Some men are like that and some women can make them like it.

Torej, človk se včasih vpraša, kaj je z njim narobe. Oziroma bolj, kaj je narobe z drugimi. Še najbolj pa mrbit to - kdo, če sploh kdo, je tuki naroben.
Let's elaborate on that for a bit.
Poglejmo en precej verjeten scenarij. Hipotetično, heh :) Po parih srednješolskih romancah tam nekje sredi faksa stakneš enga fanta svojih let in se z njim naprimer zatakneš za ene 2 leti ali več. Vse fajn ampak potem ti užge, da to ni to in popokaš šila in kopita. Hitr poflajštraš rane in pr ene petindvajsetih pokukaš spet na plano in ugotoviš, da tipov sploh ni več. Pa si rečeš, klinc jih gleda, kdo jih pa rab, pa se maš fajn, ker lajf se itak precej po svoje obrača in bl k ga silš drugam, slabš je. In tko mine še par let, znajdeš se precej v drugi polovici dvajsetih, nekak se ti že svita kdo si in počas ti spet kej zadiši. Tipov tut v tej starostni skupini ni lih v izobilju, jih je pa na splošno vseen mal več, ker si spotoma razširila ribnik in dokler tip ni preveč mlajši od tebe, je vse uredu. (Sj vemo, če so bli par let nazaj 30+ tipi res fuuuuuuul stari, so zdj lih ta pravi.) Anyways, potem ene parkrat vržeš trnk in kaj ugotoviš? Popolnoma nič novega. In kar je še hujš, še  kvazi junakov počas zmanjkuje.
Bi rekla, da ni nč narobe z mano, če pričakujem, da bo odrasel človek sposoben predelat pretekle izkušnje, se iz njih kaj naučit in zarad njih sposoben postat celo nekoliko boljši. Bi se upala trdit, da je to nekak normalno, no. Vendar temu pogosto ni tako. Zakaj, vprašaš? Slutim problem širših kapacitet. Mi (pod mi štejmo ljudi stare recimo 28 do 40) smo večinoma iz familij, kjer so naši starši večinoma oženili svoje prve ljubezni in so, spet večinoma, z njimi še vedno. Kok so hepi, za ta point niti ni tok važn, važno je, da je mati še zmer s fotrom, fotr pa z mati. Torej je fotr za mati dober. Zdj pa poglejmo sina. Tam nekje sredi dvajsetih ali celo kasneje je njegova punca pogruntala, da bi ona kej več, kej druzga, kej... whatever, uglavnem ne njega. Ojej, prasica, pa tko jo je imel rad, da bi jo zihr oženu. Strla mu je srce in ne vem kaj še. Ampak u bistvu mu je nesramnica, ko ga je pustila, dala vedet, da ni dost dober. Opla -  a to se tut da? Kakšen šok. Napaka matrike.
Sumim, da moški potem ne sestavlja toliko svojega strtega srca, ampak predvsem svoj ego. Ker ga možnost, da on pa ni dovolj dober, kresne po glavi ravno takrat, ko to najmanj pričakuje. In potem se srce že zdavnaj zaceli, ego pa še vedno caplja nekje za njim v smrtnem strahu, da mu spet slučajno kdo ne pokaže, da ni dovolj dober.
In glej, v napaki matrike sem našla tiste zajebane babe, o katerih sem se spraševala pol leta nazaj. Vse smo zajebane, ker si nesramnice upamo povedat, da nekdo ni dost dober za nas. In veselo zjebemo vse tiste, ki so jih matere tko fino navadle, da smo ženske zadovoljne s čimerkoli in da so moški itak na splošno božji dar. No, nismo in niso. Še posebej ne taki, ki nikakor ne morjo prebolet samih sebe. Ki pustijo, da jim ego narekuje lajf in jim tudi na misel ne pride, da bi morda kdaj poskusili pokukati čez njega.
Ker, surprise surprise, noben človek ni dober za vsazga človeka. In če si slučajn najprej sreču tistga, za kterga nisi dobr, pač smola. To še ne pomen, da si zanič. Če hočeš najdt tistga, za katerga si, si morš upat pustit se spoznat. S svojim prestrašenim egotom vred.

Ampak če ti mami tega ne pove, pol očitno ni nč. Al kva.
Desci, my ass.



Prouzaprou je pa fascinantno, kaj mam js čas naštudirat v službi, polni moških.

p.s. branje ta rdečih linkov obvezno :)