Italija se mi je zmer zdela kul. No, pozabmo Trst pa to, ane. Padova, Firence, Rimini, Rim... Mmmmm. Tokrat sm mal bl od bliz vidla Senigallio. To je eno mestece ene 20km pred Ancono, kjer je glavna žila turizem, ampak js se nism šla turista, ampak sem šla na seminar o betonih. Sj vem, sliš se najbrž čist bedn, ampak blo je ful dobr. Kaj čm, beton mi je zlezu pod kožo. Sploh pa takle, k se ga lotjo Italijani in je zato ful lep.
Stara Senigallia je tako luštna, kot na primer Grado (no, Gradež). Stare luštne hiše z lepimi balkoni in simpatičnimi babicami pod njimi. Kosmati mački na ograjah in strici s fajfami in kartami v rokah. Škoda, da nisem mela časa za resnejši sprehod s fotoaparatom. Mogoče naslednjič. Nova Senigallia je sestavljena iz vrste majhnih hotelov, pred katerimi so vrste ležalnikov in marel. V barvah hotelov. Pa polno mivke. Škoda, ker ni bela.
Zaledje mesta so grički v stilu naših Brd. Al pa kj tazga. Sam da po njih ne rastejo trte, ampak cvetijo sončnice. Miljone sončnic.
V Senigalliji ni za crknt vroče. Je sam za crknt vlažno. Sm skos iskala škrge, pa jih nikakor nisem mogla najdt. Imajo tut komarje velikosti helikopterjev. Niso fajn.
Prvič v lajfu sem vidla na kupu pet Italijanov, ki so znal res fajn anglešk. In prvič sem vidla Italijana, k bi ga oženila.
V Senigalliji se človk zlo dobr počut. V dveh dneh in pol sem vidla tolk novga in se tolk naučila, da grem čez 10 dni spet. Se naučit še več novih stvari. In lepih stvari. In iskat grem tist, kar mi že neki časa manjka. Možnosti, da moje roke ustvarjo neki, kar je nabito z ustvarjalnostjo, pa še lepo, unikatno in uporabno.
Aja, najbolj priljubljen avto med italijanskimi gradbinci je Freelander 2. Kar pet jih je blo. Mogoče rabm nov avto. Se mi zdi, da bi mi ta kr pasal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar