"Beware, ye, of the dragon's lair, for ye are juicy medium rare."

Ne tolk dolg nazaj sm mela priložnost mal od bližje (ampak sploh ne temeljito) spoznat skupino, gibanje, jebat ga - življenjski stil - Green Dragonse. Nism nek insajderski stručko, stiki so bli kratki in, bolj kot ne, tudi bežni. Tko kot se bežno spomnim mojega brata več kot petnajst let nazaj med enim od večnih hokejskih derbijev Olimpija : Jesenice, ko je en večer prišel domov z najlepšim zelenim zmajem narisanim na obrazu in Olimpijinim šalom za vratom, naslednji dan pa z ogromno, temno šljivo.
Stereotipov o njih je veliko, in ker jih človek nima pogosto priložnosti na lastne oči preveriti, so močni. Js sm spoznala par njih in potem, ko sem prežvečla vse stereotipe, ki o njih obstajajo in se jih ne da zanikat, sm sevede ugotovila, da so čist kul, da se strinjajo, da se o marsičem ne strinjamo in da iz njih ne veje nč več agresije kot iz kakšnih drugih ljudi. Zakaj se potem delajo štale, razbijajo štadioni, uničuje javna lastnina in zakaj se tko radi pretepajo, je pa že druga zgodba. Gotov grozn obsežna in komplicirana. Ampak del nje je najbrž tut dejstvo, da so dragonsi pač intenzivni ljudje. Vse kar počnejo, delajo res intenzivno, s srcem in 100%, zato so hitr razočarani. Al pa kej. Čist možno je tut, da so pač idioti. Ne vem. Še. Uglavnem js sm se dons ful nasmejala ob tejle njihovi totalno iskreni objavi: klik.

Pick your battles carefully.

Bojevnik luči zelo pazljivo preuči položaj, ki ga hoče zavzeti.
Naj bo njegov cij še tako težak, vedno obstaja način, da ovire premaga. Preveri druge možnosti poti, naostri meč, srce pa skuša napolniti z vztrajnostjo, ki je potrebna, da se sooči z izzivom.
Dlje ko bojevnik hodi, bolj se zaveda, da obstajajo težave, na katere ni računal.
Če bi čakal na najugodnejši trenutek, se nikoli ne bi premaknil z mesta; za naslednji korak je potrebno malo norosti.
Bojevnik zajame malo norosti. Tako v vojni kot v ljubezni ni mogoče vsega predvideti.

Paulo Coelho, Priročnik bojevnika luči, str. 42.

A picture of a picture of a picture of a picture...

In other news, direkt v mejl se mi je ponudilo eno umetniško delo, ki je kot ustvarjeno za na mojo veliko zeleno steno. In zdj je na moji zeleni steni.
I love it.

 Can you hEar it? by Jan

Multi-tasking is for suckers.

Tale vikend je švistnil mimo, kot da ga sploh ne bi bilo. Petek je bil čist brezvezen, ker sm bla v službi skor do sedmih in čudn, da se mi pol ni več nč dal in sm preostank večera vegetirala na kavču. V soboto sem bila spet službena, potem sva pa s sestrico pičile na matinejo. Sj sploh ne vem, če se temu še tko reče. U glavnem, sva šle gledat Gremo mi po svoje. Je bil prou fajn. Čeprou, ne štekam, zakaj je blo treba tok kletvic uvrstit v 'mladinski' film, ki ga grejo gledat tut otroc?  Mislm, sj mene ne mot, pa tut ni ,da bi jih blo dvajset, sam mal je blo hecn, ker sm pol z vseh koncev slišala frocke, k so ta stare sprašval 'Eeeeej oči, a si slišu toooo?' al pa 'Eeeeeej, kako pa to, da on loh to reče?' in podobno. Ta stari so se pa izmotaval na vse možne načine :)
Enivej, u soboto sem se celo uspela mal podružit z mojimi najljubšimi ljudmi. In mislm, da sem se zadnje čase mal preveč navadla ponočvat in zdj vikenda sploh ne porajtam, če vsaj enkrat ne prlezem skor zjutri domov. Eh. Sj se bom odvadla. Al pa tut ne. Ker ta vikend zgleda mnogo bolj družabno obetaven. Seveda, če ne bom u petek čist uničena. Če bo šlo v stilu današnjega dne naprej, slabo kaže.
Namreč zarad pričakovanja današnjega dne sem prou švoh spala dons, kar se mi sicer dogaja samo takrat, kadar mam nasledn dan zobarja. Pa dons nimam zobarja, ampak prvi dan tedna brez delovodje. Kao. Dons je seveda še 'na broju'. Ker ga skrbi. Mene pa še bl. Ker jesen je vse skp še mal težje kot polet. Neprijetno pa itak. In tako sem seveda celo noč vrtala po možganih in študirala, kaj vse gre lahko narobe, zato, da sm pol trenirala ne samo plan B ampak tut plan Ž. Ker pri nas samo 'think positive' attitude ne pomaga. Preverjeno. Sploh je pa treba vstat prav nečloveško zgodaj. In pol, ker vstaneš tko nečloveško zgodaj, gre po zlu vsa siceršnja jutranja rutina, ker se ti zaradi nje pa res ne da vstat še bolj nečloveško zgodaj. Zato hodš po svetu kot ena pehta. Ob enajstih dopoldne se ti totalno zdi, da bi bla ura loh že vsaj pol treh popoldne. In ful se je bedn sprehajat v deveti štuk brez dvigala. Po bajti brez oken. Ob sedmih zjutri. Sevede ne samo enkrat. Ampak je pa ful dobr po dolgem času spet obrisat prah s čelade. In spet ornk sodelovat v delovnem procesu. In skor nič bit v pisarni. In... zih še kej.
U glavnem, če prežvim do petka, bom najprej pičila u Ortota poslušat Torul & The Dark Matters, v soboto pa jo bom zaprašila prke Trstu. Mal u šoping, bl pa firbec past. Jp, spet bo 'ink time' :)

