Pumpkin galore!

Oooo, jaaaaaa.
Ta prave buče so vse kar rabš. No, pa ta tanek olfa nož, pribor za malo grafiko in letošnja nova pridobitev - skalpel! Mi je že žal, da si nism zamislila kej bl zahtevnega.
Sicer pa - mam jutr še cel dan časa.
Pa ena buča me še čaka.
Pa zmer loh kje še kakšno staknem.

Aha. O, ja.

Put on your seatbelt. I wanna try something...

Torej, js nism lih najbl redoljubna oseba. Pr men je red zelo redek pojav, kreativni kaos je bolj v mojem stilu. Tut nism spucan picajzelj, še manj germofob. Kontinuiteta tut ni lih moja vrlina, ker rutina me ubija. Ampak se vztrajno trudim to izboljšat. In vsled naštetim dejstvom se mi grozn fajn zdi, da mi je pa le uspel en projekt, ki sem si ga zadala eno leto nazaj. In sicer, 25.oktobra 2009, sem se spomnla - ne se smejat zdj - da bom spravla vsak račun za bencin, da me bo lahko čez eno leto kap zadela, kok denarja dejansko zmečem za to, da nič kaj zeleno kam pridem. No, eno leto je okoli, dons zjutri sem še natankala in rezultati so tu: v enem letu sem povozila 976,99 litrov bencina, za kar sem zmetala 1150,35€, s čimer sem prevozila 15698 kilometrov.
Če to zdj mal preobrnem, moj avtoček ponuca 6,2l bencina na 100 kilometrov, kar se mi zdi kr ok. Če še mal obrnem, na mesec povprečno za bencin porabim 95,86€, kar ni tok ok. In povprečno na mesec naredim 1308,16km, kar je enako cca petinšestdesetim vožnjam na relaciji Domžale-Kamnik. Bi kr šlo, ja :))
Oh ja, kaj nej, brez avta mi živeti ni.

In k sm že lih pr plehu,a ne. U soboto so me spet ustavl policaji. Ker sem se do zdj še vedno pizdila, kok so bedni, nej tokrat za spremembo povem, da so bli zelo kul. Heh, mogoče zato, ker štrajkajo :)

In še ena reč, kjer je avto nepogrešljiv - dons grem z njim po buče! Po lanski relativni polomiji z zanič bučami, sem jih letos zacahnala, rezervirala in majo, da se bojo rezljale tko, kot se spodob, ker glava je polna idej in povratek v stilu 2008 je obvezen. Hehe, get ready!!

Carpe diem et al.

Uff, napokan teden :) v stilu carpe diem. Prehlad mi je mal kvaril vmesni čas, ampak kljub temu uspešen teden.
V soboto zjutri sem pičila na Reko. Na izlet, na sprostitev, na čvek, na sonce, na morski zrak. Vse to tut dobila. Pa še najboljši pomfri s tatarsko za povrh, hehe.
Dogodivščine delovnega dela tedna so vezane točn na to - torej delovni del tedna, tko da - ni važn.

Učeri pa - road trip to Milano :) Razlog: Koncert Avenged sevenfold. Fuuuul dolg sm si jih želela videt v živo in končno je ratal. Potem ko so Munchen razprodal, mi je v Milanu le ratal dobit karte. No, Milano je 500km daleč, kar je u bistvu kr konkreten road trip (in round trip) za en dan, ampak come on! sj smo še mladi :) Pot je bla super kljub crknenmu GPSu, ker sm vsaj js tolk praktična, da včasih sprintam nasvete za pot s spletne strani prizorišča.  Dvorana Palasharp v Milanu je prbližn k nš Tivoli, minus hokejska ograja. Zelo uredu. Še bolš je pa to, da z obvoznice praktično padeš nanjo. To je zmeri velik plus :)

Koncert je bil napovedan ob 21.01 in človk ne more verjet - se točno ob tej uri tut začel.

Italjani so sicer znani po tem, da so kot publika precej mlačni. No, teli učeri definitivno niso bli mlačni. Publika učer je bla tok vživeta, da je bil še celo en Italjan s katerim smo na konc mal izmenjal vtise, čist presenečen in navdušen, hehe. Koncert je bil sicer en mjčkn kratek, ampak zato zelooo sladek. Playlista je bla dobra, vsem so pa polepšal večer, ker so nanjo dodali Seize the day, katerga že ene par let u živo ne igrajo. Ozvočenje kot se šika, lučke tut, tonski mojster mojster, naša pozicija pa super. Super razgled iz četrte vrste desne tribune prcej spredaj. Zelo uredu. In ko smo že lih pr razgledu, pevc je še zmer za v kategorijo I most definitely would.

Dober road trip s pridno cesto, porednim GPSom, dragim pivom, đabe parkiranjem; super koncert, super družba, super doživetje. Čeprou je blo treba dons po treh urcah spanja u službo in sm zdele že mal na 'battery low', je all in all ocena špica!

Blog action day.

Leto je naokoli in že je tu 15. oktober, z njim pa čas za Blog Action Day. Letos je glavna tema grupnega bloganja VODA.

Ne mislm nč pridigat o porabi, kvaliteti in podobnem, te pa vabim, da na temle linku preveriš, koliko vode porabiš na dan. Povprečna poraba naj bi bla cca 450 litrov. Ne vem, kako folku to rata, men je izračun pokazal 79 litrov. Kar se mi še zmer zdi grozn velik. 79 litrov brez kuhanja in pitja. In ne perem avta, ne zalivam vrta, se skor nikol ne kopam v kadi. In to ne zajema vode, ki je porabljena v proizvodnji produktov in hrane, ki jih vsakodnevno trošim. Tako mal širšo porabo lahko preveriš na tem linku. No, tle se pa moje povprečje že dvigne, če mal preračunam, na okol 250 litrov na dan.
Če pa še priračunaš porabo vode za kavbojke, majce, superge, vso plastiko in podobno, potem si pa najbrž res že na 450 litrih na dan.

