Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat, Vol.17.

No, vsaj smajli je luštn ratal.

Same circus, different clowns.

Mjčkn se okol obrneš, pa je že deseti september. Hmmm...

Bi se zlagala, če bi rekla, da sem poletje komaj opazila? Ne bi se, ne. Ker, tkole je blo:

Na dopustu nisem bla, ampak kaj bi to, mali detajli življenja dandanes. Nisem edina, še manj taprva al pa tazadnja. 

Dvakrat sem bla v Portorožu, obakrat službeno. Mi je spotoma ratal ponesreč se usest u Cacao, da sem lahko spila najdražjo kavo in pojedla najdražji sendvič. Očitno obvladam pozersko sceno u nulo, ja, aham.

Sm bla tut dvakrat v Trstu. Tut službeno. Ampak sm šla spotoma še mal u šoping, da sm lahko kupila hlače številka 46 (šestinštirideset!!!). Jebemti mejhne italjanske babe.

Skor tri tedne sm bla house-dog-cat-sitter/gardener/pool-boy. Sm razmišljala, da bi take sorte usluge počas lahko začela zaračunavat, sam je u bistvu ful luštn. Pa kako se nisem spomnila, da bi se lahko tačas vozila s tujimi avtomobili, pa bi še na benzu mal pršparala :D Blont, pač.

En večer mi je celo uspelo priti do Trnfesta in en večer do Kamfesta. Sm se tut parkrat potrudila do Ljubljane - mesta. Enkrat na Kongresni trg poslušat filmsko muziko v godba izvedbi, drugič na isto lokacijo na tri komade Quatro pro tango; na samo tri komade pa zato, ker so modeli tok depresivno zveneli, da sm se kr pobrala. Pa parkrat v mesto na aperol spritz & babji čvek. Pa do Zagreba na Robbieja.

Moja najljubša poletna poslastica je tokrat povsem izostala- čez celo poletje sem namreč pojedla samo dve (2!) smokvi. Kakšna žalost.

O tem, kaj vse sem to poletje počela v službi bi lahko napisala en roman, zato nej bo podatek, da je poletje naša ibr najvišja sezona, samorazlagalen. (A je to sploh beseda?)

Aja, pa enih štirikrat mi je blo ful vroče. Ampak res ful. 

A lot like yesterday, a lot like never. Vol3.

Bolj se staram, bolj sem neumna.

Vedno sem se bolj ali manj uspešno izogibala raznoraznim velikim štalam, problemom in katastrofam, ki bi bile posledice moje lastne neumnosti in nepremišljenosti. Sem imela seveda tudi svoje momente, ampak načeloma sem bila bolj počasna in 'na zihr'. Poudarek na bila. Recimo, ko sem bila majhna, sem bila reeees previdna. Še u srednji, pa še na faksu, zadnje čase je pa malo drugače. Še vedno sem v osnovi previdna, ampak tudi slučajno ne razmislim vseh dimenzij možnih posledic tako, kot ko sem bila mlajša. Po drugi strani mi pa vedno bolj dol maha za tričetrt posledic, katerih nastanek je vezan na način razmišljanja drugih ljudi. Tudi me ne skrbi več, kdaj in kje me za vogalom čaka zlomljeno srce. Je do sedaj že tolikokrat preživelo, da je očitno 'rostfrejasto'. Vedno bom iskala naprej.
Mogoče sem pa samo malo bolj pogumna. Ampak mi pa grozno dobro uspeva, da se znajdem v situacijah, ko si ne morem mislit nič drugega kot WTF si pa razmišljala?!
Nič kaj dosti, ane.

Ampak vseeno, gotovo sem bolj pogumna, ne bolj neumna. No, mogoče mal tut to. Jebatga.

A lot like yesterday, a lot like never. Vol2.

Včasih se stvari ne odvijejo tako, kot si želiš. Kaj takrat? Za take situacije imam ponavad dva scenarija. Najprej rečem, okej, dust yourself off and try again, pa poskusim na drug način. Včasih probam še na tretjega in četrtega. Če noben ne deluje, potem pač no go. Stvar postavim v kot. Kakšno za zmeri, kakšno pa začasno. Kakor mi paše. Meni, samo meni. Easy peasy.
Včasih se stvari ne odvijajo tako, kot si želita dva. Kaj pa takrat? Nimam pojma. Kje je zdaj Coelhov Alkimist in tisto: ko si nekaj dovolj želiš, celo vesolje stremi k temu, da se to uresniči, al kako že gre? Pa kjer je volja, tam je pot? Ne vem, vse življenje ugotavljam, da je to narejeno iz miljona odtenkov sive, jaz ga pa vztrajno silim v črno-belo. Black and white. Go-no go. Do or don't. Take it or leave it. Očitno hočm vse ali pa raje nič. Evo, črnobelo.
In zdaj, ko tole pišem, vidim, da najbrž bi vzela črno-belo, dala pa milijon sive. Dobiš pa kar daš, a ni od vedno tako? Hm, no ja, o tem bi se dalo razpravljat, ker po mojih izkušnjah palica raste grozno dolgo in karma se presnet počas obrača.
Potencialen nateg vse skupi, ti povem.
Oh ja, včasih pride tak dan.

