Aut viam inveniam aut faciam.

Prejšn teden je bil zaznamovan z Murphyjem. Tolk stvari, k bi blo fajn da bi se zgodile, se niso zgodile al pa sm jih preprosti falila. In stvari, k jih res ne bi blo treba, je blo pa cel kup. Z naramnco zatakneno v filtru pralnega stroja na čelu.

Sicer pa tut tale teden ni lih kej bolš štartu, pa tut končuje se ne kej bolj blesteče. Še čist vsak dan je kšnmu cepcu ratal, da me je na razpizdil na polno. Najbl so me pa razpizdl dons Italjani, ker prvič ne znajo nč druzga govort razn italjansk. International much? Stupid. Drugič, tut če znajo kej druzga k italjansk, to govorijo po italjansk. Neuporabno. Tretjič, nimajo pojma o lepem telefonskem obnašanju. Četrtič, resno ne znajo nadzorvat glasnosti govorjenja, sploh pa ne tona. Petič, so hlodi stoletja. No ne vsi, da se razumemo, samo te šterje s katerimi sm mela dons veselje govort. Ker se sevede nism uspela nč zment, sm se odločla, da jutr napišem mejl v najbl uradni angleščini, kar je premorem, pol nej se pa jebejo kokr vejo in znajo. Ker zakaj se nism uspela nč zment? Ker, še petič, so očitno šovinisti stoletja. Al pa sam čist presrani. Najbrž oboje. Presneti amaterji ej. Jih bom že prisilila, da bojo plesal na mojo vižo. Zanalašč :)) Pa še zabavala se bom zravn :))

No, pa preglejmo še svetlejše obete: u pondelk U2!!!!! Petek za tem pondelkom pa en fin izlet na sever. Spet. Dopust že zacahnan. Hehe. :))