Izlet

Torej: v petek sem bla v Celovcu. U šopingu. Bil je dober. Šoping center City Arkaden je res kul. Seb sem nabavla clo ene par zadev, nism pa uspela nabavt nč za drugo stranko, čeprav sem se ful trudila prestavt v njeno glavo in pogruntat, kaj bi ji blo potencialno všeč, pa mi ni ratal.

No, mel je pa ta izlet še en namen: ogledat si otvoritev novega celovškega stadiona in fuzbal tekmo Avstrija: Japonska. Bilo je precej zanimivo. Štadion je res lep. Vhodna vrata so mal mejhna, tko da ti minimalno ena ura čakanja na vstop ne uide. Pa nič zato - si vsaj zihr, da so ljudje kolkrtolk uredu pregledani. Tut policije na vsakem koraku dovolj. Je res nenavadno, sem bla že dostkrat na kakšnem štadionu z miljavžnt folka, ampak zmeri na koncertih, tko da me ni nikol skrbel, če slučajno obstaja kkšna možnost, da se mi kej nardi. Zdj, na fuzbalu, pa nism bla tolk zihr. Pa kaj bi to.
Otvoritev je bla kr na nivoju, je treba priznat. Live glasbeniki, fireworks, govori raznih pomembnežev pa vse te stvari. Tut fuzbal je v živo res presenetljivo interesanten in tistih 45 minut enega polčasa mine kot bi mignil. Edina smola je bila, da u bistvu nism mogla zares navijat, ane. Ker za Avstrijce pač ne bom navijala, za Japonce načeloma bi, ampak prou naglas se dret v sloveščini se mi tut ni zdela lih najboljša ideja, ker pouhn štadion 'Avstrijcev' sumljivega porekla. Nkol ne veš. Dobr, mal pretiravam. Je pa za mano en echte kmet (kmet u glavo, pa ni dvakrat za rečt da ne tut po 'poklicu') intenzivno izražal svojo nenaklonjenost Japoncem s skrajno neokusnimi (če ne že rasisitičnimi) pripombami v stilu "Kva pa je, Kitajc?" in "Nben ni tolk rumen k ti!". Mal se mi je bruhal, no. Obenem me je pa tut mal zaskrbel - če Japonce k so pol sveta stran doma tko pluva , kaj si pol o nas misl?! (No dobr, situacija ni lih primerljiva, ampak za tvegat pa vseen ni). Tko da sm se odločila ne lih izpostavljat svoje slovenskosti, obenem se je pa v meni prebudila silna patriotskost - namreč prejle omenjena odločitev se mi je zdela res super bedna. Poleg tega se mi je mal bruhal ob govoru Haiderja (mal mi slabo ratuje tut, če ga samo vidm, mu sploh ni treba ust odpret). No, ampak plus pet pik za Avstrijce - tut oni so ga bl švoh poslušal, pa zato mal mn švoh žvižgal. Še je upanje.
No, kljub temu sva s prijateljico pot pod noge vzeli v pavzi med polčasi in jo stegnili domov. To se nama je zdela boljša ideja kot počakat do konca in se potem v množici piva in klobas prenažrtih ljudi dve uri gužvat. No, kljub temu je bila pot od štadiona do avtomobila kar konkretno strašljiva. Ampak- uspelo nama je! :) Uspeli sva zbrati celo toliko poguma (ali pa sva bili samo tako lačni), da sva se po poti ustavili v Mac'u in malo okrepčali, hehe.

Če vse skupaj natančno premislimo je bil ta izlet prav prijetno doživetje, še posebej simpatična je bila temperatura, ki je bila v Celovcu občutno višja kot v Ljubljani. Res fino. Poleg tega sem ta dan nakorakala 12 tisoč korakov. Bravo jst.

Aja, rezultat tekme - 0:0.