpita popravljat in to enga vsaj do 9ke, enga pa do 10ke, tiste, ki so mi pa še ostal, pa nardit z minimum 8. Ja, valda!

Mislm, da bo projekt študija gradbeništva mogu počakat do naslednje jeseni, ko bom že diplomirani komunikolog in povprečje zadnjega letnika ne bo več brigalo nikogar.

Now that's just stupid.

Ali z drugimi besedami: Let me tell you 'bout the weekend I just had.

U petek sm pisala izpit (ja to že vsi vemo, sej vem). In sm bla popoldne povožena. U soboto sm zjutri ustala, popila kofe, šla u štacuno, potem odprla zapiske in 3 ure pospešeno študirala. Potem sem si skuhala kosilo (ker so se mati potepali). Po kosilu sem pogledala eno epizodo Run's house na VH1. Potem sem še 3,5 ur intenzivno študirala. Ko sm bla kvazi fertik za ta dan je bla ura že osem. Itak sem bla spet čist povožena, zato sem se zabarikaderala pred tv. Gledala 1,5 ure Gospodarja prstanov, potem prestavla na HTV2 in gledala Ocean's 11. Potem zakomirala do zjutri do 8.00. Ustala, popila kofe, z mati šla na fin sprehod, ne tolk intenzivno študirala 2 urce. Pojedla kosilo, mjčkn počivala, potem spet 4 ure ibr ponavljala snov. Zdj sm spet čist povožena, zato se bom najbrž spet mal posvetila televiziji in upam ujela še kšno epizodo Run's housea (bytheway, Run je the coolest fotr na svetu). Potem bom jutr zjutri vse skupi spet ponovila in ob 17.oo šla pisat ta drug izpit. Juhu.

In zakaj vegetiram za knjigam in živim rutino? Heh, bohve, da mi ne bi blo treba. Za ta frikin' izpit mam en ceu frikin' let cajta. WTF?! Prou treba mi je zdele učit se, namest da bi bla na morju, ane? Da sploh ne omenjam dejstva, da bom za ta izpit dala 37 eurov. Sama seb kradem cajt, pa še dnar. WTF is wrong with me?!
Pridna sm, al pa neumna. Neki od tega. Upam, da prvo.

ps: Zdej, ko sem se vse naučila, bom pa še po moji stari navadi dala vse zapiske pod poušter, ker človk nikol ne ve - mogoče se mi pa tko k Castanedi čez noč vse prelije v glavo. Ne bi blo slabo. Spoken like a true nerd.