torek, 26. junij 2007

It's official. I'm hooked!

Obsedena z Dan D.
Prou res.
Sm bla pridna in sm šla kupt original cd.
Ker podpiram dobre slovenske glasbenike.
In jaaaaaaaa!
Orgazmično.
I like it.
I love it.
oz. če is sposodm mjčkn woodya allena: I lurve it.
Rolam non-stop.
Pa še bom.

Sej vem, spet sem ful uzad, pakajpol! Če se pa odločam na podlagi tega, kar vidm u živo.

ponedeljek, 25. junij 2007

O filmu...

Zadnje dni (due to major fights between friends) razmišljam o tem, kako smo ljudje res ene čudne žverce.

Vsak izmed nas živi v svoji realnosti - v svojem filmu, ki ga režiramo sami. Kakšen ta naš film je, je odvisno od naših izkušenj, znanja, prepričanj, temperamenta in splošnega pogleda na svet oz. od naše življenjske filozofije. Vsak od nas lastnemu filmu posveti veliko (nezavednega) časa in ga tako (tudi nezavedno) naredi za svojega. Ampak, zakaj nam je tako težko razumeti film nekoga drugega? Je to problem tega, da nismo zmožni empatije, postaviti se v položaj drugega? Če ja, zakaj pa to? Mogoče zato, ker bi tedaj morali prevprašati lastne scenaristične sposobnosti (ali pa zablode) in to bi postavilo pod vprašaj našo realnost, se pravi kvaliteto našega filma. Zamajali bi se temelji našega subjektivnega sveta, to pa nikoli ni dobro, saj te majanje naredi ranljivega in ogrozi obstoj tebe takega, kot se poznaš.
No, ampak s tem razumeti film nekoga drugega sem že malo prehitela samo sebe. Kaj pa... priznati obstoj filma nekoga drugega? Sama sem namreč v zadnjih dneh ravno v tem pogorela.
No, sicer sem dojela & priznala, da očitno obstaja tudi drug film, in da razlika med tema dvema filmoma defnitvno je, ampak da obstaja možnost, da je drug film bolj reprezentativen od mojega, to pa ne. Za kaj takega pa ni varjante. In čeprav premišljujem o tem že nekaj dni, sem ugotovila, da tudi pod razno ni šanse, da bi odstopila od mojega filma; in dojela, da je pravtako le majhna možnost, da od svojega filma ostopi nasprotna stran. Zakaj je tako? Morda zato, ker moj film je moja realnost, je to kar vem, ne samo to kar menim ali predvidevam.
Filma sta v svojih scenarijih preveč različna, ustvarila sta dve preveč nekompatibilni zgodbi in oba režiserja sta preveč zataknjena v lastnih realnostih. In ker dejansko gre za dve realnosti je najbrž kompromis, ki bi ga zahtevala stvaritev skupne zgodbe, kar malo utopičen.

Se torej nekje preseže meja, do katere smo pripravljeni prilagajati lastne zgodbe zgodbam drugih? Ali pa skupna zgodba, ki je nekoč tako cvetela, kar naenkrat ni več skupna, nekdo prevzame režiserski stolček in jo naredi za svojo; obenem pa to stori tudi drugi in ne more biti drugega konca, kot da se film strga?

Ali so preveč različni filmi torej zadosten razlog, da se odnosi med ljudmi končajo? Odvisno od režiserjev, predvidevam.

sobota, 23. junij 2007

It's alive!

Včeraj sem končno uspela videt Dan D u živo. Hallelujah! Men je blo super. Uredu ozvočenje, izvajal so super, clo tolk super, da skor ni motil, da modeli live nimajo spremljevalnih vokalov (kar je mal mem, glede na to, da majo dobre aranžmaje). Cherry on top je bla pred njimi Neisha, ki je tut prej še nisem slišala live. In hej, tud ona sploh ni bla švoh.

Poleg včerajšnjih glasbenih poslastic, sem danes končno dočakala še special edition albuma Call me irresponsible Michaela Bubleja. Super miks priredb in izvirnikov, žameten glasek, mjčkn svinga in softič jazza. Fino. Jutr se nadejam pa še Back to black by Amy Winehouse, sej vem - s tem sem že čist uzad, ampak kaj jst morm, če pa stvari doooooooolg trajajo. Bo pa zato tolk bl sladko zdj, k končn dobim in preposlušam vse od začetka do konca. Can't wait :)

Poleg teh finih muzičkih izdelkov se pa ukvarjam še z enim. S kratko mojstrovino Barringtona Phelounga - temo iz Inšpektorja Morsea , ki se jo ponavad da slišat ob odjavni špici (definitivno proporočam), ki mi je toooolk všeč, da se jo moram naučit igrat na moj preljubi čelo. Pa sem prebluzila cel net, če bi kje najdla note maybe, pa jih nism (razen sevede tistih, za katere bi mogla iz mojih precej praznih žepov kej odštet), pa zato človeku ne preostane druzga, kot da najde nekoga, ki bi mu napisu note (no, ta varjanta se zdi zdj mjčkn far fetched oz. impossible) al pa da se sam pomatra, pa pogrunta. Torej jo zdj sama poskušam dešifrirat. Gre mi bolj počas, ker melodija ni lih enostavna al kako bi se temu rekl, js pa tut še nisem (hehe, ego trip spet) glih virtuoz na čelu, ampak sem vseen mislla, da bo težje. Še dobr de mam vsaj mal prakse v tem početju.

