We wander for distraction, but we travel for fulfillment. ~ Hilaire Belloc

Po stotih letih sem spet nekam šla. In že samo to, da sem nekam šla, mi je polepšalo teden prej pa še teden po tem.
Šla sem v Firence. Za vikend. Prvič sem šla z avtom, kar postane prava dogodivščina, ko enkrat dosežeš mesto. Petek zvečer je perfekten tajming za tavanje po enosmernih ulicah centra. Ko imaš dovolj kroženja se parkiraš v prvo garažo in pustiš tam avto (s ključem vred) do nedelje. Prfektno. Potem najdeš hotel, odvržeš kufre in pičiš na koncert.
Ooooooja, Mumford and Sons. Takoj bi še enkrat, thank you very much. Eden boljših koncertov ever, plus Italijani so bli tokrat najbolj navdušena publika, kar sem jih kdaj vidla.



Firence so dbest. Tam sem bila že velikokrat, ampak zadnjih 12 let ne. Še vedno so očarljive in neskončno simpatične. Slaščice za zajtrk, da iz vseh pekarn še cel dan diši. Smešno pocen ampak slastn kofe. Fantastična arhitektura. Noge, ki te kar same nesejo skozi stare ulice, kjer čutiš vibracije zgodovine. Vonj zakladnic umetnosti, ki ti sili v nos skozi stene galerij. Elegantni meščani in meščanke, ki te navdihnejo, da tudi sebe malo elegantneje opremiš. Sedenje v kafeju s kozarcem chiantija in frišnim časopisom. Salama iz divje svinje, balzamični kis iz Modene, sušeni paradižniki in večbarvni makaroni. Neskončno sladki čokoladni canoliji za spremljavo tonam zlata na Ponte Vecchiu. Pa vrsta čez pjaco za ogled kupole katedrale. Počitek na soncu na gričku pred Palazzo Pitti. Najboljša vintage trgovina, od koder sem skor odnesla dva para martensk.

Oh, fantastičen vikend. Happythankyoumoreplease.

Tease me...

V pondelk sm mal špricala službo in šla na Dunaj. Na koncert. MUSE. Njihov koncert je zmer špica in tko je blo tudi tokrat. Glasbena poslastica kot se spodob. Energije tok, da kar poka. Tokrat še bolj, saj je zadnji album 2nd Law mal na novo pobarvan še z drum'n'bass-om (okej, zdj je d'n'b res že skor povsod, ampak tle je vsaj res dober), tako da je celo doživetje še bolj intenzivno in skor ne morš verjet, da se v živo da tko nastopat.
Enivejs, komad spodaj je pa star že par let in eden meni najljubših, ampak je v živo bolj redko izvajan. Tokrat so ga fantje uvrstil na playlisto in js sm bla tist moment en zlo happy camper.



Kako sem prežvela včerajšnji dan, rajš ne bi govorila, naj samo povem, da več kot očitno nisem več stara 18 let. 3 ure spanca na busu pa 3 v postelji niso več dovolj niti za minimalno opravilno sposobnost. Sm namreč cel dan mislila, da bom konc vzela in sem komi dočakala večer, da sem šla loh spat. Ob pol devetih :) Čist mehkužno :D

Tole je bil en fantastičen pondelk, popolnoma vreden torkove delne invalidnosti.

He had a rich, soft voice to soothe the pain and comfort the anxious heart.

Včeraj sem zelo na vrat na nos šla na koncert Il Divo v Stožice. Za pripravo sem mela celih 15 minut časa, zato sem namesto izbiranja garderobe rajš v oči stlačila leče in frisu privoščila mal mejkapa. Ker od vratu dol te v gužvi itak noben ne vidi, ane. No, ni lih tko, zato sm bla vseen mal premal nobl za vip parter, kjer sva sedeli, ampak nekak me to sploh ni ganilo. So le Stožice pa Il Divo, ne pa Opera pa Placido Domingo, ane. Enivejs, tok tet v večernih oblekah že dolg nism vidla, pa tut tok punc v štiklih ne (ampak to je nabrž sam zato, ker ne hodm ven u 'fensi' klube). By the way, meja med porno štikli in lepimi štikli je zelo tanka in več kot očitno večini nepoznana. Kakšna škoda.
Uglavnem, čeprav sploh nisem fen (kar njihovega slišim, slišim na radiu, kar vem o njih, zvem od frendice, zapomnim si pa, da so štirje, iz različnih držav, pol se pa že neha), sem za dve uri pa še mal prav fino podlegla šovu, ki se mu reče Il Divo @ orchestra. No, sedma vrsta parterja je definitivno pomagala, ampak modeli znajo. Znajo  se premikat po odru, znajo vzpostavt stik s publiko, znajo govorit (in res dobr so se znebil naglaskov), znajo šarmirat, dobr zgledajo v oblekah in hvalabogu znajo res tut pet (da silnih ekspresivnih gest sploh ne omenjamo. Ampak roko na srce, to mora bit zraven. Pod mus). In tok točne koncerte je zmer užitek poslušat. In trikrat so zamenjal oprave. Thumbs up y'all!

In tako sem luštn sedela v sedmi vrsti, čez zvok se ni blo za pritožvat, razgled je bil itak veličasten, komadi so si sledil v zelo simpatičnem zaporedju, včasih so pa za intermezzo tut kej poklepetal.
No, ampak kaj sem mislila s tem, da sem podlegla šovu, ki se mu reče Il Divo @ orchestra? To, da ti pričarajo filing, da pojejo sam zate, in potem dve uri uživaš v slavi samega sebe. To, al se pa pač staram.
;)

Some words are just magic.

