In ena old skul za zraven!
torek, 25. december 2012
petek, 30. november 2012
Tyler.
Včasih, ko se rahlo depresiven paseš po pinterestu, najdeš kaj zanimivega. Moje zanimivo odkritje je Tyler Knott Gregson, ki se opiše takole:
I'm Tyler Knott Gregson.
I am a Photographer.
Poet.
Artist.
Exploitable Genius.
Word Alchemist.
Thought Translator.
Boy With Faraway Eyes.
Buddhist.
Tole je njegova stran - kljik.
Tole pa njegova poezija. Se lahko kar malo izgubiš. Se mi pa zdi grozn fino, da obstajajo ljudje, ki se znajo izražat na tolk načinov. In to dejansko počnejo. Na netu.
I'm Tyler Knott Gregson.
I am a Photographer.
Poet.
Artist.
Exploitable Genius.
Word Alchemist.
Thought Translator.
Boy With Faraway Eyes.
Buddhist.
Tole je njegova stran - kljik.
Tole pa njegova poezija. Se lahko kar malo izgubiš. Se mi pa zdi grozn fino, da obstajajo ljudje, ki se znajo izražat na tolk načinov. In to dejansko počnejo. Na netu.
četrtek, 29. november 2012
She looked playful and eager, but not quite sure of herself, like a new kitten in a house where they don't care much about kittens.
Nori dnevi.
Taki dnevi, ko narediš tako množico stvari, da kakšno med njimi kar pozabiš in potem naslednji dan navdušeno ugotoviš, da je že narejena. Pa taki dnevi, ko ti telefon zvoni nonstop in si fouš gospe materi, ker ji je njen crknil. Pa taki dnevi (in to tako dolgo) da pozabiš, da Silence v Cankarjevem domu nastopajo s simfoničnim orkestrom in zato fališ še eno glasbeno poslastico. Pa taki dnevi, ko imaš že čisto dovolj martensk in čelade in zanalašč nase navlečeš kiklo in najbolj falene žabe zraven. Pa nakonc prou funky zgledaš.
Med takimi dnevi se mi tut rata odpeljat s petrola, ne da bi plačala poln tank bencina. In to ugotovit po približno dvajsetih minutah in kar nekaj kilometrih. Sem se globoko zaprepadena sama nad sabo ampak obenem z samoironičnim nasmehom do ušes vrnila na kraj zločina in se posipala s pepelom, pa so me gospa šef pomirili naj se ne sekiram, da se to kar pogosto dogaja.
No, so pa tut taki dnevi, ki pričakujejo dejansko delovanje in ustvarjanje in ponujajo nove izzive. In ni ga lepšga od pogleda na čudovit končni izdelek, ki je v celoti sad dela dveh parov ženskih rok, ki je lep in moderen, ki je ful v veselje ful pomembnemu človeku. In to so pol dobri nori dnevi, na koncu katerih si prav zadovoljno zmatran. In zadovoljen.
In so dnevi, ki se začnejo prezgodaj, ker te zbudi vibro telefona, ampak se sms začne z 'good morning sweety' pa je tut to kr uredu. In potem sem eno uro pa pol prej v službi in lahko ob pol enih že kvasim neumnosti po blogu in študiram kam bi šla na kavo. Ker glih sonce svet. Pa v kikli sem.
Taki dnevi, ko narediš tako množico stvari, da kakšno med njimi kar pozabiš in potem naslednji dan navdušeno ugotoviš, da je že narejena. Pa taki dnevi, ko ti telefon zvoni nonstop in si fouš gospe materi, ker ji je njen crknil. Pa taki dnevi (in to tako dolgo) da pozabiš, da Silence v Cankarjevem domu nastopajo s simfoničnim orkestrom in zato fališ še eno glasbeno poslastico. Pa taki dnevi, ko imaš že čisto dovolj martensk in čelade in zanalašč nase navlečeš kiklo in najbolj falene žabe zraven. Pa nakonc prou funky zgledaš.
Med takimi dnevi se mi tut rata odpeljat s petrola, ne da bi plačala poln tank bencina. In to ugotovit po približno dvajsetih minutah in kar nekaj kilometrih. Sem se globoko zaprepadena sama nad sabo ampak obenem z samoironičnim nasmehom do ušes vrnila na kraj zločina in se posipala s pepelom, pa so me gospa šef pomirili naj se ne sekiram, da se to kar pogosto dogaja.
No, so pa tut taki dnevi, ki pričakujejo dejansko delovanje in ustvarjanje in ponujajo nove izzive. In ni ga lepšga od pogleda na čudovit končni izdelek, ki je v celoti sad dela dveh parov ženskih rok, ki je lep in moderen, ki je ful v veselje ful pomembnemu človeku. In to so pol dobri nori dnevi, na koncu katerih si prav zadovoljno zmatran. In zadovoljen.
In so dnevi, ki se začnejo prezgodaj, ker te zbudi vibro telefona, ampak se sms začne z 'good morning sweety' pa je tut to kr uredu. In potem sem eno uro pa pol prej v službi in lahko ob pol enih že kvasim neumnosti po blogu in študiram kam bi šla na kavo. Ker glih sonce svet. Pa v kikli sem.
sreda, 21. november 2012
Tease me...
V pondelk sm mal špricala službo in šla na Dunaj. Na koncert. MUSE. Njihov koncert je zmer špica in tko je blo tudi tokrat. Glasbena poslastica kot se spodob. Energije tok, da kar poka. Tokrat še bolj, saj je zadnji album 2nd Law mal na novo pobarvan še z drum'n'bass-om (okej, zdj je d'n'b res že skor povsod, ampak tle je vsaj res dober), tako da je celo doživetje še bolj intenzivno in skor ne morš verjet, da se v živo da tko nastopat.
Enivejs, komad spodaj je pa star že par let in eden meni najljubših, ampak je v živo bolj redko izvajan. Tokrat so ga fantje uvrstil na playlisto in js sm bla tist moment en zlo happy camper.
Kako sem prežvela včerajšnji dan, rajš ne bi govorila, naj samo povem, da več kot očitno nisem več stara 18 let. 3 ure spanca na busu pa 3 v postelji niso več dovolj niti za minimalno opravilno sposobnost. Sm namreč cel dan mislila, da bom konc vzela in sem komi dočakala večer, da sem šla loh spat. Ob pol devetih :) Čist mehkužno :D
Tole je bil en fantastičen pondelk, popolnoma vreden torkove delne invalidnosti.
Enivejs, komad spodaj je pa star že par let in eden meni najljubših, ampak je v živo bolj redko izvajan. Tokrat so ga fantje uvrstil na playlisto in js sm bla tist moment en zlo happy camper.
Kako sem prežvela včerajšnji dan, rajš ne bi govorila, naj samo povem, da več kot očitno nisem več stara 18 let. 3 ure spanca na busu pa 3 v postelji niso več dovolj niti za minimalno opravilno sposobnost. Sm namreč cel dan mislila, da bom konc vzela in sem komi dočakala večer, da sem šla loh spat. Ob pol devetih :) Čist mehkužno :D
Tole je bil en fantastičen pondelk, popolnoma vreden torkove delne invalidnosti.
četrtek, 8. november 2012
I sat there for a while taking life seriously.
Štiri leta nazaj, skor do dneva natančno, sem v enem postu, kjer sem v meni značilnem stilu bentila čez desce, napisala sledeče: "No, js bi bla z lahkoto nekvazi junak, ampak nočm revce. Hočm nekvazi junaka, ampak ne tazga, k hoče revco. Zajeban, a ni?"
JE.
"Zakaj?" vprašaš?
Ker:
1. Najprej rabš kr neki časa, da se znebiš revce, ki vztrajno ostaja v tebi. Mogoče se je celo nikol čist ne losaš, ker bit popolnoma nerevca je scary shit. Morda tudi ne najbolj uporabno, ker še takmu tapravmu junaku včasih zapaše mal revce, ane. It is the way of the world afterall, kot smo že ugotovili.
2. Srečaš ene par potencialnih junakov in spotoma pogruntaš, da se desci lahko zelo učinkovito izdajajo za nekvazi junake, čeprav to niti približno niso.
V štirih letih sem tako (ponovno) ugotovila, da je pravih junakov (sj vemo, unih k nočjo revc) groooozn mal, vmes se je celo že pojavil sum, da jih mogoče skor sploh ni. Sem pa tut študirala o tem, a sploh res hočem ta pravga junaka al kvajzdj, ker šit, namreč če ja, pol se mi slabo piše.
3. Ti lajf prijazno na pot postavi junaka kot se zagre. Takoj veš, da je taprav, ampak se kr mal upiraš tej misli, ker si konc koncev vseen mal revce, pa ti je kr mal znanstvena fantastika, da bi bla tut ti takmu junaku zanimiva, ampak potem to klinčevo revco poteptaš do konca, ker come on! tko dobrih bab, kot smo me, res ne delajo več. In tko potem počas spoznavaš tega junaka in ugotavljaš, da dejansko ta vrsta še ni izumrla in si hepi, ker končno en dec, ki nekak šteka tvoj pogled na svet in vse v njem in ga ta spoznanja veselijo, ne pa ogrožajo. Eureka, aleluja pa vse te stvari. Kje je jeba? 600km stran. There you go.
