She sighed. “All men are the same.” “So are all women—after the first nine.” She damned him and hung up.

Torej naslov namiguje, da sm mela u planu eno pametno debato za tle, in res sm jo mela, pa se je tut pod razno ne morm spomnt, kar je neumn, ampak sploh ni tok čudn, ker občasno res znam bit 'the queen of stupid'.
Sobota je bla samo še ena v vrsti primerov, kaj se dela, kadar si v 'the queen of stupid mode'. Načeloma nisem tok neumna, ampak zgleda, da mi na stara leta mal na otročje vleče in delam random bedarije, namesto da bi počela kej druzga. Random bedarije so namreč stokrat lažje izvedljive in ker se mi ne da bit skos resna, se občasno podam v neumnosti. Kar je za moje pojme čist kul, ker se mi itak zdi, da tričetrt časa sami sebe in svet okol nas jemljemo čist preveč zares, random bedarije so pa dobre za duha in razpoloženje. No, dokler ne delaš takih bedastoč, ki jih pol obžaluješ ane, ampak to se mi, hvalabogu, bolj poredko zgodi (ker je pogojeno z overloadom jegra). Ampak tut sicer nism človek, ki bi bil naklonjen obžalovanju, mogoče zato ker ne delam prevelikih bedarij, mogoče zato, ker probam izkoristit, kar se mi ponuja, mogoče pa zato, ker se mi zdi najbl neumn gledat nazaj in se sprašvat zakaj nisem takrat tist nardila drgač? Pač nism, v tistem trenutku nisem znala boljš. Jebat ga. Ne bom pozabila, ampak preveč intenzivno razmišljanje o preteklosti je ne bo popravl, kvečjemu bo stare napake zvabl še u sedanjost. Kar je jako nezaželjena reč.
So let's just all go a little stupid. Ane. :)

Aja, pa desci so res vsi isti. Po prvih devetih. ;)

Years teach things the days never knew...

Long overdue, I know.

Torej, opažam, da zadnje čase ne morem pisat, kadar nism čist pr seb. In trenutno opažam, da nism čist pr seb. Nič ni narobe, a obenem nič ni čist prav. Ena čudna melanholija lebdi okol mene. Se ne bi preveč ozirala na to, vsak ma pač svoje ups and downs, ampak tut nova frizura ne pomaga preveč. Pa je res dobra. Človeški (raz)um je res ena čudna reč.
Lih tok čudna, k usoda. Al pa naključje. Ni čudn, da gresta tok dobr vštric. Še bl hecna reč je pa tale lajf, vedno znova me preseneča, kakšne zgodbe nam pošilja na pot. Ene nove, na pol neverjetne. Druge stare, na pol zaprašene. Tretje nekje vmes, nikol prav dokončane, iščejo novih koncev. Četrte se ti silijo pred oči, pa jih poskušaš nekam stlačit, zaklenit in požret ključ. Pete so take, za katere še nismo dojel, da jih je konc. Tko, malo morje zgodb je, zdj pa pogrunti katera je kakšna.

In a lahko že končno ta presnet sonce posvet, no?!

Forget world peace. Visualize using your turn signal.

Torej, u pondelk se mi je pripetil prvi malo bolj resen cestni incident. Namreč en star fotr je gledu bogvekaj  oziroma ni nč gledu sploh in se je fino zaletu vame. No, ni blo fajn, še posebej, ker sem s sabo vozila tut našo mati, k jo je skor kap od strahu. Js sm pa mislla, da bom atu kr glavo odšraufala, tok sm bla jezna. Še dobr, da je blo atu takoj jasn, da je samo on tole skuhal in je takoj začel čivkat, da je on kriv in tako naprej. Sva sledila vsemu protokolu ob takih dogodkih in vse se je okej izteklo.
Aaaampak...    ... moj avto je ranjen. (No, v bistvu ni, mal ma odrgnjeno feltno in obe strani odbijača).
Js mu pa kr ne verjamem, da je vse kul.
In ga poslušam in mu prisluškujem in 'čutm' kako se pelje, in preskušam spomin, če se še zmer pelje, tko kot se je prej. Prou bedn.
In to sam zato, ker je bil en star ata sitn pa je hotu nekam it, čeprou nima več ne pojma ne refleksov za na cesto.
BEDN.
No, to sm hotla povedat.