He had a rich, soft voice to soothe the pain and comfort the anxious heart.

Včeraj sem zelo na vrat na nos šla na koncert Il Divo v Stožice. Za pripravo sem mela celih 15 minut časa, zato sem namesto izbiranja garderobe rajš v oči stlačila leče in frisu privoščila mal mejkapa. Ker od vratu dol te v gužvi itak noben ne vidi, ane. No, ni lih tko, zato sm bla vseen mal premal nobl za vip parter, kjer sva sedeli, ampak nekak me to sploh ni ganilo. So le Stožice pa Il Divo, ne pa Opera pa Placido Domingo, ane. Enivejs, tok tet v večernih oblekah že dolg nism vidla, pa tut tok punc v štiklih ne (ampak to je nabrž sam zato, ker ne hodm ven u 'fensi' klube). By the way, meja med porno štikli in lepimi štikli je zelo tanka in več kot očitno večini nepoznana. Kakšna škoda.
Uglavnem, čeprav sploh nisem fen (kar njihovega slišim, slišim na radiu, kar vem o njih, zvem od frendice, zapomnim si pa, da so štirje, iz različnih držav, pol se pa že neha), sem za dve uri pa še mal prav fino podlegla šovu, ki se mu reče Il Divo @ orchestra. No, sedma vrsta parterja je definitivno pomagala, ampak modeli znajo. Znajo  se premikat po odru, znajo vzpostavt stik s publiko, znajo govorit (in res dobr so se znebil naglaskov), znajo šarmirat, dobr zgledajo v oblekah in hvalabogu znajo res tut pet (da silnih ekspresivnih gest sploh ne omenjamo. Ampak roko na srce, to mora bit zraven. Pod mus). In tok točne koncerte je zmer užitek poslušat. In trikrat so zamenjal oprave. Thumbs up y'all!

In tako sem luštn sedela v sedmi vrsti, čez zvok se ni blo za pritožvat, razgled je bil itak veličasten, komadi so si sledil v zelo simpatičnem zaporedju, včasih so pa za intermezzo tut kej poklepetal.
No, ampak kaj sem mislila s tem, da sem podlegla šovu, ki se mu reče Il Divo @ orchestra? To, da ti pričarajo filing, da pojejo sam zate, in potem dve uri uživaš v slavi samega sebe. To, al se pa pač staram.
;)

I had a funny feeling as I saw the house disappear, as though I had written a poem and it was very good and I had lost it and would never remember it again.

Včer zjutri sem se zbudila s super dobrim filingom. Prou dbest sem se počutila in v celem telesu sem mela tist vajb, kot ga maš kadar se zbudiš po super dobri fešti (pa nimaš mačka) al pa po totalno presmejanem večeru, ko ti že samo spomin na večer prej tko luštn pogreje srce, da ti to polepša ves dan.
Ampak men se dan prej ni nč tazga zgodil, pa mi ni blo čist jasn od kje zdj ta filing, nakar se zavem, da sta se mi sanjali dve ful dobri 'epizodi' in da sem se mela u bistvu celo noč ful dobr. Ampak podobe pa kr niso hotle pred oči in nikakor se nisem mogla spomnit, kaj točno se mi je sanjalo. Gotovo še pol ure sem gubala čelo nad šalco zelenga čaja v silnem iskanju asociacije, ki bi za sabo potegnila plaz, pa bi se spomnila. Pa ni šlo. Pa ni šlo še cel dan. Pa tok me je firbec matru, ker sem vedla, da je blo ful dobr. Vedla.
Pa sm se na konc odločila, da bom že zvedla, kaj je to blo, ko bo po doooooolgem času na vrsto spet pršu kakšen deja vu.

It is always the little things that make you sore.

Tkole je. Js mam rada fotografijo. Že od zmeri.
V osmem razredu mi je fotr za rojstni dan kupil eno tako ornk Yashico, ki je še zmeri uberkul analogen(!) fotoaparat. In sm jo kr natrenirala in je z mano šla vsepovsod in sva se ful fajn mele. In pol je bil čas za digitalce in sm si kupila en jajc. In sm ga kr mal ignorirala. Itak so bli pol že kmal fotoaparati na telefonih, pa sploh ni blo več važn, da je ful jajc. Potem sem si v NYC kupila enga zelo kul Canona, s katerim sva se mela tut ful fajn. Pol sm si ubodla malo analogno Dianco, s ktero se mava pa sploh super. Itak mam pa zdj na telefonu skor boljši fotoaparat od vseh digitalcev pr bajt.
No, zadnč sm najdla arhiv fotk iz starih časov. To pomen dejanske fizične izvode :) torej iz časov Yashice pa zdj od Diance. Super fotke. Mislm, ne da se hvalm, ampak js spoznam dobro fotko.
In potem sem vrgla še pogled na digitalne arhive. Vse je povprečno do bedno. Moja Instagram galerija? Nč tazga. Mobilni uploadi na FBju? Nč tazga, z redkimi izjemami.
In zdj ta pekoča ugotovitev: jst sm ubistvu ful zanič fotograf. Opa - ne, pardon - jst sm ful zanič digitalni fotograf. Takoj, ko ne buljim skoz majhno okence, vse okol je pa temno, ne znam narest dobre fotke.

