Torej, bil je monday from hell, in ravno zato se je treba mal zajebavat.
Prejšn tedn je bil lih tok crazy ass kokr današnji dan in kaj boljšga zvečer počet, kot mal viset na youtubu. Js sicer sploh nism neka youtube navdušenka, še manj pa poznavalka, sem komi zanč odkrila, da mam na youtubu celo domačo stran, kjer lahko na hitrco najdem frišne posnetke kanalov na katere sem naročena. Ja, kej tazga, sj vem.
Itak sm naročena sam na dva. Eden servira posnetke The Late Late Showa, ta drug pa se imenuje My drunk Kitchen, kjer videe snema ena bejba, k kao kuha, zraven pa intenzivno tanka katerokoli alkoholno pijačo. Za crknt zabavn.
Enihu, prejšn teden sm prek My drunk kitchen pršla do Tylerja Oakleya, prek njega do JacksGapa, prek njiju do Marcusa Butlerja, Zoelle, Louisa, pa nazaj do Tylerja. Pa nazaj do My drunk kitchen pa od nje do Daily Grace, pa You deserve a drink, pa...
Uglavnem, tole so vse tok zabavni ljudje, da je kr hudo. Ampak kar je najbl zanimiv - ti ljudje od tega živijo. Dobesedno in sploh ne slabo.
Skor vsi so se začel pač mal snemat, v svoji sobi/kuhinji varianta. In ko so njihovi posnetki dosegl določeno število ogledov in njihovi kanali določeno število naročnikov, jih je Youtube povabu u 'službo'. Ako se kdo sprašuje, kako se zasluži denar prek tube, si loh prebere tukajle. In tle ne govorimo o majhnih številkah - npr. JacksGap imata 1.946.432 naročnikov. Ja, skor za eno Slovenijo. DailyGrace miljon tristo tisoč, Zoella milijon dvesto tisoč, Tyler Oakley in Marcus Butler, malo manj kot milijon, Jenna Marbles kot skor kraljica jutuba pa mal manj 10 (deset!!) milijonov. Serious bussiness. In čeprou ma vsak od njih svoj stil, je to tut že kr serious film making. Uglavnem, nov svet. Vsaj zame.
Enivej, zdj sm že mal zabluzila, hotla sm pa samo pokazat, čemu sm se teh par večerov smejala.
Pa začnimo :) Sj bom pripela samo tiste, ki so mi najbl kul.
My drunk kitchen. Hannah Hart. Nesojena (in vinjena) kuharica.
Tyler Oakley. Ful hecen in prisrčen gej, ki je vlogger že 5 let.
JacksGap. Jack in Finn, enojajčna dvojčka s polnimi goflami lepih belih zob.
Pa še par dobrih sodelovanj:
My drunk kitchen & You deserve a drink. Shamrock shake.
JacksGap & MarcusButlerTV. Po Londonu z megafonom.
No, ne vem, sm hotla še kj prpet, pa jih je preveč. Kr sami se zgublejte zdj po Youtubu. Hipsterji eni. Srečno!
ponedeljek, 3. junij 2013
petek, 10. maj 2013
ponedeljek, 6. maj 2013
Pondelk pa to.
Tkole je.
Bil je kr fajn teden. Dva obiska v Stožicah. V torek Rammstein, v soboto Knopfler. Sevede sm bla v tork med tistimi, ki smo kao prišli prepozno, in sem se zato morala gužvat k pr norcih, zato da sem potem prišla do varnostnika na prehodu v parter, ki me ni spustu naprej, ker mi na vhodu niso prtisnl štempla. Tko no, v mislih sm mu sevede odtrgala glavo. In pol še unmu bednmu starmu atu na vhosu, ki je hotu bit neki pokroviteljski. Me prou zanima, kok bi se njemu zdel zabavn, če bi bil na mojem mestu. Ob ene pol desetih se mi je le uspel prguncat do parterja in po nesreč najdet družbo. Še dobr, da je bil koncert pol kr gud in da je bil after še boljši.
