petek, 24. december 2010

The mistletoe isn't the only thing that's going to get hammered...

Najprej naj vam položim na srce, da nikoli, pod nobenim pogojem, ne poskušajte delati izmer štirih etaž in štirih medetaž kleti surove stavbe konec decembra, ker vam grozi resna podhladitev, ne glede na to, da ste oblekli žabe, dolge gate, žametne hlače, tri puloverje, pelc montl in obuli troje čevlje. Povsem lahko se vam zgodi, da v četrti kleti tudi utonete, sploh če lije, tko kot je danes. Skratka, ne priporočam ;)

Mjčkn naporen teden je bil tole, pa kaj bi to, od zdj naprej gre sam še na boljš, kanede. Oča so mi prijazno namenili škatlo Valdobbiadene penine, ki je tok 'tru' in tok ultimativno najboljša penina ever, da se ji sme rečt kr šampanjc. Planiram, da mu bom, ko ne bo gledal, odnesla še eno :)) Prke večeru pičim domov na dobrot polno božično večerjo. Smrekca narjena. Potička pečena.

Zatorej dragi bralci, želim vam lep božični večer, lepo in radi se imejte.
Zdj grem pa prevert, če je tistle šampanjček še zmer top shit.

petek, 17. december 2010

Petek se naleze pondelka, če je bil ta trinajsti.

O sebi rada mislim, da sem precej koordiniran človek. To mislim zato, ker zelo redko padem. Na Šumberku sem padla samo dvakrat, kadar grem drsat ne padem sploh, v vseh v zimskem času prehojenih svetovnih prestolnicah nisem padla sploh. Okej, un  incident s spotikanjem same vase in nevidno žico zanemarimo, ker se poleg teh dveh spektakularnih padcev spomnim samo še dveh. Enga izpred minimum desetih let, ko sem se med familjarnim jadralskim dopustom v marini na Silbi spotaknila ob premikajočo se (!) privezno vrv, in enga najbrž iz zime istega leta, ko sem na ledu pri bloku padla tko, kot bi bla v risanki. Sj vemo - najprej te fajn v luft odbije, da potem lahko bl ornk dol  butneš. Od tega mam še vedno brazgotini na levem prstancu.
Uglavnem, dons mi je po dolgem času spet uspel spektakularno usekat direkt 'u ribo'. Kje, rajš sploh ne povem. Vse kar bom dodala temu je to, da majo domžalski komunalci presneto srečo, da se nisem ubila ali si česa zlomila, in da je moja preljuba, veliko dolarjev vredna jakna/bunda ostala nepoškodovana. Ker sicer bi znorela. No, srečo mam tut js, ane.

In k smo že lih pr ribah, sm čist hepi, da je konc big brotherja. Ampak zdj se sprašujem kaj jim na popteveju ni jasn: a mislijo, da če majo 15. obletnico televizije, da mormo mi pol vsaj 15 let stare, vsaj 15-krat že predvajane filme gledat? Ja sej vem, se da ful uporabnejših stvari s cajtom počet, kot pa tv bult, ampak en večer, k mi nikamor ni treba jit, mi pa sede lepo čičat na kavču, pržgat tv in ne gledat minimum 15 let starga filma, ja? Epic fail, ane.
Nism šla na Bajago. Šmrc :(
In  fuuuuul bi šla gledat košarko.

Martina pride jutr!

sreda, 15. december 2010

Man is free at the moment he wishes to be. - Voltaire

"Da," sliši bojevnik nekoga reči, "vse moram razumeti, preden se odločim. Hočem biti svoboden, da lahko spremenim mnenje."
Bojevnik z nezaupanjem glada na ta stavek. Tudi sam je lahko svoboden, vendar ga to ne ovira, da ne bi sprejel kompromisa, četudi mu ni povsem jasno, zakaj je to storil.
Bojevnik luči sprejema odločitve. Njegova duša je svobodna kot oblaki na nebu, vendar je zavezan svojim sanjam. Na svoji svobodno izbrani poti se mora zbujati ob uri, ki mu nikakor ne prija, govoriti z ljudmi, ki mu ne dajejo ničesar, se žrtvovati.
Prijatelji govorijo: "Nisi svoboden."
Bojevnik je svoboden. Vendar ve, da se brez muje še čevelj ne obuje.

Paulo Coelho, Priročnik bojevnika luči, str. 71

ponedeljek, 13. december 2010

Mraz,

kot v hrtovi nosnici.
Spet.
Ni mi všeč.

nedelja, 12. december 2010

Time passed again. I don't know how long. I had no watch. They don't make that kind of time in watches anyway.

Prebrala sem vso zalogo Chandlerja. Zdj preizkušam Melvina Burgessa, katerga knjigo sem si sposodila zgolj zarad naslova - Bloodtide. Heh, kako plitko, sej vem :)
Spotoma prebiram mal Lorco in zraven slišim španske kitare.
Zarad njih sem si pogledala poslušala Little ashes. Hočem ta soundtrack.


Little Ashes Sountrack Preview

četrtek, 9. december 2010

Your gene pool could use a little chlorine.

Dva dogodka sta se prou zanimiv pokrila ta teden.
1. Zanč sm šla v trgovino ravno v času, ko ima tudi bližnja srednja šola čas za malco. Itak je bla trgovina polna mulcev, starih po moje okol 17 let. Glasni so bli tok, k da bi jih blo 100, obnašal so se pa tko bedno, da nism mogla verjet. Od tikanja prodajalke pri kruhu, ki je starejša od njihovih mam najbrž, do obmetavanja blagajničarke z bednimi forami, do pritoževanja čez vse, uglavnem obup.
2. Kot ponavadi sem šla tud to 'sezono' prsluhnt devetletni sestrci, kaj se je naučila v glasbeni šoli. V tretjem razredu klavirja je in zna kr marsikej zašpilat. No, na tem nastopu je nastopal 40 frockov od prvega do četrtega razreda klavirja, flavte in prečne flavte. Če jih je blo od tega 10 poslušljivih, jih je blo velik. Dvorana seveda prepolna ponosnih staršev, dedkov in babic. Celo taka gužva je bla, da sem mogla sama sedet in se zato tut sama smejat. Pa ful ni tok zabavn. Ker ponavad se s fotrom skupi smejiva. Ker sva oba mal muskonterja, poznava vse komade, k se itak skos isti špilajo že naprej, nazaj, levo in desno. No, pojnt je, da je zraven mene, pa tut pred mano in za mano, pravzaprav vse okol mene so sedele prenavdušene mame. Kaj to pomen? Taka mama ti spusti pššššššššt!!, ko se ne morš zadržat in se mal nasmehneš, okej, čist potiho nasmeješ otroku, katermu se vid, da ni nč vadil in se med eno 20 taktov dolgo pesmico petkrat zmoti. Ker se potem seveda naprej nasmihaš vsem ostalim tridesetim, ki se tudi motjo kot za stavo (vsaj en med njimi je seveda njen), te taka mama z nataknjenim glasom vpraša, kaj je tok smešn. Pa lepo poveš, da to, da se tolk motjo. Potem te zabodeno pogleda. Sori, ampak priznejmo, to je smešn. Smešn na način, kot na primer ko vidiš nekoga k ful pade. Sej je bed, sam je tut fuuul smešn.  Come on! sej so otroc. Nastop bi mogu bit zabavn. Če je pa že tok kao resno, nej se pa naučijo pa špilajo tko k se zagre, pa se ne bom nč smejala, ampak bom vsem ploskala, tko kot sem tistim, ki so bli dobri. Ker bodmo iskreni, mal je safr eno uro pa pol poslušar fušanje, ane.
Kaj sm hotla povedat? Ko sm gledala tiste mulce v štacuni, sm si mislla, boge revce njihove mame. Ampak grem stavt, da so na vsaj en način tko nekritično ploskale svojim frocom, k niso mel pojma in se niso v glasbeni šoli čist nč potrudil, kot tele prenavdušene nekritične mame, k so me pšššššššt-ale. Ja, sej nč ne rečem, otroke je treba spodbujat, ampak jim je nujno treba pokazat, če nekaj pač ni dovolj dobro.

ponedeljek, 6. december 2010

I lit my pipe again. It makes you look thoughtful when you are not thinking.

Vse poti na svetu vodijo v bojevnikovo srce: brez oklevanja se potopi v reko strasti, ki venomer teče skozi njegovo življenje. Bojevnik ve, da svobodno izbira tisto, kar si zaželi: odločitve sprejema pogumno, nesebično in včasih z določeno mero norosti. Svoje strasti sprejema in jih polno uživa. Ve, da se ni treba odpovedati navdušenju nad osvajanji; ta so del življenja in razveseljujejo vse, ki pri njih sodelujejo. Vendar pa nikoli ne izgubi spred oči trajnih stvari in trdnih vezi, ki jih je stkal skozi čas.
Bojevnik zna razlikovati minljivo od dokončnega.

Paulo Coelho: Priročnik bojevnika luči, str 26

petek, 3. december 2010

What are you doing tonight? And don't tell me you're going out with four sailors again.

But I just might be.

Po včerajšnjem razpizditisu, a današnjem zelo uspešnem dnevu, je yours truly precej boljše volje. Sicer 'victory drinking' ni lih v moji navadi, kot tudi 'drinking kar tako' kljub sicer pogostemu ponočevanju ne, ampak dons mam pa občutek, da bom v party moodu.  Še dobr, da je petek.

In - WTF?! - kr december je že.

četrtek, 2. december 2010

I don't suffer fools gladly... but I do gladly make fools suffer.

Že ene pet minut študiram, kako nej to diarejo, ki bo sledila, povem na čimbl kulturen način, ampak jebat ga, ne gre. Za mano je eden bolj kurčevih tednov do zdj. Za to so krivi trije nesposobni, neumni in nesramni kurci kreteni, ki so mi cel teden grenili življenje, ker se bedaki očitno ne zavedajo, da majo kej pametnejšga za delat, kot pa zajebavat ljudi. Z idioti se je pač nesmiselno prekarjat, ker te zvlečejo na svoj nivo, potem pa te premagajo z izkušnjami, al kako že gre tisti izrek.
Ampak a ni najbl bedn pri tem to, da me sploh tok vržejo iz tira? Js mislm, da ja. Ker redko komu to sploh rata. Ampak očitno majo neumni ljudje poseben dar za to. Ker enostavno mi ne gre u glavo, kako si res lahko tako zabit, da ne vidiš, kaj je pomembno, kaj je pa totalna potrata časa in energije. In kermu idiotu se da lastno energijo porabljat na brezveznostih in trivialnostih, medtem ko ima tristokrat pomembnejše naloge, od katerih je odvisna uspešnost marsikatere zelo pomembne stvari?! Neodgovornost take sorte mi je  popolnoma nerazumljiva. Ker kakšen bedak morš bit, da ne vidiš resnosti situacije in se veselo zajebavaš naprej?! In kok še bl debilno je, da je sistem tak, da takim kretenom ne morš obrnt hrbta, ampak se morš ukvarjat z njimi, ker ti sicer preti totalna štala. Ker ljudi je treba jebat. Sori, ampak ob takih kretenih se mi obrača želodec.

torek, 30. november 2010

"Beware, ye, of the dragon's lair, for ye are juicy medium rare."

