Klan. Pritisk. Blue je modro.

Torej. V soboto sem imela čast prisustvovati (cerkveni) poroki sošolca iz gimnazije (ta je btw že tretji med njimi, ki je skočil v zakonski jarem). Ženin in nevesta sta bila seveda čudovita (katera ženin in nevesta pa nista, no?). Peli so trije zbori, ena super sopranistka je odpela Ave marijo in mjhn otroški orkestrček odfušal svoje. Mašo je vodilo 4 ali 5 duhovnikov (ne vem točn, ker nism dobr vidla na oltar, zahval si pa tut nism zapomnla) med njimi tudi hišni far škofijske gimnazije in fajmošter iz ženinovega domačega kraja. To je vse zelo kul.

Ampak. Tko k mi policaji hitr pritisk dvignejo, mi ga tut fajmoštri. Vse se je začelo z berili, ki sta jih mladoporočenca izbrala. Ponavad, ane, na porokah poslušamo 'Ljubezen je taka pa taka, ovakva in onakva, ...'. Klasika, ki nikoli ne razočara. Well, not this time. Izbrano je bilo berilo iz stare zaveze o nekem tipu, ki je imel lepo in pametno hčerko, godno za možitev. Pa je prišlo 7 snubcev in ata je vse pobil in zakopal na svoji njivi, ker so jo vsi hotl ožent zarad pohote. Pa se je najdu še eden, ki jo je hotel, ker je bella res tko fajn in pametna in vse te stvari, pa jo je lahko imel. Okej. Drugo berilo je bilo 'Gospod ima rad dobrodelnost'. Okej. Pol pa pride na vrsto pridiga, ane. Ta 'domač župnik' začne. Bla bla, neki časa vse uredu, pol pa pride do beril in zdj bo on to nam interpretiral, ane. Seveda je bil prvi point -to make a long story short- pohota je najgroznejša reč na svetu. Skoraj dobesedno. Oziroma tako nazorno povedano, da res ne morš narobe razumet, ane. Sej nč ne rečem, v zakonu je res pomembn se znat pogovarjat, si zaupat in kar še je temeljnih zadev, ampak come on! brez ene zdrave doze pohote pa tut ne gre. We're all just human (and we don't have sex just for the purpose of continuing the species). Da je to res, se lahko prepričamo v rubriki v Nedeljskem dnevniku, ane. Ampak okej, model pač še ni porajtu realnosti modernega sveta, pa nej mu bo, ane.

Mal bl se mi je kolcal ob komentarju na berilo 'Gospod ima rad dobrodelnost'. Namreč, kar naravnost je bilo rečeno, da mora vsak 1/10 svojega dohodka nameniti cerkvi. Ja, cerkvi. Ne dobrodelnosti. Cerkvi, ker baje ta pomaga naprej. Js (očitno kapitalistično dete) sm kr pike dobivala. Najbogatejšemu subjektu v državi js nikol ne bom nč šenkala, ker kar se mene tiče ma ta subjekt dost, da 1000 let šenkuje vsepovprek. Da sploh ne omenjam tega, da js nč ne dobim od tega subjekta, ker temu subjektu ni treba plačevat davkov in torej nč ne prispeva h kešu, ki se razliva iz proračuna. Kdo bi lahko zdj reku, da sm mal hinavska, ker konc koncev sem pa le na škofijski gimnaziji dobila zelo kvalitetno izobrazbo. Res sm jo, ampak ni bla zastonj. Ampak sm jo pa sama hotla, zdj jo pa mam.
Uglavnem, da zdj mal umirim pritisk, spet neki časa ne bom šla poslušat pridig, ker ni zdravo za srce.

No, sm pa tut odkrila novo lastnost škofijske gimnazije. Očitno je zelo cvetoč center mladih mož in žena. Da razložim. Dotična ženin in nevesta sta oba škofijca. Tudi ženinova dve leti mlajša sestra se je dva meseca nazaj omožila z škofijcem. Na zakuski po poroki je kar šušljalo od vseh (med seboj) poročenih škofijk/ijcev (tudi mlajših generacij od moje). See the pattern here, anyone?
Ne me narobe razumet. Iskreno spoštujem in se veselim za vse, ki so mnenja, da so našli the človeka zase in potem to tudi pogumno potrdijo pred matičarjem (oz. the man upstairs). In očitno škofijska vzgaja ravno tako mladino - resno, z vrednotami nabasano, ki 've' kaj hoče in si to tudi vzame. Ampak vseeno se mi porodi mal dvoma. Kako naj 22 al pa 23 al pa 25 let star človek danes, v svetu kjer je identitet in izbir neskončno, zase že vse točn ve? Ne more. Tut če ga'vzgaja' taka ustanova. Lahko sam misl, da ve, in upa, da se ni zmotu. Če pa dejansko ve, pol pa svaka čast njemu oz. njej. Js namreč niti ne. Se pa trudm. Al pa če se mal pohecam, pa sklepam po izbranih berilih, gre pa mogoče vse po principu do poroke na roke, pol se jim pa tko mudi poročit se, hahaha. Joj, dost heca :))

No, cela ta ''poročna'' izkušnja mi je pa nekaj pomembnega pokazala. Namreč, zdaj mam končno idejo, zakaj me ta najbl purističen profesor slovenščine na šoli prou vidno ni maral. Očitno zarad liberalno kapitalistično demokratično mjčkn kritičnega pogleda na svet in institucijo cerkve, ki se je res prav nesramno že takrat manifestiral v mojih modro pobarvanih laseh. Haha. Ja valda. Zdj pa res dost zajebancije.

Upam, da se bom čez kšnih 20 let smejala temu pisanju, bom tko mogoče vedla, da sm se vsaj maaaal spremenila.