Freakin' cold.

Matr je mraaaaaaz. Nker ni tok mraaaaaaz, kokr je mrz pr nssssss.

Še vsak let do zdj sem bla čist ornk ljubiteljica zime, mraza, snega in vsega kar paše zravn.
Letos pa niti ne. Prou mori mi. Mraz. Brezveze.
Pa še v Berlin rinem. Tm je zih še bl mraz k tle. Pa baje da tm skos piha. Ojoj.
Pa na Šumberk grem čez pol urce. Uzun pa zgleda k da je max. 3 stopinje. Izvrstno! Se zadne čase valim po klancih tolk oblečena, da sm že bl k mišelinko :))

Jutr pa en mal family reunion. Juhu. Komi čakam.

Miks.

V nedeljo grem v Berlin. Prou sedl bo mal distance od dogajanja tle. Plus obisk prijateljev nikol ni slaba ideja, ane. Plus videt Berlin je že dolg moja želja. Najbrž bo mraz k svina. Pa kaj pol. Samo nekoga morm še nategnt, da me bo pelou v Celovc na aerodrom. Pa pršou iskat en teden kasnej. (Hm, fotr je v prvem planu.)
Ker bom v Berlinu, bom zamudila špil mojega beloved bivšega benda World within, ki 7. decembra špila v Ihanu. Upam, da se mi vsaj uspe prguncat na fešto 8., ko bom že doma. Kr vse zamudit bi blo reees bedno.

Zuni je rahlo do pretežno mraz. Šumberk vabi čez uro in pol. Juhu!

V četrtek sm obupala nad raznimi homegrown varjantami antivirusnih programov in sm zdj gone straight. Za 43 evrčkov namreč dobiš čist ta divjo verzijo Kasperskega. A je sploh za razmišljat? I think not. Sm ga naročila kr na netu in zdj čakam dostavo. Res komi čakam.

Zadne čase ugotavljam, da sem mal lena kar se tegale blogca tiče. Je že tko, da se vsak človk vsake tolk časa zatakne v ukvarjanje sam s sabo. Js sm zdej se. In filozofiram in razmišljam, ampak ideje se pa kr ne dogajajo. Nč hudga. Sej ena resna retrospektiva niti ni tolk slaba reč. Je pravzaprav zelo potrebna. Mogoče celo obrodi sadove. Mogoče.

Mmmmmm.......

Včeri se je zgodilo brucovanje. Jah, tut taka stara koka še gre na take evente. Srečala sem familjarni podmladek, ampak sem bla že rahlo on the wild side, s perom v roki, pa sta mi hitr ušle. No, sej je še bolš, če ne bi me vsi fantje zihr nadiral kje skrivam tako lepe punce, kot je eden med njimi rahlo namignil, hehe.

Za zaključek večera so zaigral Dan D :)
Folka je blo bore mal, zato sm si lahko od blizu ogledala mojega omiljenega glasbenika.

And...
...I most definitely would. :))


Fotka by slywayari, sposojena z www.e-fotografija.com

The more things change, the more they stay the same.

Ne spomnim se, kdaj sem na teveju prvič uzla program MTV.
Prou dobr se pa spomnim, kdaj sem prvič gledala njihov 'reality show' The Real World. Začel so ga delat 1992 in je v bistvu oddaja z najdaljšo zgodovino na MTVju. Koncept ni švoh: 7 ljudi iz vseh ZDA nabašejo v eno bajto za par mescev, kamere pa spremljajo odnose med njimi. Vsakič v drugem mestu. In niso izolirani od zunanjega sveta, tko da se morjo še naprej ubadat z vsemi problemi k so jih mel prej, ker oddaja ni 'milni mehurček'.

In bilo je daljnega leta 1994, ko je bila na sporedu tretja sezona The Real World, tokrat v San Franciscu. (Ne vem kako to, da smo v naš bajt sploh mel MTV.) Mela sem 11 let in sm ga gledala k obsedena. Celo sezono od začetka do konca. Od takrat sem vedno lovila kdaj bo še kakšen. No, pa sem lan al pa predlan ujela mal Las Vegasa, prejšn teden sem se pa na Adriji po nesreč spotaknila ob Denver. In sm nekok najdla tistih par pol urc časa, da sm si mal ogledala, kako to zgleda 13 let kasnej.

Hmmm.

Tkole je, ane. Sezona v San Franciscu je bla mrbit mal posebna, pa so me razvadl. Namreč, let's rewind v leto 1994. Če malo poenostavimo: pirsanje je blo pr nas še bl za luno, aids bl al mn tut, da o homoseksualnosti sploh ne govorimo. V ZDA so ble to sevede dolg že ibr teme. In so mel v hiši enga homoseksualca (hiv pozitivnega), enga zanikrneža, eno gorečo republikanko, enga črnca slash muslimana, enga poudarjeno liberalnega žida, eno overachiever asian-american girl in... ta sedme se ne spomnem, mislm da je bla ena latino bejba. A si predstavljate kako se je kresal tm? Res se je. No, že iz tega miksa folka lahko sklepamo, da za neko predstavo o ameriški družbi in njenih tegobah in tabujih tedaj, zadeva res ni bla brezveze.