You know what? Let's just soak up each other's awesomeness.

Torej, bil je monday from hell, in ravno zato se je treba mal zajebavat.

Prejšn tedn je bil lih tok crazy ass kokr današnji dan in kaj boljšga zvečer počet, kot mal viset na youtubu. Js sicer sploh nism neka youtube navdušenka, še manj pa poznavalka, sem komi zanč odkrila, da mam na youtubu celo domačo stran, kjer lahko na hitrco najdem frišne posnetke kanalov na katere sem naročena. Ja, kej tazga, sj vem.
Itak sm naročena sam na dva. Eden servira posnetke The Late Late Showa, ta drug pa se imenuje My drunk Kitchen, kjer videe snema ena bejba, k kao kuha, zraven pa intenzivno tanka katerokoli alkoholno pijačo. Za crknt zabavn.

Enihu, prejšn teden sm prek My drunk kitchen pršla do Tylerja Oakleya, prek njega do JacksGapa, prek njiju do Marcusa Butlerja, Zoelle, Louisa, pa nazaj do Tylerja. Pa nazaj do My drunk kitchen pa od nje do Daily Grace, pa You deserve a drink, pa...

Uglavnem, tole so vse tok zabavni ljudje, da je kr hudo. Ampak kar je najbl zanimiv - ti ljudje od tega živijo. Dobesedno in sploh ne slabo.
Skor vsi so se začel pač mal snemat, v svoji sobi/kuhinji varianta. In ko so njihovi posnetki dosegl določeno število ogledov in njihovi kanali določeno število naročnikov, jih je Youtube povabu u 'službo'. Ako se kdo sprašuje, kako se zasluži denar prek tube, si loh prebere tukajle. In tle ne govorimo o majhnih številkah - npr. JacksGap imata 1.946.432 naročnikov. Ja, skor za eno Slovenijo. DailyGrace miljon tristo tisoč, Zoella milijon dvesto tisoč, Tyler Oakley in Marcus Butler,  malo manj kot milijon, Jenna Marbles kot skor kraljica jutuba pa mal manj 10 (deset!!) milijonov. Serious bussiness. In čeprou ma vsak od njih svoj stil, je to tut že kr serious film making. Uglavnem, nov svet. Vsaj zame.

Enivej, zdj sm že mal zabluzila, hotla sm pa samo pokazat, čemu sm se teh par večerov smejala.

Pa začnimo :) Sj bom pripela samo tiste, ki so mi najbl kul.

My drunk kitchen. Hannah Hart. Nesojena (in vinjena) kuharica.



Tyler Oakley. Ful hecen in prisrčen gej, ki je vlogger že 5 let.



JacksGap. Jack in Finn, enojajčna dvojčka s polnimi goflami lepih belih zob.



Pa še par dobrih sodelovanj:

My drunk kitchen & You deserve a drink. Shamrock shake.



JacksGap & MarcusButlerTV. Po Londonu z megafonom.




No, ne vem, sm hotla še kj prpet, pa jih je preveč. Kr sami se zgublejte zdj po Youtubu. Hipsterji eni. Srečno!

Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat. Vol.16

Pondelk pa to.

Tkole je.
Bil je kr fajn teden. Dva obiska v Stožicah. V torek Rammstein, v soboto Knopfler. Sevede sm bla v tork med tistimi, ki smo kao prišli prepozno, in sem se zato morala gužvat k pr norcih, zato da sem potem prišla do varnostnika na prehodu v parter, ki me ni spustu naprej, ker mi na vhodu niso prtisnl štempla. Tko no, v mislih sm mu sevede odtrgala glavo. In pol še unmu bednmu starmu atu na vhosu, ki je hotu bit neki pokroviteljski. Me prou zanima, kok bi se njemu zdel zabavn, če bi bil na mojem mestu. Ob ene pol desetih se mi je le uspel prguncat do parterja in po nesreč najdet družbo. Še dobr, da je bil koncert pol kr gud in da je bil after še boljši.
V soboto takih problemov sevede ni blo, ker so bli odprti praktično vsi vhodi v Stožice, tko kot se to spodob. Ampak očitno se predvideva, da Rammstein publika ne bi znala najt poti v Stožice skoz tistih 18 vhodov, al kolk jih že je, pa je blo zato treba vse zapret pa pustit sam dva. Retardirano do konca.
Ampak okej, je že mem, in oba koncerta sta bla dobra.

Prazniki so šli sicer mimo precej neopaženo. Nisem se gužvala na cesti do morja, ni me sonce ožgalo na Bledu, klinc, še na nobenmu pikniku nism bla. Sm bla pa zato bolj pridna na drugih frontah, kar je uredu. Ampak kazen je takoj padla, sem se namreč prehladila k slon. Ne splača se bit priden, vam povem. Sem pa spotoma ugotovila, da sem ibr srečna ker nism na nič alergična, predvsem pa, da nimam senenega nahoda recimo, ker tkole zabasani sinusi sred pomladi in glas z dna soda me delajo kr mal nesrečno, s tem pa tudi precej opravilno nesposobno.

Uglavnem, pouhn praznga. Sonce bi, prosim.