In tko, predpostavimo, da sem zdj 4 leta pametnejša. A je kj čudnga, če po tolikih čereh in nevihtah in razburkanem morju mal dvomim, da mi je lajf tok naklonjen, da mi bo pa tole pa le ratal? Js mislm, da ni nč čudnga to. Kljub temu bom pa revci dokončno odrezala glavo, ji odcedila kri in jo zažgala, tko da smotka ne bo nkol več ožvela.
Lajf brez nje je namreč neskončno boljši. Ker sej vemo tisto: če stvari skos počneš na isti način, ne morš pričakvat drugačnih rezultatov. Še dobr, da ljudje nismo obsojeni na stagnacijo, ampak se lahko razvijamo dokler hočmo.
Juhej!
JE.
"Zakaj?" vprašaš?
Ker:
1. Najprej rabš kr neki časa, da se znebiš revce, ki vztrajno ostaja v tebi. Mogoče se je celo nikol čist ne losaš, ker bit popolnoma nerevca je scary shit. Morda tudi ne najbolj uporabno, ker še takmu tapravmu junaku včasih zapaše mal revce, ane. It is the way of the world afterall, kot smo že ugotovili.
2. Srečaš ene par potencialnih junakov in spotoma pogruntaš, da se desci lahko zelo učinkovito izdajajo za nekvazi junake, čeprav to niti približno niso.
V štirih letih sem tako (ponovno) ugotovila, da je pravih junakov (sj vemo, unih k nočjo revc) groooozn mal, vmes se je celo že pojavil sum, da jih mogoče skor sploh ni. Sem pa tut študirala o tem, a sploh res hočem ta pravga junaka al kvajzdj, ker šit, namreč če ja, pol se mi slabo piše.
3. Ti lajf prijazno na pot postavi junaka kot se zagre. Takoj veš, da je taprav, ampak se kr mal upiraš tej misli, ker si konc koncev vseen mal revce, pa ti je kr mal znanstvena fantastika, da bi bla tut ti takmu junaku zanimiva, ampak potem to klinčevo revco poteptaš do konca, ker come on! tko dobrih bab, kot smo me, res ne delajo več. In tko potem počas spoznavaš tega junaka in ugotavljaš, da dejansko ta vrsta še ni izumrla in si hepi, ker končno en dec, ki nekak šteka tvoj pogled na svet in vse v njem in ga ta spoznanja veselijo, ne pa ogrožajo. Eureka, aleluja pa vse te stvari. Kje je jeba? 600km stran. There you go.
In tko, predpostavimo, da sem zdj 4 leta pametnejša. A je kj čudnga, če po tolikih čereh in nevihtah in razburkanem morju mal dvomim, da mi je lajf tok naklonjen, da mi bo pa tole pa le ratal? Js mislm, da ni nč čudnga to. Kljub temu bom pa revci dokončno odrezala glavo, ji odcedila kri in jo zažgala, tko da smotka ne bo nkol več ožvela.
Lajf brez nje je namreč neskončno boljši. Ker sej vemo tisto: če stvari skos počneš na isti način, ne morš pričakvat drugačnih rezultatov. Še dobr, da ljudje nismo obsojeni na stagnacijo, ampak se lahko razvijamo dokler hočmo.
Juhej!
ponedeljek, 29. oktober 2012
A tall man dressed in the sort of over-elaborate cowboy outfit you would only see on the stage or in a technicolor musical film.
Ful mi grejo na živce ljudje, ki stojijo na tekočih stopnicah. Še bolj pa tisti, ki praznih rok stojijo na tekočih trakovih. Če nimaš pred sabo polnega vozička, ki ti onemogoča premikanje, potem hodi! Tekoči trak ni zato, da ti ni treba hodt, ampak zato, da nekam hitrej prideš. In če si tok len, da se ti ne da tut tistga minimuma prehodt, potem se ne čudi, če si debel kot mišelinko.
In kako se ljudje uspejo tok naparfumirat, da po njih diši hodnik, dvigalo in še mal garaže? In kako, da jim ne odpade lasten nos? Mislm, kje sploh delajo tko močne parfume? Ali še boljše vprašanje: kakšno porabo parfuma ma tak človk? Letni strošek mora bit bolan.
Pa OMG, še zmer obstajajo relativno mladi ljudje, ki se jim zdijo oranžne NES hlače s karirastimi koleni primerne za nošnjo v javnosti.
Tko. I rest my case.
In kako se ljudje uspejo tok naparfumirat, da po njih diši hodnik, dvigalo in še mal garaže? In kako, da jim ne odpade lasten nos? Mislm, kje sploh delajo tko močne parfume? Ali še boljše vprašanje: kakšno porabo parfuma ma tak človk? Letni strošek mora bit bolan.
Pa OMG, še zmer obstajajo relativno mladi ljudje, ki se jim zdijo oranžne NES hlače s karirastimi koleni primerne za nošnjo v javnosti.
Tko. I rest my case.
petek, 12. oktober 2012
Anyway, you can't tell a doper well under control from a vegetarian book-keeper.
Ni mi všeč, kako te življenje včasih tako zapelje, da ne moreš pogledat izven plašnic, ki ti jih je nadelo. In rataš mal idiota in se smilš sam seb. In zarad množice jajc pustiš na cedilu pomembne ljudi. Najbl bedn je pa to, da slej ko prej spoznaš, da si kljub vsemu sam kriv. Ampak si naliješ enga ta kratkega, ker zagledaš svobodo tega dejstva.
Bedn, ampak dobr. Lajf.
torek, 2. oktober 2012
Nekaterim konzervam rok očitno nikol ne poteče. Vol.2.
Tko no, na pol sm mislila, da bom mogoče reality 'Gostilna išče šefa' mal pogledala, ker se mi je zdela zanimiva ideja, pa za biznis gre, pa se mi je zdel, da bi blo mrbit spremnih bedastoč mal manj.
No, ampak očitno ne bom gledala, ker je med komentatorji spet Angelca, nje pa ne prenesem. Ne morem je gledat, ne morem je poslušat. Mot me njen način, mot me vsebina, mot me cel paket, ki je Angelca. Nč novga. In mal škoda, ker komentira tudi Savina, ki bi jo z veseljem poslušala, ampak... Angelca.
Dejstvo, da Angelco naštimajo za komentatorko v skoraj vsak reality šov, pa me skrbi. Ker komentatorjev ne izbirajo po ključu, kdo jim bo največ gledalcev odgnal, gre kvečjemu sklepati, da jo ljudje grozno radi gledajo. In to je zaskrbljujoče, a ni?
No, ampak očitno ne bom gledala, ker je med komentatorji spet Angelca, nje pa ne prenesem. Ne morem je gledat, ne morem je poslušat. Mot me njen način, mot me vsebina, mot me cel paket, ki je Angelca. Nč novga. In mal škoda, ker komentira tudi Savina, ki bi jo z veseljem poslušala, ampak... Angelca.
Dejstvo, da Angelco naštimajo za komentatorko v skoraj vsak reality šov, pa me skrbi. Ker komentatorjev ne izbirajo po ključu, kdo jim bo največ gledalcev odgnal, gre kvečjemu sklepati, da jo ljudje grozno radi gledajo. In to je zaskrbljujoče, a ni?
četrtek, 27. september 2012
1953.
“There’s a peculiar thing about money”, he went on. “In large
quantities it tends to have a life of its own, even a conscience of its
own. The power of money becomes very difficult to control. Man has
always been a venal animal. The growth of populations, the huge costs of
wars, the incessant pressure of confiscatory taxation - all these things
make him more and more venal. The average man is tired and scared, and a
tired and scared man can’t afford ideals. He has to buy food for his
family. In our time we have seen a shocking decline in both public and
private morals. You can’t expect quality from people whose lives are
subjected to a lack of quality. You can't have quality with mass production. You don't want it because it lasts too long. So you substitute styling, which is a commercial swindle intended to produce artificial obsolescence. Mass production couldn't sell its goods next year unless it made what it sold this year look unfashionable a year from now. We have the whitest kitchens and the most shining bathrooms in the world. But in the lovely white kitchen the average American housewife can't produce a meal fit to eat, and the lovely shining bathroom is mostly a receptacle for deodorants, laxatives, sleeping pills, and the products of that confidence racket called the cosmetic industry. We make the fines packages in the world, Mr marlowe. The stuff inside is mostly junk.”
Raymond Chandler, The Long Goodbye, 1953 (!)
Raymond Chandler, The Long Goodbye, 1953 (!)
ponedeljek, 24. september 2012
Wear no jewelry but your tears.
V petek sem v Kinu Šiška poslušala Silence.
Tega koncerta sem se že od poletja veselila. A ni fajn, ko ta pričakovani večer končno pride in potem je še boljš, kot si vedu, da bo? No, tko je blo.