Kako pa je v Denverju? Hehe, skor mjčkn flashbacka. Spet majo enga (na pol prikritga)
homoseksualca, majo enga anti-gay konzervativnega republikanca (ki je, btw, črnec), eno party animal bejbo, eno liberalno in sexually very open južnjakinjo, drugo party animal bejbo, enga bivšga člana tolpe in enga tipičnga šarmerja.

Torej? Očitno se kopja še zmer lomijo ob gejih, rasah in itak politiki. Plus pogruntal so, da majo čustveno in seksualno zelo zmedeno mladino. Bravo!
Pr ns to zmedenost vsi zagreto ignorirajo.


Sadly, the more things change, the more they stay the same.

Drama Queen.

Pa sej človk ne more, da se ne bi obregnu.

Tem kekcem pa res ni para. En let jim že merjenje javnega mnenja kaže, da jim popularnost pada. Zdj so pa kr naenkrat ogorčeni. In kakšne grozne stvari da se o Sloveniji govorijo po tujini (in to iz 570tih lažnivih ust- kakšni prasci, jojoj) . In da se v takšnem ozračju ne da delat. Pahleeeeeze!

Prozorno sprenevedanje stoletja. Pejte se solit - hotl ste 4 leta, dobil ste 4 leta, zdj jih pa še mejte. Presneti drekači.

Trop fantkov, ki se držijo kot da bi jim kdo igračo uzel.


In zdj je aplikabilen pregovor pokornih glav sablja ne seka.

Še dobr, da mi ne bo treba jest zarečenga kruha.

Namreč dva meseca nazaj sem v sedmem paragrafu posta 'vsega po mal' grozila, da zapustim domovino, če zmaga Peterle. Mi ne bo treba. Res bi blo škoda če bi mogla jit zdj, k mi lih začenja dobr gret, ane.

V pravem tonu je vse povedal jaKa.
Js pa bi mjhn zlobni maniri orgličarski poraz pokomentirala z miksom dveh slovenskih pregovorov: kdor prvi pride, sam vanjo pade.

Ave triumphator(ka).

T.j. JAZ.

Najprej - vremenoslovci nimajo pojma. Ker kokr sm js poslušala zjutri vreme, bi mogl čez dan nehat dežvat. In mjčkn tut je. Zato sva se s Serđotom podala na Šumberk nič hudega sluteča.

No, pa sva pršla do prve postojanke, pa je začel kao mal kapljat. Ni pene, kapo na glavo pa dalje. Na naslednji postojanki je že ornk scal. Sva se mal spogledala, pa jebat ga, nazaj ne greva, ker kaj pa je mal dežja. Nč. Pa nardiva že tri četrt programa tiste postojanke, js skor crknem od smeha, ko si narišem slikco, kako more tole zgledat. Dva pacienta sred Šumberka u nalivu telovadta. :)) Pa začne še bl scat. Pa ibr zagrmi. Pa še bl ščije. Pa že toča začne. Pa prav Serđo: greva kr hitr naprej. Okej. Pa tečeva dalje, pa u klanc, pa še kr naprej, pa treska, pa toča, pa dž, pa piha. Pa prideva do naslednje postojanke, pa še kr beda od vremena, pa midva kr dalje tečeva. Pa že spet u klanc, pa do vrha prideva, pa še bl treska. Šit, greva kr naprej dol. Pa po tleh že vse belo od toče, ki kar ne neha. Pa sva že dol, čaka naju še en klanc. Pa mal zadihava, pa spet treš tm nekam bliz, ojoj peeeejva sm rekla, tole men ni nč všeč. Okej, prav Serđo, še en klanc, pol je pa sam še downhill. Pa laufava u tist tazadn klanc, js sm mislla, da bom kr dušo spustila, ampak ustavt se - to pa ne. Ker Trmasta. Pa končno prlezeva do vrha - zadovoljna k bubreka u loju. Kakšno veselje! Skor celo najino progo sem pretekla! Sicer, če mi nebi treskal za ritjo ne vem če bi bla tut tolk zagreta, ampak to ni važn.
Na vrh mjčkn začne nehavat. Mal zadihava, potem se pa odpraviva downhill nazaj do avta. Pa mi da Serđo roko pa prav: pa Nježinka, ti si ... pa ko vojak. Pa jaz tjebe gledam, pa težko tji je, pa ti nje njehaš, ti trpiiiiš! Bravo.

Sj sm spet skor crknla od smeha. Ker kaj pa nej? Se ustavm sred hriba - js ne grem nkamr več?!

In kar naenkrat je že petek.

In teden je švignil mimo, kot da ga ne bi bilo.

Ponavad se mi to dogaja takrat, kadar nč resnga ne počnem in mi čas kar gre, pa sploh ne porajtam. Ta teden mi je pa čas minil v obilici enga početja.

Učeri sem končno dobila podpis predstojnice katedre na to velecenjeno prijavo diplome, pa jo še nisem mela časa nest poštemplat.

