"Beware, ye, of the dragon's lair, for ye are juicy medium rare."

Ne tolk dolg nazaj sm mela priložnost mal od bližje (ampak sploh ne temeljito) spoznat skupino, gibanje, jebat ga - življenjski stil - Green Dragonse. Nism nek insajderski stručko, stiki so bli kratki in, bolj kot ne, tudi bežni. Tko kot se bežno spomnim mojega brata več kot petnajst let nazaj med enim od večnih hokejskih derbijev Olimpija : Jesenice, ko je en večer prišel domov z najlepšim zelenim zmajem narisanim na obrazu in Olimpijinim šalom za vratom, naslednji dan pa z ogromno, temno šljivo.
Stereotipov o njih je veliko, in ker jih človek nima pogosto priložnosti na lastne oči preveriti, so močni. Js sm spoznala par njih in potem, ko sem prežvečla vse stereotipe, ki o njih obstajajo in se jih ne da zanikat, sm sevede ugotovila, da so čist kul, da se strinjajo, da se o marsičem ne strinjamo in da iz njih ne veje nč več agresije kot iz kakšnih drugih ljudi. Zakaj se potem delajo štale, razbijajo štadioni, uničuje javna lastnina in zakaj se tko radi pretepajo, je pa že druga zgodba. Gotov grozn obsežna in komplicirana. Ampak del nje je najbrž tut dejstvo, da so dragonsi pač intenzivni ljudje. Vse kar počnejo, delajo res intenzivno, s srcem in 100%, zato so hitr razočarani. Al pa kej. Čist možno je tut, da so pač idioti. Ne vem. Še. Uglavnem js sm se dons ful nasmejala ob tejle njihovi totalno iskreni objavi: klik.