Nov album zaigran od začetka do konca, in če se ne motim, celo po istem zaporedju, kot je na cdju. Po en komad z vsazga od starih albumov, 'Fever' v novi interpretaciji, trije bisi.
Blo je doživetje, melanholija, popotovanje.
Tega koncerta sem se že od poletja veselila. A ni fajn, ko ta pričakovani večer končno pride in potem je še boljš, kot si vedu, da bo? No, tko je blo.
Nov album zaigran od začetka do konca, in če se ne motim, celo po istem zaporedju, kot je na cdju. Po en komad z vsazga od starih albumov, 'Fever' v novi interpretaciji, trije bisi.
Blo je doživetje, melanholija, popotovanje.
ponedeljek, 17. september 2012
He had a rich, soft voice to soothe the pain and comfort the anxious heart.
Včeraj sem zelo na vrat na nos šla na koncert Il Divo v Stožice. Za pripravo sem mela celih 15 minut časa, zato sem namesto izbiranja garderobe rajš v oči stlačila leče in frisu privoščila mal mejkapa. Ker od vratu dol te v gužvi itak noben ne vidi, ane. No, ni lih tko, zato sm bla vseen mal premal nobl za vip parter, kjer sva sedeli, ampak nekak me to sploh ni ganilo. So le Stožice pa Il Divo, ne pa Opera pa Placido Domingo, ane. Enivejs, tok tet v večernih oblekah že dolg nism vidla, pa tut tok punc v štiklih ne (ampak to je nabrž sam zato, ker ne hodm ven u 'fensi' klube). By the way, meja med porno štikli in lepimi štikli je zelo tanka in več kot očitno večini nepoznana. Kakšna škoda.
Uglavnem, čeprav sploh nisem fen (kar njihovega slišim, slišim na radiu, kar vem o njih, zvem od frendice, zapomnim si pa, da so štirje, iz različnih držav, pol se pa že neha), sem za dve uri pa še mal prav fino podlegla šovu, ki se mu reče Il Divo @ orchestra. No, sedma vrsta parterja je definitivno pomagala, ampak modeli znajo. Znajo se premikat po odru, znajo vzpostavt stik s publiko, znajo govorit (in res dobr so se znebil naglaskov), znajo šarmirat, dobr zgledajo v oblekah in hvalabogu znajo res tut pet (da silnih ekspresivnih gest sploh ne omenjamo. Ampak roko na srce, to mora bit zraven. Pod mus). In tok točne koncerte je zmer užitek poslušat. In trikrat so zamenjal oprave. Thumbs up y'all!
In tako sem luštn sedela v sedmi vrsti, čez zvok se ni blo za pritožvat, razgled je bil itak veličasten, komadi so si sledil v zelo simpatičnem zaporedju, včasih so pa za intermezzo tut kej poklepetal.
No, ampak kaj sem mislila s tem, da sem podlegla šovu, ki se mu reče Il Divo @ orchestra? To, da ti pričarajo filing, da pojejo sam zate, in potem dve uri uživaš v slavi samega sebe. To, al se pa pač staram.
;)
Uglavnem, čeprav sploh nisem fen (kar njihovega slišim, slišim na radiu, kar vem o njih, zvem od frendice, zapomnim si pa, da so štirje, iz različnih držav, pol se pa že neha), sem za dve uri pa še mal prav fino podlegla šovu, ki se mu reče Il Divo @ orchestra. No, sedma vrsta parterja je definitivno pomagala, ampak modeli znajo. Znajo se premikat po odru, znajo vzpostavt stik s publiko, znajo govorit (in res dobr so se znebil naglaskov), znajo šarmirat, dobr zgledajo v oblekah in hvalabogu znajo res tut pet (da silnih ekspresivnih gest sploh ne omenjamo. Ampak roko na srce, to mora bit zraven. Pod mus). In tok točne koncerte je zmer užitek poslušat. In trikrat so zamenjal oprave. Thumbs up y'all!
In tako sem luštn sedela v sedmi vrsti, čez zvok se ni blo za pritožvat, razgled je bil itak veličasten, komadi so si sledil v zelo simpatičnem zaporedju, včasih so pa za intermezzo tut kej poklepetal.
No, ampak kaj sem mislila s tem, da sem podlegla šovu, ki se mu reče Il Divo @ orchestra? To, da ti pričarajo filing, da pojejo sam zate, in potem dve uri uživaš v slavi samega sebe. To, al se pa pač staram.
;)
četrtek, 13. september 2012
I had a funny feeling as I saw the house disappear, as though I had written a poem and it was very good and I had lost it and would never remember it again.
Včer zjutri sem se zbudila s super dobrim filingom. Prou dbest sem se počutila in v celem telesu sem mela tist vajb, kot ga maš kadar se zbudiš po super dobri fešti (pa nimaš mačka) al pa po totalno presmejanem večeru, ko ti že samo spomin na večer prej tko luštn pogreje srce, da ti to polepša ves dan.
Ampak men se dan prej ni nč tazga zgodil, pa mi ni blo čist jasn od kje zdj ta filing, nakar se zavem, da sta se mi sanjali dve ful dobri 'epizodi' in da sem se mela u bistvu celo noč ful dobr. Ampak podobe pa kr niso hotle pred oči in nikakor se nisem mogla spomnit, kaj točno se mi je sanjalo. Gotovo še pol ure sem gubala čelo nad šalco zelenga čaja v silnem iskanju asociacije, ki bi za sabo potegnila plaz, pa bi se spomnila. Pa ni šlo. Pa ni šlo še cel dan. Pa tok me je firbec matru, ker sem vedla, da je blo ful dobr. Vedla.
Pa sm se na konc odločila, da bom že zvedla, kaj je to blo, ko bo po doooooolgem času na vrsto spet pršu kakšen deja vu.
Ampak men se dan prej ni nč tazga zgodil, pa mi ni blo čist jasn od kje zdj ta filing, nakar se zavem, da sta se mi sanjali dve ful dobri 'epizodi' in da sem se mela u bistvu celo noč ful dobr. Ampak podobe pa kr niso hotle pred oči in nikakor se nisem mogla spomnit, kaj točno se mi je sanjalo. Gotovo še pol ure sem gubala čelo nad šalco zelenga čaja v silnem iskanju asociacije, ki bi za sabo potegnila plaz, pa bi se spomnila. Pa ni šlo. Pa ni šlo še cel dan. Pa tok me je firbec matru, ker sem vedla, da je blo ful dobr. Vedla.
Pa sm se na konc odločila, da bom že zvedla, kaj je to blo, ko bo po doooooolgem času na vrsto spet pršu kakšen deja vu.
sreda, 5. september 2012
It is always the little things that make you sore.
Tkole je. Js mam rada fotografijo. Že od zmeri.
V osmem razredu mi je fotr za rojstni dan kupil eno tako ornk Yashico, ki je še zmeri uberkul analogen(!) fotoaparat. In sm jo kr natrenirala in je z mano šla vsepovsod in sva se ful fajn mele. In pol je bil čas za digitalce in sm si kupila en jajc. In sm ga kr mal ignorirala. Itak so bli pol že kmal fotoaparati na telefonih, pa sploh ni blo več važn, da je ful jajc. Potem sem si v NYC kupila enga zelo kul Canona, s katerim sva se mela tut ful fajn. Pol sm si ubodla malo analogno Dianco, s ktero se mava pa sploh super. Itak mam pa zdj na telefonu skor boljši fotoaparat od vseh digitalcev pr bajt.
No, zadnč sm najdla arhiv fotk iz starih časov. To pomen dejanske fizične izvode :) torej iz časov Yashice pa zdj od Diance. Super fotke. Mislm, ne da se hvalm, ampak js spoznam dobro fotko.
In potem sem vrgla še pogled na digitalne arhive. Vse je povprečno do bedno. Moja Instagram galerija? Nč tazga. Mobilni uploadi na FBju? Nč tazga, z redkimi izjemami.
In zdj ta pekoča ugotovitev: jst sm ubistvu ful zanič fotograf. Opa - ne, pardon - jst sm ful zanič digitalni fotograf. Takoj, ko ne buljim skoz majhno okence, vse okol je pa temno, ne znam narest dobre fotke.
'Kinda sucks, no.
V osmem razredu mi je fotr za rojstni dan kupil eno tako ornk Yashico, ki je še zmeri uberkul analogen(!) fotoaparat. In sm jo kr natrenirala in je z mano šla vsepovsod in sva se ful fajn mele. In pol je bil čas za digitalce in sm si kupila en jajc. In sm ga kr mal ignorirala. Itak so bli pol že kmal fotoaparati na telefonih, pa sploh ni blo več važn, da je ful jajc. Potem sem si v NYC kupila enga zelo kul Canona, s katerim sva se mela tut ful fajn. Pol sm si ubodla malo analogno Dianco, s ktero se mava pa sploh super. Itak mam pa zdj na telefonu skor boljši fotoaparat od vseh digitalcev pr bajt.
No, zadnč sm najdla arhiv fotk iz starih časov. To pomen dejanske fizične izvode :) torej iz časov Yashice pa zdj od Diance. Super fotke. Mislm, ne da se hvalm, ampak js spoznam dobro fotko.