V soboto takih problemov sevede ni blo, ker so bli odprti praktično vsi vhodi v Stožice, tko kot se to spodob. Ampak očitno se predvideva, da Rammstein publika ne bi znala najt poti v Stožice skoz tistih 18 vhodov, al kolk jih že je, pa je blo zato treba vse zapret pa pustit sam dva. Retardirano do konca.
Ampak okej, je že mem, in oba koncerta sta bla dobra.
Prazniki so šli sicer mimo precej neopaženo. Nisem se gužvala na cesti do morja, ni me sonce ožgalo na Bledu, klinc, še na nobenmu pikniku nism bla. Sm bla pa zato bolj pridna na drugih frontah, kar je uredu. Ampak kazen je takoj padla, sem se namreč prehladila k slon. Ne splača se bit priden, vam povem. Sem pa spotoma ugotovila, da sem ibr srečna ker nism na nič alergična, predvsem pa, da nimam senenega nahoda recimo, ker tkole zabasani sinusi sred pomladi in glas z dna soda me delajo kr mal nesrečno, s tem pa tudi precej opravilno nesposobno.
Uglavnem, pouhn praznga. Sonce bi, prosim.
Bil je kr fajn teden. Dva obiska v Stožicah. V torek Rammstein, v soboto Knopfler. Sevede sm bla v tork med tistimi, ki smo kao prišli prepozno, in sem se zato morala gužvat k pr norcih, zato da sem potem prišla do varnostnika na prehodu v parter, ki me ni spustu naprej, ker mi na vhodu niso prtisnl štempla. Tko no, v mislih sm mu sevede odtrgala glavo. In pol še unmu bednmu starmu atu na vhosu, ki je hotu bit neki pokroviteljski. Me prou zanima, kok bi se njemu zdel zabavn, če bi bil na mojem mestu. Ob ene pol desetih se mi je le uspel prguncat do parterja in po nesreč najdet družbo. Še dobr, da je bil koncert pol kr gud in da je bil after še boljši.
V soboto takih problemov sevede ni blo, ker so bli odprti praktično vsi vhodi v Stožice, tko kot se to spodob. Ampak očitno se predvideva, da Rammstein publika ne bi znala najt poti v Stožice skoz tistih 18 vhodov, al kolk jih že je, pa je blo zato treba vse zapret pa pustit sam dva. Retardirano do konca.
Ampak okej, je že mem, in oba koncerta sta bla dobra.
Prazniki so šli sicer mimo precej neopaženo. Nisem se gužvala na cesti do morja, ni me sonce ožgalo na Bledu, klinc, še na nobenmu pikniku nism bla. Sm bla pa zato bolj pridna na drugih frontah, kar je uredu. Ampak kazen je takoj padla, sem se namreč prehladila k slon. Ne splača se bit priden, vam povem. Sem pa spotoma ugotovila, da sem ibr srečna ker nism na nič alergična, predvsem pa, da nimam senenega nahoda recimo, ker tkole zabasani sinusi sred pomladi in glas z dna soda me delajo kr mal nesrečno, s tem pa tudi precej opravilno nesposobno.
Uglavnem, pouhn praznga. Sonce bi, prosim.
ponedeljek, 1. april 2013
A lot like yesterday, a lot like never.
No, to ^^.
Ne vem, kaj me bolj pokonča. Gerard Butler look-alike nasmeh na ustnicah al nasmeh v tok rjavih očeh, da so že skor rdeče.
četrtek, 28. marec 2013
We wander for distraction, but we travel for fulfillment. ~ Hilaire Belloc
Po stotih letih sem spet nekam šla. In že samo to, da sem nekam šla, mi je polepšalo teden prej pa še teden po tem.
Šla sem v Firence. Za vikend. Prvič sem šla z avtom, kar postane prava dogodivščina, ko enkrat dosežeš mesto. Petek zvečer je perfekten tajming za tavanje po enosmernih ulicah centra. Ko imaš dovolj kroženja se parkiraš v prvo garažo in pustiš tam avto (s ključem vred) do nedelje. Prfektno. Potem najdeš hotel, odvržeš kufre in pičiš na koncert.