Še zmer prav na počas berem Game of Thrones in zna se zgodit, da jo bom opustila. Mislim, da se mi je prvič zgodilo, da mi je nadaljevanka bolj všeč kot knjiga. Tko počasno se mi zdi napisana, pa tudi jezik ne ponuja toliko užitka, kot sem ga pričakovala. No, je pa možno tudi, da sem samo lena. Take sorte domišljijsko fantastične zgodbe težko berem. Najbrž zato tudi nikoli nisem prebrala Harryja Potterja. Ampak po drugi strani sem pa 'pojedla'  vse knjige iz Discworld serije Terryja Pratchetta, kar se jih je dalo dobit. Kdo bi vedel. Mogoče je on lih prou utrgan :)
Kljub temu bom Game of Thrones vzela na dopust, mogoče bom v obilici časa za branje malo bolj 'padla vanjo'. Če se to ne zgodi, bom mela s sabo plan b - Fifty shades of Grey, okoli katere je cel halo, pa me že res firbec matra v čem je fora. Kritike so precej mešane, eni pljuvajo, drugi hvalijo, tko da najboljš da sama preverim. Najbrž bo dovolj časa za obe. Jupi!

Je kdo že opazil čarobno besedo? Dopust! Jutri! O. Moj. Bog.

Cafe Calypso.

No, tale fotografska serija kr dobr gre, dons bi bil pa na vrsti 'photo edit you like' in u bistvu sploh ne vem čist dobr kaj to pomen, tko da prijavljam en time-out, ki ga bom izkoristila za to, da še enkrat obudim v spomin četrtkov večer v Cafe Bravo v Bologni, kjer smo v luštnem 'kavarniškem' ambientu iz prve vrste miz uživali v mojstrstvu čudovitih glasbenikov z Kyleom Eastwoodom na čelu. Bolj ko je večer napredoval, bolj je bilo naše omizje zadovoljno, da smo se podali na kar smotano zimsko pot do Bologne. Vrhunski jazz izpod prstov prvorazrednih glasbenikov je definitivno nekaj, kar bi moralo slej ko prej zaplavati v ušesa vsakogar.
G. Eastwood ni več ravno mladenič in je vedno bolj podoben svojemu očetu, povrhu vsega pa je še super prijazen. Je pa predvsem vrhunski glasbenik, tako kot so to tudi vsi, ki nastopajo z njim.
V družbi najljubših ljudi, z zelo ljubo glasbo v ušesih,... najboljši rojstni dan ever.

Maybe style comes with blood. Italian blood that is.

Sm bla spet v Italiji. Tokrat v Bologni. Sem šla na gradbeni sejem. Tja me je peljal super šofer in kul sopotnik.
Kot se to rado zgodi, če potuješ v moji družbi, uspešno prispeš na cilj brez posebnega napora in pravzaprav skoraj naključno. Tako se je zgodilo tudi tokrat, čeprav je res, da moraš bit pa res talent, da fališ izvoz 'fiera'. Italjanski šoferji so bli celo tako prijazni, da so nama prebrali misli in nama niso pustili peljati naravnost, ker sva očitno morala zaviti levo, direkt na sejemsko parkirišče, ki seveda ni bilo označeno. Tko kot v Italiji pač nič nikoli ni. All good.
Sejem bil je živ in kar zanimiv, ampak cegli, malte, izolacije in gradbena mehanizacija za marsikoga niso lih najzanimivejša reč. Kot ponavadi pa so bli precej zanimivi tut ljudje. Ni kej, Italjani so pač lepo oblečeni. In spedenani. In počesani. In obriti. In tut 3 dni stara brada je urejena. In obleka je lepa, krojena po zadnji modi, čevlji spolirani (pa tut če so to superge), vsi lepo dišijo in so oh in sploh opicanjeni do potankosti. Prou vsi. Debeli, suhi, stari, mladi. In potem ko cel dan gledaš ibr urejene Italjane, ti užge, da za Italjana zanemarjen dec sploh ni dec. Dec je tisti, ki je spedenan. In bolj detajlno kot je spedenan, bolj je dec. In 'underdressed' situacija se ne zgodi. Ker so vsi za vsak slučaj mjčkn 'overdressed'.
Pri nas? Bi skor rekla, da je ravno obratno. Kakšna škoda. Ker ni lepšga kot dec v dobri obleki.
In pol sploh ni več čudn, da majo lih Italjani tolk top modnih in idustrijskih oblikovalcev (čeprou priznejmo, da jim je Skandinavija kr za petami) in ko pogledaš policaja je edino logično, da so mu uniformo oblikoval v modni hiši Valentino. Ane.

Aja, drgač pa čista škoda, da ni blo časa pokukat v mesto. Ampak to je bil druge sorte izlet. Je bil kao za službo. Pa kljub natačnemu prečesavanju prizorišča nisem najdla nič kej za dol past koristnega. Sem pa pojedla kos najbolj nasitne pice ever. Ki sploh ni bila zanič. In popila sem un 'štamprle' kofeta, črnega kot noč.

I admit to having an imagination feverish enough to melt good judgment.

Je zapisal Dean R. Koontz v 'Seize the Night'.

Skor dva tedna sta že minila od mojga zadnjega izleta v Senigallio in ker sem obljubila, da bom v primeru, da bo lepo, pokazala, kaj sem tam naredila, je res že skrajni čas, da obljubo izpolnim.

Senigallia Old town. Pa razprodaje.

Hribčki okol mesta. Tole ta rumen so sončnice.

Mestna plaža. U tistile zadevi na pomolu se lahko tut poročiš. Fensi, a ni?

Tokrat sem bivala v hotelu sredi starega mesta, kar je blo super luštno. Lahko sem se malo bolj razgledala po ulicah in halo! še razprodaje so bile na vrhuncu. Spet sem ugotovila, da je mesto zihr ful fotogenično, ampak fotoaparat sem seveda pustila v delavnici, mala dianca pa je pozabljena obležala doma. Smola, ane :( Tko da je samo prva fotka original moja, ostali dve sem ukradla tle.

No, pa nič zato. Tale moj izlet je bil tko fajn, da bi kar tam ostala. Dva dneva in pol čistega užitka. Delovnega užitka. Družabnega tudi. Užitka v hrani, vinu, pokrajini, ljudeh. V ustvarjanju. Še italjansko vedno bolj razumem, heh.

In kaj sem naredila, utegneš vprašati? Torej, cel kup zadev. Pokažem samo najlepšo, za ostale bo še dovolj priložnosti.

