Your gene pool could use a little chlorine.

Dva dogodka sta se prou zanimiv pokrila ta teden.
1. Zanč sm šla v trgovino ravno v času, ko ima tudi bližnja srednja šola čas za malco. Itak je bla trgovina polna mulcev, starih po moje okol 17 let. Glasni so bli tok, k da bi jih blo 100, obnašal so se pa tko bedno, da nism mogla verjet. Od tikanja prodajalke pri kruhu, ki je starejša od njihovih mam najbrž, do obmetavanja blagajničarke z bednimi forami, do pritoževanja čez vse, uglavnem obup.
2. Kot ponavadi sem šla tud to 'sezono' prsluhnt devetletni sestrci, kaj se je naučila v glasbeni šoli. V tretjem razredu klavirja je in zna kr marsikej zašpilat. No, na tem nastopu je nastopal 40 frockov od prvega do četrtega razreda klavirja, flavte in prečne flavte. Če jih je blo od tega 10 poslušljivih, jih je blo velik. Dvorana seveda prepolna ponosnih staršev, dedkov in babic. Celo taka gužva je bla, da sem mogla sama sedet in se zato tut sama smejat. Pa ful ni tok zabavn. Ker ponavad se s fotrom skupi smejiva. Ker sva oba mal muskonterja, poznava vse komade, k se itak skos isti špilajo že naprej, nazaj, levo in desno. No, pojnt je, da je zraven mene, pa tut pred mano in za mano, pravzaprav vse okol mene so sedele prenavdušene mame. Kaj to pomen? Taka mama ti spusti pššššššššt!!, ko se ne morš zadržat in se mal nasmehneš, okej, čist potiho nasmeješ otroku, katermu se vid, da ni nč vadil in se med eno 20 taktov dolgo pesmico petkrat zmoti. Ker se potem seveda naprej nasmihaš vsem ostalim tridesetim, ki se tudi motjo kot za stavo (vsaj en med njimi je seveda njen), te taka mama z nataknjenim glasom vpraša, kaj je tok smešn. Pa lepo poveš, da to, da se tolk motjo. Potem te zabodeno pogleda. Sori, ampak priznejmo, to je smešn. Smešn na način, kot na primer ko vidiš nekoga k ful pade. Sej je bed, sam je tut fuuul smešn.  Come on! sej so otroc. Nastop bi mogu bit zabavn. Če je pa že tok kao resno, nej se pa naučijo pa špilajo tko k se zagre, pa se ne bom nč smejala, ampak bom vsem ploskala, tko kot sem tistim, ki so bli dobri. Ker bodmo iskreni, mal je safr eno uro pa pol poslušar fušanje, ane.
Kaj sm hotla povedat? Ko sm gledala tiste mulce v štacuni, sm si mislla, boge revce njihove mame. Ampak grem stavt, da so na vsaj en način tko nekritično ploskale svojim frocom, k niso mel pojma in se niso v glasbeni šoli čist nč potrudil, kot tele prenavdušene nekritične mame, k so me pšššššššt-ale. Ja, sej nč ne rečem, otroke je treba spodbujat, ampak jim je nujno treba pokazat, če nekaj pač ni dovolj dobro.