My red dress.

Bojevnik luči gleda na življenje z milino in odločnostjo. Stoji pred skrivnostjo, ki jo bo nekega dne ravozlal. Na vsakem koraku reče sam pri sebi: "Ampak to življenje je norost." Prav ima. Predan čudežu vsakdana opazi, da ni vedno zmožen predvideti posledic svojih dejanj. Včasih ukrepa, ne da bi se zavedal, da ukrepa; reši, ne da bi se zavedal, da rešuje; trpi, ne da bi se zavedal, zakaj je žalosten. Da, to življenje je norost. Vendar pa je velika modrost bojevnika luči v tem, da svojo norost dobro izbere.
Paulo Coelho. 1998. Priročnik bojevnika luči, str.119

Letošnji maj je bil boljši kot kateri koli maj do zdej. Prinesel je vse norosti, ki sem jih rabila. Prinesel je dogodke, ki sem se jih veselila. Srečanja, ki jih ne bom pozabila. Glasbo, ki bo v ušesih še dolgo odzvanjala. Ljubezen, ki je prišla, malo zacvetela, malo zabolela, potem pa se spremenila in postala, kar je morala postati. In prinesel je človeka, ki ne ve, kako me je zbudil, zažgal, spremenil.
Neverjetno koliko stvari se v enem mesecu lahko zgodi. Spremeni. Pa vse samo na boljše. Letošnji maj je bil 'moja rdeča obleka'. Kaj pa tvoja?

Shhhhhhhhhhh... Can you hear it? Can you?

It's the sound of FRIDAY!

Kar se mene tiče, je pač petek najbl cenjen dan v tednu :)
Sploh ta petek, ker je bil ta teden kr mal poseben. Skos od doma, po moje so mati že skor pozabili kako zgledam. Tut v pisarni ne prou velik, ker je končn mjčkn nehal scat, zato trije betoni, ergo skos na terenu. Čist mal preživa domišljija in nobenga rekvizita, na kterem bi jo preizkusla. Sm tut mjčkn nenaspana in mislm, da se zna zgodit, da bom dons mal preveč popila.
Ne vem, ne vem, neki me gon ta teden, pa ne vem kva. Eh, če me kdo išče, me dons skor zihr najde pr Maji na terasi s pivom v roki.
In jebenti, da grem to nedeljo na bolšjaka!

It just keeps following me...

Res ne vem, ta teden se zdi tko... jazzy.
V soboto sem v Ortu poslušala špica jazz izpod prstov, izpod palic in vsled diha Organ logistics. I just love tenor sax :)

In dons sm čist po nesreč pogledala kaj majo kej v Cankarjevem domu in glej ga zlomka, jazz mi sledi. Jutr namreč v klubu CD Kyle Eastwood, ki ga poslušam že sto let. Kot ponavadi mi spet (do pet minut nazaj!) ni pršlo na misel da bi pogledala, kako tip zgleda in - opla, vedno je fajn, če poleg tega, da zveni fajn, tud očem lih ne škoduje :))

P.S.: Če se kdo slučajno sprašuje glede priimka: ja, paše k the Eastwoodu.

Old enough to know better... too young to give a rat's ass.

Bojevnik luči vedno naredi nekaj nenavadnega.
Lahko pleše po ulici, medtem ko gre na delo, pogleda v oči neznancu in se zaljubi na prvi pogled, brani neko zamisel, ki je videti neumna. Bojevnik luči si takšne dneve privošči.
Ni ga strah jokati zavoljo starih bolečin ali se veseliti novih odkritij. Ko začuti, da je napočil pravi trenutek, izpusti vse iz rok in gre naproti dogodivščinam, o katerih je toliko sanjaril. Ko se zave, da je na meji svojih zmogljivosti, se umakne iz boja, ne da bi se krivil, da je storil nepričakovano neumnost.
Bojevnik ne zapravlja časa z vživljanjem v vlogo, ki so jo zanj izbrali drugi.

Vir: Paulo Coelho. 1998. Priročnik bojevnika luči, str.35.

Ah, filmi...

Dons sm se čist slučajno spotaknila ob Kinoteko. In ko sm pregledala majski program, sm si rekla, da morm to objavt, ker je tolk dober, da bi lahko cel mesec v kinu sedela. Če bi jih izbrala samo par, bi imela za 14 dni dela:
Velika modrina (Le Grand Blue), Leon in Peti element Luca Bessona.
Cotton club in Boter III Francisa Forda Coppole (samo zato, ker je tko veličastno zanič).
Requiem for a dream. American beauty. In 'stara' klasika Short cuts Roberta Altmana.
Za posladek pa kvintet danskega filma. Praznovanje (Festen) in Po poroki (Efter brylluppet) sta špica in ju definitivno priporočam. Mene sta totalno očarala. Odpri srce (Elsker dig for evigt), Brata (Brodre) in Življenjska priložnost (Livet är en schlager) pa mogoče tokrat pridejo na vrsto, da si jih ogledam. Al pa koprodukcijski Vse za ljubezen (It's all about love) o katerem ne vem nč, ampak sliš se zanimivo.
No, vsaj enga naj mi rata videt :)

Zadnje dni sem spet spoznala, kakšno srečo imam.

Srečo, da sem, kakršna sem. Da sem jaz jaz. Da vem, kdo sem. Da vem, kaj hočem. Da vem, koga imam rada. Da vem, kdo ima rad mene. Da to pokažem. Da drugi pokažejo meni.

Srečo, da sem polna veselja do življenja. Da sem optimist po duši. Da vedno verjamem v dobro. Da po padcih vedno vstanem.

Srečo, da imam prijatelje. Da imajo oni mene. Da vem, da mi vedno kdo stoji ob strani. Da sem lahko tudi jaz komu skala.

Srečo, da lahko s svojimi škarjami odrežem svoje platno. Ker če ga odrežeš s srcem, ti ne res more biti žal.

Smell the color nine.

No, včasih je prou fajn se ne strinjat. Še bl, če to tut poveš. Včasih je pač treba povedat, kaj si želiš, ker ljudje pač ne morjo brat misli in kako nej bi pol vedl, kaj ti hočeš?
Ker včasih se ti lajf čist mal nasmehne, ti da škarje in platno. In če si takrat upaš te škarje vzet, ti jih mogoče še mal bl nabrusi, da potem res lahko platno odrežeš čist po svoje.
Potem pa samo še go with the flow.
Ker tut če se ti vse zjebe, si to s svojimi škarjami zrihtal :)

Defnicija.

Bedno: ko popolnoma razumeš, ampak ti nekaj ne pusti, da bi se popolnoma strinjal.