O filmu...

Zadnje dni (due to major fights between friends) razmišljam o tem, kako smo ljudje res ene čudne žverce.

Vsak izmed nas živi v svoji realnosti - v svojem filmu, ki ga režiramo sami. Kakšen ta naš film je, je odvisno od naših izkušenj, znanja, prepričanj, temperamenta in splošnega pogleda na svet oz. od naše življenjske filozofije. Vsak od nas lastnemu filmu posveti veliko (nezavednega) časa in ga tako (tudi nezavedno) naredi za svojega. Ampak, zakaj nam je tako težko razumeti film nekoga drugega? Je to problem tega, da nismo zmožni empatije, postaviti se v položaj drugega? Če ja, zakaj pa to? Mogoče zato, ker bi tedaj morali prevprašati lastne scenaristične sposobnosti (ali pa zablode) in to bi postavilo pod vprašaj našo realnost, se pravi kvaliteto našega filma. Zamajali bi se temelji našega subjektivnega sveta, to pa nikoli ni dobro, saj te majanje naredi ranljivega in ogrozi obstoj tebe takega, kot se poznaš.
No, ampak s tem razumeti film nekoga drugega sem že malo prehitela samo sebe. Kaj pa... priznati obstoj filma nekoga drugega? Sama sem namreč v zadnjih dneh ravno v tem pogorela.
No, sicer sem dojela & priznala, da očitno obstaja tudi drug film, in da razlika med tema dvema filmoma defnitvno je, ampak da obstaja možnost, da je drug film bolj reprezentativen od mojega, to pa ne. Za kaj takega pa ni varjante. In čeprav premišljujem o tem že nekaj dni, sem ugotovila, da tudi pod razno ni šanse, da bi odstopila od mojega filma; in dojela, da je pravtako le majhna možnost, da od svojega filma ostopi nasprotna stran. Zakaj je tako? Morda zato, ker moj film je moja realnost, je to kar vem, ne samo to kar menim ali predvidevam.
Filma sta v svojih scenarijih preveč različna, ustvarila sta dve preveč nekompatibilni zgodbi in oba režiserja sta preveč zataknjena v lastnih realnostih. In ker dejansko gre za dve realnosti je najbrž kompromis, ki bi ga zahtevala stvaritev skupne zgodbe, kar malo utopičen.

Se torej nekje preseže meja, do katere smo pripravljeni prilagajati lastne zgodbe zgodbam drugih? Ali pa skupna zgodba, ki je nekoč tako cvetela, kar naenkrat ni več skupna, nekdo prevzame režiserski stolček in jo naredi za svojo; obenem pa to stori tudi drugi in ne more biti drugega konca, kot da se film strga?

Ali so preveč različni filmi torej zadosten razlog, da se odnosi med ljudmi končajo? Odvisno od režiserjev, predvidevam.