The oven isn't the only thing I left turned on...

Joj, cel ta kup reproduktivno produktivnih prijateljev mi je dal malo misliti...
No ja, v bistvu ne lih sam to, ampak še marsikaj, kar se spotoma dogaja. Opažam namreč, da imamo 'relativno samske' dandanašnji precej omejene možnosti. Najprej, ta pametni oz. tisti na prbližn resni in zanesljivi so v resnih vezah (skupaj vseljeni, morda tudi oženjeni, pogosto pričakujejo naraščaj). No, sevede ni nujno, da so pod mus pametni oz. na prbližn resni in zanesljivi, morda so imel le presneto srečo, da so dost zgodi srečal 'tapravo' (in niso mel priložnosti, da bi jih vmes pofrderbala kšna netaprava, ampak o tem malo nižje). Naslednji ta pametni so geji in ergo po defaultu izven konkurence. In to je precej tudi to.
Ker smo že pr 'ta samskih'.
Tudi tukaj imamo ene pogojno pametne, to so tisti, ki delajo toliko, da se normalnemu človeku že zazdi, da so deloholiki (morda to tudi res so), ker so grozno ambiciozni (nekateri upravičeno) a nekje v sebi najbrž še precej otroci, kar sklepam po tem, da se sami sebi (in seveda drugim) dokazujejo z resnim udejstvovanjem v (esktremnih) športih, kjer so seveda huronsko uspešni. Ob dveh intenzivnih plateh življenja takemu seveda ne ostane časa (tudi volje in energije?) niti za bežno romanco, kaj šele za resno zvezo. Na temo, ali zvezo sploh potrebuje / si jo želi, sodišče še zaseda, saj še zbira indice o tem, ali pogreša vsaj seks ali še tega ne.
Po teh imamo tiste, ta ne tolk pametne. To so tisti, ki so že dlje časa, recimo temu nesrečno zaljubljeni iz navidezne vrste razlogov, katerih jedro poznajo (ali pa tudi ne) le oni, medtem pa mimo njih, ne popolnoma nezainteresirane, hodijo čist fletne punce. Tu so tudi tisti, ki še pri štiridesetih veselo letajo s cveta na cvet, nezavedajoč se, da tudi še tako šarmantna sivina nekoč ne vžge več. Še posebej ne takrat, ko si bodo tega najbolj želeli in ne pri tistih, katere si bodo najbolj želeli.
Med ta ne tolk pametne spadajo tudi tisti, ki jih lovski nagon sicer še ni zapustil in mu kar spretno sledijo, a le do takrat, ko prvič zavohajo kakršnokoli sled o 'resnosti'. Glavni problem seveda tiči v definiciji prav te 'resnosti', namreč moška predpostavka 'resnosti' je prepogosto naravnost paranoična.
In že smo pri ta neumnih. Če si še enkrat preberemo sedmo in osmo vrstico prvega odstavka današnjega modrovanja, nam je že vse jasno. To so seveda tisti, ki so imeli to smolo, da so še preden jim je uspelo popolnoma odrasti, srečali vsaj eno (pogosto pa več) netapravo, ki jih je popolnoma uničla, jim tako strla srce, da so ga komi nazaj sestavl in bogvekajševse, zdj pa nimajo več jajc, da bi pa tapravo zagrabili z obema rokama in jo nehal žalt s tem, da jo mečejo v isti koš kot netaprave. Ob tem se seveda moram vprašat, kje zaboga so vse te ta zajebane ženske?! Naš cvetoči 'trijo adijo' zagotovo ne spada v ta rang bab. Ampak recimo, da verjamem, da obstajajo. Recimo.
Če pod vsem tem potegnem črto ugotovim, da je večina 'samskih' descev moje generacije, če že ne očitno, pa vsaj nekje globoko, revčkov, ki se za povrh obnašajo kot skopljenci, v najboljšem primeru pa kot 17-letnice, ki se bojijo za svoj junfr (takšen in drugačen). Izjeme pa kvečjemu potrjujejo pravilo.