In potem sem vrgla še pogled na digitalne arhive. Vse je povprečno do bedno. Moja Instagram galerija? Nč tazga. Mobilni uploadi na FBju? Nč tazga, z redkimi izjemami.
In zdj ta pekoča ugotovitev: jst sm ubistvu ful zanič fotograf. Opa - ne, pardon - jst sm ful zanič digitalni fotograf. Takoj, ko ne buljim skoz majhno okence, vse okol je pa temno, ne znam narest dobre fotke.
'Kinda sucks, no.
ponedeljek, 20. avgust 2012
petek, 17. avgust 2012
Her smile was as faint as a fat lady at a fireman's ball.
A veš tist filing, k je petek, ura je pol enih pa se ti zdi, da bi mogla bit že vsaj pol petih. K se ti totalno več nč ne da in zmoreš samo še prtisnt print za tistih šest papirjev, k jih morš pospravt u kuverte in napopat znamke. K maš mizo u razsulu, možgani pa ne sodelujejo več. K se ti pred očmi riše earl grey pa sladoled pa breskve pa lubenica. K se ti zazdi, da pa sploh nimaš več kej tok grozn nujnga za nardit. Ko se vprašaš kok stopinj ima bazen na vrtu in ko veš kok stopinj ima per v hladilniku. Tist filing, ko te prešine - ej a smo zihr, da je petek... Ker se ti zdi, da že en teden neki čakaš, ne pa sam dva dni.
No, to.
No, to.
torek, 31. julij 2012
The streets were dark with something more than night.
En dober teden. Štiri prebrane knjige. Ouujes. Uživala sto na uro.
Prežvečla Game of Thrones pt.1, se fino pozabavala ob trilerju z Jackom Reacherjem in predvsem ob Fifty Shades of Grey ter Fifty Shades Darker. Ostaja mi še zadnji del trilogije in zdj vem, zakaj so ameriške zdolgočasene gospodinje čist dol padle ob teh knjigah. Ker so porno. No, erotika. Mal BSDMja, ampak večinoma vanilla. Prepleteno z razvijajočo se ljubezensko zgodbo med dvema nemogoče različnima osebama. Ona je lihkar diplomirala (khm, khm), on je mlad poslovni 'over-achiever', ki v zasebnosti svojega doma prakticira marsikaj in je, citiram "fifty shades of fucked-up". Če bi bil tole film, bi ga mogu obvezno igrat Alexander Skarsgaard.
Seveda so zdej logične tut mešane kritike. Konzerve so takoj spljuvale jezik in zanič pisanje (ki sicer res ni nevemkaj, ampak dovolj okej), da sadizma in prevlade sploh ne omenjamo. Obične mame pa knjige hvaljo na vsa usta. In to je to. Luštna fantazija za tiste, ki si ne upajo, pa za tiste, ki ne znajo, pa za tiste, ki nimajo s kom. Vse lepo zapakirano v knjigo. Kva češ boljšga? Men se ne zdi nč tok pretirano šokantno, po moje bi mogu vsak zdrav, dozorel človk tole prebrat povsem brez problemov. Mogoče tut koristno za podtaknt descom, ki so že mal zgubil navdih. Heheh.
Jah, nek literarni vrhunec res ni, je pa v bistvu perfektno dopustniško branje, še posebej če take 'literature' nisi navajen in si sproščen sam s sabo. Mogoče še najbl super, če si na dopustu s partnerjem. 'Cause it will get you hot and bothered. Ne priporočam pa za osamljene večere.
No, ali pač ;)
Ko preberem še tretjo pa se mogoče pojavi material tut za kakšno teorijo.
Prežvečla Game of Thrones pt.1, se fino pozabavala ob trilerju z Jackom Reacherjem in predvsem ob Fifty Shades of Grey ter Fifty Shades Darker. Ostaja mi še zadnji del trilogije in zdj vem, zakaj so ameriške zdolgočasene gospodinje čist dol padle ob teh knjigah. Ker so porno. No, erotika. Mal BSDMja, ampak večinoma vanilla. Prepleteno z razvijajočo se ljubezensko zgodbo med dvema nemogoče različnima osebama. Ona je lihkar diplomirala (khm, khm), on je mlad poslovni 'over-achiever', ki v zasebnosti svojega doma prakticira marsikaj in je, citiram "fifty shades of fucked-up". Če bi bil tole film, bi ga mogu obvezno igrat Alexander Skarsgaard.
Seveda so zdej logične tut mešane kritike. Konzerve so takoj spljuvale jezik in zanič pisanje (ki sicer res ni nevemkaj, ampak dovolj okej), da sadizma in prevlade sploh ne omenjamo. Obične mame pa knjige hvaljo na vsa usta. In to je to. Luštna fantazija za tiste, ki si ne upajo, pa za tiste, ki ne znajo, pa za tiste, ki nimajo s kom. Vse lepo zapakirano v knjigo. Kva češ boljšga? Men se ne zdi nč tok pretirano šokantno, po moje bi mogu vsak zdrav, dozorel človk tole prebrat povsem brez problemov. Mogoče tut koristno za podtaknt descom, ki so že mal zgubil navdih. Heheh.
Jah, nek literarni vrhunec res ni, je pa v bistvu perfektno dopustniško branje, še posebej če take 'literature' nisi navajen in si sproščen sam s sabo. Mogoče še najbl super, če si na dopustu s partnerjem. 'Cause it will get you hot and bothered. Ne priporočam pa za osamljene večere.
No, ali pač ;)
Ko preberem še tretjo pa se mogoče pojavi material tut za kakšno teorijo.
petek, 20. julij 2012
Some words are just magic.
Še zmer prav na počas berem Game of Thrones in zna se zgodit, da jo bom opustila. Mislim, da se mi je prvič zgodilo, da mi je nadaljevanka bolj všeč kot knjiga. Tko počasno se mi zdi napisana, pa tudi jezik ne ponuja toliko užitka, kot sem ga pričakovala. No, je pa možno tudi, da sem samo lena. Take sorte domišljijsko fantastične zgodbe težko berem. Najbrž zato tudi nikoli nisem prebrala Harryja Potterja. Ampak po drugi strani sem pa 'pojedla' vse knjige iz Discworld serije Terryja Pratchetta, kar se jih je dalo dobit. Kdo bi vedel. Mogoče je on lih prou utrgan :)
Kljub temu bom Game of Thrones vzela na dopust, mogoče bom v obilici časa za branje malo bolj 'padla vanjo'. Če se to ne zgodi, bom mela s sabo plan b - Fifty shades of Grey, okoli katere je cel halo, pa me že res firbec matra v čem je fora. Kritike so precej mešane, eni pljuvajo, drugi hvalijo, tko da najboljš da sama preverim. Najbrž bo dovolj časa za obe. Jupi!
Je kdo že opazil čarobno besedo? Dopust! Jutri! O. Moj. Bog.
Kljub temu bom Game of Thrones vzela na dopust, mogoče bom v obilici časa za branje malo bolj 'padla vanjo'. Če se to ne zgodi, bom mela s sabo plan b - Fifty shades of Grey, okoli katere je cel halo, pa me že res firbec matra v čem je fora. Kritike so precej mešane, eni pljuvajo, drugi hvalijo, tko da najboljš da sama preverim. Najbrž bo dovolj časa za obe. Jupi!
Je kdo že opazil čarobno besedo? Dopust! Jutri! O. Moj. Bog.
sreda, 18. julij 2012
When in doubt have a man come through the door with a gun in his hand.
Oda življenju.
Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna …
Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca …
Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom …
Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem …
Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve …
Pablo Neruda
Tole pesmico sem dve leti nazaj že gostila na blogu, ampak pametnih besed ni nikol preveč. Pa še tak dober opomin je, ko ti nč ni jasn in začenjaš zvenet kot pokvarjena plošča :)
Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna …
Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca …
Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom …
Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem …
Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve …
Pablo Neruda
Tole pesmico sem dve leti nazaj že gostila na blogu, ampak pametnih besed ni nikol preveč. Pa še tak dober opomin je, ko ti nč ni jasn in začenjaš zvenet kot pokvarjena plošča :)
ponedeljek, 9. julij 2012
‘Please don't get up,’ she said in a voice like the stuff they use to line summer clouds with.
Dnevi od četrtka dalje so se tako misteriozno zapletli, kot se znajo samo takrat, ko je tega res najmanj treba. So šli po zlu vsi moji plani za frej vikend in to tko hitro, da skoraj nisem opazila. Ker sem se šele v petek zvečer, ko sem se usedla na teraso in ugledala perfektno zmanikirane nohte čist zares spet spomnila, da je bil plan čist drugačen. Morala bi sedet na eni čist drugi terasi. Bit v čist drugi družbi. Pit frizzante al pa spumante al pa aperolspritz. Pikat rahlo razkuhane hladne paradajzove njoke na rukoli. Mislit na nič.
In to sem potem res počela v nedeljo zvečer. V širjavah moje domišljije. Bravo js.