Ooooooja, Mumford and Sons. Takoj bi še enkrat, thank you very much. Eden boljših koncertov ever, plus Italijani so bli tokrat najbolj navdušena publika, kar sem jih kdaj vidla.
Firence so dbest. Tam sem bila že velikokrat, ampak zadnjih 12 let ne. Še vedno so očarljive in neskončno simpatične. Slaščice za zajtrk, da iz vseh pekarn še cel dan diši. Smešno pocen ampak slastn kofe. Fantastična arhitektura. Noge, ki te kar same nesejo skozi stare ulice, kjer čutiš vibracije zgodovine. Vonj zakladnic umetnosti, ki ti sili v nos skozi stene galerij. Elegantni meščani in meščanke, ki te navdihnejo, da tudi sebe malo elegantneje opremiš. Sedenje v kafeju s kozarcem chiantija in frišnim časopisom. Salama iz divje svinje, balzamični kis iz Modene, sušeni paradižniki in večbarvni makaroni. Neskončno sladki čokoladni canoliji za spremljavo tonam zlata na Ponte Vecchiu. Pa vrsta čez pjaco za ogled kupole katedrale. Počitek na soncu na gričku pred Palazzo Pitti. Najboljša vintage trgovina, od koder sem skor odnesla dva para martensk.
Oh, fantastičen vikend. Happythankyoumoreplease.
Šla sem v Firence. Za vikend. Prvič sem šla z avtom, kar postane prava dogodivščina, ko enkrat dosežeš mesto. Petek zvečer je perfekten tajming za tavanje po enosmernih ulicah centra. Ko imaš dovolj kroženja se parkiraš v prvo garažo in pustiš tam avto (s ključem vred) do nedelje. Prfektno. Potem najdeš hotel, odvržeš kufre in pičiš na koncert.
Ooooooja, Mumford and Sons. Takoj bi še enkrat, thank you very much. Eden boljših koncertov ever, plus Italijani so bli tokrat najbolj navdušena publika, kar sem jih kdaj vidla.
Firence so dbest. Tam sem bila že velikokrat, ampak zadnjih 12 let ne. Še vedno so očarljive in neskončno simpatične. Slaščice za zajtrk, da iz vseh pekarn še cel dan diši. Smešno pocen ampak slastn kofe. Fantastična arhitektura. Noge, ki te kar same nesejo skozi stare ulice, kjer čutiš vibracije zgodovine. Vonj zakladnic umetnosti, ki ti sili v nos skozi stene galerij. Elegantni meščani in meščanke, ki te navdihnejo, da tudi sebe malo elegantneje opremiš. Sedenje v kafeju s kozarcem chiantija in frišnim časopisom. Salama iz divje svinje, balzamični kis iz Modene, sušeni paradižniki in večbarvni makaroni. Neskončno sladki čokoladni canoliji za spremljavo tonam zlata na Ponte Vecchiu. Pa vrsta čez pjaco za ogled kupole katedrale. Počitek na soncu na gričku pred Palazzo Pitti. Najboljša vintage trgovina, od koder sem skor odnesla dva para martensk.
Oh, fantastičen vikend. Happythankyoumoreplease.
četrtek, 28. februar 2013
Busy am I not.
Bizi.
Ene dve, tri leta nazaj je bla mantra moje generacije 'nimam časa'. Dons se je mal razvila, 'pozahodnjila', in iz nimam časa je nastal 'bizi'.
Zanje čase postaja 'bizi' odgovor na veliko vsakdanjih vprašanj, ko nekje srečaš nekoga. Na vprašanja 'Kako si?', 'Kako pa kej služba?', 'Kako se maš?', še celo 'Kakšen je bil dopust?', pade odgovor 'Bizi.' Al pa 'Bizi, k pr norcih', al pa 'Ful mam dela... al pa 'Tok sm zaposlen/a...' al pa katerakol druga variacija z istim pomenom. Za potrebe tega posta, bom uporabljala 'bizi'.
