Kako točno določen avto ni več moj favorit.

No, moj dragi očka&co so so le skidal na morje. Vse lepo in prav, če me ne bi v sredo (pozno popoldne) poklical in rekel, da je doma pozabil nekaj "stvari, ki jih nujno mora imet" in da naj jih naberem na kup in pošljem z DHL-om v Marino.
Šur, sm si mislila.
Nič lažjega.
Torej zberem stvari na kup in kličem najprej res v DHL: "Dober dan. Zanima me, kako dolgo potuje paket do Trogirja?" Prijazna gospodična na drugi strani: "Do Trogirja? Hmmm, samo trenutek." Čakam in čakam, še celo musko mi spusti. Potem se oglasi in pravi:"Danes je sreda ob šestih popoldne, torej lahko pošljete šele jutri, kar pomeni da bo paket mogoče mogoče v ponedeljek na cilju, ampak to je res najkrajši možen čas, ki najbrž ne bo uresničen. Raje dodajte kakšen dan ali dva."
Uredu, sem si mislila, zihr je kdo sposoben to prej dostavt. Torej kličem Hitro pošto (Pošte Slovenija). Vprašam isto vprašanje, dobim isti odgovor. Kličem še na TNT in spet vprašam isto vprašanje in dobim precej začinjen odgovor:"V Trogir? Jah, kao da tri do pet dni. Ampak vam iz lastnih izkušenj povem, da prej pet kot tri. Sem prejšnji teden bil v Splitu in čakal paket, ki naj bi prispel v sredo, pa sem še v soboto kot obseden tekal po Splitu in se razburjal nad vsemi, kajti paketa še vedno ni bilo. Torej, trajalo bo dolgo. Paket mora namreč čez carino, kjer ga bodo najbrž odprli, poleg tega pa še dva dni imeli v skladišču, kar vam bodo potem še dodatno zaračunali."
Super, ane. No, v najboljšem primeru bi bil torej paket v pondelk tam. In jaz - naj me koklja brcne - to javim očitu. In kaj se genialec spomni? Naj mu kar jaz to prinesem, če pa paket tako dolgo potuje. Sm mu rekla, da ni šans, da se bom js zarad ene podložke za vinč, enga kosmodiska in ene kastrole za ribe pečt pelala 400km deleč in to med vrhuncem vročinskega vala. Je reku neee, neee, na pol poti da naj pridem. Jah, na to pa že skor nism mogla ne rečt, pa sm rekla, no dobr. Sej je izlet, pa pelat se nekam mi nikol ni bil problem.

