Nešto kao fikcija.

Ker sm ta trenutek mjčkn depresivna in ta trenutek mjčkn naveličana single statusa in ta trenutek močno pogrešam mojo zbirko basni in sm ta trenutek mjčkn razočarana nad ponudbo descev, sem uvedla novo rubriko fikcije. Mrbit je ta zapis just a one time thing, mogoče pa še kej kdaj naumim in to tut zapišem.

Nešto kao fikcija vol. 1

Vrnil se je kot privid, kot iz davnine.

V času, ki je minil, odkar sta se zadnjič videla, je že skoraj pozabila nanj. Skoraj. Nikoli povsem. Čas je zanimivo orodje. Res ga je skoraj pozabila. Nikoli nista bila par. Zaljubljena tudi ne. Delila sta si le dotike in užitke. In cigareto after. Besede le redko. Oba sta menila, da besede lahko le škodijo. Prijateljice so jo svarile, da tako nikoli ne gre dolgo. Eden se vedno zaljubi. Ona se ni.

Res, njegov sms ji je vedno pognal kri po žilah, tako kot je rada mislila, da njemu njen. Plapolanje v pričakovanju vsega, kar je obljubljeno sledilo. Njena topla koža ob njegovi. Dotiki polni želja, ki se jih nista zavedala, a se jima je mudilo izpolniti jih.

Vse to je utonilo v skorajšnji pozabi, ko je spoznala tistega, čigar smsi so kri zažgali bolj kot njegovi. Utopila se je v ljubezni do drugega in ga zapustila v mislih in telesu. Ni se pritoževal. Ampak besede tako ali tako nikoli niso bile njegove najboljše prijateljice. A se niso pustile. Besede so počasi postajale del njiju. Nista več delila ne dotikov, ne užitkov, ne cigarete, ampak le besede. Razkril ji je marsikaj kar se plete po moških glavah in jo marsikaj naučil. In ona je vračala uslugo. Oba sta bila presenečena, kako dobro so jima besede služile. Skoraj bi postala prijatelja. A vendar so počasi zbledele in se izgubile v času. Onadva sta se izgubila v času.

Šla je v klub s prijatelji. Oni na babe, ona na desce. Pojavil se je iz množice. Tak kot je vedno bil. Visok, lep in oči, ki so ji marsikaj pripovedovale. Morda pa se je zaljubila? Že v davnini? Ta večer gotovo ne. Res je bil privid, namreč dejansko se ji je ubacival en pizza face mulc.