Kaj se nam je pa zgodil? Vsi smo tok 'bizi', da smo preveč bizi, da bi zmogl kvalitetno odgovort celo na vprašanje kako smo, ker 'bizi' itak vse pove. Ker danes ni dovolj, da delaš poln delovni čas, se rekreiraš, udeležuješ raznih dogodkov, družiš, zdravo ješ in si poleg tega tudi v razmerju. Ne, danes moraš še bit prisoten na netu, potovat, delat nadure in se po možnosti ob delu še izobraževat, doma kuhat zdravo in eko, zuni jest v najbl eksotičnih restavracijah, kupt/najet nepremičnino in jo super lepo opremit, sledit vseh svojim strastem - kvačkat, risat, se jit sam svoj mojster, poleg tega pa še met fino frizuro, pospravt bajto, oprat perilo, pobrit noge, pa bohnedej, da si slučajno debel. In seveda objavlat fotke vsega kar počneš na družbenih omrežjih. Da ne bo kdo mislu, da nisi bizi ali celo hujše - da guncaš afne.
Bizi je postal poveličan univerzalen odgovor, ki naj spraševalcu pove, da vprašani počne miljon in eno stvar, popolnoma izkoristi čas, ki ga ima na voljo, se pravi da izkoristi, vse, kar mu lajf ponuja, kar naj bi načeloma impliciral kvalitetno življenje. Bizi je to kar 'si'. Postaja 'state of mind'.
Mislm, fuck off. Kot da je 'bit bizi' edini način za bit. Za obstajat. Za bit kul, pravzaprav. Ker če non-stop neki ne počneš, nekje si, neki ješ, neki gledaš, neki poslušaš, potem, o moj bog! - neki zamujaš. Zamujaš izkušnjo, doživetje. Poleg tega mora bit tist kar počneš skos neki novga, je treba jest neki novga, odkrivat neki novga in izkušat neki novga.
Vse lepo in prav, če človk počne vse zgoraj našteto pa še kj zraven, potem verjamem, da je res bizi. Verjamem tut, da mnogi verjamejo, da jim tak lajf pač paše. Ker, kaj hujšga, kot nekega dne ugotovit, da nečesa nisi naredu, probu, izkusu, ker boš to zihr obžaloval. Ker priložnost zamujena ne vrne se nobena, pa carpe diem pa ves ta bullshit.
Tut js neštetokrat na zgornja vprašanja odgovorim: 'Bizi.' 'Bizi' je družbeno sprejemljiv odgovor. Ker, opla! - če nisi bizi, to pomen, da si bl švoh produktiven, iz česar bi se dal zaključit, da si len. To pa noben noče bit.
In tako je 'bizi' tudi fin izgovor, s katerim se izognemo raznim situacijam, ki nam ne dišijo. Še bl prou pride za tiste, s katerimi se nam preprosto ne ljubi ukvarjat. Pa še načeloma nam ne zamerijo, ker smo pač 'bizi' - pomeni počnemo pomembnejše, produktivnejše stvari, ne pa npr. samo pijemo kavo/pivo s frendi.
Dragi moji, sprašujem se, da nas ni nekdo mogoče fino nategnu. Zakaj? Ker mi vsake tok cajta pride na misel tale članek iz Guardiana o tem, kaj ljudje pred smrtjo največkrat obžalujejo. Stavek 'There was no mention of more sex or bungee jumps.' mi še posebej bode v oči. Kaj bo obžalovala naša generacija? Grem stavt, da iste stvari.
Ni dobr.
Ene dve, tri leta nazaj je bla mantra moje generacije 'nimam časa'. Dons se je mal razvila, 'pozahodnjila', in iz nimam časa je nastal 'bizi'.
Zanje čase postaja 'bizi' odgovor na veliko vsakdanjih vprašanj, ko nekje srečaš nekoga. Na vprašanja 'Kako si?', 'Kako pa kej služba?', 'Kako se maš?', še celo 'Kakšen je bil dopust?', pade odgovor 'Bizi.' Al pa 'Bizi, k pr norcih', al pa 'Ful mam dela... al pa 'Tok sm zaposlen/a...' al pa katerakol druga variacija z istim pomenom. Za potrebe tega posta, bom uporabljala 'bizi'.