Torej jst v četrtek zjutraj napokam vse te super pomembne stvari, se nabašem v fotrov peugeot 806 (ker z maminim pa lih ne bom njemu stvari nosila (to se mi je zdel čist mem), pa še on se je strinjal, pa še res mi je kul avto, pa še zloooo dobr loh pičiš z njim) mu javim, da zdj grem in vzamem pot pod noge točno ob devetih. Ob 10.30 sem bila že v Vinici. Kličem fotra in guess what? On je lih kar štartou. Super. To je sevede pomenil, da bom js nardila dve tretjini poti in ne le pol. Ampak dobr. Torej se peljem veselo dalje. Tam nekje malo pred Gospičem se slišiva. Povem mu da sem 11 km pred Gospičem. On pove, da on pa 70. Torej, da se dobiva na naslednjem izhodu z avtostrade - na Dugi Ploći. Uredu.
Dobila sva se res kot da bi se zmenila: en za drugim sva zapelala na cestnino (bohve kok je gonu, hehe). Js stisnem sklopko (da bom počas ustavla na cestnini, ane) in glej jo prasico - ostane not. Js, precej tehnično navdahnjena, jo potegnem spet ven in se nekak z zaletom prpelem do kučice. Plačam, prestavim normalno in se ustavim na strani. Fotru zreferiram, da mi je lih kar sklopka notr ostala in da mi ni to prav nič všeč. On prav, ah ni panike, da je tut njemu ene tri leta nazaj, ko je bil v Veroni. Enkrat da je not ostala, pol pa nkol več.
Pa sm si mislla, mah dobr, mogoče ga kej pič, pa zato notr ostane, pol pa pač normalno dela dalje. Pa se nism preveč sekirala, ane. No, dam mu stvari, on men stisne 100 evrov za pogum in dobro voljo, pa greva spet vsak v svojo smer. On nazaj v Marino, js pa domovgrede spotoma še na Reko, na obisk k Martini (v stilu, če bom itak prevozila mljavžnt kilometrov, jih pa loh še 100 več, ane).
No, pa spet pot pod noge. Sm si nardila plan, da bom šla kr po avtostradi do Reke, ker se mi ne da jajcat čez Senj pa unih ovinkih (pa še manj je treba prestavlat, ane). Že takoj po cestnini je sklopka - prasica, spet not ostala, komi sm jo prepričala, da je zdržala do pete prestave. No, ko je blo v peti, ni blo več panike - sam piči! In pičim. Medtem sem se že v mislih tepla po glavi v stilu, kaj mi je tega treba bilo (!), ampak kaj čem zdj, pelala se bom, dokler se bo dal, ane. Ampak vmes je blo treba tankat - kar pomen spet prestavlat :( Tut to sm vsled velikega truda uštimala, spet ene 20krat prosila sklopko, da naj zaboga lepo prosim še enkrat prime, spravla avto do pete in pičila dalje. No, relativno hitr sm prbrzela do Bosiljeva in se usmerla proti Reki. Ampak od tega razkrižja pa vse do Reke pa ni več čista avtocesta, ampak bl hitra cesta, k je bla polna tovornjakov. Hvalabogu, so kr dobr gonil, tko da sm prestavla samo enkrat, s pete v četrto, in tko uspešno prefurala do končne cestnine.
Tm pa spet jeba:
Sklopka je bla res že v zadnjih vzdihljajih. Iz prve v drugo je ratal. Pol gaaaas, v tretjo je že not ostala. Potegnem ven, probam še enkrat. Spet not. Ven, še enkrat. Spet not. Tacajt mi je že skor čist zmankal brzine, torej najprej nazaj v drugo. Gaaaaas. Spet probam, spet not. Še enkrat, aleluja - gre v tretjo. Gaaaaaas. V četrto - spet not ostane. In tako naprej v nedogled. Nekok spet spravm do pete in se furam po reški obvoznici kot obsedena, da pridem čimprej na cilj.
Potem še zajebem (!!) in grem na Reka vzhod, namest na Reka zahod. Do prvega "izlaza" 3km. Uredu, si mislm, sej ni tolk hudo. Grem ven na izvoz Sv. Kuzma in vidm, da je konc ceste, čist na konc pa semafor. Fino. Še ustavt bom mogla, al kaj!! Hvalabogu se je lih pržgala zelena in js po 5 poskusih kr direkt v tretjo. Obrnem kr okol semaforja, vsi mi trobjo na veliko, js si pa mislm, kurc vas gleda, js mam opravilno nesposoben avto! In že sm nazaj na obvoznici, nekok spravm (zdj že po več kot 10 poskusih) v četrto in se furam k tazadn penzjoner proti Kastvu. Kar neki cajta traja, da prefuraš 8 km, če si čist na trnih, kako zgleda izvoz, a je semafor, a je sam znak da nimaš prednosti, predvsem pa- a bo sklopka sploh še kdaj prjela?! To me je še posebi skrbel, ker Kastav je u tak klanc, da se ga v previsokih prestavah ne da premagat. No, končn prispem do izvoza, na konc - normalno - semafor. Fak. Sklopka začuda prime že v petem poskusu, preventivno dam v drugo (se mi je zdela še najbolša izbira), vidm, da se že pržiga zelena - JUHU!!- in js kr u drugi (čeprou bi šlo bolš s tretjo) gas u klanc slabe tri kilometre do Martine. Končno prispem. Parkiram k z raketo tja v eno luknjo, sklopka valda spet ostane not. Sploh je ne vlečem več ven, ampak samo še bogato prekolnem avto. Pobašem torbico in jezna jeeeeznaaaaa pozvonim pr Martini. Tam me sprejmejo razširjenih rok, me mal pomirijo, nafutrajo in napojijo (za kar jim bom do smrti hvaležna).