Tole bo čez kakšen mesec ena lepa miza. Samo da snamem enga dobrga umetnega kovača, da ji naredi noge, pa bo. Sicer pa ja, nisem se sprehodila daleč od materialov, ki me spremljajo v službi: tole ploščo sem namreč ulila iz posebne cementne mase, ji dodala cel kup raznobarvnih kamnov, jo pobrusila, očistila, pobarvala z barvami za beton in zasteklila z mal posebno epoksi smolo. Js mislm, da je za ta prvo prou posrečena.

Torej, Senigallia je kul, kul so ljudje, ki so tam in kul so priložnosti, ki sem jih tam odkrila. Zdj pa sam pljunt u roke in veselo na delo. 

Aja, P.S.: u Senigalliji sm odkrila tut Aperol spritz. O, kok najboljša poletna pjača! Tud v Ljubljani so že pogruntal, da je kul, ker sem ga srečala v Mačku. No, je možno tut to, da sem sam tolk malkrat v mestu, da ne vem, da ga strežejo že dolg. Hmmm. Enivejs, ni bil tok dobr k v Italiji, najbrž zato, ker not zlijejo tanajbl čip penino, če sploh jo. Stane namreč za ljubljansko plažo neverjetno skromna 2,50€.

"There is no end. There is no beginning. There is only the infinite passion of life.” - Federico Fellini

Evo me. 1200 kilometrov kasnej. 

Italija se mi je zmer zdela kul. No, pozabmo Trst pa to, ane. Padova, Firence, Rimini, Rim... Mmmmm. Tokrat sm mal bl od bliz vidla Senigallio. To je eno mestece ene 20km pred Ancono, kjer je glavna žila turizem, ampak js se nism šla turista, ampak sem šla na seminar o betonih. Sj vem, sliš se najbrž čist bedn, ampak blo je ful dobr. Kaj čm, beton mi je zlezu pod kožo. Sploh pa takle, k se ga lotjo Italijani in je zato ful lep. 

Stara Senigallia je tako luštna, kot na primer Grado (no, Gradež). Stare luštne hiše z lepimi balkoni in simpatičnimi babicami pod njimi. Kosmati mački na ograjah in strici s fajfami in kartami v rokah. Škoda, da nisem mela časa za resnejši sprehod s fotoaparatom. Mogoče naslednjič. Nova Senigallia je sestavljena iz vrste majhnih hotelov, pred katerimi so vrste ležalnikov in marel. V barvah hotelov. Pa polno mivke. Škoda, ker ni bela. 
Zaledje mesta so grički v stilu naših Brd. Al pa kj tazga. Sam da po njih ne rastejo trte, ampak cvetijo sončnice. Miljone sončnic. 

V Senigalliji se zelo dobro je. Dobre testenine, dobre ribe, dobro meso. In pije se dobro rdeče vino. Na 'kmečkem turizmu' nad mestom. Ali v gostilni v mestu. Pije se za en fingret velika kava. Torej manjša od štamprla. Črna kot noč. Se je nisem upala spit. 
V Senigalliji ni za crknt vroče. Je sam za crknt vlažno. Sm skos iskala škrge, pa jih nikakor nisem mogla najdt. Imajo tut komarje velikosti helikopterjev. Niso fajn.  
Prvič v lajfu sem vidla na kupu pet Italijanov, ki so znal res fajn anglešk. In prvič sem vidla Italijana, k bi ga oženila.

V Senigalliji se človk zlo dobr počut. V dveh dneh in pol sem vidla tolk novga in se tolk naučila, da grem čez 10 dni spet. Se naučit še več novih stvari. In lepih stvari. In iskat grem tist, kar mi že neki časa manjka. Možnosti, da moje roke ustvarjo neki, kar je nabito z ustvarjalnostjo, pa še lepo, unikatno in uporabno. 

Aja, najbolj priljubljen avto med italijanskimi gradbinci je Freelander 2. Kar pet jih je blo. Mogoče rabm nov avto. Se mi zdi, da bi mi ta kr pasal.

Still rockin'. And rollin'.

Hehe. Sam res.

Okej, priznam, letošnji line-up na Rock im Parku je bil prcej bl soft kot prejšnja leta, ampak mislim, da je blo bogovom rocka vseen kr zadoščeno :)

 Tkole je zgledalo prizorišče u petek okol pol treh.

Petkov štart ob petih je kr ratal, sploh glede na to, da smo zares štartal že 15 čez. Bravo mi! :) V Nürnbergu, pravzaprav pred hotelom, smo bli ob pol dvanajstih. Bi rekla, da kr uredu, glede na to, da je blo treba jt vmes precejkrat malcat, tankat, lulat, kupvat kape z lasuljami in podobno. Potem pa odvrži kufr v sobo, popij pivo na hotelski terasi in se odziblji proti odrom, ker tam te čaka obilica luštnega časa.
In res ga je blo. U petek smo poslušal marsikaj, najbl fini so bli Hurts in Coldplay. Mmmmm. Hurts u živo je čista poezija z live godalnim kvartetom in res kvalitetnim vokalom. Najbl zanimiv je pa videt pevca, ko se smeji. Po vseh tistih resnih in trpečih videospotih prava osvežitev. Coldplay so pa itak zakon, to sem vidla že dve leti nazaj na Danskem, tokrat so pa spet užgal zelo dober koncert, mogoče so mal falil z naborom komadov oziroma zaporedjem, ampak sicer pa ena a. Pa pevc je še zmer tko simpatično fouš na trenutke, hehe.
Sobota je bla bl hard obarvana, še enkrat sm mela priložnost videt Avenged sevenfold, kar nikol ne škoduje. Res je bla fešta in dober koncert ful, vzdušje čist adijo, kr mal se nam je snel, mogoče še bl k u Milanu. Sploh je pa kul, ker je na big screenu pevc res velik in njega res rada gledam :)
Zvečer pa System of a down. Tle se nam je šele res snel. Že začel so s Prison song, pol pa skos sam bl in bl in še več, Chop suey je bil ene šesti komad, nam se je pa itak čist odpelal, ker za vse ta komad tok enih spominov s sabo nos, da je kej. Čist me je presenetl, kok dobri so bli u živo, ker prej se je skos govoril, da so čist zanč. To sicer ne bi blo zlo čudn, glede na to, kok zajebano musko igrajo. No, bli so dobri in točni, vokalno in inštrumentalno. Prou neverjetn, prouzaprou.
In pol je bla že nedelja in mjčkn bl oblačn vreme, kar je čist sedl, u petek in soboto sm js že kr mal cvrčala od vsega sonca, heh. Ker je mjčkn kapljal sm bla js bl na penzionistični varjanti in sm se svaljkala pod strehcami, pol sm skor dušo spustila na White Lies, ker sm mela filing, da mi je pritisk padu na 30/45 in se mi ni več nč dal. No, pol so na center stage energijo mal dvignl Mando Diao, k so bli prou ful dobri. Pol urce kasneje pa se je razpoloženje strmo vzpelo, ker so bli na vrsti Kings of Leon. Uf, js sm tok uživala, ampak res tooook, da sploh ne morm povedat kok. Vajb te muske je men tok kul in v živo je blo še bl kul, ma res najbl dobr. Zaključl so s Sex on fire in Black thumbnail.

