Trotlzihr proklik? I think not.

Dons sm se spet neskončno naza(je)bavala v pisarni.

Kakšne neskončne skrivnosti skriva poslovanje s proklikom, sej človk skor ne more verjet. Ker je dons zadnji dan v mesecu, mi je bilo zaupano plačilo ddv-ja. Spet sem si optimistično misllila - nič lažjega! Sej to sem že počela, pa proklik je res precej trotlzihr zadeva. Ja valda, pa še kej.
Lih tko je blo, k da bi proklik vidla prvič v lajfu. Najprej je blo treba mal dnarja z dooja spravt na sp. Napišem nalog. Pošljem. Ga zavrne - ne obstaja namen. Kva zaboga to pomen?! Kličem na pomoč uporabnikom. Povejo, da sem napisala narobno vrsto opravila, al neki tazga. Okej, popravm. Končno gre skos. Uredu. Nardim še nalog za ddv, pošljem - hvalabogu gre. Okej to je. Še doo. Napišem nalog, pošljem. Zavrne - napačna kombinacija računa in sklica. Okej to zastopm za kva se gre. Odklenem, pogledam še enkrat. Vse isto kot prejšn mesec, torej bi mogl bit prou. Še enkrat pošljem. Spet zavrne. Uredu, torej sm očitno neki falila. Še enkrat pregledam. Men zgleda vse uredu. Pošljem. Zavrne. WTF?! Kje naj izvem, kaj je narobe? Pokličem računovodkinjo, če so se slučajn sklici kej spremenil od prejšnga mesca. Pove, da ne, ampak preglejva skupaj še enkrat. Mi pove vse tiste cifre, račun, uno drugo - vse je prou, prideva do sklica - aha najdeva mini napakico, za katero ona prav da ne bi smela vplivat na to a gre skos al ne. No, js popravm, pošljem, držim pesti, spet zavrne. Pa dobr, kvajzdjto?!?!? Kličem spet pomoč uporabnikom in razložim, da mi skos zavrača nalog za ddv. Tip na drugi strani se ful trud in na konc s skupnimi močmi ugotoviva, da je treba na sredino sklica nekam še en pomišljaj napisat. Napišem, pošljem. Aleluja - uspe!!

To je šele po principu zakaj enostavno če komplicirano gre.

Brezveze.

Oljni lovilec - kaj je to?

Kot je kdo najbrž opazil na podlagi posta Zakaj enostavno če komplicirano gre, sem poleti v službi v domači pisarni. Gotov ste opazil tut to, da so oča na dopustu. In ker so oča na dopustu, trenutno yours truly pozira kot direktorica. Ampak ker oča ne pustijo sam pozirat, je treba tut delat. In kaj je bila ena od prvih nalog? "Zrihti dva oljna lovilca za hiške."

Najprej kaj so hiške? Hiške sta dva dvojčka, ki jih oča gradijo.
Kaj je oljni lovilec? Hmmm, good question.
Flk, na internet, ane. Pogruntam, da je to ena reč, k filtrira maščobe, ki odtekajo iz nekega gospodinjstva. Recimo. Okej.
To zdj vem. Kje nej ga pa staknem?! Se spomnem, da so oča omenjali neko regeneracijo. Spet flk na internet. Najdem Regeneracijo. To je tovarna kjer izdelujejo cel kup oljnih lovilcev in ostalih gadgetov za bit bl okolju prijazen. Fino. z Mojco naročiva dva komada. Ampak pazi njih - oni grejo na kolektivni dopust in tacajt zaprejo fabrko in trenutno majo samo enga na zalogi. Jah, pol dejte pa enga ane. Dajo.
Zdj je treba pa še enga nek stauhat. Kličemo dalje. Najdemo dva (!) v neki štacuni. Rečem, če mi enga rezervirajo. Reče tip na drugi strani, da to pa ne morjo, ker se je že nekdo kao najavu, da ju bo vzel. Ampak, da gre pr njih bl po - kdor prvi pride prvi melje - principu. Hehe. Nič lažjega. Bom js naložila v pižoja (ja unga k sm ga pretekli vikend preklela), aj problem? Pol sm pa pogruntala, da je to v bistvu betonska reč, pa mal pretežka za v pižoja, če že prevelika ni.