Matr.
In to sem potem res počela v nedeljo zvečer. V širjavah moje domišljije. Bravo js.
Matr.
torek, 3. julij 2012
The French have a phrase for it. The bastards have a phrase for everything and they are always right.
Trenutno sem mal, kaj pa vem, smotana. Preveč dela in premal zabave. Premal časa in prostora za razmišljat. Za čutit samga sebe.
Predvsem pa premal kreativnega outputa. Kdo bi si mislil, da to človeku loh tok manjka. Ampak mi. In potem mi kej druzga manjka še bolj.
In js bi pa zdj pa že res km šla, ker to pa že res ni več za nkamr. Moja popotniška dimenzija ni srečna.
In komi čakam ta vikend. Ker bom čist nekje drugje. Če ne zares, pa v glavi. Ker ta vikend bom pa frej. Pa pika.
ponedeljek, 11. junij 2012
I stared. She caught me staring. She lifted her glance half an inch and I wasn't there any more. But wherever I was I was holding my breath.
Raymond Chandler vse ve.
Pa medo Pu tut.
Pa medo Pu tut.
 |
| Yes, how lucky am I? |
četrtek, 7. junij 2012
Brez avta mi živeti ni.
Dons sm lih prou sitna, da sem iz unga mejhnga predala pred sovoznikovim sedežem pospravla moj arhiv računov za bencin, ki se je tam bogatil že od novembra 2010, ko sem se nazadnje bencinsko statistično udejstvovala.
Dons sem torej spet zagrizeno napadla novo množico podatkov in ugotovila, da se sistem arhiviranja, ki se mu reče 'vedno vzemi račun in ga zabaš u predal' čudovito obnese, saj sem po datumih sodeč v letu in pol izgubila najbrž samo dva. Pretty good is what I say. Tko da, bi rekla, da so podatki kr zanesljivi. In oumajgad!
Od novembra 2010 do novembra 2011 sem prevozila 21876 kilometrov, porabila 1352 litrov bencina in za to zmetala 1751€. Če stvar mal obrnem, povprečna poraba je še vedno mal nad 6, točno 6.18l/100km. Še zmer kr okej, glede na mojo težko nogco, ane. V tem letu sem prevozila celih 6000km več kot v letu prej, od tega vem, da sem 1200km pridelala z roadtripom v Nurnberg in naslednjih 1200 z roadtripom do Senigallie. Kako sem pridelala še dodatnih cca 3600km pa nimam pojma :)
In zdj čist mal še manjka, pa bom ob letošnjem polletju ugotovila, da bi se mi, glede na rast cene bencina in na rast mojih prevoženih kilometrov, investicija v plinsko nadgradnjo ob nakupu avtomobila najbrž že povrnila. Oh ja, there's no time like the present.
Dons sem torej spet zagrizeno napadla novo množico podatkov in ugotovila, da se sistem arhiviranja, ki se mu reče 'vedno vzemi račun in ga zabaš u predal' čudovito obnese, saj sem po datumih sodeč v letu in pol izgubila najbrž samo dva. Pretty good is what I say. Tko da, bi rekla, da so podatki kr zanesljivi. In oumajgad!
Od novembra 2010 do novembra 2011 sem prevozila 21876 kilometrov, porabila 1352 litrov bencina in za to zmetala 1751€. Če stvar mal obrnem, povprečna poraba je še vedno mal nad 6, točno 6.18l/100km. Še zmer kr okej, glede na mojo težko nogco, ane. V tem letu sem prevozila celih 6000km več kot v letu prej, od tega vem, da sem 1200km pridelala z roadtripom v Nurnberg in naslednjih 1200 z roadtripom do Senigallie. Kako sem pridelala še dodatnih cca 3600km pa nimam pojma :)
In zdj čist mal še manjka, pa bom ob letošnjem polletju ugotovila, da bi se mi, glede na rast cene bencina in na rast mojih prevoženih kilometrov, investicija v plinsko nadgradnjo ob nakupu avtomobila najbrž že povrnila. Oh ja, there's no time like the present.
četrtek, 31. maj 2012
ponedeljek, 14. maj 2012
Vse. Na. Kupu.
Nism v komi, niti mrtva. Sm čist živa in zdrava, sam mal out.
April je postregel z množico težav, največjo med njimi sem prebrodila v službi. Predolgi delovni dnevi, grozno zgodnja jutra in od skrbi neprespane noči so me kr mal zdelale. Zdj je mimo in vse je spet na ustaljenih tirnicah.
On a lighter note so bli na srečo konc aprila tudi praznični dnevi, ki so poskrbeli za vsaj malo sprostitve, par dni na morju, na hitro ožgano kožo, dobro hrano, nekaj perčkov, veter v laseh. Za nekaj osvežitev zaprašenih spominov in za nekaj novih. Za fantazijo na perfektno oblačen dan in skrito obljubo.
On a much much lighter note je april, še pred njim pa marec, prinesel kar nekaj dobre glasbe. Že marca je namreč izšel debitantski album skupine world::within, ki je prekleto dober. Za preverbo klik semle.
Svojo rit sem uspela prvlečt do kar nekaj koncertov, najbolj svež med njimi je sobotna Zaz. Super najbl dbest.
On a in-between note bo maj spet zahteval nekaj ploskanja frišnim frockom in sveže poročenim ljudem. Fajn. Pa sj sm vesela zanje. Sam ne čist vsak dan :)
On an annoying note sm v soboto srečala debila leta. Kar pa je na en način dbest, če predpostavljamo, da je bil to res debil leta in se do 31ga decembra ne bo najdu še večji.
On an ancient note sem pa zdj res ugotovila, da sem se mal postarala. Za začetek sem porajtala, da mam ob straneh konkretno posivele lase. Ampak res konkretno. Ne sm pa ke kakšen sivček, ampak masovno srečanje sivčkov. To je itak vseen, ker se barvam. Bl sitno je to, da se mi počas delajo gube. Wtf? Ampak še to bi blo okej, kr nej se delajo gube, ampak zakaj obenem ne zginevajo mozolji? Kr neki, ne morš zgledat 30 pa 16 naenkrat.
Also na novo odkrivam koncept glavnika. Po praktično celem lajfu res kratkih las mam zdj mal manj kratke lase, ki pa zdj že zahtevajo, da se kdaj pa kdaj počešem. Zanimivo. Prav takoje zanimivo čutit, kako se ti lasje premikajo, ko hodiš. Funny shit.
Vsak dan neki novga, pa vse na kuku. Kupu.
April je postregel z množico težav, največjo med njimi sem prebrodila v službi. Predolgi delovni dnevi, grozno zgodnja jutra in od skrbi neprespane noči so me kr mal zdelale. Zdj je mimo in vse je spet na ustaljenih tirnicah.
On a lighter note so bli na srečo konc aprila tudi praznični dnevi, ki so poskrbeli za vsaj malo sprostitve, par dni na morju, na hitro ožgano kožo, dobro hrano, nekaj perčkov, veter v laseh. Za nekaj osvežitev zaprašenih spominov in za nekaj novih. Za fantazijo na perfektno oblačen dan in skrito obljubo.
On a much much lighter note je april, še pred njim pa marec, prinesel kar nekaj dobre glasbe. Že marca je namreč izšel debitantski album skupine world::within, ki je prekleto dober. Za preverbo klik semle.
Svojo rit sem uspela prvlečt do kar nekaj koncertov, najbolj svež med njimi je sobotna Zaz. Super najbl dbest.
On a in-between note bo maj spet zahteval nekaj ploskanja frišnim frockom in sveže poročenim ljudem. Fajn. Pa sj sm vesela zanje. Sam ne čist vsak dan :)
On an annoying note sm v soboto srečala debila leta. Kar pa je na en način dbest, če predpostavljamo, da je bil to res debil leta in se do 31ga decembra ne bo najdu še večji.
On an ancient note sem pa zdj res ugotovila, da sem se mal postarala. Za začetek sem porajtala, da mam ob straneh konkretno posivele lase. Ampak res konkretno. Ne sm pa ke kakšen sivček, ampak masovno srečanje sivčkov. To je itak vseen, ker se barvam. Bl sitno je to, da se mi počas delajo gube. Wtf? Ampak še to bi blo okej, kr nej se delajo gube, ampak zakaj obenem ne zginevajo mozolji? Kr neki, ne morš zgledat 30 pa 16 naenkrat.
Also na novo odkrivam koncept glavnika. Po praktično celem lajfu res kratkih las mam zdj mal manj kratke lase, ki pa zdj že zahtevajo, da se kdaj pa kdaj počešem. Zanimivo. Prav takoje zanimivo čutit, kako se ti lasje premikajo, ko hodiš. Funny shit.
Vsak dan neki novga, pa vse na kuku. Kupu.
petek, 13. april 2012
Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat. Vol. 13.
 |
| Vol. 13 na petek trinajstega. Prsežem, da ponesreč. |
ponedeljek, 26. marec 2012
The voice was cool, drawling, and insolent, but the eyes were something else.
Ljudje smo res ene čudne zverince.
