1953.

“There’s a peculiar thing about money”, he went on. “In large quantities it tends to have a life of its own, even a conscience of its own. The power of money becomes very difficult to control. Man has always been a venal animal. The growth of populations, the huge costs of wars, the incessant pressure of confiscatory taxation - all these things make him more and more venal. The average man is tired and scared, and a tired and scared man can’t afford ideals. He has to buy food for his family. In our time we have seen a shocking decline in both public and private morals. You can’t expect quality from people whose lives are subjected to a lack of quality. You can't have quality with mass production. You don't want it because it lasts too long. So you substitute styling, which is a commercial swindle intended to produce artificial obsolescence. Mass production couldn't sell its goods next year unless it made what it sold this year look unfashionable a year from now. We have the whitest kitchens and the most shining bathrooms in the world. But in the lovely white kitchen the average American housewife can't produce a meal fit to eat, and the lovely shining bathroom is mostly a receptacle for deodorants, laxatives, sleeping pills, and the products of that confidence racket called the cosmetic industry. We make the fines packages in the world, Mr marlowe. The stuff inside is mostly junk.”

Raymond Chandler, The Long Goodbye, 1953 (!)

Wear no jewelry but your tears.

V petek sem v Kinu Šiška poslušala Silence.

Tega koncerta sem se že od poletja veselila. A ni fajn, ko ta pričakovani večer končno pride in potem je še boljš, kot si vedu, da bo? No, tko je blo.
Nov album zaigran od začetka do konca, in če se ne motim, celo po istem zaporedju, kot je na cdju. Po en komad z vsazga od starih albumov, 'Fever' v novi interpretaciji, trije bisi.
Blo je doživetje, melanholija, popotovanje.

He had a rich, soft voice to soothe the pain and comfort the anxious heart.

Včeraj sem zelo na vrat na nos šla na koncert Il Divo v Stožice. Za pripravo sem mela celih 15 minut časa, zato sem namesto izbiranja garderobe rajš v oči stlačila leče in frisu privoščila mal mejkapa. Ker od vratu dol te v gužvi itak noben ne vidi, ane. No, ni lih tko, zato sm bla vseen mal premal nobl za vip parter, kjer sva sedeli, ampak nekak me to sploh ni ganilo. So le Stožice pa Il Divo, ne pa Opera pa Placido Domingo, ane. Enivejs, tok tet v večernih oblekah že dolg nism vidla, pa tut tok punc v štiklih ne (ampak to je nabrž sam zato, ker ne hodm ven u 'fensi' klube). By the way, meja med porno štikli in lepimi štikli je zelo tanka in več kot očitno večini nepoznana. Kakšna škoda.
Uglavnem, čeprav sploh nisem fen (kar njihovega slišim, slišim na radiu, kar vem o njih, zvem od frendice, zapomnim si pa, da so štirje, iz različnih držav, pol se pa že neha), sem za dve uri pa še mal prav fino podlegla šovu, ki se mu reče Il Divo @ orchestra. No, sedma vrsta parterja je definitivno pomagala, ampak modeli znajo. Znajo  se premikat po odru, znajo vzpostavt stik s publiko, znajo govorit (in res dobr so se znebil naglaskov), znajo šarmirat, dobr zgledajo v oblekah in hvalabogu znajo res tut pet (da silnih ekspresivnih gest sploh ne omenjamo. Ampak roko na srce, to mora bit zraven. Pod mus). In tok točne koncerte je zmer užitek poslušat. In trikrat so zamenjal oprave. Thumbs up y'all!

In tako sem luštn sedela v sedmi vrsti, čez zvok se ni blo za pritožvat, razgled je bil itak veličasten, komadi so si sledil v zelo simpatičnem zaporedju, včasih so pa za intermezzo tut kej poklepetal.
No, ampak kaj sem mislila s tem, da sem podlegla šovu, ki se mu reče Il Divo @ orchestra? To, da ti pričarajo filing, da pojejo sam zate, in potem dve uri uživaš v slavi samega sebe. To, al se pa pač staram.
;)

I had a funny feeling as I saw the house disappear, as though I had written a poem and it was very good and I had lost it and would never remember it again.

Včer zjutri sem se zbudila s super dobrim filingom. Prou dbest sem se počutila in v celem telesu sem mela tist vajb, kot ga maš kadar se zbudiš po super dobri fešti (pa nimaš mačka) al pa po totalno presmejanem večeru, ko ti že samo spomin na večer prej tko luštn pogreje srce, da ti to polepša ves dan.
Ampak men se dan prej ni nč tazga zgodil, pa mi ni blo čist jasn od kje zdj ta filing, nakar se zavem, da sta se mi sanjali dve ful dobri 'epizodi' in da sem se mela u bistvu celo noč ful dobr. Ampak podobe pa kr niso hotle pred oči in nikakor se nisem mogla spomnit, kaj točno se mi je sanjalo. Gotovo še pol ure sem gubala čelo nad šalco zelenga čaja v silnem iskanju asociacije, ki bi za sabo potegnila plaz, pa bi se spomnila. Pa ni šlo. Pa ni šlo še cel dan. Pa tok me je firbec matru, ker sem vedla, da je blo ful dobr. Vedla.
Pa sm se na konc odločila, da bom že zvedla, kaj je to blo, ko bo po doooooolgem času na vrsto spet pršu kakšen deja vu.

It is always the little things that make you sore.

Tkole je. Js mam rada fotografijo. Že od zmeri.
V osmem razredu mi je fotr za rojstni dan kupil eno tako ornk Yashico, ki je še zmeri uberkul analogen(!) fotoaparat. In sm jo kr natrenirala in je z mano šla vsepovsod in sva se ful fajn mele. In pol je bil čas za digitalce in sm si kupila en jajc. In sm ga kr mal ignorirala. Itak so bli pol že kmal fotoaparati na telefonih, pa sploh ni blo več važn, da je ful jajc. Potem sem si v NYC kupila enga zelo kul Canona, s katerim sva se mela tut ful fajn. Pol sm si ubodla malo analogno Dianco, s ktero se mava pa sploh super. Itak mam pa zdj na telefonu skor boljši fotoaparat od vseh digitalcev pr bajt.
No, zadnč sm najdla arhiv fotk iz starih časov. To pomen dejanske fizične izvode :) torej iz časov Yashice pa zdj od Diance. Super fotke. Mislm, ne da se hvalm, ampak js spoznam dobro fotko.
In potem sem vrgla še pogled na digitalne arhive. Vse je povprečno do bedno. Moja Instagram galerija? Nč tazga. Mobilni uploadi na FBju? Nč tazga, z redkimi izjemami.
In zdj ta pekoča ugotovitev: jst sm ubistvu ful zanič fotograf. Opa - ne, pardon - jst sm ful zanič digitalni fotograf. Takoj, ko ne buljim skoz majhno okence, vse okol je pa temno, ne znam narest dobre fotke.

'Kinda sucks, no.