No, to je blo prejšn tedn. Pol so me pa oča mal zamotili s super pomembnimi stvari, ki mu jih je blo treba dostavt, pa je pozerka direktorica mal pozabila na te oljne lovilce (kako tudi ne bi?!).
In zato nismo prvi prišli in prvi mleli, ampak nas je nekdo prehitel in spred nosa splel oba (!) oljna lovilca. Torej sm animirala Mojco (hej - delitev dela, no) nej najde druzga pod hitno. Hja, mal je visoka sezona za kej gradit, pa nismo stavhal tut enga več. Pol so v Regeneraciji rekl (težkeface, res) da bojo pa mrbit še kšnga probal nardit predn zaprejo. Juhu, upanje ostaja!!

No, pa so dons povedal, da ga ne bojo. In tko ga bomo dobil šele po 6. avgustu, ko spet začnejo delat. To je pa, hmm, tri tedne kasnej, kot je blo mišljeno?

Se mi zdi, da bo pozerka direktorica kregana.

Kako točno določen avto ni več moj favorit.

No, moj dragi očka&co so so le skidal na morje. Vse lepo in prav, če me ne bi v sredo (pozno popoldne) poklical in rekel, da je doma pozabil nekaj "stvari, ki jih nujno mora imet" in da naj jih naberem na kup in pošljem z DHL-om v Marino.
Šur, sm si mislila.
Nič lažjega.
Torej zberem stvari na kup in kličem najprej res v DHL: "Dober dan. Zanima me, kako dolgo potuje paket do Trogirja?" Prijazna gospodična na drugi strani: "Do Trogirja? Hmmm, samo trenutek." Čakam in čakam, še celo musko mi spusti. Potem se oglasi in pravi:"Danes je sreda ob šestih popoldne, torej lahko pošljete šele jutri, kar pomeni da bo paket mogoče mogoče v ponedeljek na cilju, ampak to je res najkrajši možen čas, ki najbrž ne bo uresničen. Raje dodajte kakšen dan ali dva."
Uredu, sem si mislila, zihr je kdo sposoben to prej dostavt. Torej kličem Hitro pošto (Pošte Slovenija). Vprašam isto vprašanje, dobim isti odgovor. Kličem še na TNT in spet vprašam isto vprašanje in dobim precej začinjen odgovor:"V Trogir? Jah, kao da tri do pet dni. Ampak vam iz lastnih izkušenj povem, da prej pet kot tri. Sem prejšnji teden bil v Splitu in čakal paket, ki naj bi prispel v sredo, pa sem še v soboto kot obseden tekal po Splitu in se razburjal nad vsemi, kajti paketa še vedno ni bilo. Torej, trajalo bo dolgo. Paket mora namreč čez carino, kjer ga bodo najbrž odprli, poleg tega pa še dva dni imeli v skladišču, kar vam bodo potem še dodatno zaračunali."
Super, ane. No, v najboljšem primeru bi bil torej paket v pondelk tam. In jaz - naj me koklja brcne - to javim očitu. In kaj se genialec spomni? Naj mu kar jaz to prinesem, če pa paket tako dolgo potuje. Sm mu rekla, da ni šans, da se bom js zarad ene podložke za vinč, enga kosmodiska in ene kastrole za ribe pečt pelala 400km deleč in to med vrhuncem vročinskega vala. Je reku neee, neee, na pol poti da naj pridem. Jah, na to pa že skor nism mogla ne rečt, pa sm rekla, no dobr. Sej je izlet, pa pelat se nekam mi nikol ni bil problem.