Deset minut za tem se je ulil na polno. Strele švigale vsepovsod, kaplje pa velikosti grozdja al pa neki. Kok sm bla vesela, da nism v šotoru! :))) Oh in ja, kako neskončno kul od res fensi hotela, da za en vikend postane rock baza, podaljša zajtrk do dvanajstih, na zadnjem dvorišču pa postavi svojo žar postojanko in free tuše za tiste, ki kampirajo.

Sevede smo v tem vikendu prisluhnl še mnogim drugim bendom, v tem je pravzaprav čar takih festivalov, da spoznaš cel kup nove muske. All in all je bil letošnji Rock im Park totalna zmaga, res cel kup dobre muske, super družbe, smeha, heca, štosov, random anekdot z občasnimi trupelci oz. rdečimi kapicami in podobne hecne stvari. Sicer smo se peljal gor z mojim smrkcem, ki bi za kvalitetno vožnjo po nemških avtocestah rabil kakšnega konjička več, za boljše udobje pa kakšen meter več, ampak jebat ga, gor pa dol smo pa le pršli, ane :)

Tko da, tkole in s tako družbo grem loh na Rock im Park še stokrat. Super.

Pravac: MORJE!

Oh, dopust je minil, kot...
... prehitr uglavnem :)

Sonce, morje. Jadranska magistrala. Smrkec, v cd-plejerju pa Kings of Leon. Predvsem pa najboljša prjatlca na sovoznikovem sedežu. Sva jo pičile tja pod Velebit, kjer sva našli najboljši apartma direkt na morju, z najboljšim atom in najboljšo mamo, ki sta za nama dobrodošlico nazdravila z najboljšo viljamovko.
Sva tud odvijugali še malo dlje, do morskih orgel v Zadar. In so naju kr mal začarale. In kolk je luštn v Zadru, ko tam ni miljona turistov, ampak mesto valovi v vajbu meščanov. In kolk je šele luštn u Ribarici, ko tam sploh ni nikogar. In kok je fajn, ko na Jadranski magistrali ni skoraj nobenega avtomobila (razen parih kamperjev, ki se jih profesionalno prehiti) in maš celo čas opazit, da je u bistvu ena lepših cest. Podnev in ponoč. Dobiš tut priložnost spoznat velebitsko burjo mal od bližje, ampak te sploh ne gane, ker mama je v gašperčka že vse naložila in tebi se mora dat samo tolk, da pristaviš vžigalico.

In potem privijugaš domov, napizdiš enga sitneža dvakrat in pospešeno odhitiš naprej v Izolo :)
4 leta so že okol, odkar sm bla zadnjič resno na jadrnici, pa sm večino detajlov bivanja seveda pozabila. Ampak nč hudga, še zmer smo pravi morski volkci vsi po vrsti. Zato, ker vemo, kako se hitr skoč v sproščeno vzdušje. In znamo dobr jest. In znamo se še boljš met. Zdj poznamo tut bližnjico do Ambasade ( sj ne da nam bo še kdaj prou pršla, hehe). In zato, ker smo (in zdj citiram) vsi k Chuck Norris: eni mamo vivid colors effect kr ugrajen, drugi dvakrat enkrat pridejo, ta tretji pa sami sebe iz Ambasade mečejo.

Kšna slikca z diance bo tut še padla najbrž.
Zdj pa pičim gledat finale snookerja :)

Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat.

There is no time like the pleasant.

Uspel mi je pridet do morja. Oča so bli še celo tako prijazni, da so me celo uro prej, kot pa sm mela u planu 'spizdit', spodili iz pisarne, češ, če boš ob dveh šla, ne boš mela nč od dneva. Oh, včasih še celo oča u cvet uidejo, hehe.
In ja, bil je res lih ta prav dan za morje. Vse je blo simpatično pregreto. Tri mame so čofotale po vodi (vsa čast jim). Dva ata sta sončila zobotrebčkaste okončine. Borovci so dišali. Morje je dišalo še bolj. Vetrček je lahno popihaval. Js sm pa kot nasedel kit ležala na toplem lesenem pomolu. In vsrkavala sonce. Ta jesensko. Sladoled je bil vrhunski. Dan pa, kljub zgodnejšemu pobegu iz pisarne, prekratek.

Surely it must be five o'clock somewhere...

... ker se men ne da več nč.

Odkar sem dons zjutri prebrala vremensko napoved, kjer je pisal, da bo na morju šajba in 26 stopinj, moji možgani nočjo počet druzga, kot študirat varjante, kako dons pridet do morja.
Ta prva varjanta - to je ob devetih se prslint k fotru v avto, ko se je odpravil v Strunjan, je propadla. Ker vseen js sm kokr mjčkn v službi, heh. Pa par stvari je blo le za narest, ane.
Ta druga varjanta prislinjenja v avto, katerega lastnik se odpravlja na morje je tut propadla, ker je bla ura ob enajstih še prezgodnja.
Razplet tretje varijante pričakujem v kratkem. Glede na to, da je ura šele mal čez eno, bi se ta lahko razvila pozitivno.
Pa če se dons ne, se bo pa jutr.
Ker morje, sonce, sol v zraku in topel jugo opla- rahla burja vabijo premočno.

