Menage a huh?

Že večkrat sem ugotovila in tudi na lastni koži izkusila, da so moški moralni kazalci dvomljive kvalitete oziroma, da niso lih skalibrirani na pravi sever, če lahko tako rečem. Ampak moje današnje marnje ne letijo lih sam na moške.
Etična in moralna kvaliteta naših dejanj in legitimnost vsega, kar počnemo, nas definira. In tako sem spet naletela na nepredvideno mino razlaganja tega dejstva moškemu egu. Egu, ki ne more priznat moralne napake, morda celo niti ne dojet. Ampak vsak menda razume, da noben človk ni otok. Človk je družbeno bitje na miljon načinov. Torej, če si zrela persona in ti nekdo pove, da si naredu neki narobe, se valda mal zamislš. Se ne skriješ v objem svojga ibr zatečenga egota, predvsem se pa ne izgovarjaš, da si neki pač naredu, ker je glih dovoljeno oz. natančneje - ni prepovedano, niti ne sankcionirano. Kar se mene tiče, je to najbl bolan izgovor, ker kaže na totaln neobstoj občutka za moralo in etiko medčloveških odnosov. Dejanja vsazga posameznika so pogojena z eksistenco drugih. Kvaliteten človek stvari ne dela zato, ker jih lahko. Dela jih z namenom. Dobrim namenom. Okej, tut zajebe, sam se zravn proba kej naučit. Kdor pa vztrajno glavo v pesek tišči, se ne bo pa nč nauču, ampak bo še naprej po svetu hodu s kompasom, k mu bo narobe kazu.
Večina od nas nismo lih morilci, oboroženi tatovi in gang bangerji. Ns ne označujejo kot mal sfaljene osebke dejanja, za katera se faše zapor. Nas označujejo mjhne vsakdanje odločitve, za ktere mislimo, da jih noben ne porajta. No, pa jih.
But hey, nobody's perfect. And pretending to be perfect? Well, it never works.