Torej jst v četrtek zjutraj napokam vse te super pomembne stvari, se nabašem v fotrov peugeot 806 (ker z maminim pa lih ne bom njemu stvari nosila (to se mi je zdel čist mem), pa še on se je strinjal, pa še res mi je kul avto, pa še zloooo dobr loh pičiš z njim) mu javim, da zdj grem in vzamem pot pod noge točno ob devetih. Ob 10.30 sem bila že v Vinici. Kličem fotra in guess what? On je lih kar štartou. Super. To je sevede pomenil, da bom js nardila dve tretjini poti in ne le pol. Ampak dobr. Torej se peljem veselo dalje. Tam nekje malo pred Gospičem se slišiva. Povem mu da sem 11 km pred Gospičem. On pove, da on pa 70. Torej, da se dobiva na naslednjem izhodu z avtostrade - na Dugi Ploći. Uredu.
Dobila sva se res kot da bi se zmenila: en za drugim sva zapelala na cestnino (bohve kok je gonu, hehe). Js stisnem sklopko (da bom počas ustavla na cestnini, ane) in glej jo prasico - ostane not. Js, precej tehnično navdahnjena, jo potegnem spet ven in se nekak z zaletom prpelem do kučice. Plačam, prestavim normalno in se ustavim na strani. Fotru zreferiram, da mi je lih kar sklopka notr ostala in da mi ni to prav nič všeč. On prav, ah ni panike, da je tut njemu ene tri leta nazaj, ko je bil v Veroni. Enkrat da je not ostala, pol pa nkol več.
Pa sm si mislla, mah dobr, mogoče ga kej pič, pa zato notr ostane, pol pa pač normalno dela dalje. Pa se nism preveč sekirala, ane. No, dam mu stvari, on men stisne 100 evrov za pogum in dobro voljo, pa greva spet vsak v svojo smer. On nazaj v Marino, js pa domovgrede spotoma še na Reko, na obisk k Martini (v stilu, če bom itak prevozila mljavžnt kilometrov, jih pa loh še 100 več, ane).
No, pa spet pot pod noge. Sm si nardila plan, da bom šla kr po avtostradi do Reke, ker se mi ne da jajcat čez Senj pa unih ovinkih (pa še manj je treba prestavlat, ane). Že takoj po cestnini je sklopka - prasica, spet not ostala, komi sm jo prepričala, da je zdržala do pete prestave. No, ko je blo v peti, ni blo več panike - sam piči! In pičim. Medtem sem se že v mislih tepla po glavi v stilu, kaj mi je tega treba bilo (!), ampak kaj čem zdj, pelala se bom, dokler se bo dal, ane. Ampak vmes je blo treba tankat - kar pomen spet prestavlat :( Tut to sm vsled velikega truda uštimala, spet ene 20krat prosila sklopko, da naj zaboga lepo prosim še enkrat prime, spravla avto do pete in pičila dalje. No, relativno hitr sm prbrzela do Bosiljeva in se usmerla proti Reki. Ampak od tega razkrižja pa vse do Reke pa ni več čista avtocesta, ampak bl hitra cesta, k je bla polna tovornjakov. Hvalabogu, so kr dobr gonil, tko da sm prestavla samo enkrat, s pete v četrto, in tko uspešno prefurala do končne cestnine.
Tm pa spet jeba:
Sklopka je bla res že v zadnjih vzdihljajih. Iz prve v drugo je ratal. Pol gaaaas, v tretjo je že not ostala. Potegnem ven, probam še enkrat. Spet not. Ven, še enkrat. Spet not. Tacajt mi je že skor čist zmankal brzine, torej najprej nazaj v drugo. Gaaaaas. Spet probam, spet not. Še enkrat, aleluja - gre v tretjo. Gaaaaaas. V četrto - spet not ostane. In tako naprej v nedogled. Nekok spet spravm do pete in se furam po reški obvoznici kot obsedena, da pridem čimprej na cilj.
Potem še zajebem (!!) in grem na Reka vzhod, namest na Reka zahod. Do prvega "izlaza" 3km. Uredu, si mislm, sej ni tolk hudo. Grem ven na izvoz Sv. Kuzma in vidm, da je konc ceste, čist na konc pa semafor. Fino. Še ustavt bom mogla, al kaj!! Hvalabogu se je lih pržgala zelena in js po 5 poskusih kr direkt v tretjo. Obrnem kr okol semaforja, vsi mi trobjo na veliko, js si pa mislm, kurc vas gleda, js mam opravilno nesposoben avto! In že sm nazaj na obvoznici, nekok spravm (zdj že po več kot 10 poskusih) v četrto in se furam k tazadn penzjoner proti Kastvu. Kar neki cajta traja, da prefuraš 8 km, če si čist na trnih, kako zgleda izvoz, a je semafor, a je sam znak da nimaš prednosti, predvsem pa- a bo sklopka sploh še kdaj prjela?! To me je še posebi skrbel, ker Kastav je u tak klanc, da se ga v previsokih prestavah ne da premagat. No, končn prispem do izvoza, na konc - normalno - semafor. Fak. Sklopka začuda prime že v petem poskusu, preventivno dam v drugo (se mi je zdela še najbolša izbira), vidm, da se že pržiga zelena - JUHU!!- in js kr u drugi (čeprou bi šlo bolš s tretjo) gas u klanc slabe tri kilometre do Martine. Končno prispem. Parkiram k z raketo tja v eno luknjo, sklopka valda spet ostane not. Sploh je ne vlečem več ven, ampak samo še bogato prekolnem avto. Pobašem torbico in jezna jeeeeznaaaaa pozvonim pr Martini. Tam me sprejmejo razširjenih rok, me mal pomirijo, nafutrajo in napojijo (za kar jim bom do smrti hvaležna).