Hehe, js sm bla pa na morju.
Res.
Lej:




O ja, september na morju je vse, kar pravjo, da je.
In pridet do morja za vikend je sploh fajn.
Ker vikend na morju je kul.
Ker morje je kul. Pa sonce. Septembrsko sonce.

Čeprou je mal bedn potem pridt domov, pa ti skor kolena stran padejo, ko v kratkih hlačah stopiš na 11 stopinj. Pa je že nedelja zvečer. Pa je nasledn dan že pondelk. Pa mraz je. Pa to.
Sam nč hudga, ker na morju je blo fajn. Fajn. FAJN.

He had the long nervous fingers of a man with a quick brain.

Mr. Eastwood jr. ni razočaral. V bistvu je navdušil še bolj, kot sem mislila. Bas je res njegova ljubica. In model obvlada. Bas kitaro in kontrabas. Cel bend je super ušpilan in tud simpatičen. Koncert je bil res špica. Cel kup virtuoznosti v prijetnem jazzu. In dobro ozvočeno. Edina smola je bla ta, da na repertoarju ni blo men najljubšega komada Bold changes, je bil pa zato komad iz filma Letters from Iwo Jima (v mal drugačni varianti prisluhni spodnjemu linku), ki je bil za dol past dober, tko da se je skor kompenziral :)
Poletni oder v Opatiji je špica prizorišče za take koncertiče, zagotovo še kdaj grem. Kylea pa priporočam vsem, še posebej pa wannabe basistom :)
In ja, dejansko je isti fotr :)) in dobi plus pike, ker je po koncertu podpisal malo morje cdjev. Ko smo se me spomnle na to, jih je pa že zmankal :)



Tale jazzy vikend je bil tooooook super. Tri babe na kupu, miljon sočnosti in končno dovolj časa, da so vse prišle na vrsto. Sej ni čudn, da se je v nedeljo popoldne ulil kot iz škafa :))

All I want is an umbrella in my drink...

vir fotke: deviantart

... and a friday afternoon.

Ja, js sm eden tistih frikov, ki majo dva mobitela. Mam tut ful dobr izgovor za to. Eden je služben. Ponavad je ta služben bl tih, ta privaten bl glasen. Smola ta teden je pa ta, da je ravno obratno.

In tik pred tem, ko sm dons zaradi rahlega predoziranja telefoniranja lih hotla ugasnt to mučilno napravo, spet zazvoni. Iz neke ibr korporacije me vabijo na predstavitev nove izvrstne poslovne priložnosti. WTF?! Kje ste mene najdl?! Nimam cajt za nove poslovne priložnosti. Že to poslovno priložnost, ki jo mam, komi sfuram.

In klinc gleda naše fuzbalerje. Js jih ne bom nč hvalila. Niso bli dost dobri. Pokroviteljsko tapkanje po ramah še nobenga ni resno spodbudilo k napredku. Pa kaj pol, če so bli prej še bl zanič. Zdj so čist mal mn. Skor sm nabavla tisto zastavco za na avto. No, jo nism. Zdj k so še Portugalci pušnl, navijam za Argentino. Se mi zdi. Aja, mogoče za Nizozemce. Te so mi bli zmer simpatični. A so še not? Ah dej, sej je sam žoga :)

In a se sam men zdi, al majo zadne čase desci nek fetiš, da poleg 'adijo' al pa 'se vidmo' navržejo še 'pridna bod'? WTF?! Še posebej je ta fraza uporabljana pri tistih s katerimi imaš recimo temu - definiran prijateljski odnos z naključnimi medlimi manifestacijami česa več- ampak, kjer ni jajc, tut tega 'več' ni. Pha, 'pridna bod'! Ker bohnedej, da bi ble punce poredne, al kaj? Sej druzga k pridne sploh ne mormo bit. Al pa je bl trik u tem, da fantje bojo medtem poredni, punce bodmo pa pridne. Čaki, to je še bl mem... Hmmm... Morm tole še mal premislt.

In k smo že lih pr fuzbalu, sploh še nism šla gledat Seksa v mestu. Kriminal. Tut če je totaln jajc, it's a must. V družbi bab. Mojih bab. Škoda k je ena 'out of the country'.

Ampak ta vikend grem na obisk. S ta drugo mojo babo. Greva prke dol. In poslušat unga fajn desca. In pit pjačke z dežnički. Mmmmm... :)

The City that NEVER sleeps...

... in jst trenutno tut ne. Upam, da bo dons kej bolš. Da bom ob eni normalni uri loh zaspala. 6 ur razlike te unič. Ampak samo, ko greš domov. Ah, pa kaj pol. It's soooooo worth it :))

Ker New York je špica! Downtown, SoHo, TriBeCa, Little Italy, China town, Midtown, Upper East Side, Times Square, Broadway, Central Park,... Ni da ni, pa še pa še, pa svašta. 10 dni je minil prej kot rečeš keks, js sm pa z glavo še kr mal tm.

Spoznavajmo svet in domovino.

Sm že nazaj.
Torej Dunaj smo uspešno najdl, pa čeprav po logistično brezveznem uvodnem kroženju po domovini. Namreč nobeden ni razmišljal o tem, kako bi se najbolj praktično dobil na kup. No pa je najprej ena potovala iz Podutika pome v Kamnik, da sva potem skp pičile u Domžale, da smo potem trije skp šli v Kranj, da je potem končno nas štiri se skidal na Dunaj. Po avtocesti čez Lj, seveda. Ja - praktični k vile za u varžet.