Kar bogato, a ni?

Dan pred petnajstim.

Če slučajn kdo ne ve kerga smo, mu js lahko povem, da bomo jutr petnajstga. To vem po tem, ker se mi že tri dni rola od plač in ker mi je zjutri zvonil opomnik, da je jutr Blog Action Day. Post je pripravljen, jutr ob osmih zjutri se bo zasvetu na tem blogu. Če bi kdo rad sodeloval, se lahko pofočka TUKAJ. 

In other news...
Se že cel teden otepam prehlada. Včasih pač 'vedno bodi navdušen' pristop mal uplahni in če se to ravno poklopi z rahlo oslabljenim teleščkom... jah, mjčkn zboliš. Ampak ni pene, dva popoldneva kampiranja na kavču, izobilje C vitamina in ostalih dobrot, pa bom spet k rožca. Upam :)
Bi šla v soboto na morje.
Diši mi kkšn koncert oldskul pankičev ali česa podobnega. Lahko tut Perota Lovšina.
Jutr ob 22h na Radiu Slovenija Slon in Sadež na Izštekanih. Tut to mi diši.
Še najbl mi pa diši jit zdele dam. :)

The keyword is 'alleged'.

 Zakaj rada berem Chandlerja? Ker ti on oz. njegov šarmer/detektiv Philip Marlowe kar tako, spotoma, vzame sapo. Spodaj en odlomek o blondinkah, ki me je kr mal zalimal na stol. Na žalost v angleščini. Sj ne da je kej narobe z njo. Razen tega, da ni slovenščina. Morda nekega lepega dne prevedem.

There are blondes and blondes and it is almost a joke word nowadays. All blondes have their points, except perhaps the metallic ones who are as blond as a Zulu under the bleach and as to disposition as soft as a sidewalk. There is the small cute blond who cheeps and twitters, and the big statuesque blonde who straight-arms you with an ice-blue glare. There is the blonde who gives you the up-from-under look and smells lovely and shimmers and hangs on your arm and is always very very tired when you take her home. She makes that helpless gesture and has that goddamned headache and you would like to slug her except that you are glad you found out about the headache before you invested too much time and money and hope in her. Because the headache will always be there, a weapon that never wears out and is as deadly as the bravo's rapier or Lucrezia's poison vial.
There is the soft and willing and alcoholic blonde who doesn't care what she wears as long as it is mink or where she goes as long as it is the Starlight Roof and there is plenty of dry champagne. There is the small perky blonde who is a little pale and wants to pay her own way and is full of sunshine and common sense and knows judo from the ground up and can toss a  truck driver over her shoulder without missing more than one sentence out of the editorial in the Saturday Review. There is the pale, pale blonde with aenemia of some non-fatal but incurable type. She is very languid and very shadowy and she speaks softly out of nowhere and you can't lay a finger on her because in the first place you don't want to and in the second place she is reading The Waste Land or Dante in the original, or Kafka or Kierkegaard or studying Provencal. She adores music and when the New York Philharmonic is playing Hindemith she can tell you which one of the six bass viols came in a quarter of a beat too late. I hear Toscanini can also. That makes two of them.
And lastly there is the gorgeous show piece who will outlast three kingpin racketeers and then marry a couple of millionaires at a million a head and end up with a pale rose villa at Cap d'Antibes, an Alfa-Romeo town car complete with pilot and co-pilot, and a stable of shopworn aristocrats, all of whom she will treat with the affectionate absent-mindedness of an elderly duke saying goodnight to his butler.
The dream across the way was none of these, not even of that kind of world. She was unclassifiable, as remote and clear as mountain water, as elusive as its color.

Raymond Chandler, The Long Goodbye

Všeč mi je gumb.

Mogoče bo kdo opazu, da se po novem pod posti na temle blogcu nahaja 'Všeč mi je' gumb.
Se mi je zazdel kul imet 'Všeč mi je' gumb.
Da bo lahko kdo kdaj kej 'polajkov' :)

Pot do tega 'Všeč mi je' gumba ni tko enostavna, kot sem mislila, da bo. Js nimam pojma o htmlju, kodah in podobnem, pa mi limanje raznorazne tuje šare po blogu sicer prou spodobno ratuje. Pa sem si mislila, heh 5 minut dela, pa bo. No, pa je bil 'Všeč mi je' gumb na konc kr mal izziva. Ker po netu bluzi izobilje raznoraznih kod, sm seveda sprobala ene par različnih, pa ni nobena delala. Potem sem se blondinki primerno zgodaj spomnila, da najbrž najbl spodobno kodo dobiš kr na fejsbuku. Ja, jo. Sam tut ta ni delala tko kt sm js hotla. Se prav, za vsak post posebej. Najbrž zato, ker sm kej narobe nardila. Ampak ker ne vem kaj bib lo potencialno lahko narobe, je blo pač treba najdt kej druzga. In potem ko sem že skoraj obupala, sem se pa le spotaknila ob Heather, katere koda je končno delala tko kot se zagre. Sevede mi je po stotih limanjih / brisanjih / splošnem šarenju po čudovitih znakcih iz katerih sestoji tale reč, ratal mal pofrderbat mojo čudovito podlago (al kako se temu reče). No, pa sem tut to po nekem čudovitem naključju popravla. Al se je pa kr sama. Najbrž to drugo. U bistvu ne vem.
Pa še nekej čist nepričakovanga - gumb je kr v slovenščini. Kok kul je pa to, no?

Nekaterim konzervam rok očitno nikol ne poteče.

Ne me jebat, že spet Angelca.