Pokličem fotra, mu razložim, da sem na Reki, da je avto umrl, da je sklopka ostala not neštetokrat in da ga mam pouhn kufr, da ga bom dala popravt kr tle. Fotr pa:"To ti nis prov, veš, jo morš ven potegnt! Pejt do doma, sej bo." Ma nemoj! Skor mi je pisker raznesl! Z zame kar nenavadnim tonom sem ga napizdila, da naj me vendar zastop, da sklopka ne dela več in da bom avto dala popravt, ker tak kokr trenutno je zarad mene lahko za zmeri ostane na Reki, js bom šla pa z busom dam, ker se v tazga ne usedem več. Mu rečem še, da majo tle bliz servis in da je to to. In fotr pol kao flegma:"Ja pa sej pol pa sploh ni problema!" Če bi ta človek kdaj že u štartu zares poslušou, bi blo tut uredu, ja.
Martinina mati zrihta, da pride pižo assistance bližnjega servisa po avto (pižo servis je namreč par sto metrov po izvozu z obvoznice, ampak js ga napsihirana kokr sm bla, sploh nism registrirala). Res pridejo, odpelejo avto. Naša delegacija pa za njimi. Prijazni fantje povejo, da bo predvidoma fertik naslednji dan. Dost dobr, si mislm. Javim Mojci v pisarno, da me ne bo in naj se znajdejo brez mene in takoj pozabim, da pisarna sploh obstaja :)
Js torej prisilno kampiram pr Martini doma, si sposojam gate, majce and what not.
V petek zjutri Martinin oči na poti v službo skoč pogledat kaj se dogaja z mojim avtom. Javi nazaj, da so ugotovil, da je šla "sajla od kuplunge" in da ne bo fertik ta dan, ampak jutr (se prav v soboto), ker za ta avto nimajo rezervnih delov (ker je na Reki samo še en tak - sej ni čudn, taka krava se v tistih ozkih ulicah najbrž res ne obnese najbolš, ane) in bojo to zajlo v soboto zjutri prpelal iz Zagreba. Jah, tut uredu. Itak so mi Martinini starši že zrihtal karto za predstavo v petek zvečer, torej bi v vsakem primeru ostala.
Zvečer sva z Martino pičili na pjačko, da sva se malo naklepetali, v petek dopoldne pa sva se odpravili v mesto, kjer sem stres prejšnjega dneva utopila v dveh novih majicah in oblekci :) Potem je bilo že tako vroče, da smo se preostanek dneva svaljkali v prijetno klimatsko ohlajenem domu. Zvečer pa na že prej omenjeno predstavo Zijaha Sokolovića v starem jedru Kastva. Bila je prvoklasna. Bila mi je res neskončno všeč.

V soboto se je bližal čas, ko bo avto fertik, mene je pa sočasno začel skrbet kolk bo to koštal. No, Martinin oči je spet poskrbel za update in okol enajstih javil, da je avto res fertik, da moram pridet ponga do enih, da košta 860 kun (okol 110 evrov) in da lahko plačam s kartico. Izvrstno! Z Martino se z njenim razbeljenim unotom zapeljeva do servisa, plačam in veselo odpeljem. Pr Martini doma ga znova parkiram do 18h, ko sem se po u bistvu res zelo prijetnem prisilnem dopustu odpravila proti domu.

