Out of my mind... Back in five minutes. Or on friday.

Sj sm vedla. Čist točn sm vedla, da se bo zabušavanje prejšnjega tedna z vso silo v stilu bumeranga vrnilo ta teden.
Pa tko fajn se je začel. Edina zdrava verzija pondelka - to je frej, prijeten in svež - je bila prehitr prekinjena s torkom, ki je nesramnež prevzel vse sitne sicer ponedeljkove značilnosti. In od torkovega jutra pa skos neki, pejd sem pa tja, poglej tole, preglej tole, joj zajebal tistle, zračuni tole, odloč neki druzga, pa kakšna je to receptura, kje se obira ta cement, pa kdaj bo že ta beton, da mi pa res ni dolgčas pa poskrbijo še plače in raznorazni cepci, ki očitno ne dojemajo koncepta končne situacije. Pa u bistvu sploh ne jamram. Ker, če vse natančno premislim, prou uživam v vsej paniki in akciji in trenutnosti moje službe. Sam včasih mi pa ob koncih dneva mal gužvo dela. Na primer takrat, ko bi rada o čem mal premislila, pa v bistvu ne zmorem. Ker je tistih 5 minut preden padem v spalno komo za take stvari mal premal. Sj mrbit je tko še bolš, don't think - just go with the flow.
Zato komi čakam petek in končno mal miru, pa da po možnosti popijem kakšno pivo v dobri družbi, magar s kartami v rokah.
In ker mam že zdele mal miru, grem ob divji izbiri fimov na tvju gledat Death becomes her. Eden najbl prtegnenih filmov ever. And not entirely in a bad way. :)