Fascinatingly contradictory.

Nekaj fascinantno kontradiktornega je na dejstvu, da se na sam božični dan, na ta najbolj umirjen dan v letu, kup mojih prijateljev že tradicionalno zbere v prijetnem kletnem prostoru na trodnevnem, recimo temu - turnirju ali pa raje maratonu igre Call of Duty, kar se bolj strokovno imenuje LANparty. Za tiste, ki nimate pojma, naj zadevo poimenujem bolj po domače -> streljačina non stop. Če komu še zmer ni jasn: nč hudga.
Js sicer nism za igrce, sej veš, js se igram samo CSI forenzike. Lušno počasno reč, k je mal za možgančke. Streljačine niso lih moja jaka strana, multitasking te sorte mi je tuj. Tipkovnica za naprej hodt, počepnt, skočt, granate metat, dimne bombe metat pa vse te stvari, to je men mal tumač. Miška za gledat, obračat, namert, streljat, to še kr gre. Torej si lahko predstavljaš, da sm js v tej igrci bl k ne samo kanonfutr. Učeri sm se šla eno pa pol, v tem času sem uspela ubit pet (5!) akterjev, ubita sem bila pa neštetokrat. In pol mal ni več tolk zabavn, če komi prideš do dogajanja, pa si že mrtev, kar pomen, da morš spet pridet do dogajanja, in ko boš tm, boš spet mrtev in no time whatsoever.
Ampak enkrat na let rada igram to streljačino, fascinira me grafika, pa orožje, pa to, kako nobenga ne zadanem, pa tut če ga, kr noče umret, mene pa pokosijo z enim samim strelom, pa to, kako mojmu vojaku kri zalije oči, ko nekje bliz neki ekspoldira, pa to, kako globoko diha moj vojak, ko je praktično na smrtni postelji in to, kako se ti fajn zdi, ko enga z ostrostrelko snameš, pa se mu niti ne sanja, kva se mu je zgodil. Na sam božični dan.

Sej pravm, nekej fascinantno kontradiktornega je na vsem tem.