Vsa navdušena nad znova delujočo sklopko se veselo peljem, ko dobim mesič, da se moram obvezno zvečer zglasiti še na praznovanju rojstnega dneva. Torej s pižojem kr direkt k mamic, pod tuš in gas na fešto :) Tm spet ogromno luštnega časa, potem pa sem v zgodnjih jutranjih urah pižo končno oddala doma in se peške odpravila proti moji ljubljeni postelji :)
Tolk sm bla zmatrana, da sm zaspala maksimalno tri sekunde po tem, ko sem se ulegla v posteljo, tako da sem se danes občutno prezgodaj prisilno zbudila ob prižgani televiziji in z očali na nosu, potem ko me je skoraj zadela kap, saj so gasilci točno pod mojim (na stežaj odprtim) oknom točno enkrat zavili s sireno na avtu z lojtro, ker so pribrzeli reševat eno teto iz tretjega nadstopja, ki jo je pa zares zadela kap. Sej vem, to ni smešn. In men tut res ni blo.
Zato sem prekomirala še tri ure popoldne, da sem končno prišla malo na zeleno vejo :)

Zanimiv podaljšan vikend, ane?

Prejšn post sm mal oklestla. Dosegu je določen pojnt, čeprou ga sploh nisem pisala s tem pojntom v mislih. Tko da ni fore, da še naprej spominja na moje očitne ego razlive, ane.

Sometomes I just love stepping on people's toes.

filozofilozofilozofiram...

Prejšnji teden sem se spet ogromno naučila o sebi. Enkrat za spremembo ne zaradi težkih, bednih, sitnih (ali kako drugače smotanih) situacij, ampak s pomočjo strokovnjaka. No, strokovnjakinje. Gospe Milene Plut Podvršič - strokovnjakinje za barvni uvid (barvno terapijo). Trik je v tem, da iz posebne tabele izbereš sedem barv in 7 števil, pa še eno dodatno število za uvid v trenutno stanje. Mal sem mela težave s tem, kaj naj izberem, da mi bo najbl odgovarjal. Pol sem se pa odločila da bom šla po principu go with the flow in sem pač izbrala tiste, ki so mi najbolj "mežikale".
Čez par dni sem prejela dvanajst (12!) gosto tipkanih strani z analizo. Matr, sm dobr izbrala. No, itak ne moreš izbrat narobe, ampak mal nism mogla verjet, da lahko izbereš tako prav.
No, kakorkoli že, pojnt je v tem, da me je teh 12 strani besedila kar malo pretreslo. Izpostavljene so vse travme in težave, ki sem jih že predelala in tiste, ki jih še imam in ki še zahtevajo nekaj dela. Najboljše je pa to, da so predstavljeni tudi potenciali. Vsak ve za vsaj kakšnega, tu pa se pokažejo tudi tisti, za katere si samo nekje daleč slutil, da obstajajo, pa nisi upal misliti, da res.
In kje me čakajo izzivi?
Milena piše, da se moram znebiti obsojanja. Pa sem si mislila, halo - sej js sm pa res super liberalen človek. Ja to že, ampak fora ni v tem. Fora je v tem, da sem super tolerantna in potrpežljiva in vse to - dokler se mi zdi, da z nasprotno stranko nekam napredujeva. Ko vidim, da ne bom uspela in da je vse skupaj obsojeno /v najboljšem primeru/ na stagniranje, pa odneham (kr ornk odpikam), a ne pozabim - nasprotno, nažira me, kako je oni drugi lahko tak, kakršen je (če bi se pa dal bolš, no). To morm nehat. Nujno. Druga precej pomembna reč, ki jo rada počnem je, da sem preveč diplomatska. Ker nikol nočem prizadet ljudi, jim mojo resnico dostavim zavito v celofan. Pol se pa čudim, zakaj me noben ne sliš; in zakaj vsi dve minuti po tem, ko se že vse dojeli tudi vse pozabijo. Torej, od zdej naprej ne šparam več ne besed, ne ljudi.
In v tem duhu vzamem nazaj filozofiranje z dne 24.6. z naslovom O filmu... Vse je še zmeri res, ampak bolš bi blo rečt: požri ta svoj kvazi ego in zaboga končno že zastop, da ima medalja vedno dve plati. Mogoče bi blo v tem primeru kej več učinka (ampak tega sevede nism rekla, in sm pol sevede še po stari praksi čist odpikala vse skup, in smo zdj kjer smo - tm kjer ni muh)

No, kaj sem rekla...

Je sobota pozno zvečer in guess who je še zmeri doma? Moj predragi oči, kdopadrug. No, kaj sem rekla? Da se na konc ne bo skidou vsaj do pondelka. Jah, vse kaže, da sem mela spet prou. In da je propadu potencialno čist dober vikend. Grrr!