Uglavnem. Iz Kranja smo šli prbližn mal pred četrto. Ibr zgodej, ane? No, na Dunaju pred hostlom smo bli mal pred osmo. Smo se hitr javl, da smo pršli, skipal torbe v sobo, receptor nam je poklicu taksi in mjčkn čez osem smo se že pelal prot Donauinslu. Pršli tja ne vem kdaj, ker smo pol še mal pešakal in premagoval klance do vhoda na prizorišče, uglavnem notr smo uletel od oka nekje med pol deveto in deveto. Komej, da smo mal sapo ujel - EVO: se že začne. Pa ne kkšn začetni brezveznik, ampak kr Madonna. Hudo. Je kr mal trajal, da smo dojel, da smo tm :)
Oder je bil kr velik, ampak mal daleč. Ker smo bli tolk na hudičev 'zgodnji' ane, smo bli bl al mn obsojeni na od daleč gledat. Ampak ni blo panike, ker big screen je bil res kr big, tko da smo kr vidl, kar je blo za videt. Madona je bla pa sicer u real sizeu velika ene 4 centimetre :). Light show ni bil nč posebnga, prouzaprou je bil prou amaterski. Ampak okej, sta bla pa dva ogromna Mja na vsaki strani odra. Ampak to je blo pa bl to. Aja, pa barve sta spreminjala :) Ampak ozvočenje je blo pa fenomenalno. Ampak fenomenalno. Ne vem, če sem že slišala boljšga kdaj. Bi rekla, da premaga vse Rock im Parke in ostale podobno ogromne place. Ker ta plac je bil res veliiiiik.
Kar se tiče programa je bil pričakovan. Ta zadna plata najbrž kr cela, so se pa najdl tut ta stari hiti sevede. Ray of light, Music, La isla bonita (v super ciganski varjanti), Like a prayer, Hung up itak, in pa zame presenečenje večera You must love me iz Evite. Ibr kul.
Njeno petje me je kr presenetilo, ker kokr sm jo na Mtvjevih nastopih vidla, je zmer fušala k pr norcih. Zdele niti ne. Edin komad k je bil resno zafušan v celoti je biu Music. Pa sevede - teta ma back vokaliste za dol past, ampak se je slišal, kdaj poje in kdaj ne, tko da all in all ni tolk švoh.
Plus baba zares je SuperBabi varjanta. Dobr no, toooolk stara spet ni, ampak je pa bl 30 kot pa 50. Se zvija, razmetava, pleše, mislm, ni da ni. Hujš k Pink, no. Kaj joga dela, a? :)

U glavnem, men je blo fajn. Karta je bla sicer res božjastno draga, ampak come on! je pa Madonna.
Pa prou ful fajn smo se mel. Pa spoznaval smo svet in domovino :))


vir ta prve slike rtvslo. Direkt z Dunaja. Moje so, kot vidiš na drugi sliki, bl za en K. Pa ne vem u čem je fora postavt ibr špičaste šotore za pivo all over the place, da se more človk prou taktično poglobit v projekt js bi kej vidu.

"Don't be so modest - you're not that great."

Torej, tale moj blogec že en teden plus sameva. Ni blo časa.

Se mi tolk dogaja odkar sm v službi, da je kr joj. Not. Sam popoldne se mi nč ne da, ergo diploma not materializing itself at all. Zato pa tolk več vem o betonu z oznako B7 s specifikacijami xxc4, xf3 in podobno. Yay.

Sicer pa sm bla pretekli vikend na Reki na fešti za prijateljičin 'ročkas' (valda reški sleng za rojstndan, hihi). Sm se kr nazabavala, v mislih enga fentala, predvsem pa v nedeljo našvicala. Trik je bil v rahlo premajhni količini dežja. Zato je nastala taka sparina, kot je še nisem doživela. Skor sm mogla škrge vklopit, hehe.

Ah, ja, včer smo šle babe gledat Seks v mestu. Ful smo up beat :)
Film mi je bil kr zabaven, ampak dejansko če ne bi blo Samanthe, bi blo vse skp brezveze. Večna Carriejina patnja za Mr. Bigom zna ratat mal dosadna. Come on woman! Do you own a spine or what?! V tem tonu mi je bla najboljša scena filma the ultimate dramatic turnaround oz. Carrie Mr. Biga namaha s poročnim šopkom. Yay! Ta je za v anale, hehe. Sicer so vse in vsi kr fino postarani, še posebi Samanthin boy toy Whateverhisnameis. Ampak sevede so vsi še zmer dobri in lepi in hot'a'lot. In oblečeni v top dizajnerje. Katerih tri četrt je blo grdih. To je pa tko, when sky's the limit.
But hey - it's only a movie.

Tam, kjer je celo noč dan.

Končno sm spraskala skupi čas, da napišem tale potopisek. Namreč, moj preljubi oča mi niso pustili kaj preveč časa za aklimatiziranje. Takoj v pondelk sm se mogla javit v službo. In zdj sm na resnem direktorskem uvajanju, če kej tazga sploh obstaja (sj ne, da praktično že vse vem, ampak zdj gre baje bolj za veze in poznanstva ter pdb.)
Pa to zdele itak ni važn.

No, pa začnimo na začetku.

Nedelja, 22. 6. in ponedeljek, 23. 6. 08
Ob približno 13h smo se nas tri s prilično polnim prtljažnikom (ampak ne tolk, da bi bil retrovizor zablokiran, jupi) in nabasano krsto odpravili iz Ljubljane. Preko Salzburga, Münchna, Kassla, Hamburga. Na Dansko do Fredrikshavna. 1700km smo, kljub avtomobilu, ki se kar ni hotu hitr pelat (sploh kadar sem se js za volan usedla - presnet šovinist), prefural rekordno in tja prispeli v ibr hitrih 15 urah - ob približno petih zjutraj. Med vožnjo smo grizljali potico in pohano piško v sendviču od ene mame in štrudl od druge. Po prispetju v Fredrikshavn smo nadaljne 3,5 urce komirali v avtu. Tm okol pol desetih so nas skidal na supersized trajekt in začeli smo 8,5 urno plovbo proti Oslu. Hvalabogu, da smo najeli kabino in smo šli lahko mal bl resno spat. Vreme itak ni blo neki za prehvalt (namreč kr luštn je scal), pa tut morje smo že kdaj prej vidl, ane :). No, ob štirih popoldne smo mogl itak zapustit kabino, in potem ko so nas praktično že spodil ven, smo z največjim veseljem ugotovili, da v Oslofjordu sije sonce! Dve urci in pol vožnje po soncu s super razgledom sta se mi - moram priznat - kr mal vlekli. Sm mela že dost potovanja, po dobrih 28 urah je bil že skrajni čas, da nekam prispemo. In v ponedeljek ob pol sedmih zvečer - juhuhu! - OSLO! (sicer so ble prvi prizor po pristanku prostitutke, ampak okej, hehe).
Srečali smo se z našim gostiteljem in se namestili v his/our home for the next 4 days. Kot ta pravi desci smo seveda takoj ruknl en per, ki je men izjemno uspešno stopil v glavo (kar sploh ni čudn, po dnevu in pol super zdravega in obilnega prehranjevanja, hihi). Uspel smo si clo skuhat večerjo (in oh kako zelo je sedla, ane) in potem smo klepetal in klepetal in potem pogledal na uro - dve zjutraj. Hecn, uzuni je pa k ob sedmih zvečer. Fino. Bejžmo spat!