Ne tolk dolg nazaj sm mela priložnost mal od bližje (ampak sploh ne temeljito) spoznat skupino, gibanje, jebat ga - življenjski stil - Green Dragonse. Nism nek insajderski stručko, stiki so bli kratki in, bolj kot ne, tudi bežni. Tko kot se bežno spomnim mojega brata več kot petnajst let nazaj med enim od večnih hokejskih derbijev Olimpija : Jesenice, ko je en večer prišel domov z najlepšim zelenim zmajem narisanim na obrazu in Olimpijinim šalom za vratom, naslednji dan pa z ogromno, temno šljivo.
Stereotipov o njih je veliko, in ker jih človek nima pogosto priložnosti na lastne oči preveriti, so močni. Js sm spoznala par njih in potem, ko sem prežvečla vse stereotipe, ki o njih obstajajo in se jih ne da zanikat, sm sevede ugotovila, da so čist kul, da se strinjajo, da se o marsičem ne strinjamo in da iz njih ne veje nč več agresije kot iz kakšnih drugih ljudi. Zakaj se potem delajo štale, razbijajo štadioni, uničuje javna lastnina in zakaj se tko radi pretepajo, je pa že druga zgodba. Gotov grozn obsežna in komplicirana. Ampak del nje je najbrž tut dejstvo, da so dragonsi pač intenzivni ljudje. Vse kar počnejo, delajo res intenzivno, s srcem in 100%, zato so hitr razočarani. Al pa kej. Čist možno je tut, da so pač idioti. Ne vem. Še. Uglavnem js sm se dons ful nasmejala ob tejle njihovi totalno iskreni objavi: klik.

sobota, 27. november 2010

Pick your battles carefully.

Bojevnik luči zelo pazljivo preuči položaj, ki ga hoče zavzeti.
Naj bo njegov cij še tako težak, vedno obstaja način, da ovire premaga. Preveri druge možnosti poti, naostri meč, srce pa skuša napolniti z vztrajnostjo, ki je potrebna, da se sooči z izzivom.
Dlje ko bojevnik hodi, bolj se zaveda, da obstajajo težave, na katere ni računal.
Če bi čakal na najugodnejši trenutek, se nikoli ne bi premaknil z mesta; za naslednji korak je potrebno malo norosti.
Bojevnik zajame malo norosti. Tako v vojni kot v ljubezni ni mogoče vsega predvideti.

Paulo Coelho, Priročnik bojevnika luči, str. 42.

ponedeljek, 22. november 2010

A picture of a picture of a picture of a picture...

In other news, direkt v mejl se mi je ponudilo eno umetniško delo, ki je kot ustvarjeno za na mojo veliko zeleno steno. In zdj je na moji zeleni steni.
I love it.

 Can you hEar it? by Jan

Multi-tasking is for suckers.

Tale vikend je švistnil mimo, kot da ga sploh ne bi bilo. Petek je bil čist brezvezen, ker sm bla v službi skor do sedmih in čudn, da se mi pol ni več nč dal in sm preostank večera vegetirala na kavču. V soboto sem bila spet službena, potem sva pa s sestrico pičile na matinejo. Sj sploh ne vem, če se temu še tko reče. U glavnem, sva šle gledat Gremo mi po svoje. Je bil prou fajn. Čeprou, ne štekam, zakaj je blo treba tok kletvic uvrstit v 'mladinski' film, ki ga grejo gledat tut otroc?  Mislm, sj mene ne mot, pa tut ni ,da bi jih blo dvajset, sam mal je blo hecn, ker sm pol z vseh koncev slišala frocke, k so ta stare sprašval 'Eeeeej oči, a si slišu toooo?' al pa 'Eeeeeej, kako pa to, da on loh to reče?' in podobno. Ta stari so se pa izmotaval na vse možne načine :)
Enivej, u soboto sem se celo uspela mal podružit z mojimi najljubšimi ljudmi. In mislm, da sem se zadnje čase mal preveč navadla ponočvat in zdj vikenda sploh ne porajtam, če vsaj enkrat ne prlezem skor zjutri domov. Eh. Sj se bom odvadla. Al pa tut ne. Ker ta vikend zgleda mnogo bolj družabno obetaven. Seveda, če ne bom u petek čist uničena. Če bo šlo v stilu današnjega dne naprej, slabo kaže.
Namreč zarad pričakovanja današnjega dne sem prou švoh spala dons, kar se mi sicer dogaja samo takrat, kadar mam nasledn dan zobarja. Pa dons nimam zobarja, ampak prvi dan tedna brez delovodje. Kao. Dons je seveda še 'na broju'. Ker ga skrbi. Mene pa še bl. Ker jesen je vse skp še mal težje kot polet. Neprijetno pa itak. In tako sem seveda celo noč vrtala po možganih in študirala, kaj vse gre lahko narobe, zato, da sm pol trenirala ne samo plan B ampak tut plan Ž. Ker pri nas samo 'think positive' attitude ne pomaga. Preverjeno. Sploh je pa treba vstat prav nečloveško zgodaj. In pol, ker vstaneš tko nečloveško zgodaj, gre po zlu vsa siceršnja jutranja rutina, ker se ti zaradi nje pa res ne da vstat še bolj nečloveško zgodaj. Zato hodš po svetu kot ena pehta. Ob enajstih dopoldne se ti totalno zdi, da bi bla ura loh že vsaj pol treh popoldne. In ful se je bedn sprehajat v deveti štuk brez dvigala. Po bajti brez oken. Ob sedmih zjutri. Sevede ne samo enkrat. Ampak je pa ful dobr po dolgem času spet obrisat prah s čelade. In spet ornk sodelovat v delovnem procesu. In skor nič bit v pisarni. In... zih še kej.
U glavnem, če prežvim do petka, bom najprej pičila u Ortota poslušat Torul & The Dark Matters, v soboto pa jo bom zaprašila prke Trstu. Mal u šoping, bl pa firbec past. Jp, spet bo 'ink time' :)

ponedeljek, 15. november 2010

The oven isn't the only thing I left turned on...

Joj, cel ta kup reproduktivno produktivnih prijateljev mi je dal malo misliti...
No ja, v bistvu ne lih sam to, ampak še marsikaj, kar se spotoma dogaja. Opažam namreč, da imamo 'relativno samske' dandanašnji precej omejene možnosti. Najprej, ta pametni oz. tisti na prbližn resni in zanesljivi so v resnih vezah (skupaj vseljeni, morda tudi oženjeni, pogosto pričakujejo naraščaj). No, sevede ni nujno, da so pod mus pametni oz. na prbližn resni in zanesljivi, morda so imel le presneto srečo, da so dost zgodi srečal 'tapravo' (in niso mel priložnosti, da bi jih vmes pofrderbala kšna netaprava, ampak o tem malo nižje). Naslednji ta pametni so geji in ergo po defaultu izven konkurence. In to je precej tudi to.
Ker smo že pr 'ta samskih'.
Tudi tukaj imamo ene pogojno pametne, to so tisti, ki delajo toliko, da se normalnemu človeku že zazdi, da so deloholiki (morda to tudi res so), ker so grozno ambiciozni (nekateri upravičeno) a nekje v sebi najbrž še precej otroci, kar sklepam po tem, da se sami sebi (in seveda drugim) dokazujejo z resnim udejstvovanjem v (esktremnih) športih, kjer so seveda huronsko uspešni. Ob dveh intenzivnih plateh življenja takemu seveda ne ostane časa (tudi volje in energije?) niti za bežno romanco, kaj šele za resno zvezo. Na temo, ali zvezo sploh potrebuje / si jo želi, sodišče še zaseda, saj še zbira indice o tem, ali pogreša vsaj seks ali še tega ne.
Po teh imamo tiste, ta ne tolk pametne. To so tisti, ki so že dlje časa, recimo temu nesrečno zaljubljeni iz navidezne vrste razlogov, katerih jedro poznajo (ali pa tudi ne) le oni, medtem pa mimo njih, ne popolnoma nezainteresirane, hodijo čist fletne punce. Tu so tudi tisti, ki še pri štiridesetih veselo letajo s cveta na cvet, nezavedajoč se, da tudi še tako šarmantna sivina nekoč ne vžge več. Še posebej ne takrat, ko si bodo tega najbolj želeli in ne pri tistih, katere si bodo najbolj želeli.
Med ta ne tolk pametne spadajo tudi tisti, ki jih lovski nagon sicer še ni zapustil in mu kar spretno sledijo, a le do takrat, ko prvič zavohajo kakršnokoli sled o 'resnosti'. Glavni problem seveda tiči v definiciji prav te 'resnosti', namreč moška predpostavka 'resnosti' je prepogosto naravnost paranoična.
In že smo pri ta neumnih. Če si še enkrat preberemo sedmo in osmo vrstico prvega odstavka današnjega modrovanja, nam je že vse jasno. To so seveda tisti, ki so imeli to smolo, da so še preden jim je uspelo popolnoma odrasti, srečali vsaj eno (pogosto pa več) netapravo, ki jih je popolnoma uničla, jim tako strla srce, da so ga komi nazaj sestavl in bogvekajševse, zdj pa nimajo več jajc, da bi pa tapravo zagrabili z obema rokama in jo nehal žalt s tem, da jo mečejo v isti koš kot netaprave. Ob tem se seveda moram vprašat, kje zaboga so vse te ta zajebane ženske?! Naš cvetoči 'trijo adijo' zagotovo ne spada v ta rang bab. Ampak recimo, da verjamem, da obstajajo. Recimo.
Če pod vsem tem potegnem črto ugotovim, da je večina 'samskih' descev moje generacije, če že ne očitno, pa vsaj nekje globoko, revčkov, ki se za povrh obnašajo kot skopljenci, v najboljšem primeru pa kot 17-letnice, ki se bojijo za svoj junfr (takšen in drugačen). Izjeme pa kvečjemu potrjujejo pravilo.

Ja, tole sem narisala z grozno ostrimi robovi in čist črno-belo, in joj kako upam, da sem tut brcnla v temo. Ampak kaj čm, nič me ne razpizdi bolj, kot totalen pussy, ki se tega, da je totalen pussy celo zaveda, pa je kljub temu še zmer totalen pussy.