Ja, tole sem narisala z grozno ostrimi robovi in čist črno-belo, in joj kako upam, da sem tut brcnla v temo. Ampak kaj čm, nič me ne razpizdi bolj, kot totalen pussy, ki se tega, da je totalen pussy celo zaveda, pa je kljub temu še zmer totalen pussy.

Now be a dear and fetch mommy her flask.

Ok, it's official. Vsi so v cvet ušli.
V 'naši širši družbi', ki je kar številčna, ni več para, ki ne bi že imel otrok ali bil noseč. Freelancerji smo zdj le še redki. Pravi poslednji mohikanci.
Radost zavedanja, da boš v svet pridelal novo človeško bitje, mi je še povsem neznana, a se iskreno veselim prav z vsakim, ki mu je dano to spoznat. Spotoma pa me realnost naše odraslosti prav žvajzne okol kepe. Cel kup novih ljudi že mamo, pa še cel kup jih bo.

Jebat ga, smo le v tretjem desetletju naših življenj in očitno najboljše za mnoge šele prihaja. Upam, da se v vseh razsežnostih zavedajo, kok jim je dobr.

Whoever said laughter is the best medicine had clearly never tasted good champagne.

Jao, kakšen naporen teden in pol, odkar so ble buče aktualne.
Je blo treba it u petek po rezljanju eno rundo Activityja zmagat.
Na noč čarovnic je blo treba it en poker zgubit. Potem je blo sevede treba vse grobove obletat in tričetrt familije obiskat.

Obožujem tedne, ko je ponedeljek dela prost dan. Ampak kot zakleto se je prešnji teden vlekel kot kurja čreva. Ne vem, mogoče je manjkal ta ponedeljkov adrenalin, ki nas eskpresno požene skozi teden. No, zato je bil pa petek toliko bolj divji. Kar je blo precej naporno, glede na to, da sem v četrtek po štirih letih spet uživala na koncertu Siddharte v Cvetličarni in se seveda temu primerno zgodaj (zgodaj zjutraj, če smo natančni) privlekla do postelje. Po rahlo krmežljavem dnevu v službi, ki je zahteval visoko stopnjo koncentracije seveda tudi pod razno ni prišlo v poštev, da bi bil petkov večer kavčkast. Zato je yours truly pičila do Ortota prsluhnt kranjskemu bendu The Tide, ki je bil zelo ušesom prijeten. V soboto sem šla v najboljši družbi, ki se ji reče 'trijo adijo', počit od dobre hrane h Andrejevim v Narin, predebatirat miljon tem in se preprosto met fajn. Ker sem tolk dobra dušca sem zvečer še Slonu&co pomagala sestavt in nafilat 672 škatel Sponzorske plate, kar je trajal štiri (4!) ure. Pa še nism mela dost, po takem rutinskem delu sem enostavno morala bit še mal poredna. Da se je vse skup zavlekl do jutra najbrž ne rabm poudarjat. Včeraj sem šla k nebratu na obisk in familjarno vselitveno kosilo in se delat, da nism zaspana :)) No, sicer zaspanost na naših kosilih ni nikol problem, ker takoj dobiš en šampanjc u žilo, ki ga potem samo luštn dolivaš in si čist uredu, pa še sekiraš se ne preveč, ker si na familjarnem kosilu, heh. Ja, brez šampanjca nam živeti ni. In še babi, ki sploh ni moja taprava babi, je spekla zame (!!) moj najljubši kolač - za posladek na kosilu, ki je blo namenjeno njenmu vnuku plus one. She fuckin' rocks! :))
Alkoholiziranosti in nenaspanosti primerno sem si včer pozno popoldne natočila kad, kjer sem 'umirjeno kontemplirala' pretekle dogodke in se smejala lastni navitosti in neumornosti.
Ugotovitev tedna: Ja, tut taki tedni pridejo, ko si ves na fedrih in te je povsod dost.