Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat. Vol. 7.

In ne vem, zakaj naenkrat noče barvno skenirat. Flomaster je bil  namreč še zmer isti - ta zelen. Kr neki no.

The rain drummed on the hood of the Chrysler, beat and tore at the taut material of the top, leaked in at the buttoned places, and made a pool on the floorboards for me to keep my feet in.

Prispela je nova doza Chandlerja. :)))

 Ravno pravi čas. Tik pred dopustom.

A lahko zdj en fast-forward na soboto, prosim?

I admit to having an imagination feverish enough to melt good judgment.

Je zapisal Dean R. Koontz v 'Seize the Night'.

Skor dva tedna sta že minila od mojga zadnjega izleta v Senigallio in ker sem obljubila, da bom v primeru, da bo lepo, pokazala, kaj sem tam naredila, je res že skrajni čas, da obljubo izpolnim.

Senigallia Old town. Pa razprodaje.

Hribčki okol mesta. Tole ta rumen so sončnice.

Mestna plaža. U tistile zadevi na pomolu se lahko tut poročiš. Fensi, a ni?

Tokrat sem bivala v hotelu sredi starega mesta, kar je blo super luštno. Lahko sem se malo bolj razgledala po ulicah in halo! še razprodaje so bile na vrhuncu. Spet sem ugotovila, da je mesto zihr ful fotogenično, ampak fotoaparat sem seveda pustila v delavnici, mala dianca pa je pozabljena obležala doma. Smola, ane :( Tko da je samo prva fotka original moja, ostali dve sem ukradla tle.

No, pa nič zato. Tale moj izlet je bil tko fajn, da bi kar tam ostala. Dva dneva in pol čistega užitka. Delovnega užitka. Družabnega tudi. Užitka v hrani, vinu, pokrajini, ljudeh. V ustvarjanju. Še italjansko vedno bolj razumem, heh.

In kaj sem naredila, utegneš vprašati? Torej, cel kup zadev. Pokažem samo najlepšo, za ostale bo še dovolj priložnosti.

Tole bo čez kakšen mesec ena lepa miza. Samo da snamem enga dobrga umetnega kovača, da ji naredi noge, pa bo. Sicer pa ja, nisem se sprehodila daleč od materialov, ki me spremljajo v službi: tole ploščo sem namreč ulila iz posebne cementne mase, ji dodala cel kup raznobarvnih kamnov, jo pobrusila, očistila, pobarvala z barvami za beton in zasteklila z mal posebno epoksi smolo. Js mislm, da je za ta prvo prou posrečena.

Torej, Senigallia je kul, kul so ljudje, ki so tam in kul so priložnosti, ki sem jih tam odkrila. Zdj pa sam pljunt u roke in veselo na delo. 

Aja, P.S.: u Senigalliji sm odkrila tut Aperol spritz. O, kok najboljša poletna pjača! Tud v Ljubljani so že pogruntal, da je kul, ker sem ga srečala v Mačku. No, je možno tut to, da sem sam tolk malkrat v mestu, da ne vem, da ga strežejo že dolg. Hmmm. Enivejs, ni bil tok dobr k v Italiji, najbrž zato, ker not zlijejo tanajbl čip penino, če sploh jo. Stane namreč za ljubljansko plažo neverjetno skromna 2,50€.

Do what you love and do it often.

Bojevnik luči opazuje stebra ob vratih, ki jih namerava odpreti. Eden od njiju se imenuje Strah, drugi pa Želja.
Bojevnik pogleda steber Strahu in tam je zapisano: 'Vstopil boš v neznan svet, poln nevarnosti, kjer ti vse, kar si se naučil doslej, ne bo prav nič koristilo.'
Bojevnik pogleda steber Želja in tam piše:' Odšel boš iz znanega sveta, ker se skriva tisto, kar si si vedno želel in za kar si se toliko boril.'
Bojevnik se nasmehne, saj ni ničesar, kar bi ga moglo prestrašiti ali kar bi ga vezalo. Z gotovostjo človeka, ki ve, kaj hoče, odpre vrata.

