I couldn’t repair your brakes, so I made your horn louder ali kaj si danes mislim o Cerkvi.

Cerkvi kot inštituciji nikol nisem bila posebej naklonjena. Me je skos kej motilo. Pa še zdej me. Pa zmer bl, najbrž. Pa sej sm enkrat neki v zvezi s tem že čivkala. Ampak zdej pa mislm, da mi je pa mal kapo odnesl.
Najprej naj povem, da sm jako razočarana nad grozno premajhno reakcijo naših medijev na nova poročila o spolnih zlorabah otrok s strani duhovnikov. In še bolj premajhno reakcijo na 'kvazi' papeževo opravičilo.
Mi je prou žou, ampak men se pa tole ne zdi več smešn. Ne, če vse natančno premislimo je pravzaprav zelo smešno. Laganje papeža ljudem direkt z zlatega stola sred Vatikana o tem, kako da mu je žal zaradi pedofilskih zlorab, je ob tem, da je bil on tisti, ki je skoraj petdeset let nazaj izdal papir oz. 'user's manual' kako pedofila uspešno skriti pred javnostjo, res huronsko smešno. Res ne vem, zakaj se mu cel svet ne smeji u glavo. Ne razumem, kako lahko sploh še kdorkoli kjerkoli Cerkev dojema kot resno, spoštovanja vredno ustanovo.
En sam zlorabljen otrok bi bil preveč. Zdj bojo šle cifre iz stotin že v tisoče. Če mene kdo kej vpraša, si Cerkev ne zasluž več sploh obstajat. Sploh.
Svet in javnosti, ki pa kr neki stran gledajo, pa tut niso lih neki boljši.