Stupis is as stupid does.

 vir fotke: klik

Resno ne maram ljudi, ki v meni sprožijo vprašanje, retorično vprašanje pravzaprav: 'Pa kdo je tle neumen?!' Takih je hvalabogu zlo mal, me pa zato tok bl razpičjo. Ve se, da tako retorično vprašanje ponavadi sledi razpravi, včasih monologu, ki jasno pokaže, da taneumen definitivno ni ta, ki pripoveduje in na koncu postavi to vprašanje, ki večkrat izraža tudi občutek nemoči ob nerazumljivi neumnosti predmeta razprave oz. monologa. Najbolj frustrirajoče pri tem je, da te 'neumnež' nekako zvleče na svoj nivo, tako da na koncu prvotno retorično vprašanje 'Pa kdo je tle neumen?!' niti ni več čist retorično in nisi več 100% prepričan, da taneumen nisi ti. Sej štekamo, ane?
Ni, da bi mislila, da sem ne vem kako pametna. Mi je super jasn, da obstajajo jako pametnejši ljudje od mene. Ampak zaenkrat mi ne gre slabo, tko da se mi zdi, da loh deduciram, da neumna lih nisem. Ampak pameti je veliko sort. Neumnosti pa še več. Problem je v tem, da se neumnosti na dveh nogah nikakor ne morš znebit. Take primerke vsi kar nekako 'šparamo', v stilu eh, pust tega/to, pač ne dojame. Ta neskončna toleranca mi gre na živce. Ne vem no, se mi zdi, da sm prcej tolerantna in mi je zlo težko bit indiferentna do ljudi in bi se moral zelooooo potrudit, da bi  dosegli to mistično točko, ko nekoga ne maram več, ampak glejgazlomka, še sama komi verjamem, ampak tut to se morda zgodi. 5 let bod neumen na vse možne načine, pa boš tam.