'Kinda sucks, no.

Z debelim flomastrom je ful zajeban pisat. Vol.15.

Her smile was as faint as a fat lady at a fireman's ball.

A veš tist filing, k je petek, ura je pol enih pa se ti zdi, da bi mogla bit že vsaj pol petih. K se ti totalno več nč ne da in zmoreš samo še prtisnt print za tistih šest papirjev, k jih morš pospravt u kuverte in napopat znamke. K maš mizo u razsulu, možgani pa ne sodelujejo več. K se ti pred očmi riše earl grey pa sladoled pa breskve pa lubenica. K se ti zazdi, da pa sploh nimaš več kej tok grozn nujnga za nardit. Ko se vprašaš kok stopinj ima bazen na vrtu in ko veš kok stopinj ima per v hladilniku. Tist filing, ko te prešine - ej a smo zihr, da je petek... Ker se ti zdi, da že en teden neki čakaš, ne pa sam dva dni.
No, to.

The streets were dark with something more than night.

En dober teden. Štiri prebrane knjige. Ouujes. Uživala sto na uro.

Prežvečla Game of Thrones pt.1, se fino pozabavala ob trilerju z Jackom Reacherjem in predvsem ob Fifty Shades of Grey ter Fifty Shades Darker. Ostaja mi še zadnji del trilogije in zdj vem, zakaj so ameriške zdolgočasene gospodinje čist dol padle ob teh knjigah. Ker so porno. No, erotika. Mal BSDMja, ampak večinoma vanilla. Prepleteno z razvijajočo se ljubezensko zgodbo med dvema nemogoče različnima osebama. Ona je lihkar diplomirala (khm, khm), on je mlad poslovni 'over-achiever', ki v zasebnosti svojega doma prakticira marsikaj in je, citiram "fifty shades of fucked-up". Če bi bil tole film, bi ga mogu obvezno igrat Alexander Skarsgaard.
Seveda so zdej logične tut mešane kritike. Konzerve so takoj spljuvale jezik in zanič pisanje (ki sicer res ni nevemkaj, ampak dovolj okej), da sadizma in prevlade sploh ne omenjamo. Obične mame pa knjige hvaljo na vsa usta. In to je to. Luštna fantazija za tiste, ki si ne upajo, pa za tiste, ki ne znajo, pa za tiste, ki nimajo s kom. Vse lepo zapakirano v knjigo. Kva češ boljšga? Men se ne zdi nč tok pretirano šokantno, po moje bi mogu vsak zdrav, dozorel človk tole prebrat povsem brez problemov. Mogoče tut koristno za podtaknt descom, ki so že mal zgubil navdih. Heheh.
Jah, nek literarni vrhunec res ni, je pa v bistvu perfektno dopustniško branje, še posebej če take 'literature' nisi navajen in si sproščen sam s sabo. Mogoče še najbl super, če si na dopustu s partnerjem. 'Cause it will get you hot and bothered. Ne priporočam pa za osamljene večere.
No, ali pač ;)

Ko preberem še tretjo pa se mogoče pojavi material tut za kakšno teorijo.

Some words are just magic.

Še zmer prav na počas berem Game of Thrones in zna se zgodit, da jo bom opustila. Mislim, da se mi je prvič zgodilo, da mi je nadaljevanka bolj všeč kot knjiga. Tko počasno se mi zdi napisana, pa tudi jezik ne ponuja toliko užitka, kot sem ga pričakovala. No, je pa možno tudi, da sem samo lena. Take sorte domišljijsko fantastične zgodbe težko berem. Najbrž zato tudi nikoli nisem prebrala Harryja Potterja. Ampak po drugi strani sem pa 'pojedla'  vse knjige iz Discworld serije Terryja Pratchetta, kar se jih je dalo dobit. Kdo bi vedel. Mogoče je on lih prou utrgan :)
Kljub temu bom Game of Thrones vzela na dopust, mogoče bom v obilici časa za branje malo bolj 'padla vanjo'. Če se to ne zgodi, bom mela s sabo plan b - Fifty shades of Grey, okoli katere je cel halo, pa me že res firbec matra v čem je fora. Kritike so precej mešane, eni pljuvajo, drugi hvalijo, tko da najboljš da sama preverim. Najbrž bo dovolj časa za obe. Jupi!

Je kdo že opazil čarobno besedo? Dopust! Jutri! O. Moj. Bog.