četrtek, 11. november 2010

Now be a dear and fetch mommy her flask.

Ok, it's official. Vsi so v cvet ušli.
V 'naši širši družbi', ki je kar številčna, ni več para, ki ne bi že imel otrok ali bil noseč. Freelancerji smo zdj le še redki. Pravi poslednji mohikanci.
Radost zavedanja, da boš v svet pridelal novo človeško bitje, mi je še povsem neznana, a se iskreno veselim prav z vsakim, ki mu je dano to spoznat. Spotoma pa me realnost naše odraslosti prav žvajzne okol kepe. Cel kup novih ljudi že mamo, pa še cel kup jih bo.

Jebat ga, smo le v tretjem desetletju naših življenj in očitno najboljše za mnoge šele prihaja. Upam, da se v vseh razsežnostih zavedajo, kok jim je dobr.

ponedeljek, 8. november 2010

Whoever said laughter is the best medicine had clearly never tasted good champagne.

Jao, kakšen naporen teden in pol, odkar so ble buče aktualne.
Je blo treba it u petek po rezljanju eno rundo Activityja zmagat.
Na noč čarovnic je blo treba it en poker zgubit. Potem je blo sevede treba vse grobove obletat in tričetrt familije obiskat.

Obožujem tedne, ko je ponedeljek dela prost dan. Ampak kot zakleto se je prešnji teden vlekel kot kurja čreva. Ne vem, mogoče je manjkal ta ponedeljkov adrenalin, ki nas eskpresno požene skozi teden. No, zato je bil pa petek toliko bolj divji. Kar je blo precej naporno, glede na to, da sem v četrtek po štirih letih spet uživala na koncertu Siddharte v Cvetličarni in se seveda temu primerno zgodaj (zgodaj zjutraj, če smo natančni) privlekla do postelje. Po rahlo krmežljavem dnevu v službi, ki je zahteval visoko stopnjo koncentracije seveda tudi pod razno ni prišlo v poštev, da bi bil petkov večer kavčkast. Zato je yours truly pičila do Ortota prsluhnt kranjskemu bendu The Tide, ki je bil zelo ušesom prijeten. V soboto sem šla v najboljši družbi, ki se ji reče 'trijo adijo', počit od dobre hrane h Andrejevim v Narin, predebatirat miljon tem in se preprosto met fajn. Ker sem tolk dobra dušca sem zvečer še Slonu&co pomagala sestavt in nafilat 672 škatel Sponzorske plate, kar je trajal štiri (4!) ure. Pa še nism mela dost, po takem rutinskem delu sem enostavno morala bit še mal poredna. Da se je vse skup zavlekl do jutra najbrž ne rabm poudarjat. Včeraj sem šla k nebratu na obisk in familjarno vselitveno kosilo in se delat, da nism zaspana :)) No, sicer zaspanost na naših kosilih ni nikol problem, ker takoj dobiš en šampanjc u žilo, ki ga potem samo luštn dolivaš in si čist uredu, pa še sekiraš se ne preveč, ker si na familjarnem kosilu, heh. Ja, brez šampanjca nam živeti ni. In še babi, ki sploh ni moja taprava babi, je spekla zame (!!) moj najljubši kolač - za posladek na kosilu, ki je blo namenjeno njenmu vnuku plus one. She fuckin' rocks! :))
Alkoholiziranosti in nenaspanosti primerno sem si včer pozno popoldne natočila kad, kjer sem 'umirjeno kontemplirala' pretekle dogodke in se smejala lastni navitosti in neumornosti.
Ugotovitev tedna: Ja, tut taki tedni pridejo, ko si ves na fedrih in te je povsod dost.

petek, 29. oktober 2010

Pumpkin galore!

Oooo, jaaaaaa.
Ta prave buče so vse kar rabš. No, pa ta tanek olfa nož, pribor za malo grafiko in letošnja nova pridobitev - skalpel! Mi je že žal, da si nism zamislila kej bl zahtevnega.
Sicer pa - mam jutr še cel dan časa.
Pa ena buča me še čaka.
Pa zmer loh kje še kakšno staknem.


Aha. O, ja.

ponedeljek, 25. oktober 2010

Put on your seatbelt. I wanna try something...

Torej, js nism lih najbl redoljubna oseba. Pr men je red zelo redek pojav, kreativni kaos je bolj v mojem stilu. Tut nism spucan picajzelj, še manj germofob. Kontinuiteta tut ni lih moja vrlina, ker rutina me ubija. Ampak se vztrajno trudim to izboljšat. In vsled naštetim dejstvom se mi grozn fajn zdi, da mi je pa le uspel en projekt, ki sem si ga zadala eno leto nazaj. In sicer, 25.oktobra 2009, sem se spomnla - ne se smejat zdj - da bom spravla vsak račun za bencin, da me bo lahko čez eno leto kap zadela, kok denarja dejansko zmečem za to, da nič kaj zeleno kam pridem. No, eno leto je okoli, dons zjutri sem še natankala in rezultati so tu: v enem letu sem povozila 976,99 litrov bencina, za kar sem zmetala 1150,35€, s čimer sem prevozila 15698 kilometrov.
Če to zdj mal preobrnem, moj avtoček ponuca 6,2l bencina na 100 kilometrov, kar se mi zdi kr ok. Če še mal obrnem, na mesec povprečno za bencin porabim 95,86€, kar ni tok ok. In povprečno na mesec naredim 1308,16km, kar je enako cca petinšestdesetim vožnjam na relaciji Domžale-Kamnik. Bi kr šlo, ja :))
Oh ja, kaj nej, brez avta mi živeti ni.

In k sm že lih pr plehu,a ne. U soboto so me spet ustavl policaji. Ker sem se do zdj še vedno pizdila, kok so bedni, nej tokrat za spremembo povem, da so bli zelo kul. Heh, mogoče zato, ker štrajkajo :)

In še ena reč, kjer je avto nepogrešljiv - dons grem z njim po buče! Po lanski relativni polomiji z zanič bučami, sem jih letos zacahnala, rezervirala in majo, da se bojo rezljale tko, kot se spodob, ker glava je polna idej in povratek v stilu 2008 je obvezen. Hehe, get ready!!

petek, 22. oktober 2010

Carpe diem et al.

Uff, napokan teden :) v stilu carpe diem. Prehlad mi je mal kvaril vmesni čas, ampak kljub temu uspešen teden.
V soboto zjutri sem pičila na Reko. Na izlet, na sprostitev, na čvek, na sonce, na morski zrak. Vse to tut dobila. Pa še najboljši pomfri s tatarsko za povrh, hehe.
Dogodivščine delovnega dela tedna so vezane točn na to - torej delovni del tedna, tko da - ni važn.

Učeri pa - road trip to Milano :) Razlog: Koncert Avenged sevenfold. Fuuuul dolg sm si jih želela videt v živo in končno je ratal. Potem ko so Munchen razprodal, mi je v Milanu le ratal dobit karte. No, Milano je 500km daleč, kar je u bistvu kr konkreten road trip (in round trip) za en dan, ampak come on! sj smo še mladi :) Pot je bla super kljub crknenmu GPSu, ker sm vsaj js tolk praktična, da včasih sprintam nasvete za pot s spletne strani prizorišča.  Dvorana Palasharp v Milanu je prbližn k nš Tivoli, minus hokejska ograja. Zelo uredu. Še bolš je pa to, da z obvoznice praktično padeš nanjo. To je zmeri velik plus :)

Koncert je bil napovedan ob 21.01 in človk ne more verjet - se točno ob tej uri tut začel.
Italjani so sicer znani po tem, da so kot publika precej mlačni. No, teli učeri definitivno niso bli mlačni. Publika učer je bla tok vživeta, da je bil še celo en Italjan s katerim smo na konc mal izmenjal vtise, čist presenečen in navdušen, hehe. Koncert je bil sicer en mjčkn kratek, ampak zato zelooo sladek. Playlista je bla dobra, vsem so pa polepšal večer, ker so nanjo dodali Seize the day, katerga že ene par let u živo ne igrajo. Ozvočenje kot se šika, lučke tut, tonski mojster mojster, naša pozicija pa super. Super razgled iz četrte vrste desne tribune prcej spredaj. Zelo uredu. In ko smo že lih pr razgledu, pevc je še zmer za v kategorijo I most definitely would.
Dober road trip s pridno cesto, porednim GPSom, dragim pivom, đabe parkiranjem; super koncert, super družba, super doživetje. Čeprou je blo treba dons po treh urcah spanja u službo in sm zdele že mal na 'battery low', je all in all ocena špica!

petek, 15. oktober 2010

Blog action day.

Leto je naokoli in že je tu 15. oktober, z njim pa čas za Blog Action Day. Letos je glavna tema grupnega bloganja VODA.

Ne mislm nč pridigat o porabi, kvaliteti in podobnem, te pa vabim, da na temle linku preveriš, koliko vode porabiš na dan. Povprečna poraba naj bi bla cca 450 litrov. Ne vem, kako folku to rata, men je izračun pokazal 79 litrov. Kar se mi še zmer zdi grozn velik. 79 litrov brez kuhanja in pitja. In ne perem avta, ne zalivam vrta, se skor nikol ne kopam v kadi. In to ne zajema vode, ki je porabljena v proizvodnji produktov in hrane, ki jih vsakodnevno trošim. Tako mal širšo porabo lahko preveriš na tem linku. No, tle se pa moje povprečje že dvigne, če mal preračunam, na okol 250 litrov na dan.
Če pa še priračunaš porabo vode za kavbojke, majce, superge, vso plastiko in podobno, potem si pa najbrž res že na 450 litrih na dan.

Kar bogato, a ni?

četrtek, 14. oktober 2010

Dan pred petnajstim.

Če slučajn kdo ne ve kerga smo, mu js lahko povem, da bomo jutr petnajstga. To vem po tem, ker se mi že tri dni rola od plač in ker mi je zjutri zvonil opomnik, da je jutr Blog Action Day. Post je pripravljen, jutr ob osmih zjutri se bo zasvetu na tem blogu. Če bi kdo rad sodeloval, se lahko pofočka TUKAJ. 

In other news...
Se že cel teden otepam prehlada. Včasih pač 'vedno bodi navdušen' pristop mal uplahni in če se to ravno poklopi z rahlo oslabljenim teleščkom... jah, mjčkn zboliš. Ampak ni pene, dva popoldneva kampiranja na kavču, izobilje C vitamina in ostalih dobrot, pa bom spet k rožca. Upam :)
Bi šla v soboto na morje.
Diši mi kkšn koncert oldskul pankičev ali česa podobnega. Lahko tut Perota Lovšina.
Jutr ob 22h na Radiu Slovenija Slon in Sadež na Izštekanih. Tut to mi diši.
Še najbl mi pa diši jit zdele dam. :)

četrtek, 7. oktober 2010

The keyword is 'alleged'.