Ja, sej res - v vsem tem precej čudnem razpoloženju minulih dni (due to major fights between friends) sem pozabila povedat, da sem se dejansko uspela jit naslajat nad čudovitim naborom descev v Ocean's thirteen. Še zmeri so vsi seksi kot se spodob. Čeprou je pa treba priznat, da so se vsi kar konkretno postaral (sploh Pitt, pa saj to je katastrofa, da si bo čas drznu povozit tut to lepoto in sexappeal :( , Clooney je pa itak že od zmeri relativno middle-aged
looking), razen Pacina, ki je kar naenkrat ves mladosten in frišno polikan - sj nism vedla a bi se jokala al smejala. Absurdno, hehe, šmrc, šmrc.
Drgač pa film fajn, še vedno dobri triki in domišljije očitno cele kupe. In kar me je skor najbolj razveselilo: še vedno izvrsten izbor muske, v stilu tega na kar smo se navadl v prejšnjih dveh delih. Pohvalno :)

P.S: Med vsem tem veseljem in celimi kupi zabavnih stvari
pa še vedno tečem izpitni maraton, zdej sem pri predpredzadnjem (!) izpitu. Nej bo že konc :(

petek, 22. junij 2007

Kako sem po suhem oplela.

Torej včeraj omenjena tišina se je tut včeraj končala oz. danes v zelo zgodnjih urah. Kako naj povzamem prekinitev tišine? Prou velik drugač kot tako, da sem oplela, niti ne morem. Sj nč ne rečem, nekej sem kriva tud sama, ampak tolk kolkr sm pa enga žolča fasala pa tut pod razno nism ušpičla. Nekega silnega efekta pravzaprav ni blo, je blo mal preveč v histeričnem tonu napisan, vse kar je efekta je to, da me je resno minil se kakorkol še ukvarjat. Js po naravi picajzl nism, ampak je pa absurdno brat o sodbah, ki tut pod razno niso primerne in so skor smešne če jih pogledaš v luči tistga pregovora, ki pravi, da je najprej treba pred svojim pragom pomest. Pa nakladanje o tem, kdo je bil komu prioriteta..., hm, debatable. Sej je skor škoda besed.

Zdj grem pit kavo, se mal skulirat, potem pa upam, kej v glavo zbasat.

četrtek, 21. junij 2007

Maraton, Santa Ambrosia, silent treatment,...

... dnevi od ponedeljka so pobegnil, kot da jih sploh ne bi blo. Bi rekla, da je to posledica izpitnega maratona, sredi katerega trenutno sem.

Poleg tega nebodigatreba maratona sem mogla pa včerej še poskrbet za družinske obveznosti. Oča so namreč praznovali 59ti rojstni dan in seveda je bila udeležba obvezna. Sej ne da se pritožujem, ampak se. Spet so mi dal preveč za pit (in to v obliki najhitreje v glavo butajoče varjante alkohola, sploh če je zunej 40 stopinj), namreč penino in to ne "navadno radgonsko srebrno penino" (za moje pojme je ena boljših) ampak sevede v jara gospoda stilu Santa Ambrosio. Sj nč ne rečm, dobra je fuuuul, močna pa tut. Še posebej je bla efektivna, ker sem mogla po na dušek spitem kozarcu 4 super vroče avtomobile prepeljat z enga parkerplaca na druzga. Fino, res. Potem sem rahlo opita (normalno, da sm pol spila še par kozarcev, če sm bla pa že ogreta) celo popoldne veselo poslušala noro zabavne pogovore parih šarmatnih gospodov poznih srednjih let. Fino, res. Ko sem končno nehala pit penino in se je alkoholni nivo malo umiril in ko sem končno uspela razložit, da bi pa jst zdj šla, ker sem zmatrana, mi je dejansko okol desetih zvečer uspel jit. Pa sem se (ker mi je ravno ostajalo časa) zapeljala še do prijatelja, super veščega mešanja kokteljov, v prijetno družbo, na enega . Še bolj fino, res.

V vsem tem veselem dogajanju, me je malo žulilo dejstvo tišine, katere sem trenutno deležna od najboljše prijateljice, pa ga ne razumem v polnem obsegu. Ampak se v svojem vedno bodi navdušena stilu nadejam, da mi tudi to čimprej postane jasno in lahko začnem popravljat nastalo škodo, ker zarad po možnosti nepotrebnih nesporazumov in ego tripov ne mislm nehat bit prjatlca. Ah no, this too shall pass oz. that which does not kill us makes us stronger.

Zvečer se nadejam super sprostitve v obliki ogleda super fejst descev v kinu (sevede, Ocean's thitreen, njami). Komi čakam.

No, zdj pa dost zajebancije, maraton se nadaljuje, torej grem ignorirat lastno zatečenost in opravilno nesposobnost (dddd, preveč alkota včerej) in probat v glavo zbasat čimveč znanja.

torek, 19. junij 2007

Najboljši način, da se znebiš skušnjave...

... je, da ji podležeš.

Pa sm ji tud jst podlegla. In ga mam. Blog.

Me je že dolgo dolgo mikalo, dokončno pa me je k temu početju spodbudil nekdaj glasbeni, zdaj pa v tujini uživajoči kolega ::world within::, ki mi je včeraj poslal link za njegov fotoblog (najdeš ga desno), kjer objavlja super fotke.
Pri meni prav veliko fotk ne bo (najbrž, sej zarečenga kruha se največ poje), bo pa zato mal več besed.

Blogger news

Photobucket"/> <a href="http://vrana-snopprotislovij.blogspot.com/"><img src="<a href="http://s1131.photobucket.com/albums/m558/vranavrana/?action=view&amp;current=badgefertik.jpg" target="_blank"><img src="http://i1131.photobucket.com/albums/m558/vranavrana/badgefertik.jpg" border="0" alt="Photobucket"></a>"/></a>

Pages - Menu