Pokličem fotra, mu razložim, da sem na Reki, da je avto umrl, da je sklopka ostala not neštetokrat in da ga mam pouhn kufr, da ga bom dala popravt kr tle. Fotr pa:"To ti nis prov, veš, jo morš ven potegnt! Pejt do doma, sej bo." Ma nemoj! Skor mi je pisker raznesl! Z zame kar nenavadnim tonom sem ga napizdila, da naj me vendar zastop, da sklopka ne dela več in da bom avto dala popravt, ker tak kokr trenutno je zarad mene lahko za zmeri ostane na Reki, js bom šla pa z busom dam, ker se v tazga ne usedem več. Mu rečem še, da majo tle bliz servis in da je to to. In fotr pol kao flegma:"Ja pa sej pol pa sploh ni problema!" Če bi ta človek kdaj že u štartu zares poslušou, bi blo tut uredu, ja.
Martinina mati zrihta, da pride pižo assistance bližnjega servisa po avto (pižo servis je namreč par sto metrov po izvozu z obvoznice, ampak js ga napsihirana kokr sm bla, sploh nism registrirala). Res pridejo, odpelejo avto. Naša delegacija pa za njimi. Prijazni fantje povejo, da bo predvidoma fertik naslednji dan. Dost dobr, si mislm. Javim Mojci v pisarno, da me ne bo in naj se znajdejo brez mene in takoj pozabim, da pisarna sploh obstaja :)
Js torej prisilno kampiram pr Martini doma, si sposojam gate, majce and what not.
V petek zjutri Martinin oči na poti v službo skoč pogledat kaj se dogaja z mojim avtom. Javi nazaj, da so ugotovil, da je šla "sajla od kuplunge" in da ne bo fertik ta dan, ampak jutr (se prav v soboto), ker za ta avto nimajo rezervnih delov (ker je na Reki samo še en tak - sej ni čudn, taka krava se v tistih ozkih ulicah najbrž res ne obnese najbolš, ane) in bojo to zajlo v soboto zjutri prpelal iz Zagreba. Jah, tut uredu. Itak so mi Martinini starši že zrihtal karto za predstavo v petek zvečer, torej bi v vsakem primeru ostala.
Zvečer sva z Martino pičili na pjačko, da sva se malo naklepetali, v petek dopoldne pa sva se odpravili v mesto, kjer sem stres prejšnjega dneva utopila v dveh novih majicah in oblekci :) Potem je bilo že tako vroče, da smo se preostanek dneva svaljkali v prijetno klimatsko ohlajenem domu. Zvečer pa na že prej omenjeno predstavo Zijaha Sokolovića v starem jedru Kastva. Bila je prvoklasna. Bila mi je res neskončno všeč.

V soboto se je bližal čas, ko bo avto fertik, mene je pa sočasno začel skrbet kolk bo to koštal. No, Martinin oči je spet poskrbel za update in okol enajstih javil, da je avto res fertik, da moram pridet ponga do enih, da košta 860 kun (okol 110 evrov) in da lahko plačam s kartico. Izvrstno! Z Martino se z njenim razbeljenim unotom zapeljeva do servisa, plačam in veselo odpeljem. Pr Martini doma ga znova parkiram do 18h, ko sem se po u bistvu res zelo prijetnem prisilnem dopustu odpravila proti domu.

Vsa navdušena nad znova delujočo sklopko se veselo peljem, ko dobim mesič, da se moram obvezno zvečer zglasiti še na praznovanju rojstnega dneva. Torej s pižojem kr direkt k mamic, pod tuš in gas na fešto :) Tm spet ogromno luštnega časa, potem pa sem v zgodnjih jutranjih urah pižo končno oddala doma in se peške odpravila proti moji ljubljeni postelji :)
Tolk sm bla zmatrana, da sm zaspala maksimalno tri sekunde po tem, ko sem se ulegla v posteljo, tako da sem se danes občutno prezgodaj prisilno zbudila ob prižgani televiziji in z očali na nosu, potem ko me je skoraj zadela kap, saj so gasilci točno pod mojim (na stežaj odprtim) oknom točno enkrat zavili s sireno na avtu z lojtro, ker so pribrzeli reševat eno teto iz tretjega nadstopja, ki jo je pa zares zadela kap. Sej vem, to ni smešn. In men tut res ni blo.
Zato sem prekomirala še tri ure popoldne, da sem končno prišla malo na zeleno vejo :)

Zanimiv podaljšan vikend, ane?