 Zakaj rada berem Chandlerja? Ker ti on oz. njegov šarmer/detektiv Philip Marlowe kar tako, spotoma, vzame sapo. Spodaj en odlomek o blondinkah, ki me je kr mal zalimal na stol. Na žalost v angleščini. Sj ne da je kej narobe z njo. Razen tega, da ni slovenščina. Morda nekega lepega dne prevedem.

There are blondes and blondes and it is almost a joke word nowadays. All blondes have their points, except perhaps the metallic ones who are as blond as a Zulu under the bleach and as to disposition as soft as a sidewalk. There is the small cute blond who cheeps and twitters, and the big statuesque blonde who straight-arms you with an ice-blue glare. There is the blonde who gives you the up-from-under look and smells lovely and shimmers and hangs on your arm and is always very very tired when you take her home. She makes that helpless gesture and has that goddamned headache and you would like to slug her except that you are glad you found out about the headache before you invested too much time and money and hope in her. Because the headache will always be there, a weapon that never wears out and is as deadly as the bravo's rapier or Lucrezia's poison vial.
There is the soft and willing and alcoholic blonde who doesn't care what she wears as long as it is mink or where she goes as long as it is the Starlight Roof and there is plenty of dry champagne. There is the small perky blonde who is a little pale and wants to pay her own way and is full of sunshine and common sense and knows judo from the ground up and can toss a  truck driver over her shoulder without missing more than one sentence out of the editorial in the Saturday Review. There is the pale, pale blonde with aenemia of some non-fatal but incurable type. She is very languid and very shadowy and she speaks softly out of nowhere and you can't lay a finger on her because in the first place you don't want to and in the second place she is reading The Waste Land or Dante in the original, or Kafka or Kierkegaard or studying Provencal. She adores music and when the New York Philharmonic is playing Hindemith she can tell you which one of the six bass viols came in a quarter of a beat too late. I hear Toscanini can also. That makes two of them.
And lastly there is the gorgeous show piece who will outlast three kingpin racketeers and then marry a couple of millionaires at a million a head and end up with a pale rose villa at Cap d'Antibes, an Alfa-Romeo town car complete with pilot and co-pilot, and a stable of shopworn aristocrats, all of whom she will treat with the affectionate absent-mindedness of an elderly duke saying goodnight to his butler.
The dream across the way was none of these, not even of that kind of world. She was unclassifiable, as remote and clear as mountain water, as elusive as its color.

Raymond Chandler, The Long Goodbye

Všeč mi je gumb.

Mogoče bo kdo opazu, da se po novem pod posti na temle blogcu nahaja 'Všeč mi je' gumb.
Se mi je zazdel kul imet 'Všeč mi je' gumb.
Da bo lahko kdo kdaj kej 'polajkov' :)

Pot do tega 'Všeč mi je' gumba ni tko enostavna, kot sem mislila, da bo. Js nimam pojma o htmlju, kodah in podobnem, pa mi limanje raznorazne tuje šare po blogu sicer prou spodobno ratuje. Pa sem si mislila, heh 5 minut dela, pa bo. No, pa je bil 'Všeč mi je' gumb na konc kr mal izziva. Ker po netu bluzi izobilje raznoraznih kod, sm seveda sprobala ene par različnih, pa ni nobena delala. Potem sem se blondinki primerno zgodaj spomnila, da najbrž najbl spodobno kodo dobiš kr na fejsbuku. Ja, jo. Sam tut ta ni delala tko kt sm js hotla. Se prav, za vsak post posebej. Najbrž zato, ker sm kej narobe nardila. Ampak ker ne vem kaj bib lo potencialno lahko narobe, je blo pač treba najdt kej druzga. In potem ko sem že skoraj obupala, sem se pa le spotaknila ob Heather, katere koda je končno delala tko kot se zagre. Sevede mi je po stotih limanjih / brisanjih / splošnem šarenju po čudovitih znakcih iz katerih sestoji tale reč, ratal mal pofrderbat mojo čudovito podlago (al kako se temu reče). No, pa sem tut to po nekem čudovitem naključju popravla. Al se je pa kr sama. Najbrž to drugo. U bistvu ne vem.
Pa še nekej čist nepričakovanga - gumb je kr v slovenščini. Kok kul je pa to, no?

nedelja, 3. oktober 2010

petek, 24. september 2010

There is no time like the pleasant.

Uspel mi je pridet do morja. Oča so bli še celo tako prijazni, da so me celo uro prej, kot pa sm mela u planu 'spizdit', spodili iz pisarne, češ, če boš ob dveh šla, ne boš mela nč od dneva. Oh, včasih še celo oča u cvet uidejo, hehe.
In ja, bil je res lih ta prav dan za morje. Vse je blo simpatično pregreto. Tri mame so čofotale po vodi (vsa čast jim). Dva ata sta sončila zobotrebčkaste okončine. Borovci so dišali. Morje je dišalo še bolj. Vetrček je lahno popihaval. Js sm pa kot nasedel kit ležala na toplem lesenem pomolu. In vsrkavala sonce. Ta jesensko. Sladoled je bil vrhunski. Dan pa, kljub zgodnejšemu pobegu iz pisarne, prekratek.

sreda, 22. september 2010

Surely it must be five o'clock somewhere...

... ker se men ne da več nč.

Odkar sem dons zjutri prebrala vremensko napoved, kjer je pisal, da bo na morju šajba in 26 stopinj, moji možgani nočjo počet druzga, kot študirat varjante, kako dons pridet do morja.
Ta prva varjanta - to je ob devetih se prslint k fotru v avto, ko se je odpravil v Strunjan, je propadla. Ker vseen js sm kokr mjčkn v službi, heh. Pa par stvari je blo le za narest, ane.
Ta druga varjanta prislinjenja v avto, katerega lastnik se odpravlja na morje je tut propadla, ker je bla ura ob enajstih še prezgodnja.
Razplet tretje varijante pričakujem v kratkem. Glede na to, da je ura šele mal čez eno, bi se ta lahko razvila pozitivno.
Pa če se dons ne, se bo pa jutr.
Ker morje, sonce, sol v zraku in topel jugo opla- rahla burja vabijo premočno.

torek, 14. september 2010

Ena modra.

"Pri vsaki dejavnosti je treba vedeti, kaj lahko pričakujemo, kakšna so sredstva za dosego cilja in zmožnosti, ki jih imamo za zastavljeno nalogo. Le tisti, ki tako opremljen ne čuti želje po rezultatih osvajanja in ostane zatopljen v boj, lahko reče, da se je odrekel plenu. Lahko se odrečemo plenu, vendar to ne pomeni, da se ne menimo za razultat."
Bojevnik luči s spoštovanjem prisluhne Ghandijevi strategiji in ne pusti, da bi ga zmedli tisti, ki niso sposobni doseči nobenega rezultata in zato vsem trobijo o odrekanju.
Paolo Coelho, Priročnik bojevnika luči, str. 72

ponedeljek, 6. september 2010

Hehe, js sm bla pa na morju.
Res.
Lej:




O ja, september na morju je vse, kar pravjo, da je.
In pridet do morja za vikend je sploh fajn.
Ker vikend na morju je kul.
Ker morje je kul. Pa sonce. Septembrsko sonce.

Čeprou je mal bedn potem pridt domov, pa ti skor kolena stran padejo, ko v kratkih hlačah stopiš na 11 stopinj. Pa je že nedelja zvečer. Pa je nasledn dan že pondelk. Pa mraz je. Pa to.
Sam nč hudga, ker na morju je blo fajn. Fajn. FAJN.

sobota, 28. avgust 2010

The girl gave him a look which ought to have stuck at least four inches out of his back.

Po groznem petku polnem ukvarjanja z mejhnimi, živčnimi predvsem pa sitnimi desci z debelimi očali in enormnim kompleksom manjvrednosti; po mestnih redarjih, ki so mi na avto prlimal kazen potem, ko sem zaradi prej omenjenih mejhnih, živčnih in sitnih descev bila prisiljena nest svoj tej priložnosti primerno zajeban fris na gradbišče in zaradi gužve treh hrušk ob vhodu bila prisiljena parkirat na pločniku; po popizditisu zaradi nepotrebnega šetanja na relaciji LJ-DŽ-LJ-DŽ, samovoljnosti nekaterih in še bi lahko naštevala; me je doma pričakal fletn paketek.Ooooo ja. Raymond Chandler. Njam, njam. Amazon.de - tri dni, 42€, 6 knjig. Z dostavo. Mislm, da ni švoh. Sploh če ti polepša totalno ponedeljkast petek ;)

sreda, 25. avgust 2010

Tiger.

Ok, it's official.
Sploh ne bom več zanikala.
Js mam fetiš.
Superge Onitsuka Tiger Mexico 66.

Najprej sm nanje par let nazaj po nesreč naletela u Humanicu. Rjave. Drage k sto matr. Ampak najudobnejše superge, kar sem jih kdaj nataknila na stopalca.


Pol kmal bele. Iz Berlina. Mal mn drage.

Pol so u LJ nekak zginle. Pa sm jih na ebayu ful cnej najdla. Črne.

Iz New Yorka sm prnesla ta srebrne.

Pol sm si ubodla pa še Tigress pomladno izdajo. Posebi za punce. K so ble lih na razprodaji, ane...

In jooooj, letos majo tako ponudbo, da bi mela spet ene troje...


No, pa pol še dvoje... al pa troje, k modrih res še nimam. Pa feniksa tut še ne.


Kill Bill klasika bo pa itak slej ko prej na vrsti :))


Ah, vsak rab vsaj(!) eno šibko točko.

ponedeljek, 16. avgust 2010

Oda življenju.

Počasi umira, kdor postane suženj navad,

ki si vsak dan postavlja iste omejitve,

kdor ne zamenja rutine,

kdor si ne upa zamenjati barv,

kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna …

Počasi umira, kdor beži pred strastmi

in njihovimi močnimi emocijami,

zaradi katerih se zasvetijo oči

in znova oživijo osamljena srca …

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,

ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,

kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,

kdor ne sledi svojim sanjam,

kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju

ubežati pametnim nasvetom …

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,

kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;

Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,

kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,

kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo

ali nad neprestanim dežjem …

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,

kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,

kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve …


Pablo Neruda

sreda, 11. avgust 2010

BlogHer - I'm soooo going! Ups, maybe next year...

