The voice was cool, drawling, and insolent, but the eyes were something else.

Ljudje smo res ene čudne zverince.
Se pogovarjaš s človekom, k ga poznaš dolgo, recimo 10 let. Ampak res poznaš. In potem odlupiš nov nivo in odkriješ še neki novga. In to novo je še vedno kul. Sevede si ne domišljam, da kadarkol lahko nekoga poznaš do obisti. To je seveda nemogoče in ena od mnogih zablod, ki jih ljudje gojimo drug o drugem.
In potem ni več tok čudn, da je človek, ki te razume, naenkrat oboje - tvoj največji strah, ampak tut izziv, ki je tok strašljiv, da se ga ne upaš sprejet, ker je to nekdo, ki vidi vate. Pustit se zares spoznat je vedno neki najbl strašljivga. Predstavljat si svobodo, ki s tem pride, je pa najbrž še strašnejše. Ker ta nekdo bi bil lahko tud najlepše zavetje, večen navdih, novi svetovi.
Ljudje smo res čudni. Ves čas si odrekamo ravno tisto, kar si najbolj želimo.

She's brilliant, but new to the real world.

Moj trenuten resnični svet je tok intenziven, da mi krade neresnični svet. Un svet, kterga dozo vsaj petih minut na dan rabš, da se ti ne zmeša. Vsaj pet minut, ko se v mislih umiriš, narišeš situacijo, ki si jo želiš in jo tko kličeš v obstoj. Ko mi teh pet minut uhaja, ker mam skos polno glavo drugih stvari, mi to zelo ni všeč. Ker z njimi nekak uhaja tut potencialna realnost željene situacije.
Kakšen dan poskušam teh pet minut sestavt iz 20 sekundnih odsekov. Na rdečem semaforju. Med počasnim odpiranjem ogromnih fajlov na kompu. Ko čakam na dvigalo. V tihi pavzici med kosilom. V 15 taktih ta prave pesmi. Ko zavezujem čevlje. In potem se na koncu dneva v zadnjem 20 sekundnem odseku preden zaspim spomnim, da si 5 minut želja zasluži kej boljšga, kot samo 20 sekundne intervale najbolj običajnih momentov v dnevu. In mi včasih uspe narisat film, dolg 3 minute. Kar je kul. Je prec bl res.