Torek, 24. 6. 08
V torek smo začel naš napad na Oslo. Ubodl smo si Oslo pass - luštno karto za 410 kron (cca 53eur) s katero smo se potem 72 ur fural po mestu, hodil v muzeje in se šli za đabe pelat z ladjico. No, ta dan smo šli v Vigelandov park in mal po mestu naokoli. Potem smo se odpravl nazaj prke dam, saj nam je gostitelj ponudil, da nas malo zapelje okol s čolnom, da bomo vidl Oslo mal drgač, ane. Itak, da smo bli takoj za. Vožnja je bla ful kul, četudi malo hladna. Potem, ko smo se (no, vsaj jaz) konkretno premrazili, smo vrgl mal meska in zelenjave na žar, potem pa smo bli sami doma, zato smo se usidral na kavč in tko kot se za ta prave popotnike spodob, gledal travel channel :)). Spet do ne vem kdaj zjutri, ker človk pač pr belmu dnevu ne more jit spat. Sicer sm js pol k sm se ulegla v posteljo z lahkoto zaspala, ampak pridt do postle je bil pa daljši postopek, hehe.

Sreda, 25. 6. 08
Zjutri smo se kao zgodi spokal iz bajte, da bomo šli na tisto prej omenjeno đabe ladjico. No, smo jo uspešno zamudil. Smo jo pa - ne bodi len - rezerviral za naslednji dan. Potem smo se odpravl na otok muzejev (to bi bil Bygdoy) in si tam ogledal Folksmuseet, Fram museet, Kon-tiki museet in Museet vikinških ladij.
Kot da nas noge še ne bi dovolj bolele, smo se potem odpravili še na drugi konec mesta v Munchovo galerijo. Tam sta nas, srečneže, čakala originalen Krik in Madona. Pa cel kup drugih Munchovih slik, sevede.

Doma smo si skuhal in pojedl in spet gobcal do jutranjih ur, ker pr belmu dnevu človk pač ne more jit spat, ane.



Četrtek, 26. 6. 08
Kljub zopet prepoznemu odhodu od doma nam je začuda uspelo ujeti đabe ladjico. Popeljali so nas po "mestnih zalivih" in mal razkazal, potem so nam pa dal za jest traditional scandinavian buffet: kozice z maslom, majonezo, kruhom in limono. Ful dobrje blo, in če bi si pr ns upala surove kozice jest, bi si še kdaj naštimala takole pojedino.
Popoldne smo pičili v narodno galerijo in se nagledal norveških slikarjev, poleg njih pa še raznoraznih Monejev, Manejev, Picassotov, van Goghov, Velasquezov, in še bi lahko naštevala. Uglavnem - I was in heaven. Potem sem se še radostno odpravila v galerijo moderne umetnosti, potem pa še v eno zasebno - Astrup Fearnley museet, in tako super zadovoljila ljubezen do moderne. I was in heaven again.
Čist zmatrani smo se odpravl domov in jedl večerjo in pil pivo al vodke al kva že in bli pokonc do nezavesti, ker pr belmu dnevu človk pač ne more jit spat, ane.

Petek, 27. 6. 08
V petek je bil čas za odhod iz Osla. Odpravili smo se v Kinsarvik, kjer smo ujeli trajekt do Utne, tam pa smo se ustavili v Lothe ob Hardangerfjordu, kjer smo tudi prespali v super luštni leseni hiški.

Sobota, 28. 6. 08
Iz Lothe v Jondal. Tam na trajekt do Torvikbygda, od tam pa skozi miljon tunelov, mimo min. 10 slapov in za eno Slovenijo ovc, v Bergen.V Bergnu smo šli na njihovo znano ribjo tržnico, kjer sm si privoščila kitov sendvič, sopotnik losov sendvič, sopotnica pa lososovega. Njam! Potem še mal po mestu (in štacuncah valda), potem pa on the road again. Spali smo ob Sognefjordu, nekje med Vikom in Vangsnesom.

Nedelja, 29. 6. 08
S tega kraja med Vikom in Vangsnesom smo se odpravili na prvega med tremi trajekti tega dne in ugotovili, da imamo prazno sprednjo desno gumo. Po nekaj minutah logističnega pregovarjanja nam je prijazni Šved skoraj ukazal, naj gumo zamenjamo z rezervno, in s tem rešil vse naše logistične zagate, heh. 10 minut kasneje je bil avto spet zdrav in trajekt pred nosom. Pičili smo v Alesund in njihov akvarij. Dež je padal. Iz Alesunda smo se odpravili dalje in prenočili ob atlantski cesti, kjer so res razgledi čudoviti (temu primerne tudi cene, ane), ampak vreme nam ni bilo naklonjeno. Dež je padal še mal bl kot v Alesundu, zato nam ni ratal nardit serije tistih kičastih fotografij, kjer sonce za morjem ne zaide. Pa kaj bi to.

