Just another another manic monday.

Takle mamo.

Če bo vse po sreč, bo čez eno uro officially podpisana pogodba in js bom čez dober mesec Kamničanka. Hudo.

V petek sm na (zaenkrat še) demo varjanti trgovanja na Forex-u sprejela ibr bedno odločitev in minus se kr veča in veča. Optimistično upam, da se v doglednem času začne manjšat. In počas zleze v plus.

Čez slabo urco grem na Šumberk in svet je prec lepši, če si zmatran k Kristus :))

Zdj pa še mal povadit čelo, ker zvečer vaja 'orkestrčka'.

Nešto kao fikcija.

Ker sm ta trenutek mjčkn depresivna in ta trenutek mjčkn naveličana single statusa in ta trenutek močno pogrešam mojo zbirko basni in sm ta trenutek mjčkn razočarana nad ponudbo descev, sem uvedla novo rubriko fikcije. Mrbit je ta zapis just a one time thing, mogoče pa še kej kdaj naumim in to tut zapišem.

Nešto kao fikcija vol. 1

Vrnil se je kot privid, kot iz davnine.

V času, ki je minil, odkar sta se zadnjič videla, je že skoraj pozabila nanj. Skoraj. Nikoli povsem. Čas je zanimivo orodje. Res ga je skoraj pozabila. Nikoli nista bila par. Zaljubljena tudi ne. Delila sta si le dotike in užitke. In cigareto after. Besede le redko. Oba sta menila, da besede lahko le škodijo. Prijateljice so jo svarile, da tako nikoli ne gre dolgo. Eden se vedno zaljubi. Ona se ni.

Res, njegov sms ji je vedno pognal kri po žilah, tako kot je rada mislila, da njemu njen. Plapolanje v pričakovanju vsega, kar je obljubljeno sledilo. Njena topla koža ob njegovi. Dotiki polni želja, ki se jih nista zavedala, a se jima je mudilo izpolniti jih.

Vse to je utonilo v skorajšnji pozabi, ko je spoznala tistega, čigar smsi so kri zažgali bolj kot njegovi. Utopila se je v ljubezni do drugega in ga zapustila v mislih in telesu. Ni se pritoževal. Ampak besede tako ali tako nikoli niso bile njegove najboljše prijateljice. A se niso pustile. Besede so počasi postajale del njiju. Nista več delila ne dotikov, ne užitkov, ne cigarete, ampak le besede. Razkril ji je marsikaj kar se plete po moških glavah in jo marsikaj naučil. In ona je vračala uslugo. Oba sta bila presenečena, kako dobro so jima besede služile. Skoraj bi postala prijatelja. A vendar so počasi zbledele in se izgubile v času. Onadva sta se izgubila v času.

Šla je v klub s prijatelji. Oni na babe, ona na desce. Pojavil se je iz množice. Tak kot je vedno bil. Visok, lep in oči, ki so ji marsikaj pripovedovale. Morda pa se je zaljubila? Že v davnini? Ta večer gotovo ne. Res je bil privid, namreč dejansko se ji je ubacival en pizza face mulc.

Ave triumphator(ka) vol. 2.

Po točno enem mesecu čakanja in kravžljanja živčkov sem dons končno dobila rezultate izpita.

Nardila.

In to z 8.

HA.

Post festum.

Praznovanje je bilo zelo prijetno.
V soboto smo v Ložarju obsedel skor do dveh zjutri.
Včeri sm jedla tortico v super družbi in se potem še debelo uro smejala Dunhamu :) Res fino.

Dobila sm dvd trilogijo Botra, jutr začnem gledat :)

Dons 'špricam' Serđota, ker mam lih takrat uro čela in komi čakam.

Zvečer se dobim prijateljicami iz osnovne šole in spet bo luštn.

Happy birthday - ME!

25 let nazaj sm sred ibr zasneženga zgodnjega jutra pršla na svet.

Dons ni nč snega, celo teloh in zvončki že na polno poganjajo.
Do zdele sm naštela 17 smsov in tri mejle.

Tut na Šumberku sm bla dons. Sm se neki kao upirala, ker rojstni dan ane, pa je Serđo reku: "Ali misliš, če rojstni den imaš, da lahko cjeli dan spiiiiiiš? Boš vjidela, kako zadovoljna bila tji. Ob enajstih vidjimo se."

Mami že peče biskvit za torto.
Ob osmih se dobim s prijatelji.

The crack is gone.

In čelo je spet cel. O razpoki niti sledu. In prou lep je spet. Strune so udobno nizko, ker je kobilca pobrušena in noga je super ušpičena. Serviser prav, da sicer kobilca mal gor leze, ampak da nej mal spustim strune in jo probam nazaj porint (če upam, ane (če pa ne upam, pa nej ga spet prnesem)), če pa se bo preveč zvila, jo bo pa treba pač zamenjat (bohve kolk bi to koštal, jao). Pa še na frišno ušpičena noga ni lih najboljša, ampak bo še neki cajt zdržala. Tko da end diagnosis: čelo je kr poštiman in bi mogu zgledno funkcionirat vsaj do konc leta. Good enough.

Čakanje ubija.

No, minila sta dva tedna in pol odkar sem odpisala izpit, rezultatov pa še kr ni. Sj se mi bo kr zmešal.

U petek me je Serđo spet ubil na Šumberku. Tokrat skoraj dobesedno. Noge so ble tko zmatrane, da downhill skor niso hotle več ubogat. In potem sm se u soboto zbudila s takim muskelfibrom, da nism mogla verjet. Prou komi sm hodila. Reeeees. Pa učeri je blo še zmer kritično, dons je pa že za prežvet. Huh.

Kolesa še nimam (sj nč hudga, ane, lej kakšn je vreme, dddddd).

Čela tut še nimam. Pa prou fuuuul se mi igra. :(

Beda.