Včasih prou pride znat kakšn tuj jezik. Recimo angleščina zna bit zlo praktična. Ker pol lahko bereš tuje bloge. Sm pa tja kdaj mal pobluzim po komentatorjih, ki jih srečam na The Blogess. Večinoma so to blogerke, najde se tut kakšen bloger. No, point je, da že 14 dni vsi čivkajo samo o BlogHer '10. BlogHer je sicer spletna skupnost blogerk. BlogHer '10 pa je bla nekakšna konferenca/srečanje blogerk v New Yorku 6. in 7. avgusta. Prej se mi vse skp ni zdel nč posebnega, pač kup bab. Na kupu :). No ta teden so pa seveda vsi poročal o dogajanju na tem srečanju. Top shit. In totaln party time. All the time. Miljon eventov, delavnic, predavanj in zabav.
Js bi tuuuut. Drugo leto maybe? Se bom pretvarjala, da mam blazno popularn blog z miljon bralci :))
Ful dobro gužvo stvari s konference so zbrale babe tle: kljik.

nedelja, 8. avgust 2010

Šiiiht, šiiiht, tatataraata.

Dopust je bil.
Ravno prav vroč.
Ravno prav preležan.
Ravno prav prebran.
Bilo je.
Precej piva.
Precej heca.
Precej smeha.
Dobre družbe.

Zlo luštn.
Prekratek.

petek, 30. julij 2010

Ta-daaaa! Now, let's have a cocktail!

Biznis jajca spedenana? Kljukca.
Pisarna preseljena? Enormna kljuka.
Fotr/šef zadovoljen? Nemoršverjet, ampak: kljukca.
Ti je uspel usest se na kinderjajčk od sestrice in ga razmazat čez pol riti kavbojk? Kljukca.
Vzgajaš enormen mozolj na čelu, da zgledaš, kot da ti raste še ena glava? Kljukca.
Kopalke, sončna krema, klobuk, dobra knjiga, fotoaparat, ipd. spakirano? Kljukca.
Ti dol visi za vse zgoraj našteto? KLJUKCA!

Idem da odmorim...

nedelja, 25. julij 2010

Missing... in action. Al neki...

Mjčkn sm missing in action, vidm, ko pogledam datum zadnje objave. Kako to, sprašuješ?
Ne skrbi, nisem na dopustu :S
Za začetek, sem sama v službi. To pomeni, da je fotr&co na dopustu. Sicer to ne bi preveč drastično spremenilo siceršnje delovne rutine, če ne bi nad mano visel 30.7. To je deadline za selitev pisarne. Tut to ne bi blo nč hujšga, če ne bi blo treba pisarne, kamor se bomo preselili, temeljito prenoviti. To pomeni, da že 14 dni usklajujem to isto prenovo. Vodovodarja, električarje, knaufarje, steklarja, kjučavničarja, tišlarja, malarje. Zaenkrat mi gre prou uredu, in če me tišlar ne bi nategnu, bi bla pisarna že fertik. Kar bi pomenilo mirno selitev v naslednjih dneh, tko bo pa najbrž norenje konec tedna.
In za nadaljevanje. Ko smo že lih pr koncu tedna. Konec tedna je tudi konec meseca. To je še na začetku tega tedna pomenilo 'jupiiii dopust!'. Z delovodjo sva zelo skrbno planirala vsaj en teden kolektivnega, še raje 14 dni. In tko dobr je kazal... ampak, seveda ne rabim omenjat dejstva, da je poletje naša visoka sezona... Ker seveda je šel kolektivni rakom žvižgat. Ampak baje sem prvi teden avgusta vseen frej (da bom potem drugi teden crknla, najbrž ni treba poudarjat). Kar je uredu. Ker grem na morje. Komi čakam. Skoraj standardna preverjena zasedba. Ma, da bo špica :)
In morje bo poleg prepotrebnega resnega počitka in odklopa prineslo tudi zelo dobrodošlo spremembo okolja. Predvsem pa bo skrajšal tale en mesec, ki se prav po smrkljasto vleče. Morm rečt, da sem prav presenetila samo sebe. Ko sem prvič čist hipotetično razmišljala kako bi blo, če bi kljub temu, da ne bi bla samska, bla sama par mesecev, se mi je zdel, da bi to čist šlo. Ker come on! Kaj pa je to proti večnosti, ane? Zdj, k sm čist zares v situaciji, da nism več čist samska, pa sm sama en mesec, mi je pa tak safr, da adijo. Pa je minil šele 10 dni! Joj. Tokle frišne romance niso lih najboljše za take situacije. Ker kljub temu, da je vse definirano, tko kot je fajn, da je, se vseen mal tenstaš. Študiraš, se spominjaš, razmišljaš, če nisi kej narobe interpretiral in upaš, da bo vse kul, ko pride nazaj. Dokler te po blaznem naključju in kljub časovni razliki ne ujame na FB chatu in je vse spet mal lažje.

petek, 16. julij 2010

If you saw a heat wave, would you wave back?

Jao mudeeeeeeeeeeeeeel, kok je vroooočeeeeeee!!!!!

Mjčkn se tenstam v pisarni.
Ampak u bistvu ful z veseljem.
Ker sm bla zdele dva dni po terenu.
Na terenu zdele ni kul. Sploh če morš bit za tele temperature ful preveč oblečen in ful obut. In ful imet čelado na glavi. In se potem vozt v razbeljenem avtu. In korakat gor pa dol po prašnih gradbiščih. In tristokrat jit iz lepo hladne kleti v pečico na podstrešju. In nazaj. In spet. Pa še enkrat. Potem v razbeljen avto. In ponovi vajo.
Kva sploh razlagam. Sj je vsem vroče k pr norcih.Počas bi gor loh nehal na ogenj nalagat.Ker js bi se tut najrajš kr u hladilnik usedla.

ponedeljek, 12. julij 2010

Povodni mož. Ja. Moj. A veš kao :)


Od nékdej lepé so Ljubljanke slovele,
al lepši od Urške bilo ni nobene,
nobene očem bilo bolj zaželene
ob času nje cvetja dekleta ne žene. -
Ko nárbolj iz zvezd je danica svetla,
narlepši iz deklic je Urška bila.

Mnogtére device, mnogtére ženice
oko je na skrivnem solzé preliválo,
ker Urški srce se je ljubega vdalo;
al ljubih bilo je nji vedno premalo.
Kar slišala moških okrog je slovét,
skušála jih v mreže razpete je ujet.

Je znala obljúbit, je znalá odreči,
in biti priljudna, in biti prevzetna,
mladenče unémat, bit staršim prijetna;
modrij in zvijač je bila vseh umetna;
možake je dolgo vodila za nos,
ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.

Al ga rastura tale Prešeren.

nedelja, 11. julij 2010

Martiiiiiiiiinaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!

Vse najboljše!

Sj veš. Čist so me zajebal. Nism mogla nikamr. Bedn. Drugič. Oblubm. Zaprmej :)

ponedeljek, 5. julij 2010

He had the long nervous fingers of a man with a quick brain.

Mr. Eastwood jr. ni razočaral. V bistvu je navdušil še bolj, kot sem mislila. Bas je res njegova ljubica. In model obvlada. Bas kitaro in kontrabas. Cel bend je super ušpilan in tud simpatičen. Koncert je bil res špica. Cel kup virtuoznosti v prijetnem jazzu. In dobro ozvočeno. Edina smola je bla ta, da na repertoarju ni blo men najljubšega komada Bold changes, je bil pa zato komad iz filma Letters from Iwo Jima (v mal drugačni varianti prisluhni spodnjemu linku), ki je bil za dol past dober, tko da se je skor kompenziral :)
Poletni oder v Opatiji je špica prizorišče za take koncertiče, zagotovo še kdaj grem. Kylea pa priporočam vsem, še posebej pa wannabe basistom :)
In ja, dejansko je isti fotr :)) in dobi plus pike, ker je po koncertu podpisal malo morje cdjev. Ko smo se me spomnle na to, jih je pa že zmankal :)



Tale jazzy vikend je bil tooooook super. Tri babe na kupu, miljon sočnosti in končno dovolj časa, da so vse prišle na vrsto. Sej ni čudn, da se je v nedeljo popoldne ulil kot iz škafa :))

sreda, 30. junij 2010

All I want is an umbrella in my drink...

vir fotke: deviantart

... and a friday afternoon.

Ja, js sm eden tistih frikov, ki majo dva mobitela. Mam tut ful dobr izgovor za to. Eden je služben. Ponavad je ta služben bl tih, ta privaten bl glasen. Smola ta teden je pa ta, da je ravno obratno.

In tik pred tem, ko sm dons zaradi rahlega predoziranja telefoniranja lih hotla ugasnt to mučilno napravo, spet zazvoni. Iz neke ibr korporacije me vabijo na predstavitev nove izvrstne poslovne priložnosti. WTF?! Kje ste mene najdl?! Nimam cajt za nove poslovne priložnosti. Že to poslovno priložnost, ki jo mam, komi sfuram.

In klinc gleda naše fuzbalerje. Js jih ne bom nč hvalila. Niso bli dost dobri. Pokroviteljsko tapkanje po ramah še nobenga ni resno spodbudilo k napredku. Pa kaj pol, če so bli prej še bl zanič. Zdj so čist mal mn. Skor sm nabavla tisto zastavco za na avto. No, jo nism. Zdj k so še Portugalci pušnl, navijam za Argentino. Se mi zdi. Aja, mogoče za Nizozemce. Te so mi bli zmer simpatični. A so še not? Ah dej, sej je sam žoga :)

In a se sam men zdi, al majo zadne čase desci nek fetiš, da poleg 'adijo' al pa 'se vidmo' navržejo še 'pridna bod'? WTF?! Še posebej je ta fraza uporabljana pri tistih s katerimi imaš recimo temu - definiran prijateljski odnos z naključnimi medlimi manifestacijami česa več- ampak, kjer ni jajc, tut tega 'več' ni. Pha, 'pridna bod'! Ker bohnedej, da bi ble punce poredne, al kaj? Sej druzga k pridne sploh ne mormo bit. Al pa je bl trik u tem, da fantje bojo medtem poredni, punce bodmo pa pridne. Čaki, to je še bl mem... Hmmm... Morm tole še mal premislt.

In k smo že lih pr fuzbalu, sploh še nism šla gledat Seksa v mestu. Kriminal. Tut če je totaln jajc, it's a must. V družbi bab. Mojih bab. Škoda k je ena 'out of the country'.

Ampak ta vikend grem na obisk. S ta drugo mojo babo. Greva prke dol. In poslušat unga fajn desca. In pit pjačke z dežnički. Mmmmm... :)

sobota, 19. junij 2010

I should come with a warning label.