Ta teden sm tut končno določila datum poti v Berlin. H Špeli na obisk. Juhu! Prvega decembra. Do šestga. In mam zdj fuuul dela z iskanjem najcenejše varjante kako pridet do tja. Sm najdla avion za 110 evrov, ampak to ni lih mjhn dnar, pa bi še kej cnej. Ampak očitno to ne bo šlo, ker vse ostalo je dražje. Npr. vlak. 170 evrov!! A so normalni? Aj sploh čudn, da se noben več noče z vlaki furat? Da sploh ne omenjamo dejstva, da z vlakom zgleda bl tko k s kamelo: v najboljšem primeru 13 ur. Hmmm... Ne, hvala.

Pol sem se, ker so me prou ornk razpištolil na netu, kjer je vse trikrat cnej k v štacun in ker mi je ravno ostajalo časa ane, šla u NLB banko pozanimat, kako js loh pridem do ene resne kartice kot je npr master al pa visa. Najprej me je una teta za šalterjem pogledala spod ene obrvi, kao punca tole ne bo šlo. In potem me je prav neprijetno zaslišala kaj js kej mam pr njih že odprt in mi na konc zabrusila, da pr njih ne morm dobit nobene od teh kartic, ker kot prvo nimam plače, kot drugo pa vise sploh ne nudijo. Pf, sm si mislla, bom js že najdla varjanto. Pa sm šla dvoje vrat naprej - v Hypo banko. Tm pa ni problema, če nimaš plače, so mi prijazno razložili. Lahko daš depozit pa je zadeva rešena. Tko da, js bom kr lepo vse prenesla v Hypo, tam se znajo vsaj obnašat.

In začetek Liffe-a, js pa sploh nisem porajtala tega, ker me je čas čist povozu. In zdj sploh ne vem kdaj in kako bom šla kej gledat. Groza!!

In ja, dež pada, js morm pa na Šumberk.

Just another manic monday.

Pojejo The Bangles.

Pa še res je.

Zjutri sm po svoji stari navadi pržgala comp, da vidm, kaj se kej dogaja. Odsrfam na FDV kjer čist po nesreč vidm, da so govorilne moje mentorice prestavljene s srede na dons. ŠIT. V dveh urah sm potem napol panično zbirala, pilila in kristalizirala misli in ideje za mojo diplomo (sej sm že prej ukvarjala z njo, ampak včeri sm pa na polno afne guncala misleč, da mam za vse to početje še dva dni časa). Potem sem se 20 minut jajcala s printerjem, da mi je končn uspel sprintat obrazec za prijavo diplome. Potem je bla ura že 10.45 in sm hitr skočila v športno opravo, ker ob 11.00 že Šumberk. K da ni bil moj pulz že dost naspidiran, ane. No, po dveh urah na Šumberku sem se počutila mnogo bolje, predvsem pa sem bila kar naenkrat prepričana, da je vse kar sem naumila za diplomo naravnost fantastično. No, k sm se przibala dam s hriba, sm hitr pod tuš skočila, pojedla kosilo in hitr gas na faks.
No, vse kar sem tako čudno samozavestno menila o svoji ideji se je presenetljivo uresničilo do zadnjega detajla. V četrtek samo še zadevo nesem podpisat predstojnici katedre in v referat poštemplat, pa bo vse uradno.
In zdj ponosno predstavljam naslov moje diplome - Od drame do parodije: podobe nacizma v sodobnem nemškem filmu. (Če si ga kdo drzne ukrast se bo krvav useknu! Resno.)
Čez slabe dve uri se grem pa zabavat v družbo sošolk iz osnovne šole.

Sej pravm, just another manic monday.

Today TV sucks.

Nedelja zvečer.
Klasika za bit doma.
Pod dekco na toplem.
Mogoče s kakšnim priboljškom v roki.
Še zadnji trenutki miru pred novim tednom.
Naravnost popolna priložnost za dober film.

Pa ga ni na programu.

Ga ni na slo1, slo2, popu. Kanal A ne šteje, ker tist se ne kvalificira kot dobr film. Pa tut če se, eden ni nobeden. Kaj pa alternativne možnosti izbire?!?!

WTF?!?!

Kam gledajo zihr super kvalificirani programski karkol-fancy name-žeso hot shoti, ki se delajo, da strežejo okusu in potrebam gledalcev?!?

Js hočem nazaj nedeljski večerni film. Ne - hočem nazaj dober nedeljski večerni film.
Ne pa, da mi v opravičilo, ker so v prime time nasral dva smotkota na čip sceni k se gresta humor, dajo romkom ob 16.45 in potem šele skor sred noči, ko vsak normalno delavn človk ne more več oči odprtih držat, en spodoben film. In to, btw, velja za vse naštete programe (samo s smotkoti v ednini). Ker al en cepec na enmu programu al pa dva cepca na drugmu. Aj treba težit z nekimi 'zabavnimi' večernimi oddajami? Al pa če bi se na popteveju nehal ubacivat nacionalki pa dejansko neki inventivnega nardil? Al pa raj tut to ne, pa lepo dal nazaj u primetime dober film?!?!

Cepci.

Sej se bom zadovoljila s Sanjskimi potovanji na dvojki, ampak come on! dober film!!!

The pumpkin.