Kaj se nam je pa zgodil? Vsi smo tok 'bizi', da smo preveč bizi, da bi zmogl kvalitetno odgovort celo na vprašanje kako smo, ker 'bizi' itak vse pove. Ker danes ni dovolj, da delaš poln delovni čas, se rekreiraš, udeležuješ raznih dogodkov, družiš, zdravo ješ in si poleg tega tudi v razmerju. Ne, danes moraš še bit prisoten na netu, potovat, delat nadure in se po možnosti ob delu še izobraževat, doma kuhat zdravo in eko, zuni jest v najbl eksotičnih restavracijah, kupt/najet nepremičnino in jo super lepo opremit, sledit vseh svojim strastem - kvačkat, risat, se jit sam svoj mojster, poleg tega pa še met fino frizuro, pospravt bajto, oprat perilo, pobrit noge, pa bohnedej, da si slučajno debel. In seveda objavlat fotke vsega kar počneš na družbenih omrežjih. Da ne bo kdo mislu, da nisi bizi ali celo hujše - da guncaš afne.
Bizi je postal poveličan univerzalen odgovor, ki naj spraševalcu pove, da vprašani počne miljon in eno stvar, popolnoma izkoristi čas, ki ga ima na voljo, se pravi da izkoristi, vse, kar mu lajf ponuja, kar naj bi načeloma impliciral kvalitetno življenje. Bizi je to kar 'si'. Postaja 'state of mind'.
Mislm, fuck off. Kot da je 'bit bizi' edini način za bit. Za obstajat. Za bit kul, pravzaprav. Ker če non-stop neki ne počneš, nekje si, neki ješ, neki gledaš, neki poslušaš, potem, o moj bog! - neki zamujaš. Zamujaš izkušnjo, doživetje. Poleg tega mora bit tist kar počneš skos neki novga, je treba jest neki novga, odkrivat neki novga in izkušat neki novga.
Vse lepo in prav, če človk počne vse zgoraj našteto pa še kj zraven, potem verjamem, da je res bizi. Verjamem tut, da mnogi verjamejo, da jim tak lajf pač paše. Ker, kaj hujšga, kot nekega dne ugotovit, da nečesa nisi naredu, probu, izkusu, ker boš to zihr obžaloval. Ker priložnost zamujena ne vrne se nobena, pa carpe diem pa ves ta bullshit.
Tut js neštetokrat na zgornja vprašanja odgovorim: 'Bizi.' 'Bizi' je družbeno sprejemljiv odgovor. Ker, opla! - če nisi bizi, to pomen, da si bl švoh produktiven, iz česar bi se dal zaključit, da si len. To pa noben noče bit.
In tako je 'bizi' tudi fin izgovor, s katerim se izognemo raznim situacijam, ki nam ne dišijo. Še bl prou pride za tiste, s katerimi se nam preprosto ne ljubi ukvarjat. Pa še načeloma nam ne zamerijo, ker smo pač 'bizi' - pomeni počnemo pomembnejše, produktivnejše stvari, ne pa npr. samo pijemo kavo/pivo s frendi.
Dragi moji, sprašujem se, da nas ni nekdo mogoče fino nategnu. Zakaj? Ker mi vsake tok cajta pride na misel tale članek iz Guardiana o tem, kaj ljudje pred smrtjo največkrat obžalujejo. Stavek 'There was no mention of more sex or bungee jumps.' mi še posebej bode v oči. Kaj bo obžalovala naša generacija? Grem stavt, da iste stvari.
Ni dobr.
četrtek, 14. februar 2013
Craig.
