Sicer pa te dni nč kej tolk fascinantnega ne počnem. Just the usual. Terapevtsko navdahnjena poslušam razna jamranja, brcam ljudi v riti, razumevanja polna kimam in pol spet mal brcam u rit. Občasno tudi sebe. Ampak res občasno.
Uuu, sej res - zadnč sm srečala neumornega kinetičnega motivatorja Serđota. Na kolesu pr minus deset. Model se res ne da motit, ane. Pa prav Serđo:' Ja Njeeeežinkaaaaa, pakjesiti? Oh, kak dobro zhledaješ! Laufaješ? Vidim jasfseto. Dobro jas navadil tjebe.' Kok sva se smejala sred ceste. No, sj nč ne rečem, brez Serđota bi js še vedno veselo gnila na prestolu kluba Šport? Ne, hvala. Ampak morm pa priznat, da sm se to zimo pa mal polenila, in se mi ne da več kr pr vsakmu vremenu šport zganjat. Še dobr, da Serđo tega ne ve, hehe. Ampak k bo sneg šou se bom pa u rit brcnla - laufat!
Oh in ja - učeri, ko sm dokončno in za zihr in for sure zabetonirala dopust, mi je šele dobr prcurljal do možganov, da grem čez 1 mesec čist zares u New York! Komi čakam. Djte no, mal mi bodte fouš! :))
3 komentarji:
Močno fouš!
Pogrešam knjižno slovenščino; je namreč trikrat hitreje berljiva kot tvoje besedilo. Razmisli o tem.
Ja, knjižna slovenščina je res mogoče hitreje berljiva in ja, v knjižni slovenščini načeloma komuniciramo v 'javnih' situacijah, ko naj nas razume čimveč ljudi, kamor bi lahko šteli tudi blog. Ampak blog je moj osebni/javni prostor, kjer me ne skrbi kdo bo besedilo kako hitro prebral in/ali če bo vse razumel. Zato tudi ne pišem kolumne v dnevnem časopisju, ampak blog. Ker moj osebni sleng razkriva moj osebni slog, kar - upam - opažajo tudi moji bralci.
Ampak hvala za opombo, sem očitno razmislila :) Plus, tale objava je pa tud mal specifična. Narisat Ukrajinca, ki kao govori slovensko in razkrit navdušenje nad New Yorkom vse v enem postu pač pusti posledice :))
Objavite komentar