I took hold of the room with both hands and spun it. When I had it nicely spinning I gave it a full swing and hit myself on the back of the head with the floor.

Točn tko sm se počutila včer zjutri, ko sem se zbudila. Mislm, da tazga mačka nism mela že par let. Stupid shit. Ampak kaj čmo, se zgodi tudi najboljšim. Familjarnemu kosilu ob 12h je v začetku zlo slabo kazal, random slabost v valovih je zlo smotana reč. Sploh če morš podnujno pofarbat gospo mati in potem slabost potencira še vdihavanje hlapov barve za lase :S No vseen sem se nekak sestavla v precej spodobno stanje, še clo leče sem v oči stlačila in si podarila mal make-upa. Hvalabogu je maček crknu 15 minut po tem, ko sem se super počasi pripeljala na vrh hribčkov do gostilne in tm mal u senčki čakala naše večne zamude. Čist uredu, da so zamujal. Preostanek dneva je minil v klasični varjanti: uredu družba, dobra hrana in še boljši šampanjc (ki sem se mu tokrat odrekla, šmrc, šmrc) in na konc na domačem vrtu še od babi pita. Mljask! All in all bi bil dan prouzaprou čist dobr, če ne bi zvečer že ob sedmih zaspala na kavču in s tem zamudila marsikaj. Še bl stupid shit. No, bom nadoknadla. Pa če me pobere.

Casu consulto...

...smo že pojedli vse češnjice.

So ble dobre.

Kaj bomo pa še ušpičl, bomo pa še vidl.

Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat. Vol.4.

I didn't want to eat. I didn't even want a drink. I was the page from yesterday's calendar crumpled at the bottom of the waste basket.

"Ne delaj neviht v kozarcu vode," nekdo opozori bojevnika luči. On pa nikoli ne napihne težkega trenutka in skuša ohraniti potrebno mirnost.
Vendar pa ne sodi tuje bolečine.
Majhna podrobnost, ki ga niti malo ne prizadene, je lahko kot zažigalna vrvica za nevihto, ki se je pripravljala v duši njegovega brata. Bojevnik spoštuje trpljenje bližnjega in ga ne skuša primerjati s svojim.
Posoda trpljenja ni za vse enako velika.

Paulo Coelho, Priročnik bojevnika luči, str 141

Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat. Vol. 3.

In kaj je blogger seštriku med svojim meltdownom, da so komentarji kr na random zginl in da mam celo zmedo v backstageu? Hmmm...

Up-date @ 13.00:
In woohoo, še en nov otrok je privekal na ta svet. Korl FTW! :)

The smile became soft, lazy and, if you can't think of a better word, provocative.

Torej, kdo bi si mislu, da se po ZAGu šetajo zelo dobri tipi? Raznovrstni. Svašta...



Ne vem, a je to pomlad na delu, al kva... Mislm pa, da je tut mesar iz merkatorja mal kriv tle zraven. No sej nč hudga, glede na to, da sm bla prvič u lajfu tri dni tok u depri, da sm to clo porajtala (to, da sm u depri), mislm da nč hudga, če spet intenzivno opažam, da po svetu hodjo tut moški. Ane. Haha. Right. ..bygones...

U avtu majo trenutno čisti monopol nad radiom Kings of Leon, ki mi še zmer zvenijo k seks na dveh nogah (no mal več jih je pa res, ane) in mi zelo sedejo v ušesa. Kr skos. Taki mastni so. Eh.

In kako lahko zmer sprot pozabm, da je taprava širina youtubeovga videa za na moj blog 500? Pa taka lepa številka je.

Gotta go. Everywhere.

The music stopped, there was desultory clapping. The orchestra was deeply moved, and played another number.