Ponedeljek, 30. 6. 08
Dalje čez Kristiansund proti Trondheimu. Edini dan, da je res skos scal. Zato smo v Trondheimu nardil krog po mestu kar z avtom in si šli ogledat samo katedralo. Potem smo pičili na Švedsko. Kakšna razburljiva vožnja je bla to ej. 500 al kok km samih smrek :)) Ustavili smo se nekje pred ali za Gallom v Viking kempu :)) in js sm bl al mn ukazala, da dons pa ne bom(o) kuhal(a), ampak bomo šli na pico. In smo šli. Njam.

Torek, 1. 7. 08
Iz Galla v Stockholm. Prispeli smo okoli pol petih popoldne in šli na lov za hostlom. Kar ta prvega smo zadeli v polno. Dobili sobo in zelo obilno ploho prevedrili v sosednjem kafiču. Potem smo se odpravili v mesto in prečekiral center, štacunce in kaj dogaja.

Sreda, 2. 7. 08
Po impro zajtrku v hostlu smo se odpravili v arhitekturni muzej in moderno galerijo. Jah, what can I say? Definitivno music to my ears: Warhol, Mondrian, Miro, Pollock in še bi lahko naštevala. In heaven again. Potem pa v Vasa muzej. To je pa bla smeha polna vreča: namreč sopotnik je rekel nekaj v stilu, to mormo jit videt, Vasa je bla ful divja ladja, bojna al neki tazga. Ja šur, ane, pejmo videt. Pridemo v muzej, notr res impresivna ladja (po 333 letih dvignjena iz morja) in spremljajoča razstava. Potem pa midve s sopotnico ugotoviva, da pa to sploh ni bla tolk divja ladja, ker se je - revca - na svoji krstni plovbi potopila (!). Haha. Švedi so res face. Iz polomije so nardil ibr atrakcijo. Res face.
Dalje na sprehod in v šoping, potem pa v parkec čičat.

Četrtek, 3. 7. 08
V četrtek smo se iz Stockholma podal v Kobenhavn. Tja smo se pripeljali okoli štirih popoldne. Spet na lov za hostlom. Smo ga najdl. Bl al mn edinga k je bil frej. Kmal nm je blo jasn zakaj. Je bil hostl v stereotipnem pomenu besede. Pografitirano stopnišče s čudnim vonjem. Nenamerno vintage opremljena recepcija. Sobe za 40. Brez kuhinje. Tuš tak, da smo resno študiral, če bi se sploh tuširal. Ampak smo prežvel. Vsaj relativno pocen je blo, heh. In zanimivo tut. Še posebi ponoč, ker nimajo nekega resnega hišnega reda in je folk hodu ob vseh urah naokol in noben ni merku kolk je glasn. No, men se je prvo noč skor zmešal od prepiha in glasnih ljudi, pa sm drugo noč vse zaprla in sm spala k angelček ter vse nadoknadila, medtem ko sta sopotnika napizdevala glasne sosede.

Petek, 4. 7. 08
Najprej smo bli vsi zadovoljni nad popolnoma nepričakovanim dejstvom, da je ravno zdaj v Kobenhavnu gostovala razstava Bodies, ki smo si jo z največjim veseljem ogledal. Kasneje smo se večinoma u izi potikal po mestu in vsrkaval lokalne vajbe in kulinariko. Prvoščl smo si soft ice - največji sladoled na svetu (in čeprou sm ga naročila v small verziji, ga nism mogla celga pojest) ob klavirski spremljavi nekega ameriškega đezpianista na klopci sred mesta. Luštn.
Pozno popoldne smo še enkrat premerili širši center in si prvoščl še en per na zadnji večer v Skandinaviji.

Sobota, 5. 7. 08
Napočil je čas da spokamo kufre in poberemo šila in kopita in jo ucvremo domov. In smo jo. Aja, prej smo hotl še morsko deklico najdt. No, nismo je. Vsaj ta prave ne. Najdl smo eno drugo (kao novo), pa je bla tolk grda, da si tut fotke ni zaslužila. Za ta pravo je pa cajta zmankal. Kej pa tut mora za drugič ostat :)

Domov smo prišli (oz. jaz, k sm bla na prvi postaji) v nedeljo ob 1.30 zjutraj.

Imel smo fenomenalno srečo z vremenom. Scal je samo dva dni. Temperature so ble prijetno nizke, ampak mi smo bli primerno opremljeni. Prouzaprou je blo kr zajeban v Kobenhavnu, kjer je blo kr naenkrat vroče.
Vidla in zvedla sm ogromno novga. Norveška je zakon. Narava je itak, da dol padeš. Fjordi, slapovi, razgledi na vsakem voglu. Mesta so ful prijetna, folk tut. Vse je urejeno, nikjer nč na slučaj. Švedska je bla na prvi uč mal boring (vse te smreke pa to, hehe), ampak Stockholm je pa pač Stockholm. Impozanten in na vse načine ogromen. Popolno nasprotje Oslu, ki je bolj kot ena Ljubljana recimo. Luštn, ne prevelik pa ne premejhn. Ful simpatičn, z lahkoto bi bla še tm. Predvsem je pa spedenan. Kobenhavn je v tem pogledu res cel pujs.
Tut naučila sm se marsikaj. Npr., da lahko sedim v avtu neskončno dolgo tut, če ne šofiram. Da obstaja avto, ki ga ne maram. Da lahko 14 dni jem sranje, pa se mi ne pozna na plus, haha. Da lahko 14 dni spim par ur na noč in prežvim. Sicer z dremanjem med vožnjo, pa kaj pol :) Da sm kr na izi narjena in res ponavad 'popizdim' samo v skrajnem primeru. Me pa fajn pogrejejo tut malenkosti, ki jih dejansko prec pozabim, ker so brezvezne in torej nevredne ukvarjanja.

All in all, potovanje je blo špica. Vidl smo ful, dobr smo se razumel in se zato dobr mel. Pa še ful mal smo zapravl. Res - žebljico na glavico.

Pa še; poleg Berlina sm najdla še en kraj, kjer bi lahko bla dlje, oziroma bolj pogosto - Oslo :).

Definitivno bo treba jit še kdaj.