Ker ko se pa men začne dogajat, se mi pa dogaja na polno. In kr ne morm verjet, ampak tale junij ni nč slabši od maja. Junijski dnevi tri leta nazaj, ko sem začela pisat tale blog, so bli prou čudni. Random shit. Ampak ne dejmo jamrat, ker tko se nikamor ne pride. Če mi je fotr kdaj kej pametnega povedu, je blo to takrat, ko je reku: 'Vedno bodi navdušena!' In sem. Vedno, oziroma čimbolj. Tri leta zorenja ob tem blogu, mimo tega bloga, ob ljudeh, ki me vedno kej naučijo... In lajf napreduje. Lajf vedno napreduje, tut če tega sploh ne opaziš.

sreda, 9. junij 2010

One hell of a rockin' weekend...


In sm nazaj. Sm dons že skor lahko vstala za u službo. Včer namreč zloooo težko.
V petih letih (kolkr je trajala moja festivalska odsotnost) sm že pozabila kolk je Rock im Park zabavna reč. In res je zabavna reč.
Čista zmaga. Mal dežja, mal blata, velik sonca, še več smeha, dobre muske in še boljše družbe :))

torek, 1. junij 2010

250.

Djmo še mal statistike in rahle samohvale :)

Tale post je 250. po vrsti. To pomeni, da sem v treh letih (minus dva tedna in pol) napisala 250 postov, kar v povprečju pomeni 83,3 postov na leto oziroma 1,6 posta na teden :)

Do naslednga pondelka to povprečje ne bo vzdrževano, ker gre yours truly jutr na Rock im Park poslušat Muse, 30 seconds to Mars, Kiss, Rammstein in podobne rock zadeve, pit pivo in se fajn met.

Later!

ponedeljek, 31. maj 2010

My red dress.

Bojevnik luči gleda na življenje z milino in odločnostjo. Stoji pred skrivnostjo, ki jo bo nekega dne ravozlal. Na vsakem koraku reče sam pri sebi: "Ampak to življenje je norost." Prav ima. Predan čudežu vsakdana opazi, da ni vedno zmožen predvideti posledic svojih dejanj. Včasih ukrepa, ne da bi se zavedal, da ukrepa; reši, ne da bi se zavedal, da rešuje; trpi, ne da bi se zavedal, zakaj je žalosten. Da, to življenje je norost. Vendar pa je velika modrost bojevnika luči v tem, da svojo norost dobro izbere.
Paulo Coelho. 1998. Priročnik bojevnika luči, str.119

Letošnji maj je bil boljši kot kateri koli maj do zdej. Prinesel je vse norosti, ki sem jih rabila. Prinesel je dogodke, ki sem se jih veselila. Srečanja, ki jih ne bom pozabila. Glasbo, ki bo v ušesih še dolgo odzvanjala. Ljubezen, ki je prišla, malo zacvetela, malo zabolela, potem pa se spremenila in postala, kar je morala postati. In prinesel je človeka, ki ne ve, kako me je zbudil, zažgal, spremenil.
Neverjetno koliko stvari se v enem mesecu lahko zgodi. Spremeni. Pa vse samo na boljše. Letošnji maj je bil 'moja rdeča obleka'. Kaj pa tvoja?

petek, 21. maj 2010

Shhhhhhhhhhh... Can you hear it? Can you?

It's the sound of FRIDAY!

Kar se mene tiče, je pač petek najbl cenjen dan v tednu :)
Sploh ta petek, ker je bil ta teden kr mal poseben. Skos od doma, po moje so mati že skor pozabili kako zgledam. Tut v pisarni ne prou velik, ker je končn mjčkn nehal scat, zato trije betoni, ergo skos na terenu. Čist mal preživa domišljija in nobenga rekvizita, na kterem bi jo preizkusla. Sm tut mjčkn nenaspana in mislm, da se zna zgodit, da bom dons mal preveč popila.
Ne vem, ne vem, neki me gon ta teden, pa ne vem kva. Eh, če me kdo išče, me dons skor zihr najde pr Maji na terasi s pivom v roki.
In jebenti, da grem to nedeljo na bolšjaka!

ponedeljek, 17. maj 2010

It just keeps following me...

Res ne vem, ta teden se zdi tko... jazzy.
V soboto sem v Ortu poslušala špica jazz izpod prstov, izpod palic in vsled diha Organ logistics. I just love tenor sax :)

In dons sm čist po nesreč pogledala kaj majo kej v Cankarjevem domu in glej ga zlomka, jazz mi sledi. Jutr namreč v klubu CD Kyle Eastwood, ki ga poslušam že sto let. Kot ponavadi mi spet (do pet minut nazaj!) ni pršlo na misel da bi pogledala, kako tip zgleda in - opla, vedno je fajn, če poleg tega, da zveni fajn, tud očem lih ne škoduje :))

P.S.: Če se kdo slučajno sprašuje glede priimka: ja, paše k the Eastwoodu.

sobota, 15. maj 2010

Old enough to know better... too young to give a rat's ass.

Bojevnik luči vedno naredi nekaj nenavadnega.
Lahko pleše po ulici, medtem ko gre na delo, pogleda v oči neznancu in se zaljubi na prvi pogled, brani neko zamisel, ki je videti neumna. Bojevnik luči si takšne dneve privošči.
Ni ga strah jokati zavoljo starih bolečin ali se veseliti novih odkritij. Ko začuti, da je napočil pravi trenutek, izpusti vse iz rok in gre naproti dogodivščinam, o katerih je toliko sanjaril. Ko se zave, da je na meji svojih zmogljivosti, se umakne iz boja, ne da bi se krivil, da je storil nepričakovano neumnost.
Bojevnik ne zapravlja časa z vživljanjem v vlogo, ki so jo zanj izbrali drugi.

Vir: Paulo Coelho. 1998. Priročnik bojevnika luči, str.35.

torek, 11. maj 2010

Ah, filmi...

Dons sm se čist slučajno spotaknila ob Kinoteko. In ko sm pregledala majski program, sm si rekla, da morm to objavt, ker je tolk dober, da bi lahko cel mesec v kinu sedela. Če bi jih izbrala samo par, bi imela za 14 dni dela:
Velika modrina (Le Grand Blue), Leon in Peti element Luca Bessona.
Cotton club in Boter III Francisa Forda Coppole (samo zato, ker je tko veličastno zanič).
Requiem for a dream. American beauty. In 'stara' klasika Short cuts Roberta Altmana.
Za posladek pa kvintet danskega filma. Praznovanje (Festen) in Po poroki (Efter brylluppet) sta špica in ju definitivno priporočam. Mene sta totalno očarala. Odpri srce (Elsker dig for evigt), Brata (Brodre) in Življenjska priložnost (Livet är en schlager) pa mogoče tokrat pridejo na vrsto, da si jih ogledam. Al pa koprodukcijski Vse za ljubezen (It's all about love) o katerem ne vem nč, ampak sliš se zanimivo.
No, vsaj enga naj mi rata videt :)


ponedeljek, 10. maj 2010

Zadnje dni sem spet spoznala, kakšno srečo imam.

Srečo, da sem, kakršna sem. Da sem jaz jaz. Da vem, kdo sem. Da vem, kaj hočem. Da vem, koga imam rada. Da vem, kdo ima rad mene. Da to pokažem. Da drugi pokažejo meni.

Srečo, da sem polna veselja do življenja. Da sem optimist po duši. Da vedno verjamem v dobro. Da po padcih vedno vstanem.

Srečo, da imam prijatelje. Da imajo oni mene. Da vem, da mi vedno kdo stoji ob strani. Da sem lahko tudi jaz komu skala.

Srečo, da lahko s svojimi škarjami odrežem svoje platno. Ker če ga odrežeš s srcem, ti ne res more biti žal.

četrtek, 6. maj 2010

Smell the color nine.

No, včasih je prou fajn se ne strinjat. Še bl, če to tut poveš. Včasih je pač treba povedat, kaj si želiš, ker ljudje pač ne morjo brat misli in kako nej bi pol vedl, kaj ti hočeš?
Ker včasih se ti lajf čist mal nasmehne, ti da škarje in platno. In če si takrat upaš te škarje vzet, ti jih mogoče še mal bl nabrusi, da potem res lahko platno odrežeš čist po svoje.
Potem pa samo še go with the flow.
Ker tut če se ti vse zjebe, si to s svojimi škarjami zrihtal :)

sobota, 1. maj 2010

Defnicija.

Bedno: ko popolnoma razumeš, ampak ti nekaj ne pusti, da bi se popolnoma strinjal.

petek, 30. april 2010

Skoraj še nikol ni zajca ujel...

Skoraj: v pondelk je bla to beseda dneva. Dons je to že skoraj beseda tedna.

Update:
Kino skoraj.
Avto še zmer zapacan. Celo še mal bl.
Bolšjak prav tako skoraj. Bla celo nedeljo 100m stran in pozirala s čelom v roki. Mislm, da to skoraj ne šteje. Prestavljam na to nedeljo, ampak mislm, da skor ne bo ratal, ker bo itak spet dež baje.

U pondelk sem bla skor frej. U sredo in čertek tut pod razno ne. Dons sm spet skor frej. Čist mal še in se bom s takim veseljem pobrala domov, da se bo kar prašil za mano. Čeprav mogoče ne bi šla domov, ampak kar kam-kam kjer se več dogaja, ker rabm stvari, ki bi mi na polno zaposlile možgane in skrajšale čas, ki mi zadnje dni mineva prav po polžje.

nedelja, 18. april 2010

Počas, pa z andahtjo.

Mogoče se je kdo vprašu kako mi kej gre.

Gre:
- Kepca sladoleda je bla - in a way - pojedena. Skor bolš. Magnum classic.
- Kino: očitno mission impossible.
- Fotografirala. Hm, snemalnih par ur v življenju bobnarja.
- Knjige mi je ostal še 10 strani, ki bodo prebrane danes pred spanjem, jutr bom pa zanje plačala 20 centov :)
- Rdeči nohti mi niso znesl, so mi pa zato vijolčni. Skor cel dan. Rdeči še pridejo na vrsto, he.
- Avtu se še zmer komi vid, da je u resnici moder.
- Bolšjaka mi je pa speljal dež :( Mislm, ni fer. Da je lih u nedeljo dež. To nedeljo, med vsemi, ki so na voljo. Ni fer.

Sicer mi je v teh dneh ratal marsikej druzga, kar ni blo na seznamu, ampak to so že detajli. Ker vse še ni ratal, podaljšujem ta teden do srede in prištevam naslednjo nedeljo. Če ne bo dež.

sreda, 14. april 2010

Patience is not a virtue, it is a waste of time.