Paolo Coelho, Priročnik bojevnika luči, str. 120

Live your dream and wear your passion.

Sm najdla tole spodi tuki in šeram. Ker dons spet pičim proti Anconi počet marsikej od tega, kar tle piše.

Grem na roadtrip. S Smrkcem. Iiihaaaa.
Grem cenit vsak grižljaj dobre hrane.
Grem spoznat nove ljudi.

Grem začet ustvarjat.
Grem počet neki, kar rada počnem.
Grem za dva dni živet ustvarjalne sanje.

Sj bom pokazala, kaj sm nardila. No, v primeru, da bo lepo. Če ne bo, pa ne. :)

Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat. Vol. 6.

Some men are like that and some women can make them like it.

Torej, človk se včasih vpraša, kaj je z njim narobe. Oziroma bolj, kaj je narobe z drugimi. Še najbolj pa mrbit to - kdo, če sploh kdo, je tuki naroben.
Let's elaborate on that for a bit.
Poglejmo en precej verjeten scenarij. Hipotetično, heh :) Po parih srednješolskih romancah tam nekje sredi faksa stakneš enga fanta svojih let in se z njim naprimer zatakneš za ene 2 leti ali več. Vse fajn ampak potem ti užge, da to ni to in popokaš šila in kopita. Hitr poflajštraš rane in pr ene petindvajsetih pokukaš spet na plano in ugotoviš, da tipov sploh ni več. Pa si rečeš, klinc jih gleda, kdo jih pa rab, pa se maš fajn, ker lajf se itak precej po svoje obrača in bl k ga silš drugam, slabš je. In tko mine še par let, znajdeš se precej v drugi polovici dvajsetih, nekak se ti že svita kdo si in počas ti spet kej zadiši. Tipov tut v tej starostni skupini ni lih v izobilju, jih je pa na splošno vseen mal več, ker si spotoma razširila ribnik in dokler tip ni preveč mlajši od tebe, je vse uredu. (Sj vemo, če so bli par let nazaj 30+ tipi res fuuuuuuul stari, so zdj lih ta pravi.) Anyways, potem ene parkrat vržeš trnk in kaj ugotoviš? Popolnoma nič novega. In kar je še hujš, še  kvazi junakov počas zmanjkuje.
Bi rekla, da ni nč narobe z mano, če pričakujem, da bo odrasel človek sposoben predelat pretekle izkušnje, se iz njih kaj naučit in zarad njih sposoben postat celo nekoliko boljši. Bi se upala trdit, da je to nekak normalno, no. Vendar temu pogosto ni tako. Zakaj, vprašaš? Slutim problem širših kapacitet. Mi (pod mi štejmo ljudi stare recimo 28 do 40) smo večinoma iz familij, kjer so naši starši večinoma oženili svoje prve ljubezni in so, spet večinoma, z njimi še vedno. Kok so hepi, za ta point niti ni tok važn, važno je, da je mati še zmer s fotrom, fotr pa z mati. Torej je fotr za mati dober. Zdj pa poglejmo sina. Tam nekje sredi dvajsetih ali celo kasneje je njegova punca pogruntala, da bi ona kej več, kej druzga, kej... whatever, uglavnem ne njega. Ojej, prasica, pa tko jo je imel rad, da bi jo zihr oženu. Strla mu je srce in ne vem kaj še. Ampak u bistvu mu je nesramnica, ko ga je pustila, dala vedet, da ni dost dober. Opla -  a to se tut da? Kakšen šok. Napaka matrike.
Sumim, da moški potem ne sestavlja toliko svojega strtega srca, ampak predvsem svoj ego. Ker ga možnost, da on pa ni dovolj dober, kresne po glavi ravno takrat, ko to najmanj pričakuje. In potem se srce že zdavnaj zaceli, ego pa še vedno caplja nekje za njim v smrtnem strahu, da mu spet slučajno kdo ne pokaže, da ni dovolj dober.
In glej, v napaki matrike sem našla tiste zajebane babe, o katerih sem se spraševala pol leta nazaj. Vse smo zajebane, ker si nesramnice upamo povedat, da nekdo ni dost dober za nas. In veselo zjebemo vse tiste, ki so jih matere tko fino navadle, da smo ženske zadovoljne s čimerkoli in da so moški itak na splošno božji dar. No, nismo in niso. Še posebej ne taki, ki nikakor ne morjo prebolet samih sebe. Ki pustijo, da jim ego narekuje lajf in jim tudi na misel ne pride, da bi morda kdaj poskusili pokukati čez njega.
Ker, surprise surprise, noben človek ni dober za vsazga človeka. In če si slučajn najprej sreču tistga, za kterga nisi dobr, pač smola. To še ne pomen, da si zanič. Če hočeš najdt tistga, za katerga si, si morš upat pustit se spoznat. S svojim prestrašenim egotom vred.