Se pogovarjaš s človekom, k ga poznaš dolgo, recimo 10 let. Ampak res poznaš. In potem odlupiš nov nivo in odkriješ še neki novga. In to novo je še vedno kul. Sevede si ne domišljam, da kadarkol lahko nekoga poznaš do obisti. To je seveda nemogoče in ena od mnogih zablod, ki jih ljudje gojimo drug o drugem.
In potem ni več tok čudn, da je človek, ki te razume, naenkrat oboje - tvoj največji strah, ampak tut izziv, ki je tok strašljiv, da se ga ne upaš sprejet, ker je to nekdo, ki vidi vate. Pustit se zares spoznat je vedno neki najbl strašljivga. Predstavljat si svobodo, ki s tem pride, je pa najbrž še strašnejše. Ker ta nekdo bi bil lahko tud najlepše zavetje, večen navdih, novi svetovi.
Ljudje smo res čudni. Ves čas si odrekamo ravno tisto, kar si najbolj želimo.
Se pogovarjaš s človekom, k ga poznaš dolgo, recimo 10 let. Ampak res poznaš. In potem odlupiš nov nivo in odkriješ še neki novga. In to novo je še vedno kul. Sevede si ne domišljam, da kadarkol lahko nekoga poznaš do obisti. To je seveda nemogoče in ena od mnogih zablod, ki jih ljudje gojimo drug o drugem.
In potem ni več tok čudn, da je človek, ki te razume, naenkrat oboje - tvoj največji strah, ampak tut izziv, ki je tok strašljiv, da se ga ne upaš sprejet, ker je to nekdo, ki vidi vate. Pustit se zares spoznat je vedno neki najbl strašljivga. Predstavljat si svobodo, ki s tem pride, je pa najbrž še strašnejše. Ker ta nekdo bi bil lahko tud najlepše zavetje, večen navdih, novi svetovi.
Ljudje smo res čudni. Ves čas si odrekamo ravno tisto, kar si najbolj želimo.
torek, 13. marec 2012
She's brilliant, but new to the real world.
Moj trenuten resnični svet je tok intenziven, da mi krade neresnični svet. Un svet, kterga dozo vsaj petih minut na dan rabš, da se ti ne zmeša. Vsaj pet minut, ko se v mislih umiriš, narišeš situacijo, ki si jo želiš in jo tko kličeš v obstoj. Ko mi teh pet minut uhaja, ker mam skos polno glavo drugih stvari, mi to zelo ni všeč. Ker z njimi nekak uhaja tut potencialna realnost željene situacije.
Kakšen dan poskušam teh pet minut sestavt iz 20 sekundnih odsekov. Na rdečem semaforju. Med počasnim odpiranjem ogromnih fajlov na kompu. Ko čakam na dvigalo. V tihi pavzici med kosilom. V 15 taktih ta prave pesmi. Ko zavezujem čevlje. In potem se na koncu dneva v zadnjem 20 sekundnem odseku preden zaspim spomnim, da si 5 minut želja zasluži kej boljšga, kot samo 20 sekundne intervale najbolj običajnih momentov v dnevu. In mi včasih uspe narisat film, dolg 3 minute. Kar je kul. Je prec bl res.
Kakšen dan poskušam teh pet minut sestavt iz 20 sekundnih odsekov. Na rdečem semaforju. Med počasnim odpiranjem ogromnih fajlov na kompu. Ko čakam na dvigalo. V tihi pavzici med kosilom. V 15 taktih ta prave pesmi. Ko zavezujem čevlje. In potem se na koncu dneva v zadnjem 20 sekundnem odseku preden zaspim spomnim, da si 5 minut želja zasluži kej boljšga, kot samo 20 sekundne intervale najbolj običajnih momentov v dnevu. In mi včasih uspe narisat film, dolg 3 minute. Kar je kul. Je prec bl res.
torek, 28. februar 2012
ponedeljek, 27. februar 2012
29 dni -> 29 fotografij: 27
DAN 27: vključi gibanje (incorporate motion)
Fotka z mujota. Fešta z meglenkami sred novembra '11.
nedelja, 26. februar 2012
sobota, 25. februar 2012
sreda, 22. februar 2012
29 dni -> 29 fotografij: 22
DAN 22: spomin iz otroštva (childhood memory)
Včasih, ko je bla ta stena še v formi, sem na njej igrala 'solo' tenis. Good old times.
torek, 21. februar 2012
ponedeljek, 20. februar 2012
29 dni -> 29 fotografij: 20
DAN 20: sončni zahod (sunset)
Se ni izšlo, ker nism ujela sonca. Mam pa sliko na pol v pravih barvah :)
Se ni izšlo, ker nism ujela sonca. Mam pa sliko na pol v pravih barvah :)
Pa še res so dobre.
nedelja, 19. februar 2012
sobota, 18. februar 2012
petek, 17. februar 2012
29 dni -> 29 fotografij: 17
DAN 17: čustva (depicting emotion)
Radost. Veselje. Strast. Kyle Eastwood @Bologna, 9.2.'12
četrtek, 16. februar 2012
sreda, 15. februar 2012
torek, 14. februar 2012
ponedeljek, 13. februar 2012
nedelja, 12. februar 2012
Cafe Calypso.
No, tale fotografska serija kr dobr gre, dons bi bil pa na vrsti 'photo edit you like' in u bistvu sploh ne vem čist dobr kaj to pomen, tko da prijavljam en time-out, ki ga bom izkoristila za to, da še enkrat obudim v spomin četrtkov večer v Cafe Bravo v Bologni, kjer smo v luštnem 'kavarniškem' ambientu iz prve vrste miz uživali v mojstrstvu čudovitih glasbenikov z Kyleom Eastwoodom na čelu. Bolj ko je večer napredoval, bolj je bilo naše omizje zadovoljno, da smo se podali na kar smotano zimsko pot do Bologne. Vrhunski jazz izpod prstov prvorazrednih glasbenikov je definitivno nekaj, kar bi moralo slej ko prej zaplavati v ušesa vsakogar.
G. Eastwood ni več ravno mladenič in je vedno bolj podoben svojemu očetu, povrhu vsega pa je še super prijazen. Je pa predvsem vrhunski glasbenik, tako kot so to tudi vsi, ki nastopajo z njim.
V družbi najljubših ljudi, z zelo ljubo glasbo v ušesih,... najboljši rojstni dan ever.
G. Eastwood ni več ravno mladenič in je vedno bolj podoben svojemu očetu, povrhu vsega pa je še super prijazen. Je pa predvsem vrhunski glasbenik, tako kot so to tudi vsi, ki nastopajo z njim.
V družbi najljubših ljudi, z zelo ljubo glasbo v ušesih,... najboljši rojstni dan ever.
sobota, 11. februar 2012
29 dni -> 29 fotografij: 11
Dan 11: isti posnetek, drugačna svetloba (same shot, different light)
Almost same shot, different light. Uptown pogled. Dnevni z Empire state buildinga. Nočni z Rockefeller centra. Sm mela v planu neki druzga, ampak ker sem mehkužna in se mi ne da skakat po tem februarskem mrazu, se raje vračam v februarski NYC.
.
petek, 10. februar 2012
četrtek, 9. februar 2012
29 dni -> 29 fotografij: 9
DAN 9: karkoli (whatever you want)
Takle mamo :) Še en let je okol.
Dons pa šc u Bologno na luštn čas.
sreda, 8. februar 2012
29 dni -> 29 fotografij: 8
DAN 8: nekaj od daleč (something from a distance)
Miss Liberty. Februar '10.
torek, 7. februar 2012
ponedeljek, 6. februar 2012
nedelja, 5. februar 2012
sobota, 4. februar 2012
petek, 3. februar 2012
29 dni -> 29 fotografij: 3
DAN 3: z zgornjega kota (from a high angle)
Fotka iz arhiva diane mini. Maj '11.
četrtek, 2. februar 2012
sreda, 1. februar 2012
29 dni -> 29 fotografij: 1
Zadnje čase pišem zlo mal, če pa že, so pa itak same bedarije. Zato bom v februarju večino vsebine povedala s fotografijami. 30 day challenge varianta, po zgledu Allison Lehman, ampak februar ma 29 dni in bom ta prvi izziv spustila ;) Sicer si ne delam nobenih utvar, da sem ne vem kakšn fotograf, večino frišnih fotk planiram naredit z mobitelom in jih frizirat samo z orodji, ki so na voljo tam. Kadar ne bo prilike ali pa se bo pojavila kakšna druga ovira, bo na vrsti kakšna fotka iz dianinega arhiva al pa od kje drugje.
Fotkam na ljubo tudi sprememba izgleda bloga. Mogoče se v marcu pisana gospodična vrne nazaj. Bomo vidl, je reku ta slep.
No, pa začnimo. DAN 1: kar si imel ta dan na sebi (what you wore)
Fotkam na ljubo tudi sprememba izgleda bloga. Mogoče se v marcu pisana gospodična vrne nazaj. Bomo vidl, je reku ta slep.
