Beda.

Najtežje je cel večer na pol neprostovoljno ignorirat nekoga, ki je bil 10 let zelo pomemben del tvojga lajfa. Ampak ne morš drugač, ker ko si vržen v tako situacijo, ne veš čist dobr kaj bi naredu. In pol rečeš 'Živjo' in se preostanek večera izogibaš kakršnemukoli kontaktu, v glavi pa lih tok da ni totalna panika. In pol, namest da bi se še naprej ignorantsko obnašal, greš pač rajš domov, ker ti res ne diši še naprej kvart večera seb in vsem ostalim.
In zakaj?
Ker še po treh mescih nisva sposobne pogovora?
A se zarad tega sam jst toooolk bedn počutm?

Res beda.