It is always the little things that make you sore.

Tkole je. Js mam rada fotografijo. Že od zmeri.
V osmem razredu mi je fotr za rojstni dan kupil eno tako ornk Yashico, ki je še zmeri uberkul analogen(!) fotoaparat. In sm jo kr natrenirala in je z mano šla vsepovsod in sva se ful fajn mele. In pol je bil čas za digitalce in sm si kupila en jajc. In sm ga kr mal ignorirala. Itak so bli pol že kmal fotoaparati na telefonih, pa sploh ni blo več važn, da je ful jajc. Potem sem si v NYC kupila enga zelo kul Canona, s katerim sva se mela tut ful fajn. Pol sm si ubodla malo analogno Dianco, s ktero se mava pa sploh super. Itak mam pa zdj na telefonu skor boljši fotoaparat od vseh digitalcev pr bajt.
No, zadnč sm najdla arhiv fotk iz starih časov. To pomen dejanske fizične izvode :) torej iz časov Yashice pa zdj od Diance. Super fotke. Mislm, ne da se hvalm, ampak js spoznam dobro fotko.
In potem sem vrgla še pogled na digitalne arhive. Vse je povprečno do bedno. Moja Instagram galerija? Nč tazga. Mobilni uploadi na FBju? Nč tazga, z redkimi izjemami.
In zdj ta pekoča ugotovitev: jst sm ubistvu ful zanič fotograf. Opa - ne, pardon - jst sm ful zanič digitalni fotograf. Takoj, ko ne buljim skoz majhno okence, vse okol je pa temno, ne znam narest dobre fotke.

'Kinda sucks, no.