I sat there for a while taking life seriously.

Štiri leta nazaj, skor do dneva natančno, sem v enem postu, kjer sem v meni značilnem stilu bentila čez desce, napisala sledeče: "No, js bi bla z lahkoto nekvazi junak, ampak nočm revce. Hočm nekvazi junaka, ampak ne tazga, k hoče revco. Zajeban, a ni?"

JE.

"Zakaj?" vprašaš?

Ker:

1. Najprej rabš kr neki časa, da se znebiš revce, ki vztrajno ostaja v tebi. Mogoče se je celo nikol čist ne losaš, ker bit popolnoma nerevca je scary shit. Morda tudi ne najbolj uporabno, ker še takmu tapravmu junaku včasih zapaše mal revce, ane. It is the way of the world afterall, kot smo že ugotovili.

2. Srečaš ene par potencialnih junakov in spotoma pogruntaš, da se desci lahko zelo učinkovito izdajajo za nekvazi junake, čeprav to niti približno niso.
V štirih letih sem tako (ponovno) ugotovila, da je pravih junakov (sj vemo, unih k nočjo revc) groooozn mal, vmes se je celo že pojavil sum, da jih mogoče skor sploh ni. Sem pa tut študirala o tem, a sploh res hočem ta pravga junaka al kvajzdj, ker šit, namreč če ja, pol se mi slabo piše.

3. Ti lajf prijazno na pot postavi junaka kot se zagre. Takoj veš, da je taprav, ampak se kr mal upiraš tej misli, ker si konc koncev vseen mal revce, pa ti je kr mal znanstvena fantastika, da bi bla tut ti takmu junaku zanimiva, ampak potem to klinčevo revco poteptaš do konca, ker come on! tko dobrih bab, kot smo me, res ne delajo več. In tko potem počas spoznavaš tega junaka in ugotavljaš, da dejansko ta vrsta še ni izumrla in si hepi, ker končno en dec, ki nekak šteka tvoj pogled na svet in vse v njem in ga ta spoznanja veselijo, ne pa ogrožajo. Eureka, aleluja pa vse te stvari. Kje je jeba? 600km stran. There you go.

In tko, predpostavimo, da sem zdj 4 leta pametnejša. A je kj čudnga, če po tolikih čereh in nevihtah in razburkanem morju mal dvomim, da mi je lajf tok naklonjen, da mi bo pa tole pa le ratal? Js mislm, da ni nč čudnga to. Kljub temu bom pa revci dokončno odrezala glavo, ji odcedila kri in jo zažgala, tko da smotka ne bo nkol več ožvela.
Lajf brez nje je namreč neskončno boljši. Ker sej vemo tisto: če stvari skos počneš na isti način, ne morš pričakvat drugačnih rezultatov. Še dobr, da ljudje nismo obsojeni na stagnacijo, ampak se lahko razvijamo dokler hočmo.
Juhej!