No, pa začnimo. DAN 1: kar si imel ta dan na sebi (what you wore)
torek, 31. januar 2012
Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat. Vol. 12.
Btw, vsem računovodjem resno aplavdiram. Accounting is no joke.
ponedeljek, 30. januar 2012
Her voice was light and dry now, like the perfume she didn't like to wear at the office.
Torej, ta lepga policaja nisem več srečala, kar je v bistvu dobro, a obenem tudi ne, ker je bil res lep. Whatever, bygones.
Te dni sem počela tisoč in eno stvar in bla bizi in brez domišljije. Januar je res en tak beden mesec, ko se ne dogaja nč posebnega, razen en cel kup dela, kar je mal smotan, ker naj bi bla zima naša bl 'počasna sezona' in zatorej čas, ko gremo ponavad lahko mal na dopust al pa vsaj mal afne guncamo. No, letos temu očitno ne bo tako. No sj, nč hudga, ane, dela se dandanašji brani le norec.
And on that note, kljub temu, da se tle na splošno izogibam političnih tem, pa tokrat moram priznat, da mi je bilo, kot mnogim drugim, dober mesec in pol vsak dan bolj slabo, sobota pa bila le češnjica na smetanci. Ob 'novem' naboru starih frisov se počutim vsaj rahlo nenavdahnjeno (da se izognim neokusnostim), pa tudi slabost se še ni čisto pomirila. Sumim, da bo temu še nekaj časa tako. Bljah. Politika je gnila, tako gnila, da bo še mene zamikal, da bi se je lotila.
Spotoma sem se v prvih 14 dneh tega gnilega januarja uspela še začuditi sposobnosti življenja, kako nas zvito prisili v kompromise, za katere nikoli nismo mislili, da jih bomo morali sprejeti. Tako zvito, da sploh ne opazimo, da se je kaj spremenilo; ko pa se končno zavemo, je marsikdaj že prepozno. Al pa tudi ne. To je tko k tista zgodba z žabo. Če jo vržeš v krop, bo skočila ven; če jo daš v mrzlo vodo in jo počas segrevaš, se bo pa skuhala. Al tko nekak. No, večina se nas najbrž počas kuha. Ker ne opazimo, da poln lonec vode na ognju pomeni krop. Prej al slej. Dost bedn.
On a lighter note, ko smo že lih pr gnili politiki pa to, priporočam v ogled relativno frišn film The Ides of March. Sicer je spin doctor tema že mal znucana, ampak tale ni lih čist navadni spin doctorjevski zaplet, ampak je mal bl iz ozadja. Men se je zdel kr kul. Tale Clooney res ni lih za odmet, in čeprav se mi vedno zdi, da njegovi (ta politično navdahnjeni) filmi res niso na prvo žogo, ampak vedno poskuša odlupit ene dve plasti globje, mi ta (sicer večino časa v betonu utopljen) komunikološki duh ne da miru in si ne morem pomagat, da vseen vidm mal neke naivnosti zraven. Kar mogoče niti ni slabo. Ne morjo po svetu sam ciniki hodt, ane.
And on a much much much lighter tone, komi, ampak res komi, čakam rojstn dan. Letos me prou boli, da bom en let starejša, itak sm v marsikaterem pogledu še zmer totaln otrok, kar je super. Upam, da bo zmer tko. Aja no, komi čakam pa zato, ker imam na sumu, da bo to en boljših rojstnih dnevov ever. Par mojih najljubših ljudi, mini roadtrip k sosedom, Cafe Bravo in super muzika (link spodaj - wink wink). In vse to že čez 10 dni! Tko da, če že misl sneg past, nej pade nasledn pondelk, al pa tork. Bom vsaj kej mela od njega.
Te dni sem počela tisoč in eno stvar in bla bizi in brez domišljije. Januar je res en tak beden mesec, ko se ne dogaja nč posebnega, razen en cel kup dela, kar je mal smotan, ker naj bi bla zima naša bl 'počasna sezona' in zatorej čas, ko gremo ponavad lahko mal na dopust al pa vsaj mal afne guncamo. No, letos temu očitno ne bo tako. No sj, nč hudga, ane, dela se dandanašji brani le norec.
And on that note, kljub temu, da se tle na splošno izogibam političnih tem, pa tokrat moram priznat, da mi je bilo, kot mnogim drugim, dober mesec in pol vsak dan bolj slabo, sobota pa bila le češnjica na smetanci. Ob 'novem' naboru starih frisov se počutim vsaj rahlo nenavdahnjeno (da se izognim neokusnostim), pa tudi slabost se še ni čisto pomirila. Sumim, da bo temu še nekaj časa tako. Bljah. Politika je gnila, tako gnila, da bo še mene zamikal, da bi se je lotila.
Spotoma sem se v prvih 14 dneh tega gnilega januarja uspela še začuditi sposobnosti življenja, kako nas zvito prisili v kompromise, za katere nikoli nismo mislili, da jih bomo morali sprejeti. Tako zvito, da sploh ne opazimo, da se je kaj spremenilo; ko pa se končno zavemo, je marsikdaj že prepozno. Al pa tudi ne. To je tko k tista zgodba z žabo. Če jo vržeš v krop, bo skočila ven; če jo daš v mrzlo vodo in jo počas segrevaš, se bo pa skuhala. Al tko nekak. No, večina se nas najbrž počas kuha. Ker ne opazimo, da poln lonec vode na ognju pomeni krop. Prej al slej. Dost bedn.
On a lighter note, ko smo že lih pr gnili politiki pa to, priporočam v ogled relativno frišn film The Ides of March. Sicer je spin doctor tema že mal znucana, ampak tale ni lih čist navadni spin doctorjevski zaplet, ampak je mal bl iz ozadja. Men se je zdel kr kul. Tale Clooney res ni lih za odmet, in čeprav se mi vedno zdi, da njegovi (ta politično navdahnjeni) filmi res niso na prvo žogo, ampak vedno poskuša odlupit ene dve plasti globje, mi ta (sicer večino časa v betonu utopljen) komunikološki duh ne da miru in si ne morem pomagat, da vseen vidm mal neke naivnosti zraven. Kar mogoče niti ni slabo. Ne morjo po svetu sam ciniki hodt, ane.
And on a much much much lighter tone, komi, ampak res komi, čakam rojstn dan. Letos me prou boli, da bom en let starejša, itak sm v marsikaterem pogledu še zmer totaln otrok, kar je super. Upam, da bo zmer tko. Aja no, komi čakam pa zato, ker imam na sumu, da bo to en boljših rojstnih dnevov ever. Par mojih najljubših ljudi, mini roadtrip k sosedom, Cafe Bravo in super muzika (link spodaj - wink wink). In vse to že čez 10 dni! Tko da, če že misl sneg past, nej pade nasledn pondelk, al pa tork. Bom vsaj kej mela od njega.
ponedeljek, 16. januar 2012
That's the trouble with cops. You're all set to hate their guts and then you meet one that goes human on you.
Vsak, ki pozna yours truly, pa tut vsak, ki je prebral kaj več kot le prvo stran tegale blogca ve, da yours truly ni lih naklonjena avtoritetam v uniformah, še posebej pa ne tistim, ki delajo red po cestah, kot smo že večkrat ugotovili. No, kljub mnogokratnim srečanjem (mi je res žal, da sem nehala štet) z raznovrstnimi policaji ter še bolj raznovrstnimi radarji, lizikami in načini ustavljanja, pa se do te sobote še ni zgodilo, da bi yours truly pihala. Če vse natančno premislimo, je to precej čudno, ker ponavad me ne ustavjo lih sred dneva. No, tudi tokrat me niso ustavl sred dneva, ampak resnici na ljubo, tut še ni blo tok ura, da bi ta prvi že hodil na šiht. In še drugič resnici na ljubo - bla sem izvrstna tarča. Odpeljala sem se izpred lokala, kjer je pol ure nazaj potekal splošni pretep, kjer je morala posredovat tudi policija, peljala sem se prehitro in spotoma sevede menjala CD v radiu, ker mi je sevede zapasala mal drgačna muska, torej predvidevam, da ravna linija vožnje ni bla lih čist ravna. Perfektn, sj pravm. Policaja sta se sevede vzela od nikoder (kasneje sem izvedela, da sta zato, da sta ustavla mojo bogo škodico, prehitela peugeot coupe-ja(wtf?!)), pridrvela za mano kot snete sekirce in me seveda ustavla z lučkami in sireno. Že spet! To mam namreč najrajš. Not.