Poleg tega je propadu tut potencialno zlo dober sobotni večer, ki naj bi ga preživela na Reki praznujoč prijateljičin rojstni dan, pa sem bla tolk zataknjena v trenutnem dogajanju, da sem bila popolnoma nesposobna se odpeljat na Reko ob pol osmih zvečer, ko sem čist prekurjena končn pršla domov. Sej sm mela že ceu dan filing, da se bo že nekok vse tko sfižl, da mi ne bo ratal jit in na konc se sevede tut je tko sfižl. Tko da ne velja samo - be careful what you wish for, ampak skor še bl - be careful what you think. Tko bl The secret varjanta, hehe (če še kdo ni gledou - priporočam, ampak odločte se sami al je neki res na tem, al je še ena kapitalistična pogruntavščina:)).

Jutr bom na polno zabušavala, mogoče pa tut kej smle napisala :)

Js bi šla na morje. Zdele. Takoj. Al pa vsaj čimprej. Recimo za vikend. Zato sem danes pobarala očita, kdaj bi pa on šou na morje. In glej ga zlomka, ravno ta vikend (oz. če se bo le dalo že v četrtek) se misli on spokat na dopust. Torej barka ta in še nekaj naslednjih vikendov odpade. Po teh parih vikendih bo pa itak sam še dež in sploh ne bo več fore hodt na morje. In še kokr js kej poznam mojga očita, se dejansko (fizično) itak ne bo skidou tja do... hmmm, grem stavt, da do pondeljka. Ampak se o tem ne bo odloču do nedelje zvečer. In bo potencialno čist dober vikend propadu. Se bo očitno treba kej druzga zmislt. Sam če je pa barka toooolk kuuuul :(
No ja, pa kaj bi to, ane.

Aja, še mal apdejta: Pink je bla zelo kul. Energična, poskočna, seksi, tut vokal ni bil švoh, čeprou se je revci mal poznal da ni lih več v najboljši formi, glede na to, da že kr neki časa fura turnejo in da je pred Ljubljano odpovedala dva koncerta, ker je bla baje bolna (al neki tazga). Tko da, ja, performans kot tak je bil fin, en velik minus gre pa prekratkemu programu - samo 1h in 15min. Halo?! Tok kratkega koncerta že doooolg nism dožvela. Ampak okej, je pa odpela vse hite, tko da - ajde - neka. Za predskupino so nam podtaknil neke precej mlade Nemce - Sorgente (al neki tazga), k so bli (na začetku meni hudo smešen, potem pa že kr simpatičen) miks bojbenda, akapela pevcev, regi neki, pa še play that funky music napol disko kidov in hudih rokerjev, hehe. Smešn, res.

Ja, še ena glasbena "poslastica" se mi je pripetila v soboto zvečer. Šla sm namreč uč vršt na gasilsko veselico v Študo, kjer je bla zvezda večera Špelca (ja, una k je prva izstopila iz atomikharmonik). Po vasi se govori, da je samo za to priložnost prletela direkt iz Los Angelesa. Jah - bi blo bolš če ne bi, je vse kar lahko komentiram. Grozno.

Pa dejmo rečt še kšno mal bl resno.
Med vsemi temi zgoraj opisanimi noro zabavnimi stvarmi se pa še bolj zabavam z opazovanjem določenega mladca, kako se trudi okrog določene gospodične in se sploh ne zaveda, kako zelo si zmanjšuje možnosti za kakršen koli (torej oseben ali kakšen drugačen) napredek samo zato, ker ni sposoben bit sam(ski). Mjčkn škoda, se mi zdi. Sevede se pa lahko tut motim, ane. Itak je pa moje mnenju tle čist nepomembno. Samo to je, da mi je pazovanje takih procesov in dogajanj res neskončno zanimivo. Najbrž zato, ker jih splooooh ne zastopm, oziroma so diametralno nasprotni temu kako js to počnem. Upam, da se pa mrbit kej novga naučim :) Pa mi bo kdaj kej zato lažje.

No, dost resnga.

Jst grem spat.

Ker jutr šiht. (Uf, to se šele resno sliš...)

