The voice was cool, drawling, and insolent, but the eyes were something else.

Ljudje smo res ene čudne zverince.
Se pogovarjaš s človekom, k ga poznaš dolgo, recimo 10 let. Ampak res poznaš. In potem odlupiš nov nivo in odkriješ še neki novga. In to novo je še vedno kul. Sevede si ne domišljam, da kadarkol lahko nekoga poznaš do obisti. To je seveda nemogoče in ena od mnogih zablod, ki jih ljudje gojimo drug o drugem.
In potem ni več tok čudn, da je človek, ki te razume, naenkrat oboje - tvoj največji strah, ampak tut izziv, ki je tok strašljiv, da se ga ne upaš sprejet, ker je to nekdo, ki vidi vate. Pustit se zares spoznat je vedno neki najbl strašljivga. Predstavljat si svobodo, ki s tem pride, je pa najbrž še strašnejše. Ker ta nekdo bi bil lahko tud najlepše zavetje, večen navdih, novi svetovi.
Ljudje smo res čudni. Ves čas si odrekamo ravno tisto, kar si najbolj želimo.