No, pa me ustavta, pride policaj št. 1 do avta s svetilko, pa dam dokumente, pa me spet pokliče po imenu (!), ampak me vsaj ne tika. Me vpraša o alkoholu v zadnjih 24 urah in js se seveda zlažem. A sploh kdo po pravici to pove? Seveda mi odredi test. Okej, ni problema. Razn tega, da je blo mraz k svina. In js piham in res piham in un klinc od mašince skos neki jamra, da ni dost dobr. Ja pa kva bi še rad od mene?! In bl k mi policaj razlaga princip, bl se mi zdi da delam točn tko, pa kr ne rata. In potem me ma že polcaj počas dost in s tonom, ki mi da vedet, da ve, da ga zajebavam (čeprou ga res nism, ane, sam mal me je že živčno naredu pa zebl me je k cucka) reče, da nimam neskončno poizkusov, in mi že neki grozi kr z avtomatskim odvzemom izpita (čeprou - a se to sploh da?), ko končno spregovori tudi policaj št. 2, lep kot slika, visok kot (nevem, recimo) telegrafštanga, in grem stavt, da pod uniformo izklesan kot David, neki v prijaznem stilu kao rileks sj ni panike in js še enkrat pihnem in hvala bogu je bil tist klinc od mašince le hepi z mojo sapo. In js sm bla še bl hepi, ker sm pihnla bore malo. Pa sj mi je blo jasn, da ne bo panike, sam vseen - prej sm se pa le zlagala, ane. No in ker sem pihnila bore malo (ali pa kljub temu), me ta lep policaj vpraša: A ste mogoče mladi šofer? Oh, mladi gospod, vi ste pa res prijazni, sem si mislila medtem, ko so se mi usta sevede razlezla v nasmeh do ušes, in sem odgovorila, da to že vsaj osem let nisem, ampak res najlepša hvala na komplimentu. Eden boljših do zdej. In potem se je še nasmehnu in lej ga zlomka, še zobe je mel kot domine. No, potem sta me poslala sedet v avto, medtem ko sta onadva kao sestavljala taktični plan al ocenjevala situacijo al kaj, ampak sem ju vidla v retrovizorju kako pokata štose na moj račun. Itak. No, potem je (na žalost) policaj št. 1 prinesel nazaj dokumente in mi zaželel srečno vožnjo in lahko noč, in js sm rekla hvala enako, čeprav me je popadla ideja, da bi mu rekla, nej reče policaju št. 2, da če ni oženjen, da me loh kdaj km pelje. Pa sem se potem zadržala, ker sicer bi se prav znalo zgoditi, da bi še enkrat dobila za pihat, ker prvi test očitno ni bil pravilen.
Enivejs - moral of the story? Vsi policaji bi morali biti kot policaj št. 2: prijazni Adonisi v uniformah, pa bi blo moje življenje precej lažje.
No, pa me ustavta, pride policaj št. 1 do avta s svetilko, pa dam dokumente, pa me spet pokliče po imenu (!), ampak me vsaj ne tika. Me vpraša o alkoholu v zadnjih 24 urah in js se seveda zlažem. A sploh kdo po pravici to pove? Seveda mi odredi test. Okej, ni problema. Razn tega, da je blo mraz k svina. In js piham in res piham in un klinc od mašince skos neki jamra, da ni dost dobr. Ja pa kva bi še rad od mene?! In bl k mi policaj razlaga princip, bl se mi zdi da delam točn tko, pa kr ne rata. In potem me ma že polcaj počas dost in s tonom, ki mi da vedet, da ve, da ga zajebavam (čeprou ga res nism, ane, sam mal me je že živčno naredu pa zebl me je k cucka) reče, da nimam neskončno poizkusov, in mi že neki grozi kr z avtomatskim odvzemom izpita (čeprou - a se to sploh da?), ko končno spregovori tudi policaj št. 2, lep kot slika, visok kot (nevem, recimo) telegrafštanga, in grem stavt, da pod uniformo izklesan kot David, neki v prijaznem stilu kao rileks sj ni panike in js še enkrat pihnem in hvala bogu je bil tist klinc od mašince le hepi z mojo sapo. In js sm bla še bl hepi, ker sm pihnla bore malo. Pa sj mi je blo jasn, da ne bo panike, sam vseen - prej sm se pa le zlagala, ane. No in ker sem pihnila bore malo (ali pa kljub temu), me ta lep policaj vpraša: A ste mogoče mladi šofer? Oh, mladi gospod, vi ste pa res prijazni, sem si mislila medtem, ko so se mi usta sevede razlezla v nasmeh do ušes, in sem odgovorila, da to že vsaj osem let nisem, ampak res najlepša hvala na komplimentu. Eden boljših do zdej. In potem se je še nasmehnu in lej ga zlomka, še zobe je mel kot domine. No, potem sta me poslala sedet v avto, medtem ko sta onadva kao sestavljala taktični plan al ocenjevala situacijo al kaj, ampak sem ju vidla v retrovizorju kako pokata štose na moj račun. Itak. No, potem je (na žalost) policaj št. 1 prinesel nazaj dokumente in mi zaželel srečno vožnjo in lahko noč, in js sm rekla hvala enako, čeprav me je popadla ideja, da bi mu rekla, nej reče policaju št. 2, da če ni oženjen, da me loh kdaj km pelje. Pa sem se potem zadržala, ker sicer bi se prav znalo zgoditi, da bi še enkrat dobila za pihat, ker prvi test očitno ni bil pravilen.
Enivejs - moral of the story? Vsi policaji bi morali biti kot policaj št. 2: prijazni Adonisi v uniformah, pa bi blo moje življenje precej lažje.
torek, 10. januar 2012
I didn't see what she did to him with her knee but I could guess and it hurt him.
Tale 2012 mi tko beži, da je kej. Evo ga, januar je že na tretjini, js pa komi začenjam pisarno organizirat na novo leto. Fascikli so dons pršli, ampak se mi ful še ne da šlihtat stvari, ker je ful bl luštn met vse pomešan na mizi. Ker pisalna miza se mora nekak skladat s splošnim razpoloženjem, ane.
Aja, spotoma sem seveda pozabila tut na blog, čeprou mam miljon idej za pisat in miljon zadev, k so me čist razpičle, ampak sem se nekak odločila, da bom probala mal manj pizdit tle gor, ker en Nergač na blogosferi je več kot dovolj. Rajš bi kej pofilozofirala, tko kot sem včasih, ampak opažam, da se res staram, ker vsako filozofiranje ostane v osnutkih, ker se mi 5 minut potem ko zadevo spišem, zazdi preneumna za kamorkoli. Samocenzura je hudič.
In other news, sem včeri razmišljala, da je pa mrbit čist možn da 4 leta peroksida na glavi pustijo kej posledic na možganih in organizmu, zato sem se za dons naročila pr frizerju in bom zdj kej druzga k blond. Kdor me pozna ve, da so 4 leta zame kr grozn dolgo obdobje za eno barvo, (sploh glede na to, da sem v srednji in na faksu zamenjala vse farbe in njih kombinacije, kar si jih loh zamisliš), ampak blond v vseh odtenkih mi je zelo sedla, da o občasnih šalah na lasten račun sploh ne govorim. I was thinking red for today. Bomo vidl, kako se bo izšlo.
In no so much other news, če se kdo sprašuje čemu tak naslov, naj mu odgovorim, da še zmer nism srečala nobenga pametnega desca, mi pa še zmer en neumen gužvo dela, zato razmišljam o tem, če bi ga morda k pameti spodbudilo dejanje opisano v naslovu. Sej se nagibam k mnenju, da ga najbrž ne bi, ampak vseen - filing bi bil pa zihr gud.
Aja, spotoma sem seveda pozabila tut na blog, čeprou mam miljon idej za pisat in miljon zadev, k so me čist razpičle, ampak sem se nekak odločila, da bom probala mal manj pizdit tle gor, ker en Nergač na blogosferi je več kot dovolj. Rajš bi kej pofilozofirala, tko kot sem včasih, ampak opažam, da se res staram, ker vsako filozofiranje ostane v osnutkih, ker se mi 5 minut potem ko zadevo spišem, zazdi preneumna za kamorkoli. Samocenzura je hudič.
In other news, sem včeri razmišljala, da je pa mrbit čist možn da 4 leta peroksida na glavi pustijo kej posledic na možganih in organizmu, zato sem se za dons naročila pr frizerju in bom zdj kej druzga k blond. Kdor me pozna ve, da so 4 leta zame kr grozn dolgo obdobje za eno barvo, (sploh glede na to, da sem v srednji in na faksu zamenjala vse farbe in njih kombinacije, kar si jih loh zamisliš), ampak blond v vseh odtenkih mi je zelo sedla, da o občasnih šalah na lasten račun sploh ne govorim. I was thinking red for today. Bomo vidl, kako se bo izšlo.
In no so much other news, če se kdo sprašuje čemu tak naslov, naj mu odgovorim, da še zmer nism srečala nobenga pametnega desca, mi pa še zmer en neumen gužvo dela, zato razmišljam o tem, če bi ga morda k pameti spodbudilo dejanje opisano v naslovu. Sej se nagibam k mnenju, da ga najbrž ne bi, ampak vseen - filing bi bil pa zihr gud.
Naročite se na:
Objave (Atom)
Blogger news
"/>
<a href="http://vrana-snopprotislovij.blogspot.com/"><img src="<a href="http://s1131.photobucket.com/albums/m558/vranavrana/?action=view&current=badgefertik.jpg" target="_blank"><img src="http://i1131.photobucket.com/albums/m558/vranavrana/badgefertik.jpg" border="0" alt="Photobucket"></a>"/></a>