filozofilozofilozofiram...

Prejšnji teden sem se spet ogromno naučila o sebi. Enkrat za spremembo ne zaradi težkih, bednih, sitnih (ali kako drugače smotanih) situacij, ampak s pomočjo strokovnjaka. No, strokovnjakinje. Gospe Milene Plut Podvršič - strokovnjakinje za barvni uvid (barvno terapijo). Trik je v tem, da iz posebne tabele izbereš sedem barv in 7 števil, pa še eno dodatno število za uvid v trenutno stanje. Mal sem mela težave s tem, kaj naj izberem, da mi bo najbl odgovarjal. Pol sem se pa odločila da bom šla po principu go with the flow in sem pač izbrala tiste, ki so mi najbolj "mežikale".
Čez par dni sem prejela dvanajst (12!) gosto tipkanih strani z analizo. Matr, sm dobr izbrala. No, itak ne moreš izbrat narobe, ampak mal nism mogla verjet, da lahko izbereš tako prav.
No, kakorkoli že, pojnt je v tem, da me je teh 12 strani besedila kar malo pretreslo. Izpostavljene so vse travme in težave, ki sem jih že predelala in tiste, ki jih še imam in ki še zahtevajo nekaj dela. Najboljše je pa to, da so predstavljeni tudi potenciali. Vsak ve za vsaj kakšnega, tu pa se pokažejo tudi tisti, za katere si samo nekje daleč slutil, da obstajajo, pa nisi upal misliti, da res.
In kje me čakajo izzivi?
Milena piše, da se moram znebiti obsojanja. Pa sem si mislila, halo - sej js sm pa res super liberalen človek. Ja to že, ampak fora ni v tem. Fora je v tem, da sem super tolerantna in potrpežljiva in vse to - dokler se mi zdi, da z nasprotno stranko nekam napredujeva. Ko vidim, da ne bom uspela in da je vse skupaj obsojeno /v najboljšem primeru/ na stagniranje, pa odneham (kr ornk odpikam), a ne pozabim - nasprotno, nažira me, kako je oni drugi lahko tak, kakršen je (če bi se pa dal bolš, no). To morm nehat. Nujno. Druga precej pomembna reč, ki jo rada počnem je, da sem preveč diplomatska. Ker nikol nočem prizadet ljudi, jim mojo resnico dostavim zavito v celofan. Pol se pa čudim, zakaj me noben ne sliš; in zakaj vsi dve minuti po tem, ko se že vse dojeli tudi vse pozabijo. Torej, od zdej naprej ne šparam več ne besed, ne ljudi.
In v tem duhu vzamem nazaj filozofiranje z dne 24.6. z naslovom O filmu... Vse je še zmeri res, ampak bolš bi blo rečt: požri ta svoj kvazi ego in zaboga končno že zastop, da ima medalja vedno dve plati. Mogoče bi blo v tem primeru kej več učinka (ampak tega sevede nism rekla, in sm pol sevede še po stari praksi čist odpikala vse skup, in smo zdj kjer smo - tm kjer ni muh)