Ampak če ti mami tega ne pove, pol očitno ni nč. Al kva.
Desci, my ass.



Prouzaprou je pa fascinantno, kaj mam js čas naštudirat v službi, polni moških.

p.s. branje ta rdečih linkov obvezno :)

"There is no end. There is no beginning. There is only the infinite passion of life.” - Federico Fellini

Evo me. 1200 kilometrov kasnej. 

Italija se mi je zmer zdela kul. No, pozabmo Trst pa to, ane. Padova, Firence, Rimini, Rim... Mmmmm. Tokrat sm mal bl od bliz vidla Senigallio. To je eno mestece ene 20km pred Ancono, kjer je glavna žila turizem, ampak js se nism šla turista, ampak sem šla na seminar o betonih. Sj vem, sliš se najbrž čist bedn, ampak blo je ful dobr. Kaj čm, beton mi je zlezu pod kožo. Sploh pa takle, k se ga lotjo Italijani in je zato ful lep. 

Stara Senigallia je tako luštna, kot na primer Grado (no, Gradež). Stare luštne hiše z lepimi balkoni in simpatičnimi babicami pod njimi. Kosmati mački na ograjah in strici s fajfami in kartami v rokah. Škoda, da nisem mela časa za resnejši sprehod s fotoaparatom. Mogoče naslednjič. Nova Senigallia je sestavljena iz vrste majhnih hotelov, pred katerimi so vrste ležalnikov in marel. V barvah hotelov. Pa polno mivke. Škoda, ker ni bela. 
Zaledje mesta so grički v stilu naših Brd. Al pa kj tazga. Sam da po njih ne rastejo trte, ampak cvetijo sončnice. Miljone sončnic. 

V Senigalliji se zelo dobro je. Dobre testenine, dobre ribe, dobro meso. In pije se dobro rdeče vino. Na 'kmečkem turizmu' nad mestom. Ali v gostilni v mestu. Pije se za en fingret velika kava. Torej manjša od štamprla. Črna kot noč. Se je nisem upala spit. 
V Senigalliji ni za crknt vroče. Je sam za crknt vlažno. Sm skos iskala škrge, pa jih nikakor nisem mogla najdt. Imajo tut komarje velikosti helikopterjev. Niso fajn.  
Prvič v lajfu sem vidla na kupu pet Italijanov, ki so znal res fajn anglešk. In prvič sem vidla Italijana, k bi ga oženila.

V Senigalliji se človk zlo dobr počut. V dveh dneh in pol sem vidla tolk novga in se tolk naučila, da grem čez 10 dni spet. Se naučit še več novih stvari. In lepih stvari. In iskat grem tist, kar mi že neki časa manjka. Možnosti, da moje roke ustvarjo neki, kar je nabito z ustvarjalnostjo, pa še lepo, unikatno in uporabno. 

Aja, najbolj priljubljen avto med italijanskimi gradbinci je Freelander 2. Kar pet jih je blo. Mogoče rabm nov avto. Se mi zdi, da bi mi ta kr pasal.