We think our fathers fools, so wise we grow. Our wiser sons, no doubt will think us so. - Alexander Pope

No, zdj sm pokukala iz luknje zadnjih parih čudnih dni in se loh začnem pizdit dalje.
Sm premišljevala al sm sam jst taka, al to pač tko je, da ko bi se človk rad resno sporekel s svojim roditeljem, ga ta avtomatično spremeni v desetletnega otroka (ali pač katere druge najtravmatičnejše starosti) in noče dojet, da nisi več star deset let ampak še petnajst več in da to, kar mu govoriš ni več neka odraslega sveta nevredna travma zarad odvzete lizike, ampak najbrž kej resnejšega, in da imaš nemara morda celo prav. Ne vem, mogoče pa starše itak cel lajf sledi senca strahu, da so svojga otroka itak čist zajebal (ker o, jeba - ga sploh ne zastopjo), in pol k se pokaže ena reč, ki bi morda nakazovala, da je temu tako (v bistvu pa kaže kvečjemu nasprotno), mu takoj nabijejo slabo vest, en tak trdoživ 'guilt trip', da mulca takoj postavjo na svoje mesto, da ne bi slučajn puzabu kva vse so oni zanga pa nardil paglavca nehvaležnga. U bistvu more bit res jeba, ko maš tolk stare otroke, da jim za te 'guilt tripe' začne dol viset. Sprašujem se, kdaj bom js dost stara za to. Ah sej res, včer sm bla.