Zahvaljujoč frej pondelku je prejšn tedn zginu z urnika, kot da ga sploh ne bi bilo. In čist tko se res počutm, ker se mi zdi res prou ful čudn, da kako je to možno, da smo dons že 9ga? Hmmm... Weird shit happening over here.
Pa nič zato, čudnih stvari smo v naših koncih res že navajeni.
Če zdj mal pobrskam po črni luknji, kot sem poimenovala 'prejšnji teden', bi mogoče omenila samo vikend in road trip v MB na žur z razlogom, kamor sem se podala v bistvu samo zato, da bi po množici poskusov enkrat pa le vidla Gutti v živo. Tokrat je poskus uspel, udeležba pa je bla ob šestih popoldne tko množična in tko navdušena, da naslov tele objave vse pove. The music stopped, there was desultory clapping. The orchestra was deeply moved, and played another number.
No, do zvečer se je neki ljudi le nabral, ampak priznejmo, koncert za pregoret od fajnga lih ni bil. Še dobr, da smo mi tok kul, da smo se mel fajn kr tko. Sploh fino je blo pa to, da smo mel s sabo 'designated driver'-ja, kar je pomenil, da je lahko yours truly popila kakšno pivo. In ga tut je. In skor bi popila kakšnega preveč, pa sem se v stilu prave nabiralke spomnila, da so fantje gotov ful lačni in da bi mogoče blo fajn najdt kej za jest, preden vsi popadamo dol. In nej še kdo reče, da nimam orientacije, sm najdla do hrane, potem do bankomata, potem nazaj do hrane in potem nazaj do koncerta. In vse te točke sploh niso ble tok na kupu. Mislm, moj kompas je čist uredu. In vsi tisti kebabi so bli tut čist uredu.
Enihu, ves ostal čas sm se ukvarjala s koristnimi stvarmi, produktivnimi stvarmi, še clo u petek zvečer. En manjši procent časa sm zapravla za manj produktivne stvari, namreč kot ponavad sem spet čist za cajtom in šele zdj gledam True blood. Sj vem. Ampak tut teh 50 minut na dan ni čist stran vrženih, če zravn vozš kolo. Ane. In ne mi zdj rečt nej kolo rajš vozm zuni po svežmu luftu, da bo bolj zdravo. Ne bo bolj zdravo, ker js na kolesu sm nevarna. Drugim in sebi. Zato ga vozm v varnem zavetju doma.

In zjutri sm se zbudila s ful dobrim filingom, zato, ker se mi je sanjal neki ful fajnga, sam se ne spomnim kaj. Nč hudga, k se bo zgodil, bom že vedla, da je blo to to.

Pravac: MORJE!

Oh, dopust je minil, kot...
... prehitr uglavnem :)

Sonce, morje. Jadranska magistrala. Smrkec, v cd-plejerju pa Kings of Leon. Predvsem pa najboljša prjatlca na sovoznikovem sedežu. Sva jo pičile tja pod Velebit, kjer sva našli najboljši apartma direkt na morju, z najboljšim atom in najboljšo mamo, ki sta za nama dobrodošlico nazdravila z najboljšo viljamovko.
Sva tud odvijugali še malo dlje, do morskih orgel v Zadar. In so naju kr mal začarale. In kolk je luštn v Zadru, ko tam ni miljona turistov, ampak mesto valovi v vajbu meščanov. In kolk je šele luštn u Ribarici, ko tam sploh ni nikogar. In kok je fajn, ko na Jadranski magistrali ni skoraj nobenega avtomobila (razen parih kamperjev, ki se jih profesionalno prehiti) in maš celo čas opazit, da je u bistvu ena lepših cest. Podnev in ponoč. Dobiš tut priložnost spoznat velebitsko burjo mal od bližje, ampak te sploh ne gane, ker mama je v gašperčka že vse naložila in tebi se mora dat samo tolk, da pristaviš vžigalico.

In potem privijugaš domov, napizdiš enga sitneža dvakrat in pospešeno odhitiš naprej v Izolo :)
4 leta so že okol, odkar sm bla zadnjič resno na jadrnici, pa sm večino detajlov bivanja seveda pozabila. Ampak nč hudga, še zmer smo pravi morski volkci vsi po vrsti. Zato, ker vemo, kako se hitr skoč v sproščeno vzdušje. In znamo dobr jest. In znamo se še boljš met. Zdj poznamo tut bližnjico do Ambasade ( sj ne da nam bo še kdaj prou pršla, hehe). In zato, ker smo (in zdj citiram) vsi k Chuck Norris: eni mamo vivid colors effect kr ugrajen, drugi dvakrat enkrat pridejo, ta tretji pa sami sebe iz Ambasade mečejo.

Kšna slikca z diance bo tut še padla najbrž.
Zdj pa pičim gledat finale snookerja :)