PS: Pa še mal apdejta: plače sva z delovodjo uspešno zračunala. Bravo! :)

Zakaj enostavno, če komplicirano gre

Da se mal skašlam najprej. Zakaj že 6 dni nism nč napisala? Zato ker sem se komi pobrala od sobotne slabosti (ki se je ponovila še v ponedeljek, zato sm bla primorana prešpricat zadnji izpit) in bila danes že vržena v radosti pisarne družinskega podjetja. In to v največje radosti pisarne družinskega podjetja - računanje plač. O bohpomagi!
Kok je pa to eno zamudno početje. Najprej z operativnim nadzornim (al kakšen je že njegov ta prav naziv) nisva najdla gradbenih dnevnikov (ker je oseba, ki sicer zaseda moje trenutno delovno mesto zlomila nogo in je opravilno nesposobna - njenega sistema pa noben ne zastop) in sva se s tem zajebavala enih dobrih 15 minut. Ko sva jih končno najdla sva porabila nadaljnih 15 minut, da sva jih pravilno sortirala. Ko nama je uspelo tudi to je sevede zaštekal računalnik, zato je minilo še 10 minut, da se je ponovno uspel zagnat, da sva dejansko lahko začela 'delat'. Saj nama je kar dobro šlo, dokler nisem js (sevede ker sm hotla bit kar se da ekspeditivna) po nesreč zbrisala enih par precej vitalnih vrstic v ekselovi datoteki, kjer se te plače 'skorsameodsebe' računajo. In pol se sevede niso več 'skorsameodsebe' računale, prouzaprou se sploh niso več. In pol sva kr ignorirala cel zaplet in kr vpisovala dalje, dokler ni men užgal v čem je trik in bom mogla jutr zjutri vse popravt (no, sicer je pa cela reč še zeeeloooo daleč od fertik, ane). Zakon! Vmes sm ene 35krat preklela cel sistem tega računanja teh plač, ker je oh tako zelo narjen po principu - zakaj enostavno, če komplicirano gre. O bohpomagi!

Ne glede na to, kaj vse me še jutr čaka se pa že nadvse veselim nocojšnjega večera - PINK!

Težka je pijancem glava, in njih duša nevesela...

OMG, I'm never ever drinking again!

Nej začnem na začetku, ane. Bil je prijeten petkov večer (predvečer polne lune, may I add - to že po defaultu pomen, da dobr teče). Par nas se nas je zbral na običajni štartni točki (aka Ložar) in - sej človk ne more verjet, se clo skidal v Ljubljano, Cvetličarno bolj natančno, na zadnji predpoletni disko fivr. Po prej konzumiranih dveh bandidosih sem tam popila nedefinirano (med 3 in 5) število koktejlov z nazivom đusbag (no ja, juice bug). Sevede mi je ibr dogajal, fešta je ratvala zmer bolša, uglavnem, res se mi je zdel divji cajt, ampak de sm pa res kisla k limona sem sevede pogruntala šele na veceju. Jupi! In 10 minut po tem mojem navdahnjenem odkritju je blo treba jit domov. Ja brezveze!
No, prjatlovo vratolomno vožnjo v avtu domov sm kr kvalitetno prežvela, vožnja z liftom do fleta je bla že mal večji izziv, ampak je tut to šlo. Sm porajtala tut, da še slabš vidm k ponavad, pa mi je vseen ratal še ne msnju neki prebrat, premislt in odpisat. Postla je bla kr naenkrat ful deleč, pižama pa nerazvozljivo zvozlana. Moje bzzzzzzz krtačke sploh slišala nism, tok mi je piskal u ušesih. No, tut to sm nekok stelovadla. Ko sm se relativno spedenana ulegla v postlo, se mi je to zdel kr uredu dosežek, torej bi blo jutro lahko tut uredu, ane.
Ja valda, pa še kej. Mi je blo toooolk slabo k sm se zbudila, da mi ni blo nč jasn. Neki sm se svalkala, pa se pretvarjala, da je vse kul, pol sm pa obupala in se kr napotila v kopalnico v pričakovanju najhujšega. Sevede brez tega najhujšega ni šlo, in ko je bil the horrible ordeal končan, sm se počutila mnogo bolje. Kljub temu sem se uspešno svaljkala dalje tričetrt dneva in ignorirala dejstvo, da izpitni maraton še poteka.
Za zadnjo četrtino dneva sem se usedla v avto in v radiju nažulila Rehab, se peljala na predkraj zločina in sevede precej mazohistično poslušala pikre pripombe včerajšnje družbe :) Hehe, matr trpimo... :)

No, kljub popolnoma stran vrženemu dnevu dons, je vseen blo učer hudo luštn, ampak pila pa vseen ne bom več. Tolk.