No-wam-sain?

Mogoče bo kdo opazu, da tale post pišem okoli poldneva, ko je običajen delavec v službi. No, tut jst sm v službi, ampak dons je tork, in ob torkih vse ponedeljkove štale, katastrofe, urgence in polomije nekako čudežno izginejo. Posledično telefon ne zvoni nonstop, v pisarni ni skos enga prometa, kar pomeni, da imam js mal miru. Zato je ponavad tork moj nabolj produktiven dan, ko v parih urah tišine spedenam marsikaj pa še mal več, in se loh prou kmal poberem dam. Tud dons je tak plan. Sam da še zapišem tale post.
Prouzaprou sm mislla zdele mal jamrat o pondelkih, ampak mislm, da smo vsled Facebooku že vsi poštekal, da so pondelki res bedni, tko da brezveze ta tema.
Tko da, pol sm se odločila, da bi pa mogoče mal Kmetijo pokomentirala, k se že lih vsi neki vanjo obregujejo in se v isti sapi delajo, da je ne gledajo. Js pa od časa do časa jo gledam. In to prou laično in ležerno in se pretvarjam, da nism komunikologinja, ker sicer bi mi prec popustil živci. Sm pa si ob Kmetiji zaželela eno zelo zdravo željo: Oh življenje, bodi mi no tako naklonjeno in mi na pot lepo prosim ne postavi kretena kot je Goran/Artur.