Okej, sej vem, da je že sreda pa še te je prou mal ostal, ampak ta teden hočem:
- pojest vsaj eno kepco sladoleda
- bit odvlečena ali pa odvlečt nekoga v kino gledat whatever
- fotografirat še kej druzga kot betonska tihožitja
- prebrat do konca knjigo, s ktero bom lih kar začela nabirat zamudnino
- met ful rdeče nohte, ki bi zdržal lepi vsaj en cel dan
- sonce, da se mi bo splačal peljat oprat avto
- v nedeljo jit v mesto na bolšjaka, ker nism bla že en let

Po možnosti zahteve tega tedna še dopišem.
Glede na to, da jih že zdej ni tok mal, dopuščam eventuelno podaljšanje tega tedna do naslednje srede.

četrtek, 8. april 2010

Out of my mind... Back in five minutes. Or on friday.

Sj sm vedla. Čist točn sm vedla, da se bo zabušavanje prejšnjega tedna z vso silo v stilu bumeranga vrnilo ta teden.
Pa tko fajn se je začel. Edina zdrava verzija pondelka - to je frej, prijeten in svež - je bila prehitr prekinjena s torkom, ki je nesramnež prevzel vse sitne sicer ponedeljkove značilnosti. In od torkovega jutra pa skos neki, pejd sem pa tja, poglej tole, preglej tole, joj zajebal tistle, zračuni tole, odloč neki druzga, pa kakšna je to receptura, kje se obira ta cement, pa kdaj bo že ta beton, da mi pa res ni dolgčas pa poskrbijo še plače in raznorazni cepci, ki očitno ne dojemajo koncepta končne situacije. Pa u bistvu sploh ne jamram. Ker, če vse natančno premislim, prou uživam v vsej paniki in akciji in trenutnosti moje službe. Sam včasih mi pa ob koncih dneva mal gužvo dela. Na primer takrat, ko bi rada o čem mal premislila, pa v bistvu ne zmorem. Ker je tistih 5 minut preden padem v spalno komo za take stvari mal premal. Sj mrbit je tko še bolš, don't think - just go with the flow.
Zato komi čakam petek in končno mal miru, pa da po možnosti popijem kakšno pivo v dobri družbi, magar s kartami v rokah.
In ker mam že zdele mal miru, grem ob divji izbiri fimov na tvju gledat Death becomes her. Eden najbl prtegnenih filmov ever. And not entirely in a bad way. :)

petek, 2. april 2010

Some say the glass is half full, some say the glass is half empty. I say “Are you gonna drink that?”

Ta tedn nism nč kej dost pridna. Bl al mn guncam afne in razen tistga kar je nujno, nč kej dost pametnga ne počnem. Na vse konce me razmetava, da se od povsod kar odbijam in mislm, da mi je pomlad mal stopila v glavo. Sicer ne štekam, kako je to možn ob tem bednem vremenu, ampak okej.
Sm bla u sredo na Rock izzivu. Zmelkoow so zmer zadetek u polno, še bl pa spomlad, ko ti, kot že rečeno, lajf začne mal bl na možgane trkat. Pol sm med pavzo uzuni mal debatirala z enim čist simpatičnim mladeničem. Že dolg nism nekje po nesreč srečala tko fajn sogovornika. Lih tolk, da nisva rešila kr skor vseh svetovnih zagat. In lih tolk, da me ni nehal skrbet za svet na splošno, ker s tok ambicioznimi ljudmi med nami res ni pene. U glavnem. Kokr je človk v eni uri naredu precej uredu vtis, skor tok ga je v naslednji uri odnaredu. Kako, se gotovo sprašuješ? One beer too many is all it takes.
Tko da, ja, če ne veš čist točn kakšn pjanc si (in tega noben zares ne ve), potem raj spij enga premal, kot pa enga preveč. Vedno. Res. :))
Sicer pa je bil večer ibr fleten. Kar preveč, glede na to, da nismo več študentje in je treba nasledn dan u službo. Ampak enkrat na vsake kvatre je pa zabavn po štirih urcah spanja se pretvarjat, da si kul in da ti je vse jasn in da maš mal čudn glas zato, ker se te neki prijemlje :))

sreda, 31. marec 2010

Random paberkovanja.

Bil je tak fletn vikend. U soboto Ivanušič v SiTi teatru in open mic v Hugo Barreri, u nedeljo pa Gverila v KUDu. Open mic večeri se mi zdijo špica ideja. Tako obvezno kaljenje za mladince, ki bi bli radi glasbeniki vseh sort. Pa neki za dušo za tiste, ki so vedno želel bit glasbeniki, pa prej niso mel jajc, zdj se jim pa zdi, da je že prepozn. Ampak za open mic nikol ni prepozn :)
In dons grem najbrž prsluhnt Rock izzivu. Bl al mn zarad Zmelkoow :)) Hihi, smeha polna vreča. No ja, tud Dandelion children bo enkrat fajn slišat nekje drugje kot v kakšnem pajzlu :)

In okej, sej vem, da smo 31. marca, ampak tole aprilsko vreme medtem, ko sploh še ni april je pa čist mem. In tale pomlad prou prepočas leze v deželo. Djmo mal bl na poskok, no. Ker musklfiber je spet na pohodu in regrat mi bo vsak čas skoz ušesa pogledou. Jst sm že čist godna za poletje :D

četrtek, 18. marec 2010

I couldn’t repair your brakes, so I made your horn louder ali kaj si danes mislim o Cerkvi.

Cerkvi kot inštituciji nikol nisem bila posebej naklonjena. Me je skos kej motilo. Pa še zdej me. Pa zmer bl, najbrž. Pa sej sm enkrat neki v zvezi s tem že čivkala. Ampak zdej pa mislm, da mi je pa mal kapo odnesl.
Najprej naj povem, da sm jako razočarana nad grozno premajhno reakcijo naših medijev na nova poročila o spolnih zlorabah otrok s strani duhovnikov. In še bolj premajhno reakcijo na 'kvazi' papeževo opravičilo.
Mi je prou žou, ampak men se pa tole ne zdi več smešn. Ne, če vse natančno premislimo je pravzaprav zelo smešno. Laganje papeža ljudem direkt z zlatega stola sred Vatikana o tem, kako da mu je žal zaradi pedofilskih zlorab, je ob tem, da je bil on tisti, ki je skoraj petdeset let nazaj izdal papir oz. 'user's manual' kako pedofila uspešno skriti pred javnostjo, res huronsko smešno. Res ne vem, zakaj se mu cel svet ne smeji u glavo. Ne razumem, kako lahko sploh še kdorkoli kjerkoli Cerkev dojema kot resno, spoštovanja vredno ustanovo.
En sam zlorabljen otrok bi bil preveč. Zdj bojo šle cifre iz stotin že v tisoče. Če mene kdo kej vpraša, si Cerkev ne zasluž več sploh obstajat. Sploh.
Svet in javnosti, ki pa kr neki stran gledajo, pa tut niso lih neki boljši.

Somewhere over the rainbow...

... bo dan, ko bom vedla, kaj je to fondant. Kako se ga nardi al pa kje se ga dobi in takrat bom Erni za rojstni dan nardila tako torto:


Ampak letos še ne vem, zato samo en shout-out:

ERNA, VSE NAJBOLJŠEEEEEEE!!!!!!!

petek, 12. marec 2010

We think our fathers fools, so wise we grow. Our wiser sons, no doubt will think us so. - Alexander Pope

No, zdj sm pokukala iz luknje zadnjih parih čudnih dni in se loh začnem pizdit dalje.
Sm premišljevala al sm sam jst taka, al to pač tko je, da ko bi se človk rad resno sporekel s svojim roditeljem, ga ta avtomatično spremeni v desetletnega otroka (ali pač katere druge najtravmatičnejše starosti) in noče dojet, da nisi več star deset let ampak še petnajst več in da to, kar mu govoriš ni več neka odraslega sveta nevredna travma zarad odvzete lizike, ampak najbrž kej resnejšega, in da imaš nemara morda celo prav. Ne vem, mogoče pa starše itak cel lajf sledi senca strahu, da so svojga otroka itak čist zajebal (ker o, jeba - ga sploh ne zastopjo), in pol k se pokaže ena reč, ki bi morda nakazovala, da je temu tako (v bistvu pa kaže kvečjemu nasprotno), mu takoj nabijejo slabo vest, en tak trdoživ 'guilt trip', da mulca takoj postavjo na svoje mesto, da ne bi slučajn puzabu kva vse so oni zanga pa nardil paglavca nehvaležnga. U bistvu more bit res jeba, ko maš tolk stare otroke, da jim za te 'guilt tripe' začne dol viset. Sprašujem se, kdaj bom js dost stara za to. Ah sej res, včer sm bla.

torek, 9. marec 2010

No comment / nešto kao fikcija vol.2

Come on.
One step closer.
Stop it or define it.
For I will have my way with you.
One way or the other. Either way. Any way.


ponedeljek, 8. marec 2010

Divination seems heightened and raised to its highest power in woman.

Oh, the gladness of their gladness when they're glad,
And the sadness of their sadness when they're sad;
But the gladness of their gladness, and the sadness of their sadness,
Are as nothing to their badness when they're bad.


Oh, the shrewdness of their shrewdness when they are shrewd,
And the rudeness of their rudeness when they're rude;

But the shrewdness of their shrewdness and the rudeness of their rudeness,
Are as nothing to their goodness when they're good.



Je reku A.B. Alcott.

Lep dan žena vsem žen(sk)am, pa bodte poročene, samske, ločene, na voljo, al pa kakršnkoli vaš status že je..., ker status ni važn. Dons je važn spol, he.



Go ladies!

četrtek, 25. februar 2010

The City that NEVER sleeps...

... in jst trenutno tut ne. Upam, da bo dons kej bolš. Da bom ob eni normalni uri loh zaspala. 6 ur razlike te unič. Ampak samo, ko greš domov. Ah, pa kaj pol. It's soooooo worth it :))

Ker New York je špica! Downtown, SoHo, TriBeCa, Little Italy, China town, Midtown, Upper East Side, Times Square, Broadway, Central Park,... Ni da ni, pa še pa še, pa svašta. 10 dni je minil prej kot rečeš keks, js sm pa z glavo še kr mal tm.

četrtek, 11. februar 2010

Off to the US of A.

No, pa grem. Jutr dvajset čez sedem zjutri bom čist resno na poti v NY. No, u bistvu bom že ob štirih zjutri čist resno na poti u NY. In ob osmih zvečer bom čist resno tm. Sam da bo tm šele zgodaj popoldne. Joj joj. Me prou zanima, kako in kolk me bo kej jet lag zajebavu. Bomo vidl.

