Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat. Vol.10.

Never say, "Oops." Always say, "Ah, interesting."

Tkole včasih, k dež pada, pa je še vseen zadovoljivo toplo, pa se ti nikamor ne mudi, loh mal čičaš na terasi, ambient ti okrašuje iz globin doneč bas hausmjuzikabjuzrja, ti pa opazuješ odpadanje listov z osamljenega javorja sredi terase, občasno pogleduješ proti jugu, od koder se počasi vleče gosta megla... Pa mal razmišljaš, nardiš en tak rewind in ti užge, da že sto let nisi nč napacal na blog.
Blog sameva, ker sem v osnovi grozn len človk in kadar mam mjčkn preveč dela, sem potem tist mejhn preostanek časa najraj kje naokol. Če pa nism naokol, sem pa 'kauč potejto'. Len 'kauč potejto'. To sem bla na primer ta vikend. No, to nedeljo. Lena do nezavesti. In sedl je k starmu zajcu šus. Sevede sem mela tam okol šestih pouhn kufr 'kaučpotejtanja' in sm šla na kolo. I suck. Še lenart ne znam več tko, kot je treba. :)
In unrelated news, mi enkrat za spremembo za dozo petkove zabave ni blo treba zapustit na pol mrtvega Kebablanda. Samo par  km proti severu do Kotlovnice se je blo treba zapelat. Tam so špilal Adam, katerim se je vsled malega prizorišča in posledično precej maloštevilnega občinstva mal odrolal. Koncerti je bil zato poln improvizacij in raznoraznih super bluzenj. In zato eden boljših.
In even more unrelated news, ne vem čigav pregovor že prav neki v smislu 'po suši ponavad pride poplava'. No ja, sj ne da je bla suša, se mi pa zdi, da bo prou kmal poplava.
In ja, včer zjutri sm na national geographicu ujela 10 minut neke oddaje o Firencah in sm se spomnla, kok nadkul so. In da po nekajletnem rednem obiskovanju zdj že 10 let nism bla tm. In da bi ful loh spet mal šla. In da kok bedn, da je že jesen, ker Firence so ibr kul spomlad in polet, je pa res, da jesen še nism bla. Ja, loh bi spet mal šla. Roadtrip. Ijuj, kok bi blo to fajn.

Maybe style comes with blood. Italian blood that is.

Sm bla spet v Italiji. Tokrat v Bologni. Sem šla na gradbeni sejem. Tja me je peljal super šofer in kul sopotnik.
Kot se to rado zgodi, če potuješ v moji družbi, uspešno prispeš na cilj brez posebnega napora in pravzaprav skoraj naključno. Tako se je zgodilo tudi tokrat, čeprav je res, da moraš bit pa res talent, da fališ izvoz 'fiera'. Italjanski šoferji so bli celo tako prijazni, da so nama prebrali misli in nama niso pustili peljati naravnost, ker sva očitno morala zaviti levo, direkt na sejemsko parkirišče, ki seveda ni bilo označeno. Tko kot v Italiji pač nič nikoli ni. All good.
Sejem bil je živ in kar zanimiv, ampak cegli, malte, izolacije in gradbena mehanizacija za marsikoga niso lih najzanimivejša reč. Kot ponavadi pa so bli precej zanimivi tut ljudje. Ni kej, Italjani so pač lepo oblečeni. In spedenani. In počesani. In obriti. In tut 3 dni stara brada je urejena. In obleka je lepa, krojena po zadnji modi, čevlji spolirani (pa tut če so to superge), vsi lepo dišijo in so oh in sploh opicanjeni do potankosti. Prou vsi. Debeli, suhi, stari, mladi. In potem ko cel dan gledaš ibr urejene Italjane, ti užge, da za Italjana zanemarjen dec sploh ni dec. Dec je tisti, ki je spedenan. In bolj detajlno kot je spedenan, bolj je dec. In 'underdressed' situacija se ne zgodi. Ker so vsi za vsak slučaj mjčkn 'overdressed'.
Pri nas? Bi skor rekla, da je ravno obratno. Kakšna škoda. Ker ni lepšga kot dec v dobri obleki.
In pol sploh ni več čudn, da majo lih Italjani tolk top modnih in idustrijskih oblikovalcev (čeprou priznejmo, da jim je Skandinavija kr za petami) in ko pogledaš policaja je edino logično, da so mu uniformo oblikoval v modni hiši Valentino. Ane.

Aja, drgač pa čista škoda, da ni blo časa pokukat v mesto. Ampak to je bil druge sorte izlet. Je bil kao za službo. Pa kljub natačnemu prečesavanju prizorišča nisem najdla nič kej za dol past koristnega. Sem pa pojedla kos najbolj nasitne pice ever. Ki sploh ni bila zanič. In popila sem un 'štamprle' kofeta, črnega kot noč.

Out of the night that covers me...

William Ernest Henley, Invictus

Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat. Vol.9.