Doctor, doctor!

Torej. V našem bloku je en pacient. No, mrbit jih je več, ampak en je očiten. Ta pacient namreč vsak dan od približno dveh do treh popoldne nabija en nemogoč house al whatever to že res je. Ta pacient ma base tako navite, da je joj. Ker vse kar človk sliš, so basi. In poleg tega, da base sliš, jih tut čut. Ker dost močne base po defoltu spremljajo tut kr dost močne vibracije. WTF?! Če men komp skor po mizi skače, kako more bit šele pr temu pacientu, k mu vibrira kr cel flet. Po mojem ma resno moten srčni ritem. Sj ga mamo že vsi. Ker kr cel blok vibrira. Tu mač.
Don't get me wrong, js čist štekam, da ti ena muska ful sede, pa jo pač naviješ do nezavesti. Sj jo js tut - ampak enkrat na tri mesce za 10 minut. Ne pa vsak dan za eno uro! Da sploh ne omenjam, da je to lih tista ura, ko js po kosilu za ene pol urce mal zamižim. Pa lih house, od vse ljube muske na temu svetu, je treba lih ta naaaaaaajbl sitno nabijat.

Pa sm zato dons, kot vsak kultivirano siten sosed, z rdečim flumastrom napisala obvestilo in ga napopala na oglasno desko. Zdj pa če ne bo efekta, bom jutr prisluškovala vsem vratom in potem na ta najbolj glasna pozvonila. In bom zvonila, dokler ne bo nekdo slišal zvonca in odprl. In potem bom tistega za temi vrati nazjala, da bo veselje. Ker tkole živce parat je pa tumač.