Tko da, držte pesti, da varno pridem tja (in potem sevede še nazaj) in pridte spet na obisk čez 14 dni, ko se bom zbudila iz jet lag kome in najbrž že kej novga spisala. Do tedaj pa en lep pozdrav!

torek, 9. februar 2010

Hepi brzdej tuuuuuu

miiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii :)

Jebat ga, še en let je naokol.
Bo že tko prou :)

ponedeljek, 8. februar 2010

Sonnets of Unhappiness

št. 6

Čez tebe več ne bo, sovražna sreča!
iz mojih ust prišla beseda žala;
navadil sem se, naj Bogu bo hvala,
trpljenja tvojega, življenja ječa!

Navadile so butare se pleča,
in grenkega se usta so bokala,
podplat je koža čez in čez postala,
ne straši več je trnjovka bodeča.

Otrpnili so udje mi in sklepi,
in okamnelo je srce preživo,
duha so ukrotili nadlog oklepi;

strah zbežal je, z njim upanje goljfivo;
naprej me sreča gladi, ali tepi,
ne tnalo najdla boš neobčutljivo.

Nr. 6

O'er thee, Misfortune, I have ceased to wail,
I'll utter no reproaches any more.
Thank God, I'm used to griefs thou hast in store
And to the sufferings in life's strong jail.

No burden can now hurt my shoulders frail;
My lips are used to bitter drinks of yore;
My feet, like leather, are no longer sore,
I dread no thorny path, no irksome trail.

Stiff are my limbs and joints as if confined.
My heart, once sensitive, is hard as stone,
The claims of sorrow have subdued my mind.

All fear is fled; with it all hopes have flown.
Should Fate caress or beat me, it will find
Insensibility of flesh and bone.

F. Prešeren
prevod: A. I. Lenarčič in W.K. Matthews

četrtek, 4. februar 2010

A waist is a terrible thing to mind.

Je rekel Tom Wilson.

Sm lih tole študirala zadnč, k sm kolo gonila, tko za zdravo telo, pa za manjši šlauh okol trebuha, seveda.
Sj zihr je že kdo to pred mano pogruntu, ampak madona so ns dobr nategnil, ej. Desce in babe, da ne bo pomote. Mrbit skor desce bl :)
Naprimer recmo, da ma nekdo, no ne nekdo, ampak ženska ene 7 kil preveč. Revca se vsa sekira, da je debela, pa da more shujšat, ker suhice so pa res najbl in, pa descem bl ušeč (da to ni nujno res, je seveda možno, ampak sodeč po izkušnjah s 'hormonaly challenged' kolegi precej neverjetno). Res čudn, ker to je tko dobesedno zadnja moda, recimo splošno druge polovice 20. stoletja. In zahodne poloble sevede. Sto let nazaj bi vsepovsod današnja 'idealna' ženska odletela k mal bl švoh pršit gumb na hlačah. Ne bi mela šans. Halo, ženska je mogla bit pr seb, ker je blo treba zagotovit močne in pr seb potomce, da bojo šli geni naprej. Ker zakon močnejšega.
Dons je pa zadeva mal drugačna. Je treba bit suh, (tud visok, pa lep tud). Občasno blond. Predvsem ne debel. Debel si pa hitr, ane. Po današnjih standardih, ane.
Kje je tle logika? Kje so desci pozabil nagon po ohranitvi vrste, ki se doseže s produkcijo najboljših možnih potomcev z najboljšim setom genov? Ki mu ga zagotovi ornk baba? Hja, fajn so jih nategnil. Pa še nas babe zravn. A kdo?
Hmmmm, poglejmo. Še zmer se modni ideali oblikujejo v medijih, ti jih pa še zmer hvaležno pobirajo od velikih imen modne industrije. In kdo so velika imena modne industrije? Strejt babe pa gay desci. See the problem yet?
Nobenga od njih spolno ne privlačijo ženske. Z njimi ne misljo ustvarjat potomcev. Torej jim tut za najboljšo kombinacijo genov mal dol visi. Uglavnem, nimajo pojma o idealni ženski.
Vse so zajebal. Mrbit kr celo vrsto.
Res, nateg stoletja.
Hmmm?

Ne vem no, js sm še zmer rajš ena Sophie Dahl, kt ena prelomlena Kate Moss. Bom vsaj vedla, da ma moj dec še mal Adama v seb, hehe. In posledično najbrž zelo kul in nezmedene gene . To je pa vedno plus, kanede.

ponedeljek, 1. februar 2010

There's no point in being exact about something if you don't even know what you're talking about.

Hm hm, tale nov dizajn mi je prinesel več težav kot koristi. Sm vedla, da se ne bi smela s tem igrat, če nimam pojma, kaj delam. In tako mi je uspel tale blog mal 'ugasnt' al neki, sej ne vem, uglavnem, ni se hotu igrat. No, zdj, ko so mi prijazni gospodje neki popedenal, sej ne vem kva res, zadeva spet špila. Jako čudno, meni precej nerazumljivo. No, sej ni važn, sm že prpostala post, k bi mogu že en teden tle bit. No, pa zdj še tega, da se mal kokr ven potegnem iz te luknje, ki je bržkone izgledala kot izvrsten primer lenobe. Sam js nism lena, o ne ne, js sm tolk navita, da je kr veselje. Samo še 11 dni do New Yorka, iiiiiiiiiiiiii.

ponedeljek, 25. januar 2010

Size does matter, said the nun to the sailor.

Že nekaj časa opažam, da se človeku zelo pogosto pripeti, da, kadarkoli sede v svoj simpatično mali, a poskočen avtoček, vozi za velikimi - pravzaprav ogromnimi, dragimi in najnovejšimi, a strašno počasnimi limuzinami. Varjanta beemve, mercedez in podobno, res samo največje različice modelov. In se tako res pogosto vozim za njimi - počasnelami. Seveda, pojavil se je vzorec. :) Ali pa dva. :)) Morda trije. :)))

Varianta A: Ogromna nova limuzina (večinoma beemve ali pižo) se po cesti izven naselja vleče pred tabo s skromnimi 42km/h. Notr sedi ibr pomemben poslovnež v poznih tridesetih v lepi obleki in s sončnimi očali čeprav dežuje, z desno roko k ušesu tišči mobitel, z levo se čoha po namišljeni pleši ali maha od razburjenosti ob pomembnosti pogovora.

Varianta B: Ogromen nov terenc (ponavadi mercedez, folcvagen ali audi (občasno tudi beemve)) se po cesti v naselju vleče pred tabo s skromnimi 20km/h. Notr sedi ibr pomemben poslovnež v zgodnjih štiridesetih v ledrastem reklcu, skor nujno plešast (čeprou dopuščamo možnost, da je obrit), sončni špegli obvezna oprema, Rolex impersonator na roki ni izjema. Ta ma v ušesu tisto mini slušalko in na vse grlo vpije vanjo. Zravn bul v nevemkolk inčni gps, ker se je revež zgubu obenem mu pa najbrž še biznis propada ali pa mu je nesposoben vajenc prebutu narobnga človeka.

Varianta C: Res največja možna limuzina (po pravilu mercedez) se po cesti v naselju ali izven njega vleče pred tabo s 45km/h. Od uzadi zgleda, kot da bi se avto kr sam pelu. Ker not sedi šestdeset do sto let star fotr, ki je že mal skp zlezu in, ki je nekoč bil vse zgoraj našteto.

Če mene kdo vpraša nr 1., se neobremenjeno in brez podzavestnih egotripov s takimi avtomobili znajo vozt samo bogati posamezniki z Bližnjega vzhoda, kanede. Ostalim pa taki avtomobili in njih vožnja (pa naj bo ibr počasna ali pa podivjana) na čelo z velikimi tiskanimi napišejo erektilno nesposoben, od matere nikoli ljubljen, v otroštvu neprekinjeno od boljših in večjih sošolcev zafkavan ter pretepan, skratka resno poškodovan.
Če mene kdo vpraša nr 2., neizpodbitno velja, da hujši kot je avto, grši (in manjši in bl plešast) dec ven stop.
In če mene kdo vpraša nr 3.; je presneta škoda, da kljub vsemu zgoraj naštetemu ni nujno, da se tepcem človk izogne. Namreč, tut v čist normalnih in kulturi primernih avtomobilih se najdejo erektilno nesposobni, od matere nikoli ljubljeni, v otroštvu neprekinjeno od boljših in večjih sošolcev zafkavani ter pretepani, skratka resno poškodovani.
In ne vem kako jim še ni prebil, da je avto naboljši oglasni pano za raznorazne pomanjkljivosti. :))

Ker so izjeme grozno redke, gotovo toliko bolj potrjujejo pravilo. :)

sreda, 13. januar 2010

I want to be a part of B, a part of A, Big Apple!

Tale 2010 mi sploh ne gre prou spod prstov. Tud na eno reč še nism u prvo ta pravga datuma napisala, no. Madonca. Mam pa tut mal organizacijske zadrege tlele u pisarni, ker se valda nism spomnla lan miljon fasciklov nabavt, ampak šele včer, ko je že nastal kup solate, ki je nimam kam pospravt. Jah, kdor nima v glavi, ima v petah, ali hvala bogu za dostavo, hehe.

Sicer pa te dni nč kej tolk fascinantnega ne počnem. Just the usual. Terapevtsko navdahnjena poslušam razna jamranja, brcam ljudi v riti, razumevanja polna kimam in pol spet mal brcam u rit. Občasno tudi sebe. Ampak res občasno.
Uuu, sej res - zadnč sm srečala neumornega kinetičnega motivatorja Serđota. Na kolesu pr minus deset. Model se res ne da motit, ane. Pa prav Serđo:' Ja Njeeeežinkaaaaa, pakjesiti? Oh, kak dobro zhledaješ! Laufaješ? Vidim jasfseto. Dobro jas navadil tjebe.' Kok sva se smejala sred ceste. No, sj nč ne rečem, brez Serđota bi js še vedno veselo gnila na prestolu kluba Šport? Ne, hvala. Ampak morm pa priznat, da sm se to zimo pa mal polenila, in se mi ne da več kr pr vsakmu vremenu šport zganjat. Še dobr, da Serđo tega ne ve, hehe. Ampak k bo sneg šou se bom pa u rit brcnla - laufat!


Oh in ja - učeri, ko sm dokončno in za zihr in for sure zabetonirala dopust, mi je šele dobr prcurljal do možganov, da grem čez 1 mesec čist zares u New York! Komi čakam. Djte no, mal mi bodte fouš! :))

Blogger news

Photobucket"/> <a href="http://vrana-snopprotislovij.blogspot.com/"><img src="<a href="http://s1131.photobucket.com/albums/m558/vranavrana/?action=view&amp;current=badgefertik.jpg" target="_blank"><img src="http://i1131.photobucket.com/albums/m558/vranavrana/badgefertik.jpg" border="0" alt="Photobucket"></a>"/></a>

Pages - Menu