Če se nisem že vsaj 15x usedla za računalnik s polno glavo misli za blog... No, pa ni hotelo nič na plano. Staram se. Figurativno in dobesedno :)
Enivejs, just to break the ice... prejšn teden me je v četertek zvil glavobol. Precej netipična reč zame, še posebi tak, ki noče stran. Ker nisem lih fen tablet, se ponavad v takem primeru zavlečem v posteljo, kjer v miru in temi čakam, da mine. Četrtkovo čakanje je blo dolgotrajno, zato sem ga sklenila skrajšat s poslušanjem avdioknjige. Me je že neki časa zanimal, kako avdioknjiga zgleda oz. zveni, ker konc koncev zakaj bi človk to poslušu, če zna pa brat in kdaj majo ljudje sploh čas za poslušanje knjige?! No, kadar te boli glava in se loh zavlečeš v posteljo se zdi kar pravilen odgovor.
Kaj sem poslušala? American on purpose: The Improbable Adventures of an Unlikely Patriot. Avtor: Craig Ferguson. Žanr: ene sorte biografija. Zakaj? Ker zelo rada gledam njegov The Late Late Show, zdi se mi grozno zabaven, posrečen ter simpatičen, ker je bil za to avdioknjigo nominiran za grammyja (kar je bla itak tema ogromne količine njegovih štosov), ker je Škot, kar rezultira v zelo všečnem naglasu in ker so malenkosti, ki jih o njem izveš iz pogovorov z zvezdami, ki jih gosti na šovu, namigovale na zelo zanimiv lajf, kar potencialno seveda pomeni zelo zanimivo biografijo.
In tako sem v enem popoldnevu+večeru odposlušala res prvovrstno avdioknjigo. Zanimivo, pisano, izzivalno in iskreno. Prebrano z občutkom. Priporočam.
No, pa se mu dejmo še mal smejat. Ker men je ena najbolj smešnih stvari komik, ki sam sebe spravi v smeh :) Sploh če ma tak 'creepy' smeh :D
ps:kerjebešvalentinovo.
Enivejs, just to break the ice... prejšn teden me je v četertek zvil glavobol. Precej netipična reč zame, še posebi tak, ki noče stran. Ker nisem lih fen tablet, se ponavad v takem primeru zavlečem v posteljo, kjer v miru in temi čakam, da mine. Četrtkovo čakanje je blo dolgotrajno, zato sem ga sklenila skrajšat s poslušanjem avdioknjige. Me je že neki časa zanimal, kako avdioknjiga zgleda oz. zveni, ker konc koncev zakaj bi človk to poslušu, če zna pa brat in kdaj majo ljudje sploh čas za poslušanje knjige?! No, kadar te boli glava in se loh zavlečeš v posteljo se zdi kar pravilen odgovor.
Kaj sem poslušala? American on purpose: The Improbable Adventures of an Unlikely Patriot. Avtor: Craig Ferguson. Žanr: ene sorte biografija. Zakaj? Ker zelo rada gledam njegov The Late Late Show, zdi se mi grozno zabaven, posrečen ter simpatičen, ker je bil za to avdioknjigo nominiran za grammyja (kar je bla itak tema ogromne količine njegovih štosov), ker je Škot, kar rezultira v zelo všečnem naglasu in ker so malenkosti, ki jih o njem izveš iz pogovorov z zvezdami, ki jih gosti na šovu, namigovale na zelo zanimiv lajf, kar potencialno seveda pomeni zelo zanimivo biografijo.
In tako sem v enem popoldnevu+večeru odposlušala res prvovrstno avdioknjigo. Zanimivo, pisano, izzivalno in iskreno. Prebrano z občutkom. Priporočam.
No, pa se mu dejmo še mal smejat. Ker men je ena najbolj smešnih stvari komik, ki sam sebe spravi v smeh :) Sploh če ma tak 'creepy' smeh :D
ps:kerjebešvalentinovo.
Naročite se na:
Objave (Atom)
Blogger news
"/>
<a href="http://vrana-snopprotislovij.blogspot.com/"><img src="<a href="http://s1131.photobucket.com/albums/m558/vranavrana/?action=view&current=badgefertik.jpg" target="_blank"><img src="http://i1131.photobucket.com/albums/m558/vranavrana/badgefertik.jpg" border="0" alt="Photobucket"></a>"/></a>