Busy am I not.

Bizi.

Ene dve, tri leta nazaj je bla mantra moje generacije 'nimam časa'. Dons se je mal razvila, 'pozahodnjila', in iz nimam časa je nastal 'bizi'.

Zanje čase postaja 'bizi' odgovor na veliko vsakdanjih vprašanj, ko nekje srečaš nekoga. Na vprašanja 'Kako si?',  'Kako pa kej služba?',  'Kako se maš?', še celo 'Kakšen je bil dopust?', pade odgovor 'Bizi.' Al pa 'Bizi, k pr norcih', al pa 'Ful mam dela... al pa 'Tok sm zaposlen/a...' al pa katerakol druga variacija z istim pomenom. Za potrebe tega posta, bom uporabljala 'bizi'.

Kaj se nam je pa zgodil? Vsi smo tok 'bizi', da smo preveč bizi, da bi zmogl kvalitetno odgovort celo na vprašanje kako smo, ker 'bizi' itak vse pove. Ker danes ni dovolj, da delaš poln delovni čas, se rekreiraš, udeležuješ raznih dogodkov, družiš, zdravo ješ in si poleg tega tudi v razmerju. Ne, danes moraš še bit prisoten na netu, potovat, delat nadure in se po možnosti ob delu še izobraževat, doma kuhat zdravo in eko, zuni jest v najbl eksotičnih restavracijah, kupt/najet nepremičnino in jo super lepo opremit, sledit vseh svojim strastem - kvačkat, risat, se jit sam svoj mojster,  poleg tega pa še met fino frizuro, pospravt bajto, oprat perilo, pobrit noge, pa bohnedej, da si slučajno debel. In seveda objavlat fotke vsega kar počneš na družbenih omrežjih. Da ne bo kdo mislu, da nisi bizi ali celo hujše - da guncaš afne.
Bizi je postal poveličan univerzalen odgovor, ki naj spraševalcu pove, da vprašani počne miljon in eno stvar, popolnoma izkoristi čas, ki ga ima na voljo, se pravi da izkoristi, vse, kar mu lajf ponuja, kar naj bi načeloma impliciral kvalitetno življenje. Bizi je to kar 'si'. Postaja 'state of mind'.

Mislm, fuck off. Kot da je 'bit bizi' edini način za bit. Za obstajat. Za bit kul, pravzaprav. Ker če non-stop neki ne počneš, nekje si, neki ješ, neki gledaš, neki poslušaš, potem, o moj bog! - neki zamujaš. Zamujaš izkušnjo, doživetje. Poleg tega mora bit tist kar počneš skos neki novga, je treba jest neki novga, odkrivat neki novga in izkušat neki novga.

Vse lepo in prav, če človk počne vse zgoraj našteto pa še kj zraven, potem verjamem, da je res bizi. Verjamem tut, da mnogi verjamejo, da jim tak lajf pač paše. Ker, kaj hujšga, kot nekega dne ugotovit, da nečesa nisi naredu, probu, izkusu, ker boš to zihr obžaloval. Ker priložnost zamujena ne vrne se nobena, pa carpe diem pa ves ta bullshit.

Tut js neštetokrat na zgornja vprašanja odgovorim: 'Bizi.' 'Bizi' je družbeno sprejemljiv odgovor. Ker, opla! - če nisi bizi, to pomen, da si bl švoh produktiven, iz česar bi se dal zaključit, da si len. To pa noben noče bit.

In tako je 'bizi' tudi fin izgovor, s katerim se izognemo raznim situacijam, ki nam ne dišijo. Še bl prou pride za tiste, s katerimi se nam preprosto ne ljubi ukvarjat. Pa še načeloma nam ne zamerijo, ker smo pač 'bizi' - pomeni počnemo pomembnejše, produktivnejše stvari, ne pa npr. samo pijemo kavo/pivo s frendi.

Dragi moji, sprašujem se, da nas ni nekdo mogoče fino nategnu. Zakaj? Ker mi vsake tok cajta pride na misel tale članek iz Guardiana o tem, kaj ljudje pred smrtjo največkrat obžalujejo. Stavek 'There was no mention of more sex or bungee jumps.' mi še posebej bode v oči. Kaj bo obžalovala naša generacija? Grem stavt, da iste stvari.

Ni dobr.